charlotte & jax [trias gallery]

Naslov sporočila: charlotte & jax [trias gallery] Čet Dec 20, 2012 5:30 am

tagged; charlotte :3
note: sorry for being late.

večji del njegovega poklica so zajemala potovanja po svetu. njegova noga je v nekaj letih prehodila nešteto kilometrov in stopila na najbolj odročne kraje. seveda so prišli dnevi, ko je imel vsega dovolj. ko je imel dovolj čakanja na naslednji let, ko si je samo želel leči v svojo lastno posteljo, ko mu ni bilo treba dan za dnem stati ob strani ljudi, ki nikoli niso imeli več kot metra zemlja. bilo je težko. in vsakih nekaj mesecev, je nujno potreboval včasih daljši drugič krajši oddih, da je napolnil baterije in si iz glave izbil številne grozote, ki so se mu vtisnile v spomin. stroge in kozervativno naravnane patriarhalne družine, kjer so ženske hodile po hiši z izmaličenimi pretepenimi obrazi. prvovrstno delo njihovih mož. grozljiva saharska lakota, kjer so otroci umirali vsako uro. revne maroške ulice polne beračov. tovrstnih drobcev ogromneg mozaiko je bilo nepregledno veliko. na bilijone. in potem je stopil na domača tla, spustil kovčke v mayberryju in se poskusil vklopiti v normalen ritem življenja, ki ni vključeval tovrstne bolečine. sčasoma se je prav dobro naučil, kako vse skupaj zakopati nekam v globok kot, ne govoriti o tem nekaj tednov in nato trmasto spet vse odkopati, se podati na novo raziskovalno pot. sedaj je bil v mayberryju že nekaj tednov in znova je postajal nemiren. na srečo je bilo novo leto za vogalom in se je nameraval odpraviti za nekaj dni gor v new york, toliko da poteši tisto najbolj osnovno željo po potovanju. ni zmogel prav dolgo ostati na enem in istem mestu, sedaj je počasi že izpolnjeval trenutno kvoto. mayberry je postajal premajhen in preozek, a tu je moral ostati dokler ne zaključi s trenutnim delom v charlottu.

bil je četrtkov večer in v galeriji je potekala fotografska razstava njegovega prijatelja, s katerim sta se skupaj pred letom dni odpravila v vietnam. sedaj je lahko hodil okrog med razstavljenimi fotografijami in znova podoživljal tisti vietnamski mesec. ustavil se je pred eno izmed fotografij, ki je prikazovala prav njega v družbi dveh vietnamskih deklic. podzavestno se je na njegov obraz pririsal nasmešek, ko je znova opazil iskre v njunih očeh. razlagal jima je o svetu. o tem, kako vsak mesec odide v drugo državo in poskuša pomagati ljudem tam, poskuša prikazati njihovo situacijo ostalim, prepričati druge. kimali sta v navdušenju in mu pritiskali poljubčke na lica. obljubiti jima je moral, da se bo kdaj še vrnil nazaj na obisk. kdo ve, kaj se je zgodilo z njima v tem letu. končno se je zavedel drobne temnolaske, ki je stala poleg njega in gledala isto sliko. napol se je zasukal proti njej in opazil, da je njen pogled prikovan zgolj na fotografijo, katero sedaj z iskrenim zanimanjem tudi preučuje. ''ime jima je katsya in nairini,'' je spregovoril in pomignil proti deklicama. nekako je upal, da v njem ne prepoznala moškega s slike. nekako se je trenutna podoba – elegantne hlače in srajica – močno tepla s tipom v bermuda hlačah in raztrgani nekdaj beli majici, ki je bila prekrita z madeži trave in zemlje. ''stari sta... zdaj že sedem let. hočeta postati učiteljici,'' je nadaljeval z odsotnim nasmeškom in pogled obrnil nazaj na fotografijo. ''njihovo vas so pred nekaj meseci napadli uporniki. nihče ne ve, kaj točno se je zgodilo z vsemi prebivalci,'' nasmeška sedaj ni bilo več. samo odtujen pogled poznavalca te situacije. verjetno so vse pobili. ali pa sta pristali kot sužnji nekje na daljnem vzhodu. ''poznaš ryana?'' je s svetlobno hitrostjo zamenjal temo in jo preusmeril na prijatelja, ki je bil fotograf te razstave in se je verjetno nahajal nekje v bližini.

