jimmy & poppy [fitzgerald's house]

Naslov sporočila: jimmy & poppy [fitzgerald's house] Pet Nov 16, 2012 6:07 am

tagged is the beautiful poppy smitten 1

this post is 936 words long and i am listening to manchester orchestra for inspiration.
DRAMATIIIIICCCC!

moral je prevoziti prav vse rdeče luči v mestu in napraviti cel kup prometnih prekrškov, a tisti trenutek je bilo to popolnoma brezpomensko. šele ko je moral narediti krepko oster ovinek, da se je izognil temu, kar bi lahko v nasprotnem primeru povzročilo hudo prometno nesrečo, se je samo za trenutek znova zavedel samega sebe; a bil je že pred njihovo hišo. naredil je krepak ovinek in zavil na dovoz, nato pa zategnil ročno, iztaknil ključe in ob izhodu krepko tresnil z vrati precej novega mercedesa, ki si ga je pred nekaj meseci presrečen privoščil. kaj je torej spremenilo njegovo prešerno voljo v tem meglenem popoldnevu? preprost klepet z mamo, ki mu je skoraj razgnal prsa. zaklepetala sta se o tem in onem in v nekem čudnem trenutku iskrenosti ji je zaupal, da je pred kratkim srečal poppy. ni vedel, kako, da se je mama odločila v tistem trenutku postati takšna vaška klepetulja - navsezadnje se je zadnje čase držala ekstremno zase in komaj govorila o svojih stvareh, kaj šele o rečeh, ki niso bile zares področje njenega življenja. govorila je o tem, kako je morala uboga poppy trpeti, kako on tega seveda ni mogel vedeti, navsezadnje ga ni bilo tukaj, kako se je po njegovem odhodu v ozkem krogu prijateljev razvedelo, da se je onegavila z nekim smrkavcem.. kako je zanosila, kako je rodila, kako je otroka oddala v posvojitev. z vsako izpregovorjeno besedo je čutil večji cmok v grlu, z vsako informacijo mu je bolj zmanjkovalo zraka in na koncu se je besno oprijemal za rob kuhinjske mize in vsaka mišica v njegovem telesu je trzala. to.. to je bilo bolj pomembno od česarkoli, kar se je zgodilo med njima. ta 'majhen detajl', ki se ji je zdel premalo pomemben, da bi mu ga zaupala. rodila je njegovega prekletega otroka in ga poslala v življenje, ne da bi se ji zdelo vredno, da mu o tem pove karkoli! odločila se je, da očitno ni vreden, da bi vedel za eksistenco lastnega mesa in krvi. prekleta.. hlastal je za zrakom, a mami ni povedal ničesar. samo kolikor se je dalo vljudno se je izmaknil iz pogovora, zgrabil avtomobilske ključe, ki so ležali na pultu pri vhodu in nase nadel jakno, potem pa preprosto izginil, še preden bi se njegova mama lahko odločila, da je čas, da ga ustavi in povpraša, čemu takšna naglica. na poti so se mu po licih ulile solze in mislil je, da se mu bo zmešalo. vsake toliko se je zgrabil za lase, kot bi si hotel odtrgati skalp iz glave in ga vreči skozi okno - najraje bi tako tudi naredil. in v tem deliriju nenavadnih čustev, ki jih do tedaj v taki veličini ni čutil še nikdar, se je pripeljal tik pred njihov vhod. niti na misel mu ni prišlo, da je morebiti ni bilo doma, da je imela koga na obisku, da mu bo njena mama izpraskala oči.. vse, kar je bilo v tistem trenutku važno, je bilo, da svoje besede besa, ljubezni, žalosti, razočaranja in tistega čudnega občutka v prsih izlije pred njene noge, da izrazi vse, česar mu dotlej ni dovolila izraziti, ker se ji očitno ni zdelo dovolj pomembno, da bi o obstoju otroka obvestila očeta. ustavil se je pred vrati, kjer je skušal iz obraza izbrisati vroče solze, a te so še kar in kar vrele iz njegovih oči. še nekajkrat je stisnil in nato nekajkrat udaril ob težka lesena vrata, da bi se mu le oglasil nekdo. kdorkoli, nekdo, ki bi lahko poslušal njegovo bolečino, ki bi ga morda lahko pomiril.. pa čeprav se mu je zdelo, da bi v tistem trenutku lahko svoji ljubljen iztrgal srce in ga vrgel levom. in nato so se vrata odprla in pred njim se je izrisala silhueta presenečene svetlolaske, ki mu je že skozi oči kazala, da njegovega obiska - sploh v taki obliki, ni pričakovala. "kako si drzneš," je zasikal skozi zobe in se z roko uprl ob podboj vrat, da bi nekoliko ustavil telo, ki se je treslo kot šiba na vodi. za trenutek je postal, a še preden bi mu utegnila kakorkoli uporekati, je skozi potok solz in skozi cmokavo grlo nadaljeval s plazom besed, ki je najbrž mimoidočim, ki so se zvedavo ozirali, zdel popolnoma brez rdeče niti. "kaj? kaj, prekleto?! si mislila, da nimam pravice izvedeti?" njegov glas je v trenutku prešel v kričanje, med tem pa se je njegovo telo samo toliko bolj treslo. če bi v tistem trenutku padel skupaj, najbrž to, glede na njegovo trenutno stanje, ne bi bilo prav nič nenavadnega. "kakšna psica si," je izmomljal nekoliko tiše in z rokavom svojega plašča spet segel proti obrazu, da je vanj utrl solze. "ne morem verjeti, da sem se po vseh teh letih krivil.. da sem mislil, da sem morda jaz naredil kaj narobe! da sem bil zadnjič pregrob, da sem se bal, da bom prizadel tvoja prekleta čustva!" z roko, ki se je naslanjala na podboj, se je nekoliko odrinil in stopil korak ali dva nazaj. "ti prekleta sebična psica! kaj za vraga sem ti naredil?!" histerično se je zasmejal proti nebu in nato pogled vrnil k njenim očem, ob čemer je hladno odkimal. "ampak tebi ni bilo dovolj, ne? vse bi ti dal, vse! pa ni bilo dovolj, da bi ti dokazal, da te ljubim. si se odločila, da me raje izženeš iz svojega življenja, kot da bi mi zaupala, kot sva si vedno.." s tresočo glavo je prikimal lastnim besedam. oh, kako jo je ljubil, kako neskočno jo je ljubil. in kako jo je šele sovražil. če je bila to prava ljubezen, bi si raje izrezal srce.

