parking house,

Naslov sporočila: Re: parking house, Čet Nov 15, 2012 3:51 am

jacob, smitten 1

zdelo se je kakor, da bolj zbita enostavno ne bi mogla biti. četudi si je vedno predstavljala, da bo nekega dne njena pravljica z jamesom vseeno oživela in bosta lahko živela srečno do konca svojih dni, očitno ni bilo vse tako zelo enostavno. že res, da je bilo vse skupaj resnično zamišljeno nekoliko preveč optimistično, ampak vseeno si ni nikoli predstavljala, da se bo tako iznenada začelo vse skupaj sesedati kakor hišica iz kart. mogoče je nekje v sebi globoko upala, da se bo svetlolasec vseeno premislil in za nekaj dni še odložil svoj odhod v los angeles, ampak na koncu je spoznala, da je stvar neizogibna in bo čez nekaj dni spet samo gospa pearce brez moža. z možem na papirju, kakor so se domačini radi izrazili. in za to kar je sedaj dobila v obraz, se je ona odpovedala potencialni sreči z maddoxom? kje za vraga je imela vsa ta leta glavo, ko je mislila, da imata z jamesom še vedno neko prihodnost, ko je mislila, da se bo vse kar tako zlepa uredilo. in potem je sledila tista mestna prireditev za noč čarovnic in kot, da bi ji bilo usojeno biti magnet za težave, je pristala v vagonu z spogledljivim callumom, ki je od nje kaj kmalu iztržil še kaj več, kot zgolj trešč s kozarci, ko sta sedela na tleh in se kot dva majhna otroka igrala flašo resnice. ali bolje rečeno tetrapak resnice, glede na to, da je bila steklenica rdečega vina odprta in je vstrajno polnila njuna kozarca. rahlo je zmajala z glavo, da bi se znebila dogodkov izpred nekaj dni in se s pogledom spet osredotičila na sesto, ko je peljala proti službi. ja, bilo bi prelepo, če ne bi imela tudi tu kakšnega problema. kot nalašč je nova pošilka knjig zamujala teden dni, čez dva dni pa je imela napovedano množično podpisovanje avtobiografije enega izmed lokalnih zvezdnikov, ki je uspel iz čistega nič. in kaj bo podpisoval, ko ne bo knjig?

zavila je proti glavni ulici mesta in se ustavila ob cesti, da je stopila do bankomata in dvignila tistih nekaj zelencev, ki jih je zatem pospravila v denarnico. in ko je sedla nazaj v avtomobil in ga skušala zagnati, je ta samo glasno zakašljal in se ni želel premakniti niti za ped več. »prekleto,« je z dlanjo jezno udarila po volanu in se ga nato trdno oklenila z obema dlanema, čelo pa naslonila nanj. je resnično tako zelo grešila, da se ji je dogajalo vse to. z visoko dvignjenimi rokami se je ozrla proti stropu avtomobila kakor bi želela spregovoriti z nadnaravnimi silami v katere je včasih še verjela in trpeče zmajala z glavo. zlezla je iz sedeža in za seboj z truščem zaprla vrata, da se je nekaj bližnjih sprehajalcev obrnilo proti njej in jo očitujoče premerilo. potegnila je iz žepa tesnih kavbojk telefon in zavrtela številko edine mehanične delavnice v mestu, ki jo je poznala. »ja, peachtree street,« je pokimala po nekaj trenutkih telefonskega pogovora, ko ji je glas na drugi strani zagotovil, da bo pomoč čez nekaj trenutkov pri njej. verjetno se ji je izpraznil samo akomulator, zato je najbolje, če se stvar uredi kar v bližnji parkirni hiši, ki pa je bila tako ali tako večino časa prazna. z pomoči nekaj prijetnih domačinov, ji je avto uspelo potisniti do notranjosti parkirne hiše in v znak hvaležnosti jih je plačala kavo v bližnji kavarni, sama pa se je naslonila na avtomobil in s prekrižanimi rokami na prsih čakala, da se je nekdo usmili. in res ji ni bilo treba čakati dolgo, ko se je poleg njnega avtomobila ustavil poltovornjak avtomehanične delavnice fitzgerald. in iz nje je stopil svetlolas moški, ki je povzročal težave odkar ga je poznala. »če bi vedela, da prideš ti, potem bi šla raje peš domov,« je navrgla v njegovo smer namesto pozdrava, ko si je nadel na obraz tisti cinični nasmešek s katerim jo je naslavljal, kadar sta govorila. premerila ga je od glave do pet in če ne bi bil ravno jacob, bi mogoče še celo priznala, da v napol raztrganih kavbojkah in srajici z zavihanimi rokavi izgleda prekleto dobro. tako pa je pogled raje hitro usmerila proti njegovemu obrazu in pomignila na avtomobil, »problem je v tem tu, če še nisi dojel.« njegov pogled na njenem telesu ji je bil vedno moteč. pa ne zaradi tega ker ji ne bi bil simpatičen ali kaj drugega, samo vedno se je zdelo, da vidi skozi vsa oblačila, ki jih ima na sebi.