Naslov sporočila: Re: charlotte & jax [trias gallery] Tor Jan 01, 2013 1:22 am

it's pretty lame, and i am sorry for latness.

v rokah je vrtela majhno kartico na kateri je bilo z velikimi tiskanimi črkami napisano bon. sedela je na veliki postelji pogrnjeni z mehko posteljnino bež barve. na njej so bili nežno natiskane cvetlice, ki so jo spominjale na tiste čase, ko so se z družino odpravljali na podeželje in so cvetke rasle vsepovsod. včasih so ji misli odhajale v preteklost in se je borila, da ne bi izbruhnila in pričela jokati. tokrat je bilo na srečo drugače. na očeta so jo vezali čudoviti spomini, kljub temu, da je bil dostikrat precej krut in brez čustven človek. vso mesto jo je včasih poznalo po tem, kaj je naredil njen oče in kako prijeten človek je bil, kajti precej dobro se je znal gibati v visoki družbi. danes jo ljudje poznajo zgolj po tem kako grozno je moralo bit za njeno družino, ki je izgubila očeta in sploh za družbo, ki je izgubila dobrega podjetnika. noge je imela pokrčene v indijansko-sedeči položaj in v rokah pregibavala listek, ki je bilo darilo njenega dobrega prijatelja. popolnoma je pozabila na brezplačni ogled ene izmed galerij v mestu. nad umetnostjo se je seveda brezbrižno navduševala, a tokrat je bil očitno eden tistih dni, ko se ji ni ljubilo vstati iz postelje. na sebi je imela še vedno eno barvno črno majico in modre hlače s črnimi zebrastimi vzorci. pižama ji je bilo v tistem trenutku še najbolj udobno oblačilo in če ne bi izpod stare šare našla brezplačnega ogleda galerije, bi v njej ostala še naslednjo polovico dneva. povsem počasi in precej lenobno se je zakotalila s postelje in pristala na hladnih borovih tleh. vse dlake po telesu so se usmerile navpično in koža se je popolnoma naježila. stopila je pred veliko omaro in jo z enim zamahom odprla, tako da se je pred njo odprl pogled v tisoče barvnih oblačil. eno je bilo lepšo od drugega in komaj se je odločila za krajše črno krilo, belo srajčko ki jo je na koncu zabasala pod krilo, črne vezene nadkolenke in petek. čezenj je oblekla še živo rdeč starinski plašč, ki je njeno telo zaščitil pred zunanjim zimskim mrazom.

kazalec se je ležerno premaknil proti tretji, ko je vstopila v velik s soncem obsijan prostor. ljudi na srečo ni bilo veliko in počasi se je gibala sem ter tja in si ogledovala umetnine. ena je bila dražja od druge in če bi se seveda zanimala za ceno slike, pri kateri se je nazadnje ustavila, bi jo najverjetneje zadela kap. všeč so ji bile poteze risanja in deklici na slikah. njen pogled je bil prikovan na njuni telesi, med tem ko je imela usta rahlo odprta od presenečenja. čudovita slika. je pomislila in roke zarila v žepe, na toplo. nizek glas jo je predramil iz razmišljanja in s telesom se je obrnila proti tujcu, ki se ji je pridružil pri občudovanju slike. "ju poznate?" je tiho vprašala, nato pa pod sliko opazila tablico z opisom slike in si v trenutku želela, da tako trapastega stavka ne bi vprašala. nekaj časa ga je mirno poslušala in pri tem skušala delovati, kot bi jo to zares zanimalo. res je prišla občudovati slike, a tiste globoke podrobnosti je pravzaprav sploh niso zanimale. ker ni želela delovati nesramno, se je s telesom obrnil proti možakarju in ga tokrat prvič zares ocenila. bil je visok, kratki skodrani lasje. temne oči, zanimiv stil in prijeten glas. namenila mu je precej boren nasmešek in kot v znak žalovanja za žalostno zgodbo pokimala z glavo. "žal mi je." je bolj kot ne zamomljala in se še enkrat ozrla proti moškemu, ki je bil narisan na sliki. bil je začuda podoben temu, ki je sedaj stal ob njej. "oprostite za moje trapasto spraševanja ampak, ste mogoče vi človek na tej sliki?" z roko je zamahnila proti sliki in nakazala na moškega, ki je stal ob deklicah. "ryan? ne, ne poznam ga. vstopnico sem dobila od nekega prijatelja." kot bi ga razočarala s svojo novico se je nasmehnila, "se opravičujem," je zadržano dejala.