tagged is the handsome jimmy smitten 1

this post is 1.035 words long and i am listening to paper lions for inspiration. notes: oh god, oh god, oh god.

tistega dne se je le čemerno premikala iz sobe v sobo, in ker se je tokrat za spremembo nahajala v domači vili (ki je bila mimogrede gromozanska) jo je neprestana hoja utrudila do te mere, da se je nazadnje sesedla v dnevni sobi in naslonjena na dlan razmišljala o stvareh, ki so se v vseh teh letih tako zelo spremenile. bila je edina, in obenem najmlajša fitzgeraldova, ki je obstala doma, toda zaradi spleta okoliščin je že razmišljala o selitvi kam drugam, daleč proč od ljudi, ki je ali sploh ne prepoznajo več, ali pa jo dobesedno prezirajo. pravzaprav se dober mesec nihče ni zavedal, da se je vrnila nazaj domov, določene prijateljice so si v tem času že ustvarile družine, spet druge so bile pretirano obremenjene z varanjem svojih fantov, tu in tam se je sprehodila po samem mestu in srečala na kupe znanih obrazov, s kom poklepetala, v večini primerov pa se je zadrževala doma in objokovala usodo, ki se je kruto poigrala z njo. še pred slabimi desetimi leti je bila tista simpatična svetlolaska brez najmanjše skrbi, njena mater je poskrbela, da je življenje teklo karseda mirno, kot vsaka tipična najstnica je živela zgolj za svoje prijatelje in se tu in tam še posvetila izobraževanju, načeloma pa večjih stresorjev ni bilo. vsaj do tistega dne, ko se je reva zavedala, da ji menstruacija že precej zamuja (čeprav takrat še ni imela pretirano redne) in vsa obupana se je takrat zaupala le mami, ki se je z zadevo odločila opraviti kar sama po svoji volji. tistikrat je prvič obiskala ginekologinjo in kot šestnajstletnica presenečeno zazijala ob pogledu na svojo notranjost, sledil pa je še večji šok. bitje srca, ki ni bilo njeno. da, bila je noseča in njena mati je takrat precej samozavestno naznanila, da bosta otroka obdržali, in samoiniciativno začela urejati rejništvo za še nerojenega fantka. koliko solza je pretočila svetlolaska se njena sebična mati verjetno niti ni zavedala, deloma zato, ker se je prestrašila velike spremembe, ki jo je začela opažati po nekaj mesecih, prav tako pa jo je tudi konstantna slabost spravljala v depresijo. težave, ki jih je otrok povzročil so jo pahnile tako daleč, da je večkrat zaspala v želji, da se to nikoli ne bi bilo zgodilo, pa je jutro kljub vsemu začela objemajoč straniščno školjko. takrat je za vse krivila jimmyja, leto mlajšega prijatelja, sedaj pa se je zavedala, da je bila za vse odgovorna prav ona.

ob vsem tem razmišljanju ni slišala, ki je zapeljal na njihov dovoz, toda nenadnega (in predvsem) glasnega bobnanja ne bi preslišal niti njen napol gluh dedek. dobesedno skočila je pokonci in zgrabila prvo stvar, ki je bila v dosegu njenega telesa (popolnoma neuporaben svečnik, ki bi ga v najslabšem primeru lahko zalučala v glavo tistemu kretenu, ki si je drznil tako razbijati), potem pa se počasi in sumničavo sprehodila do hodnika, kjer je skozi steklo opazila jimmyjevo sloko postavo. in spet šok, ravno tako kot pred dobrim tednom, ko je ga je čisto po naključju srečala in z njim preživela slabo uro. definitivno ga ni pričakovala, sploh po načinu govora, s katerim jo je več kot očitno poskušal spraviti v obup. toda, ker je navsezadnje še vedno upala na nekakšno spravo med njima, je dokaj gostoljubno odprla vrata (seveda še pred tem odločila svečnik – orožje, ki ga po njenem skromnem mnenju ni več potrebovala). pričakovala pa je nekaj povsem drugega kot v obraz zariplega 'prijatelja', čigar oči so se besno svetlikale, roki pa je srdito stiskal v pesti. in zadelo jo je, kot strela z jasnega. izvedel je. za trenutek je še pomislila, potem pa se je odločila ubrati najvarnejšo taktiko – tisto, kot da ji vsaj za enkrat še ni nič jasno, in na obraz nadela presenečen izraz, ki se je razblinil v trenutku, ko je začel preklinjati. »izvedeti kaj, jimmy?« je poskušala preglasiti njegovo kričanje, potem pa se ozrla naokrog, v upanju, da ju nihče ne opazuje. dovolj je bilo že samo dejstvo, da je za njeno skrivnost izvedel človek, za katerega je upala, da nikoli ne bo, sosedje pa bi zadevo utegnili le še poslabšati. »jimmy, prosim te,« je zahlipala, ko jo je zmerjal za psico, in ga poskušala pomiriti. počasi se je pomikala vzvratno in upala, da ji bo sledil, in čim se je to dejansko zgodilo, je za njim zaloputnila vrata. prestopala je z ene noge na drugo, in bila prvič resnično hvaležna za žepe tiste najbolj ogabne in razvlečene trenirke, v katere je lahko zakopala potne dlani.