Gost

Ne glede na vse, se je dan odlično razvijal. Kljub temu da je bil še vedno rahlo mačkast in se je ponovno zbudil z roko ovito okrog neznane lepotice, s katero je moral potem še naslednje pol ure vljudnostno govoriti ko ji je pripravljal zajtrk, si zapisati njeno telefonsko za katero je vedel da je ne bo nikoli uporabil in je pristala v smeteh še isto sekundo ko so se za njo zaprla vrata. Vedel je da bi se moral zaradi celotne situacije počutiti veliko slabše kot se je, da bi ga moralo dejstvo da se ga je prijel že pravi mali sloves skrbeti, a roko na srce, ga ni. Bil je pač Jake Fitzgerald, vsi ki so ga poznali so vedeli da prav nič v življenju ne jemlje resno in so ob vsaki neumnosti ki jo je storil, zdaj ali pa včasih ko je bil še mlajši, samo skomignili in se nasmejali. Dovoljeno mu je bilo skoraj vse, in mogoče se je prav zato razvil v takšnega lenuha, ki mu je bilo postlano z rožicami in se nikoli ni potreboval soočati s posledicami. V delavnici je bil videti kot da bo tih dan, eden izmed tistih popolnih za prebolevanje mačka in Jake je mirno poležaval na enemu izmed stolov, ter skušal ujeti še zadnje jesenske žarke. V daljavi je že videl da je zvonil telefon, videl je kako si je nekdo pisal podatke na blok in zmajal z glavo sam pri sebi. Presneto. Navadno je bil on tisti ki se je odpeljal po avte ki so obtičali na cestah, tudi če mu zdaj tega ni bilo več potrebno storiti – to so navadno delali vajenci. A Jake je v tem videl nek svoj čar, všeč mu je bilo da je bil nenehno na poti in če je le lahko je on večinoma prevzel te klice. »Jake?« Videl je da mu je pomahal z listkom in počasi se je spravil na noge in pretegnil. Peachtree street. Popolnoma na drugem koncu mesta. Popolno. Z vdanim vzdihom se je sprehodil do poltovornjaka in se zavihtel vanj, zraven pa se prepričeval da mu bo svež zrak dobro del, in da bo potem lahko celotno popoldne v miru preležal.

A kljub vsemu, ni bil slabe volje. Sonce je sijalo in njegov glavobol je ponehal, vseeno pa ni mogel reči da je ravno preživljal enega izmed svojih najboljših dni. Končno se je le prebil skozi mesto in si mrmral sam pri sebi nad nezmožnostjo ljudi da skrbijo za svoje avtomobile ko jo je končno zagledal. Ostro je zajel sapo in ustavil poltovornjak poleg nje, ko je slonela na svojem avtomobilu s prekrižanimi rokami. Počasi je izstopil in privzdignil obrvi nad njenim ostrim pozdravom. »Well, well, well.« Še sam je prekrižal roke in se naslonil na vrata svojega avtomobila. »Glede na to da si ti tista ki je v težavah, in jaz tisti ki te rešuje, bi si mislil da bi bila malce prijaznejša do mene.« Zadovoljno se je nasmehnil in jo ponovno premeril od pet do glave. Res da jo je zadnje čase videl bolj poredko, a še vedno je bila videti tako dobro kot včasih, če ne še celo bolje. »Mi nisi vedno očitala v gimnaziji kako sem najbolj nezanesljiva oseba na svetu, kako sem popolnoma neodgovoren. In poglej kdo se pojavi kot je uboga mala Hanna v težavah. Mislil bi si,« je nadaljeval z privzdignjenimi obrvmi, »da boš poklicala svojega moža. Ah, saj res,« se je teatralno udaril po čelu in skomignil. »Ni ga tu kaj?« To, da je bil James Pearce njen mož zgolj na papirju je bila mestna šala že več let, in dejstvo da je bila s tistim idiotom še vedno poročena ga je motilo bolj kot bi ga moralo. Končno se je odlepil od avtomobila in ji namenil sarkastičen pogled. »Hvala Hanna, mislim da prepoznam pokvarjen avto ko ga vidim. Samo čakal sem da se opravičiš in me lepo pozdraviš, kaj pa vem. Na tvojem mestu bi začel z…« Zamislil se je in se potrepljal po bradi. »Zdravo Jake, kako si, kako je kaj družina? Res najlepša hvala da si se pripeljal čez celotno mesto in mi boš pomagal popraviti moj avtomobil.« To, da je bila to njegova služba zdaj ni bilo pomembno. Ni vedel zakaj se je v njeni družbi vedno spremenil v prvorazrednega kretena, verjetno zato ker je bila edina ženska v njegovem življenju ki ni padla na njegove fore in je vedno videla skozi neumnosti ki jih je govoril. Naslonil se je nazaj na vrata in se s prekrižanimi rokami zastrmel nazaj vanjo.