bil je že pripravljen povsem odmakniti pogled stran od njenega obraza, ko se je naposled zasukala proti njemu in mu namenila kanček svoje pozornosti. ''poznal sem ju,'' je odgovoril s tihim tonom, ki je bil identičen njenemu. od nekdaj mu je bilo smešno, kako so ljudje v muzejih in galerijah avtomatično pričeli šepetati. kakor da bi jim v spominu za vekomaj ostalo zacementirano učiteljičino sporočilo z ekskurzij – ne dotikajte se slik, ne hodite preblizu, ne bodite glasni, ne divjajte. če bi bilo po njegovem, bi se vsi pogovarjali v tisti jakosti, ki bi jim pač ustrezala. ne, ni bil umetnik po duši in prav tako se nikoli ni ukvarjal s samo umetnostjo. vendar je cenil dobro debato o določenih delih in če sta se dva posameznika želela spreti zaradi neke dispozicije, zakaj se potem ne bi? ''žal ti je, zakaj?'' je z zanimanjem spustil pogled nazaj k njej. ljudje so tako radi sočustvovali z žalostnimi zgodbami drugih, se opravičevali za stvari pri katerih niso imeli nobenega vpliva. ''morda sta preživeli. vsekakor bi si zaslužili, bili sta polni življenja. sploh katsya. vedno je vlekla mamina lica v nasmešek – starejši so imeli manj razlogov za srečo, mlajši še niso povsem razumeli v kakšni stiski živijo. njihova vas je bila vse, kar so poznali,'' je nadaljeval in ji poskusil dati malce bolj svetlo iztočnico. verjetnost, da sta preživeli je bila majhna, a vendar je bila tam. zakaj se človek ne bi torej oklepal trohice upanja? četudi še tako majhne.

vrnil je pogled nazaj na sliko, kjer je bilo prav upanje v očeh deklet upodobljeno neverjetno realistično. bilo je skorajda otipljivo. ''pravzaprav sem. so me izdali kodri ali sentimentalno govoričenje o sliki?'' se je široko nasmehnil ob njeni ugotovitvi in dlani potisnil nazaj v prednje žepe hlač. redkokdaj je s komerkoli govoril o svojem potovanju po svetu in nasploh o svojem delu. vsi so vedeli, da počne nekaj malce drugačnega in zato potuje, a nihče se ni pretirano trudil, da bi ugotovil, kaj točno dela. zato tudi sam teh odgovorov ni ponujal na srebrnem pladnju in večkrat celo ni znal točno odgovoriti na vprašanja povezana z delom. težko ga je bilo spraviti v nekaj stavkov – zakaj to sploh počne, predvsem to vprašanje mu je povzročalo največje probleme. ''spet ne vem, zakaj se opravičuješ,'' se je namuznil ob novem opravičilu in resnici na ljubo, sta ga njena zadržanost in redkobesednost prav zabavali. resda se bo moral posebej namučiti, če bo iz nje hotel izvleči kaj več kot nekaj besed, a ponavadi je bilo vredno. vsekakor so mu v preteklosti prav 'tihi' ljudje dokazali, da potrpežljivost pripelje daleč in da se v ozadju navadno skriva nekaj čudovitega. ''se sicer zanimaš za umetnost ali si samo izkoristila brezplačno vstopnico?'' je nadaljeval z zanj tipično radovednostjo. navajen je bil postavljati vprašanje za vprašanjem, verjetno je vse skupaj sodilo preprosto v njegov poklic. ob raziskovanju si pač moral odpreti usta in vprašati točno tisto, kar te je zanimalo. zato nikoli ni pretirano rad ovinkaril in je prešel naravnost k bistvu. ob redkih priložnostih, ko je poskušal karkoli drugega, se je gladko malo osmešil po dolgem in po čez. ''jax fitzgerald,'' je naenkrat iztegnil dlan proti njej, predvsem zato ker ga je zanimalo ime dekleta v starinskem živo rdečem plašču.