»kako veš za … to?« ni bila sposobna izreči besede otrok, nenazadnje še vedno ni povsem prebolela dejstva, da so ji tisto drobno bitjece odnesli še preden je uspela odpreti oči in se vsaj dosledno posloviti. pa je takrat na vse še prehitro pozabila, fizična bolečina je hitro izzvenela, depresije pa se, kljub konstantnim obiskom terapevta, dolgo ni uspela znebiti. in ko jo je človek, ki ga je ljubila z vsem bitjem, že drugič zmerjal kot psa, se je popolnoma sesula. z rokama si je segla med lase in poskušala ustaviti bobnanje srca, ki ga je sedaj že čutila visoko v grlu, potem pa se sesedla na kavč. med vsemi blazinami se je počutila tako majhno in ranljivo, objela se je okrog kolen in zahlipala vanje. »pa misliš, da sem imela izbiro?« je po nekaj sekundah le zbrala dovolj poguma za soočenje in v vseh histeriji zakričala nazaj, kot da bi ji šlo za življenje. »misliš, da sem se sama odločila, da bom se za celo pofukano leto potuhnila in poskušala skriti ta preklet trebuh. misliš, da te nisem želela tesno ob sebi? takrat ko sem se zvijala v bolečinah in kozlala celo noč,« mu je, vsaj zaripla v obraz, izdala nekaj podrobnosti same nosečnosti, ki vendarle ni potekala tako zelo mirno, kot ji je bilo rečeno na prvem pregledu. »mami je takrat rekla, da je to sestavni del vsake nosečnosti, ampak tisto kričečo bitje so iz mene dobesedno iztrgali in edino kar mi je ostalo je bilo par šivov in spomin na devet mesecev slabosti, misliš, da sem načrtovala to? misliš, da nisem ugovarjala, ko me je takrat dobesedno zaklenila v bajto in prepovedala obiske? vse za pofukan ugled, jimmy, in ne poskušaj krivde zvaliti le name.«

tagged is the beautiful poppy smitten 1

this post is 1012 words long and i am listening to koop for inspiration.