Naslov sporočila: Re: parking house, Čet Nov 15, 2012 5:09 am

dobro se je zavedala, da bo to samo še eno izmed njunih mnogih srečanj, ki se bodo po vsej verjetnosti odvila v njegovo sarkastično smehljanje in v bes, ki bo plaval po njenem obrazu. na celem svetu bi ga lahko označila za edino osebo, ki ji je vedno znal stopiti na živec in jo spraviti v obup. pa ni bilo na njem drugače ničesar prekleto zanimivega, samo vsakomur se je zdelo zanimivo dekle, ki pač ni podleglo takšnim in drugačnim besedam in na koncu dneva končalo v njegovi postelji. in četudi se je vedno držala bolj zase, je že v gimnaziji vedela kakšni so jakovi nameni. bila je pač samo še ena pripadnica nežnejšega spola, ki jo je želel spraviti med rjuhe. na njegovo žalost samo ona ni bila tako prekleto neumna, da bi tja padla ob prvi priložnosti. in že po samem začetku ni bilo težko sklepati, kako se bo stvar nadaljevala. zavila je z očmi in se z dlanmi počasi naslonila na vrata, ko jih je razpustila izpred prsi, »in jaz vem, da mi boš ti pomagal v vsakem primeru.« s pridom bi lahko izkoriščala dejstvo, da mu še ni podlegla, da je bila zanj še ne osvojena trofeja. pa je vseeno po takšni temi posegla samo takrat, ko ji kaj drugega pač ni več ostalo v rokah. in asa trenutno ni skrivala v rokavu, vsaj ne še. nedolžen in proseč pogled, ki je sledil njenim besedam, bi ga že skoraj lahko pripravil do vdaje, pa je še vedno trmasto slonel na svojem poltovornjaku in strmel vanjo z tistim nasmeškom na obrazu, ki bi mu ga najraje zradirala stran. iz katerega razloga že? na to vprašanje se raje ni poglabljala v odgovor, kajti vsem je bilo splošno znano, da njegov nasmešek pri dekletih pridobi največ točk. in zakaj bi bila ona tako zelo drugačna, tako zelo prisebna in zato imuna na to? skomignila je z rameni, ko se je zamislila nad njegovim vprašanjem, kateremu je sledil še kratek odgovor. »te je moralo pa resnično globoko prizadeti, glede na to, da se tega še vedno spomniš. po desetih letih, ubožec.« ni ji prizanašal z besedami in enako je nameravala ona storiti z njim. nič novega pravzaprav. kakor je bilo znano tudi že to, da bo na koncu vojno vseeno izgubila, ko ji bo zmanjkalo odrezavih odgovorov na njegove cinične pripombe.