Naslov sporočila: Re: charlotte & jax [trias gallery] Ned Jan 27, 2013 3:43 am

i'm sorry for late! :3

način kako se je muzal ob njenih besed, speti drugič pa je spregovoril tako resno in čustveno, jo je nekoliko begal. čeprav je bila bolj kot vse drugo osupla nad njegovim poznavanjem, slike. deklici sta bili videti srečni in otroško upanje je bilo vedno tisto kar je v človeku držalo po koncu neko zaupanje - čeprav je bilo tega bore malo. a na afriko in njeno stisko se lotte ni spoznala. mogoče je bila premalo zvedava ali pa je take in drugačne reči niti niso zanimale. a odločena, da se moškemu ob sebi ne zameri, se je še naprej zanimala za sliko in sem pa tja pokimala z glavo, kot bi jo to res zanimalo. "žal mi je za to, da so napadli njuno vas. nenazadnje sta v tem trenutku lahko mrtvi," je nevedno odgovorila na njegovo vprašanje in pri tem svoj pogled preusmerila v tla. a njegov optimistični odgovor je vanjo spravil delček zaupanja. nad takimi rečmi se je ponavadi počutila tako krotko in v tistem trenutku sta se ji dekleti res zasmilili. "morda," je nekoliko glasneje izjavila in se pri tem nasmehnila. "zanimivo, da ste ob takih rečeh tako optimistični. saj ne, da bi bilo s tem karkoli narobe, ampak le malo ljudi ohrani tako mirno kri in toliko pozitivnega mišljenja ob vojnah," če je sploh šlo za kakršno koli vojno. morala bi ostati tiho in se brigati za svoje probleme. ob takšnih pogovorih je ponavadi izpadla precej trapasto, sploh zaradi svoje nevednost, kar se tiče takih tem. o afriki ni imela pojma, zgolj tiste turistične znamenitosti, ki so jih ljudje predstavljali, da bi pridobili obisk. to že, nekoč je imela namen potovati okoli sveta in takrat bi namreč na vrsto prišla tudi afrika, a do tedaj...
"ja, pa se res," ob njegovem komentarju je zardela in lica so se obarvala živo rdeče, ali pa je bilo to zaradi rdečega plašča ki je odseval svojo žarečo barvo. "ponavadi mi gredo taki pogovori bolje od rok," nekoliko je namrščila svoje čelo in pri tem skomignila z rameni. ko se je dokončno nagledala slike se je odločila stopiti korak nazaj z upanjem, da ne bo kar tako končala njunega pogovora. res da je bila sedaj v zvezi z calebom, a pogovor z neznancem ji je predstavljal izziv, ki jo je pri tako dolgočasnem dnevu samo še bolj zabaval. "umetnost mi je bila že od nekdaj všeč. sicer sem boljša pri arhitekturi ampak kdaj pa kdaj se spravim tudi v kako galerijo,"je priznala. tudi on ji ni deloval ne vem kakšen strokovnjak za umetnost, a videz vara."brezplačna vstopnica pa je bila zagotovo tista gonilna sila, da sem danes tukaj." ob tem se je široko zahihitala in se počasi pričela premikati prodi naslednjem panoju slik. čeprav je večji del tako že obdelala, a kodrolasca ni nameravala kar tako zapustiti. vsaj ne dokler ne izve njegove imena.
njene sanje so se kaj kmalu uresničile in je njegovo dlan sprejela z nenavadno naivnostjo. "jax, torej," je zavlačevala. nekaj v njej ji je pravilo naj še malo počaka, predno mu izda tudi svoje ime. "si od tod?" je navdušeno vprašala, med tem ko se je na njenem obrazu muzal široki nasmešek.

» trias gallery,
» anamarie & arianna [trias gallery]
» charlotte & matteo [apartment A1]
» caleb & charlotte [little park]
» welsch, astrid charlotte

charlotte & jax [trias gallery]

charlotte & jax [trias gallery]

Similar topics

Similar topics