sploh mu ni bilo jasno, kako sta nenadoma pristala v veliki fitzgeraldovi vili, na katerega ga je vezalo toliko spominov. pa se je zdelo, da so vsi, prav vsi potonili v pozabo s tem novo spoznanim dejstvom, ki ga je dušilo. prostor se mu je zdel tuj, popolnoma nepoznan, niti najmanj tak, kot ga je bil vajen, in prav takšna je bila poppy. vse je bilo jasno, zdaj je razumel vse.. in istočasno ničesar. mislil je, da mu je zaupala, da ga je imela zares rada. da je do njega čutila, kar je on čutil do nje. in v resnici mu ni zaupala niti - niti najpomembnejšega podatka, ki je moral popolnoma spremeniti njeno življenje! "se ti ne zdi, da izprašuješ napačna vprašanja?" je počasi zasikal skozi zobe in se ob tem prav neprijetno zasmejal. v njegovem tonu je bilo mogoče zaznati obup in razočaranje. človek, za katerega se mu je zdelo, da ga je nekoč poznal do potankosti, se je pred njegovimi očmi spreminjal v osovraženega tujca; ničesar ni mogla narediti, da bi ga pomirila, pa četudi je v njenem tonu slišal, da ga je skušala nekako utišati. prav brigalo ga je, kaj je hotela povedati; imela je slabo desetletje, da bi vse skupaj spravila iz duše! zdaj je bil na vrsti on in ni se imel namena zadrževati. niti slučajno. "vprašanje je, kako prekleto je mogoče, da do zdaj nisem vedel!" jasno mu je bilo, da jo je njegov strog in jezen ton spravljal ob živce, a on je živce izgubil že pred slabe pol ure. zdelo se mu je, da se mu ni potrebno izgovarjati prav za nobeno izgovorjeno besedo, pa naj je bila zlobna psovka ali boleči fakt; vse si je zaslužila, ker ga je odrezala iz svojega sveta in ga pustila v lažnem prepričanju. morda ga res ni ljubila, ne takrat, ne danes, a dolžna mu je bila povedati in če se ji je zdelo, če se ji je samo za trenutek zazdelo, da bo lahko krivdo zvalila nanj, se je krepko motila. "ja, mislim, da me nisi hotela! kaj drugega naj si mislim, deset let si me pustila v tem prepričanju!" ko je govoril, so ga bolela prsa, bolela so ga pljuča od hlastanja za zrakom, bolelo ga je grlo od kričanja, jezik od spregovorjenih besed, srce od uničenja, ki ga je znova povzročila v njem. prepričan je bil, da se bo temu lahko ognil, a poppy je bila prekleto izučena v tem, kako ga potolči. in tokrat ga je potolkla do faze, v kateri se še sam ni več prepoznal. "torej misliš, da sem kriv jaz?" je za trenutek v presenečenju hlastnil za zrakom in obstal kot vkopan. je bila res tako prekleto neumna? kako bi lahko bilo karkoli njegova krivda, ko pa ni vedel za nič?! njegove na pol odprte ustnice so se znova ukrivile v obupan nasmeh, naredil je nekaj korakov, zajel sapo in se dokončno odločil, da ji bo povedal prav vse, prav vse, kar si misli o tem njenem početju, o njenih bednih izgovorih. ozrl se je proti njej, v vsej