»jake ne,« ga je hladno zavrnila, ko je ob omembi imena njenega moža, čez njen obraz padla senca. zadnje dni to res ni bila njena priljubljena tema, četudi se je še pred dobrim mesecem prepričevala drugače. ampak takrat je bila še prepričana, da se je james tokrat mogoče res spremenil in bo ostal v domačem mestecu dlje, predno odide nazaj v LA, da bo mogoče celo njo vzel s seboj. ponudil ji je že, ponudil, ampak to bi pomenilo, da bi morala na vrat na nos spakirati kovčke, se odpovedati knjigarni in knjižnici, se popolnoma posloviti od starega življenja in se navaditi na to, da bi kar iznenada cel svet izvedel, da ima slavni james pearce ženo, ki jo je deset let skrival pred svetom. to pa ni bila ravno njena želja. in ko je dobro pomislila, se je končno zavedala, kako zelo prav je imel maddox, ko ji je dejal, da bi bil najboljše zanjo, da zapusti moža. »resnično nisem klicala zato, da bi sedaj poslušala tvoje pridige o mojem zakonu,« je stvar, da se slednji sesuva in počasi vseeno končuje, nekako skušala zadržati zase. »in ne, ni ga. ampak komu mar, tako ali tako ste vsi samo čakali, da bo odšel, saj ste vedeli, da bo.« ja, prekleto. vedeli so vsi, samo ona si je vseeno zatiskala oči pred resnico, se prepričevala, da bo mogoče drugače, na koncu pa spet obsedela doma razočarana, z ogromno banjico sladoleda pred seboj, mačko v naročju in jokavo nadaljevanko na televizijskem zaslonu. patetičen prizor. »ni videti,« je bilo slišati tih sarkastičen pribitek z njene strani, ko je tudi sam posegel po sarkazmu, kar niti ni bilo nič presenetljivega. »in kaj še? poljub v zahvalo in moje spodnje hlačke v spomin?« se je precej direktno pozanimala in čutila kako so se ji ob tem lica obarvala v nežno rožnato barvo. sklonila je pogled, da on tega ne bi opazil in globoko zavzdihnila, »če pa ti je težko, lahko mirne volje odideš, bo že kdo drug prišel popravit avto.«

Gost

Jezno je zavzdihnil sam pri sebi in skušal nekako umiriti svojo jezo. Pa ne da bi bil jezen nanjo, daleč od tega. Pravzaprav še v življenju ni bil res jezen nanjo, razen mogoče ko je izvedel da se je poročila z njim. Jezen je bil nase in na to kakšen je postal poleg nje, jezen je bil na celotno situacijo v kateri sta se znašla. Na obrazu se mu je le zarisal nasmešek in z dlanjo si je prekril svoje srce in zmajal z glavo ko se mu je iz ust razvil smeh. »Auč Hanna, naravnost v srce. Ja, zdaj si me pa dobila. Že dobrih deset let se smilim sam nad sabo in hrepenim za tabo.« Privzdignil je obrvi nad stavkom in stresel z glavo, kot da nebi mogel verjeti da je vse to res izjavil, in se še enkrat brezskrbno zasmejal. Na obraz mu je padla senca in za trenutek se je zresnil, privzdignil roko da bi jo potolažil a je le ta obvisela v zraku in mu nekaj trenutkov kasneje padla nazaj ob bok. »Jaz, oprosti. Nebi smel reči tega o njem.« Ni vedel zakaj je imel vedno takšno težavo izgovoriti njegovo ime. James. James Pearce. Saj ga je dovolj videval po televiziji da bi se ga že lahko navadil, a se ga ni. »Poslušaj..« Malce nerodno se je prestopil in se z roko popraskal po tilniku in skomignil. »Bi se prosim že nehala sekirati zaradi njega? Itak vsi vejo da je kreten.« Je malce privzdignil glav in vrgel roke v zrak v obupu. »Povrh vsega pa je še obupen igralec. Res nevem kaj si videla na njem.« Je zamrmral bolj zase kot zanjo in se z vzdihom naslonil nazaj na avto da jo je lahko celo premeril. Še preden bi si lahko pomagal se mu je na obrazu raztegnil širok nasmešek ob njenih besedah in zadovoljno se je zahahljal. »Hanna Pearce, sram te bodi. Saj veš da nisem takšne vrste fant.« Zakorakal je proti njej in se malce sklonil da jo je lahko pogledal v obraz. »Ampak če že ponujaš…« Hudomušno jo je rahlo uščipnil v lice in zavil z očmi. »Okej okej, ne bodi melodramatična, seveda ti bom pomagal.« Pomežiknil ji je in zakorakal naprej do avta.