njeni bednosti in nebogljenosti, kako se je kot v krču oklepala svojih kolen in besede so obstale v njegovem grlu. odkimal je, zavedajoč se, da jo je znova prizadel - a kar je ona storila njemu, se ni moglo niti približno kosati s tem, kar je sedaj počel on. "vedela si, da te tako ljubim, da bi zate naredil vse. vse," je dejal z zariplim glasom in znova so se mu iz oči udrle solze. bolečina, ki jo je čutil, se ni mogla kosati z ničemer, kar je občutil do tedaj. "lahko bi mi povedala. briga me, kaj ti je rekla mati, vem, da bi mi lahko povedala. in ko bi mi, bi naredil zate vse. enako bi skrbel zate, kot dotlej, podprl bi te pri čimerkoli, ljubil bi te, kot sem te vedno ljubil." nenadna mirnost njegovega tona je presenetila še njega, a zdelo se je, da je njegovemu telesu zmanjkalo moči za agresivni nastop. nikoli ni bil pretirano nasilen tip človeka in že njegov prihod je bil zanj značajsko nenavaden, zato ni bilo prav nič čudnega, da ga je pričenjalo nekaj držati nazaj. in vendar.. "mislil sem, da si me tudi ti ljubila," ji je skozi s solzami obsipana usta navrgel, čeprav je nekje v sebi vedel, da ga je vedno ljubila in da ga tudi vedno bo. prav tako, kot je on njo. bila sta si usojena.. in vendar ju je svet trgal narazen. "ne morem verjeti, da mi nisi imela namena povedati. bi mi sploh kdaj?" se je pozanimal z izzivalnim glasom. "ali sem pa še vedno preslab zate?" naveličano je zavzdihnil in nekoliko vzdignil roke, nato pa spet dlani počil k svojemu telesu. "veš, res sem mislil, da bom v tem 'zvezdnišem' življenju našel vse, kar sem si kdaj želel. pa še vedno mislim samo nate. in zares sem verjel, da je enako s teboj. kako sem naiven, kajne?" zasmejal se je v nekakšni samoironiji in se obrnil stran od nje; te besede so bile nekakšen njegov notranji monolog, sicer pa je bil tako ali tako dovolj razburjen, da zares ni bil več pri pravi. morda je doživel manjši živčni zlom, le kdo bi vedel. govoril je dalje in se ob tem sprehajal po razkošni dnevni sobi, si ogledoval obešene slike in na policah razstavljene predmete. "sanjav kot vedno. prekleto blesav, če sem upal, da si bo nekoč najmlajša gospodična fitzgerald vendarle premislila in me znova vzljubila. res sem mislil, da sem te poznal, poppy. zdaj pa se počasi spreminjaš v neznano silhueto. nisi več tista popolna ženska, lažnivka si," je zahlipal in nazadnje ob steni zdrsel na sveže zloščena tla. kolena je privil k telesu in jih objel z obema rokama, nato pa izrekel kratek, a jasen niz besed, ki je kljub svoji nizki jakosti zadonel po prostoru. "in vendar si edina, na katero kdaj mislim. edina, ki jo bom lahko kdaj ljubil." nato je položil glavo na kolena in pričel glasno hlipati, kot otrok, v katerem se je nabrala bolečina desetih let krutega življenja.