»Bi lahko prosim sedla svojo prelepo zadnjico nazaj v avtomobil in mi odprla pokrov?« Je vprašal z pretirano vljudnostjo in počakal da je slišal znan 'pop' pokrova preden ga je privzdignil in se zamišljeno zazrl v motor. Namrščil se je in se popraskal po glavi, z krpo prijel nekaj različnih delov in se sklonil da bi lahko pogledal pod avtomobil, zraven pa ji poslal rahlo zaskrbljen pogled. Končno je le vstal in si obrisal dlani druga ob drugo in se odkašljal. »Akumulator ti je šel.« Je le naznanil, nasmešek nazaj na mestu da bi ji dal vedeti da je bila vse skupaj le šala. »Verjetno si pustila zadnje luči ali pa radio prižgan. Samo nekaj minut in boš nazaj na poti.« Je končal in se sprehodil nazaj do svojega poltovornjaka po krokodilčke da ji bo lahko napolnil akumulator. Med delom jo je postrani pogledal ko je slonela tako in ni si mogel pomagati. Tu pač nista mogla stati kar v tišini. »In, kaj je novega?« Je veselo vprašal kot da sta stara znanca ki sta se srečala v trgovini. »Zadnje čase te bolj poredko vidim po mestu, sem se že bal da si padla pod kakšno ogromno knjigo in ne moreš vstati.« Vedno jo je dražil z njenimi knjigami, še ko so bili vsi otroci mu je bilo vse skupaj blazno smešno. Če je tako pomislil je dvomil da ji je kdaj že rekel kakšno iskreno prijazno besedo, da nebi bila ovita v sarkazem in odkrito spogledovanje. »Čeprav moram reči da danes nisi pa niti malo videti kot knjižničarka. Se spomniš gospo White iz naše knjižnice?« Zažvižgal je ob mislih nanjo. »Mislim da mi je ona privzgojila strah pred knjižničarkami. Ona in tiste njene grozne rožaste obleke. Ali pa mogoče so bile to njene trajne in ogromna očala.« Stresel se je ob misli nanjo in se ponovno sklonil nad njen avtomobil. »Ti pa si, uhm. Videti si, torej. Khm.« Vzravnal se je in pogledal navzgor kot da išče pravo besedo. »Videti si dobro.« Je končno le ubral srednjo pot med neverjetno seksi in 'nič kot gospa White' in se ji neskončno zadovoljen nad sam sabo nasmehnil.

Naslov sporočila: Re: parking house, Čet Nov 15, 2012 6:20 am

njegov odziv na njene besede ni bil ravno točno tisto kar je pričakovala, čeprav bi v njegovem primeru lahko bila pripravljena tudi na kaj takšnega. ni se mu želela posmehovati ali kaj takšnega, ampak tole bi vsekakor lahko bil spekatakularen 'padec', če bi si ga želela privoščiti. »pravzaprav sem imela v mislih samo to, da si pač prijazen fant,« je skušala besede obrniti proti njemu, svoje pa se je trudila na vse pretege opravičiti. pri tem bi jo seveda lahko označil za prevarantko ter, da si vse skupaj zmišljuje in verjetno niti ne bi bil tako daleč od resnice. konec koncev so njene besede vseeno zvenele tako kot si jih je razlagal on, pa tudi njene misli so hitro ušle proti tej smeri. »ampak vseeno, oprosti ker te puščam trpeti...vse skupaj je precej nalašč.« vsekakor ni imela nobenega namena, da bi se kaj kmalu podpisala pod tisti seznam obiskovalk njegove postelje in verjetno se je tega dobro zavedal tudi on sam. če le ne bi bil tako zelo vstrajen in bi že enkrat za zmeraj dojel, da si pač na noben način nista usojena, glede na to, da si vsakokrat zmečeta vse možne žaljivke in obsodbe v obraz, ob tem pa še prekleto uživata. zanj verjetno to ni bilo nič nenavadnega, ampak hanna se je počutila popolnoma drugega človeka, ko je bil on v bližini. in te besede bi ravno tako lahko imele dvoličen pomen, le da se je tega zavedala šele, ko so te šinile skozi njene misli. »že vredu,« je odmahnila z roko, kakor, da bi želela v istem trenutku odklopiti pogovor o jamesu, oziroma njega samega na nek način odklopiti. iz trenutka, življenja, vsega pravzaprav. dovolj je imela najstniškega sanjarjenja o njem, kakršnega je verjetno delila z polovico neumnih najstnic po vsej državi, ki so sanjarile za njenim možem. bivšim možem? no vsekakor ni bil daleč ta dan, ko ji bo po hitri pošti nazaj poslal podpisane papirje. presenečena nad njegovimi besedami je zgolj obstala tam, z razprtimi ustnicami in bolščala vanj, »kako si drzneš reči kaj takšnega?« že res, da je večina ljudi stala na njeni strani, ko jo je pustil samo v mayberryju, toda še vseeno ni preveč dobro prenesla, če ga je kdo ozmerjal z kakšno žaljivko. konec koncev je bil do zdaj edina njena prava ljubezen. če je odštela tista nesojena čustva do temnolasega prijatelja, katerega vlak pa je očitno zamudila. »nobene pravice nimaš,« je zamrmrala za tem in se ob tem sploh ni mogla skoncentrirati na naslednje besede, ki so zletele iz njegovih ust na njen prejšnji komentar, ki ji je zarisal nežno rožnato sled na lice.

»ničesar ne ponujam in ti to dobro veš,« ga je zavrnila, ko je zbistrila misli in si prisegla, da je bilo to zadnjič, da je danes pomislila na jamesa. papirji so bili z njene strani podpisani, le še on ji je moral dodati svoj avtogram. potem ga bo lahko nalepila na steno kakor katera izmed oboževalk. z rahlim nasmeškom je zavila z očmi in ubogala njegovo prošnjo, ko je z kratkim popom odprla avtomobilski pokorv. stopila je nazaj ven in se postavila kakšen meter za jacoba, ki se je sklanjal proti mašini njene stare honde. in šele po nekaj tihih trenutkih, ko jo je zdramil njegov glas, se je zavedla, da pravzaprav strmi v njegov hrbet, njen pogled pa je počasi potoval proti njegovi zadnjici. »oh,« je zamrmrala in stopila poleg njega, kakor bi želela videti tudi sama v čem točno je problem. »torej te v resnici sploh ne bi bilo treba klicati?« ga je zbodla in ob tem se ji je na ustnicah izrisal blag nasmešek. za razmere, ki so vladale med njima, se je ob njem v tem trenutku počutila neverjetno sproščeno. skomignila je z rameni in se počasi vrnila nazaj proti odprtim vratom in jih zaprla, »poleg tega, da bom verjetno kaj kmalu hanna rutherford? nič kaj posebnega.« bil je prvi, ki mu je razkrila, da je šel njen zakon resnično po zlu in ob tem je, ne glede na to, da je bil jacob fitzgerald, je vseeno čutila presenetljivo olajšanje ob tem. »teh knjig resnično ne boš nikoli prebolel kaj?« se je posmehnila in zmajala z glavo, »in prosim ne omenjaj gospe white. nekaj časa sem mislila, da mi bo za vedno zagnusila knjige...na srečo mi jih ni.« danes si pač ne bi mogla predstavljati življenja brez knjige. in njegove naslednje besede so verjetno njena lica spremenile v barvo tistih rožnatih oblek njihove srednješolske knjižničarke. »hm, jacob,« je zamrmrala, ugriznila v spodnjo ustnico zaradi situacije v katero jo je postavil, »no, nevem, hvala?« kaj bi drugega odgovorila na njegove besede ni vedela, enostavno spravil jo je ob zrak in besede. a po nasmešku na njegovih ustnicah si je lahko mislila dvoje. ali se igra, ali pa jo spet samo preizkuša. »daj, prenehaj z igricami,« ga je nežno boksnila v ramo, kakor bi pričakovala, da je vse skupaj samo del njegove taktike. svojega komentarja o tem kako prekleto dobro izgleda njegova zadnjica v teh kavbojkah, pa se je raje zadržala. vsaj zaenkrat.

Gost

sorry for the delay! writing long replies kind of intimidates me sometimes, but ohmygod are they perfect of what? :3

»Prijazen fant, huh?«

»Samo ti, Hanna Pearce, samo ti.«

»Kako si drznem? Popolnoma preprosto. Hanna, kdaj si boš vcepila v tvojo prelepo glavo da je najbolj obupen mož na tem planetu, in da ti mi to govorimo ne zato ker hočemo biti hudobni ampak ker hočemo zate samo najboljše?«

»Ti si kar govori še to naprej dragica, oba veva da si skrivno želiš vsega skupaj.«