tagged is the handsome jimmy smitten 1

this post is 1.097 words long and i am listening to daughter for inspiration. notes: no sleep tonight! ):

počasi je izgubljala bitko; ne le tisto, ki jo je sama s sabo bila že desetletja, temveč tudi bitko z njim. s človekom, ki jo je obtoževal brezčutnosti in sebičnosti. njo, ki je bila sicer še vedno polna ljubezni in upanja, njo, ki je iz dneva v dan upala, da se bo po vsej tej noriji še vrnil nazaj k njej ter jo ljubil brezpogojno in pristno, njo, ki je še vedno skušala najti sina, za katerega je vedela, da se mu pod nobenim pogojem ne bi bila smela odreči. bila je polna vprašanj, na katera je želela odgovore, pa jimmy dejansko ni bil tisti, ki bi jih lahko podal, toda čutila ga je, tistega fanta, ki jo je ljubil in bolj kot vse drugo na svetu ga je želela objeti in se mu tako vsaj delno opravičiti za krivico, ki mu jo je delala vsa ta leta. in čeprav ji prikrivanja resnice verjetno nikoli ne bo pripravljen oprostiti, je želela, da ve, da ga po vseh teh letih še ni nehala ljubiti. da je bil on njen prvi in zadnji. da je takrat vse skupaj mogoče bila le igra, sedaj pa je imela občutek, da brez njega preprosto ne zmore več. osamljena, potrta in brez življenja – vse to je bila in potrebovala je človeka, ki je do sedaj še nikdar ni resnično razočaral in pustil na cedilu, človeka, ki jo je vedno nasmejal s kakšno izmed svojih šal, ali spravil v tisti dober jok z eno izmed svojih najiskrenejših skladb. »jimmy, verjemi mi, bolj kot vse drugo sem si želela, da bi ti lahko povedla. vedela sem, da če bi ti, bi mi stal ob strani ne glede na vse, ampak mati … ona ni hotela, da kdorkoli izve. in jaz – jaz ji takrat nisem hotela povedati da si ti, da je tvoj. izbila bi ti zobe, če bi izvedela, in nisem te hotela izpostavljati, predstavljaj si reakcijo tvoje mame, raje sem se odločila, da molčim in bolje je bilo tako. kako bi naj sama vzgajala sina, ko pa sva bila še sama otroka?« je skušala poiskati razlago, ki pa se je že z njenega vidika zdela tako zelo za lase privlečena, da je on sam verjetno sploh ne bo sprejel kot možen odgovor. bila je šibka, drhtenje telesa je komajda še prikrivala, oči pa so ji od joka že močno pordele. da, resnično ga je izgubljala, že drugič, in poti iz te zmede sploh ni več videla. toda kljub temu, da skorajda ni imelo več smisla, je hlipajoče nadaljevala: »dala mi je izbiro, spakirati kufre ali ostati doma in prikriti zadevo kar se le da najbolje,« se je zlomila pod pritiskom. seveda je vedela, da bo skrivnost nazadnje le prišla na dan, vsekakor pa ni pričakovala, da tako kmalu, in bilo ji je popolnoma jasno, da si vso to zmerjanje zasluži, konec koncev je bila ona sama kriva za odločitev, ki jo je sprejela. lahko bi se preprosto odločila zanj, takrat je vedela, da bi zanjo storil vse, če bi ostala brez strehe nad glavo, bi jo sprejel po svojo in zdaj bi bila srečna. skupaj. tako pa sta s praznimi pogledi zrla drug skozi drugega, občasno jezno navrgla nekaj psovk drug drugemu v obraz, predvsem pa aktivno brisala solze. tiste, ki so se nabirale skorajda celo desetletje in so sedaj, nekako tako kot gejzir, privrele na plano.