»Če misliš da lahko sama popraviš, prosim. Be my guest.!«

»Zame nisi nikoli nehala biti Hanna Rutherford.«

»Mi mogoče nisi mogla tega povedati prej, preden sem ti dal moj cel 'zaslužiš si nekoga boljšega' govor. Lahko bi mi že od samega začetka povedala da ga boš vrgla pred vrata.«

»Auč.«

»Kdo se igra kakšne igrice, samo sprejmi kompliment okej?«

»Prisežem da imaš samo ti to zmožnost da me spravljaš v smeh in ob živce hkrati.«

»Očitno še nisi najbolj vešča v tem zato ti prvič oprostim. Okej takole gre, najprej ti dam jaz kompliment in sicer, Hanna videti si dobro. In potem, ga ti vrneš z nekaj podobnega kot…«

»Oh, hvala Jacob, kako prijazno. Tudi ti si videti neverjetno seksi. Bi šla k meni domov na kavo?«

»In ko rečem na kavo, ne mislim kavo. Če veš kaj mislim.«

Naslov sporočila: Re: parking house, Čet Nov 29, 2012 4:58 am

note: no problem at all, and i'm back, sorry for waiting. and awh so sweet and innocent hihi <3

»očitno sem rada posebna, glede na to, da sem edina, ki misli, da si prijazen fant, edina, ki je vsa ta leta verjela, da se bo james vseeno premislil in se vrnil v mayberry,...« so besede obvisele nekje v zraku nad njima in počasi padale nazaj na njena pleča. stvar je bila v tem, da nikoli ni zares nameravala izstopati, ampak je z svojimi dejanji nekako povzročila, da je bilo to narejeno navkljub njeni vednosti. ampak stvar, ki jo je resnično presenetila je bila ta, da se enkrat za spremembo v njegovi družbi ni počutila nelagodno, povsem odveč in na trnih, tik pred trenutkom, da ji zaradi živcev poči. enostavno je bila pripravljena samo strmeti v njegovo smer, medtem, ko se ji je na ustnicah risal trapast nasmešek, ki je samo namigoval na to, da ji vseeno ni tako zelo vseeno zanj, oziroma ga je pripravljena do neke mere celo prenašati. ampak že takoj z naslednjimi besedami jo je znal spraviti ob živce, kakor mu je to uspelo tudi v tem poiskusu, »nima veze, še vseeno je moj mož, oziroma čez nekaj dni bivši mož. pravice, da ga obsojaš ti nihče ne daje.« v takšnih trenutkih si ni mogla kaj, da ne bi vseeno stopila na jamesovo stran in ga do neke mere zagovarjala. enostavno v podobnih situacijah ni mogla iz svoje kože, iz kože dekleta, ki se je deset let podpisovalo z imenom hanna pearce in že skoraj pozabilo na to, da je nekoč obstajala tisto rutherfordovo dekle, ki je imela svojo prihodnost povsem drugače začrtano. in če bi bila še vedno isto dekle kot tedaj, bi verjetno v tem trenutku zardela in sklonila pogled, že samo z mimiko priznala, da je zadel v sredino tarče. tako pa ji je na nek način vseeno uspelo zardžati svoje misli, le iz njenih ust se je izvil posmehljiv prh, ki mu je sledilo odkimavanje z glavo, »očitno se resnično visoko ceniš.« njene besede so vseeno zvenele malce grobo, a pri jacobu drugačnega pristopa pač ni znala izvesti. če ni vračala udarcev, je pač nastradala ona, to je bilo splošno znano in tega sta se dobro zavedala oba, kar sta tudi s pridom želela doseči drugi pri drugemu. le, da je bil ponavadi jacob uspešnejši, glede na to, da se ji iz njunega dvoboja še nikoli ni uspelo posloviti kot zmagovalki. stopila je bližje k njemu, toliko, da bi jo lahko slišal samo on, tudi če bi bila okoli njiju zbrana gruča ljudi, »pa saj oba veva, da se da tvoje spodnjice dobiti v vsakem drugem stanovanju v mestu...zakaj bi torej onečedil še mojega?« v tem trenutku je skušala igro pač prevaliti v svojo korist, četudi to ni izvedla tako mojstrsko, kakor je to ponavadi uspevalo nasmejanemu temnolascu poleg nje.

odmahnila je z roko in se nasmehnila na način, na kakršnega se je znala samo ona, »mislim, da ni potrebe po tem, da kažem svoje sposobnosti, glede na to, da si že končal.« tako zelo nesposobna, da ne bi znala s pomočjo drugega avtomobila zopet spraviti v tek akumulatorja, pač ni bila, le na pamet ji ni prišlo, da bi bila lahko težava ravno v tem. »nehaj, prosim,« ga je hitro ustavila predno bi lahko nadaljeval s svojo mislijo o njej in njenem dekliškem priimku, ki ga bo verjetno čez nekaj tednov spet spravila v tek...čeprav ni bila še povsem prepričana, če zna biti kaj drugega kot hanna pearce. mogoče bi vseeno morala obdržati priimek, četudi se bo ločila od njega. skomignila je z rameni in se ob tem na vse pretege trudila, da ni planila v glasen smeh, »kaj pa vem, očitno sem si preveč želela slišati tvojega prijaznega dela osebnosti.« in lahko bi začela razglabljati o tem, da ga pač ne bo vrgla pred vrata, glede na to, da je bila odločitev, da podpišeta ločitvene papirje nekako sporazumna in pravilna rešitev za njiju oba, ampak se ji enostavno ni dalo. tako ali tako bi stvar jacob obrnil po svoje. »očitno bom morala še delati na tem, da te spravim še v bolečine,« je komentirala njegovo gesto, ko si je sarkastično z roko božal ramo, kamor ga je udarila. ni ga imela namena zares poškodovati, le občutek, da se z njim lahko sproščeno smeji, ji je bil v užitek. in če ga je ona spravljala v smeh in ob živce, jo je on v tem trenutku spravljal ob besede. »am,« je zamrmrala in sklonila pogled, ko je očitno od nje nazaj zahteval kompliment, ki pa ga enostavno ni našla, ko jo je pustil skoraj brez sape z zadnjim delom stavka. »kavo? k meni?« ja, verjetno resnično ni bila vajena takšnega in drugačne flirtanja, še manj pa 'zmenkov' kakršen se ji je očitno obetal. debelo je pobuljila in njena dlan se je še enkrat stegnila proti njegovi rami, ko je dejansko namignil na vse kaj drugega kot kavo, »prekleto jake, lahko bi vedela kam pes taco moli!« prekrižala je roke na prsih in stopila korak vstran, z obrazom pa se obrnila nekam stran od njega, kakor bi naredil majhen otrok, ko nekaj ne bi bilo po njegovo. »če si mislil, da me boš tako na hitro spravil v posteljo, si se pošteno zmotil. mission impossible,« je zamrmrala, ko se je tudi sama odkašljala ter iz avtomobila potegnila torbico, »koliko sem ti dolžna?« če je že upala, da bo prvič lahko preživela nekaj donosnega časa z jacobom, jo je kaj hitro šokiral s svojo direktnostjo in moško prepotentnostjo. ali pa je ona spet vse skupaj povsem narobe razumela. in ko je pomislila na to, je kaj hitro lahko začutila rdečico na licih. šit, samo tega ne, daj, da sem razumela prav in nisem sedaj izpadla največja trapa. in če je na koncu dobro pomislila...v resnici verjetno ne bi bilo tako zelo slabo čutiti njegove močne roke na svojem telesu, njegovih ustnic na svojih...prekleto hanna, kaj misliš.

Gost

»Naravnost v srce me raniš Hanna Rutherford, naravnost v srce.«

»Ampak očitno bom moral preživeti, tudi če me bo celotno življenje moralo boleti srce.«

»Daj no razvedri se malo,«

»Kdaj si postala tako zategnjena? Saj dobro veš da se samo šalim.«

»Okej, okej.«

»Saj sem že rekel da se šalim, jeez.«

»Navadno je odgovor na to vprašanje precej drugačen, saj kot si sama tako lepo rekla,«

»je moje spodnjice mogoče najti v prav vsakem stanovanju v mestu.«

»Pozabi, nič. Lahko rečeva da je bila usluga med starimi prijatelji.«

»Lahko pa bi se mi, saj veš, drugače zahvalila?«

»In ja, ja, šalim se, preden me spet začneš pretepati.«

»Hanna Rutherford.«

»Lepo te je bilo spet videti, ne bodi neznanka prav? Še posebej zdaj ko si samska.«

»Še posebej zdaj ko imam spet šanse. Nikoli ne reci nikoli.«

» sabriel & maddox [parking house]
» parking lot
» house no. 31,
» house no. 10
» house no. 9,

parking house,

parking house,

Similar topics

Similar topics