»nihče ni kriv, jimmy, zgodilo se je, jaz pa sem se odločila za prihodnost. misliš, da bi bila dobra starša? kakšna starša neki, še sama nisva dodobra odrasla.« že dolga leta ni govorila o tem, z mamo je na sploh poredko govorila, in takrat ko je, tema pač nikoli ni nanesla na družinsko sramoto, ki jo je poppy povzročila, in to je bilo edino kar je svetlolaska pravzaprav povezovala z otrokom. velikansko sramoto in preveliko odgovornost, ki ji ni bila kos. vedela je, da se že ponavlja, prav tako pa ji je bilo jasno, da preprost oprosti sedaj ne bo zadostoval. toda bilo ji je žal, za vsa ta leta, ki jih je zapravila v upanju, da se bodo njune poti zopet križale, da bo ljubezen ponovno vzplamtela. da bo lahko pozabila na trpljenje in bolečino, ki ji je sledila kot najtemnejša sence. »prosim te, ne počni tega,« je spustila z ustnic, ko ji je v solzah razlagal kako zelo jo je ljubil, kako bi v hipu zanjo naredil vse, kako bi poskrbel za njunega otroka in jo podprl ne glede na odločitev. to je bilo tisto kar je potrebovala; ljubezen in občutek varnosti – vse to je ob njem čutila, četudi se je razjezil, četudi so se mu oči kar lesketale od jeze in solza. vedela je, da tista ljubezen, o kateri je govoril, ni izpuhtela v prazno; čustva, ki jih je gojil do nje so bila še vedno tu, in morala je priznati, da je tudi sama ob njem še vedno dobila kurjo kožo. »veš kolikokrat sem ti skušala povedati, priti nazaj sem in postaviti stvari nazaj na svoje mesto, ampak vedno mi je zmanjkalo poguma. zdaj pa … pred tednom dni, bil si tako drugačen … toliko časa je minilo in zdelo se je, kot da si resnično obrnil nov list v življenju. zakaj bi vse to uničila z enim samim stavkom. toliko si si ustvaril, zakaj bi te obremenjevala z dejstvi, ki jih ne morem spremeniti, zakaj bi ti govorila o sinu, ki ga nikoli ne bova videla.« eno in isto je bilo izrečeno že tolikokrat, da njegovih konstantnih vprašanj sploh ni več jemala resno, po drugi strani pa se je spraševala, ali jo revež sploh posluša ali je šok enostavno tako močan, da se zaveda le svojega glasnega bobnanja srca, ostalo pa nekako tako kot vsak nepomemben šum izgine v njegovo podzavest. tu in tam se je še premaknil z mesta, napravil korak v eno in dva v drugo smer, se za trenutek zatopil v misli, potem pa še zadnjič izbruhnil. besede, ki si jih je mrmral v brado so bile očitno namenjene bolj njemu kot njej, le zadnji set psovk se je je še lahko dotaknil, potem pa se je (podobno kot ona malo prej) sesedel na tla. »jimmy, prosim te, oprosti mi … nisem hotela, da bi se končalo tako. ampak vedi, da boš vedno prvi in edini človek, ki sem ga kadarkoli resnično ljubila,« mu je sledila na tla in se tesno privila k njemu. kljub temu, da je z rokama še vedno vztrajno objemal svoja kolena, je svoje prste prepletla med njegove in glavo nežno prislonila na njegovo ramo. »saj veš, da te še vedno ljubim. vem, da veš.«

tagged is the beautiful poppy smitten 1

this post is 756 words long and i am listening to the knife for inspiration.

kako je bila lahko tako ignorantska do njega? in kako je morala trpeti.. oh, kako zelo si je želel, da bi šel nazaj v zgodovino, da bi kampiral pod njenim oknom dneve in noči, dokler ne bi njenega predvidoma ignorantskega srca stalil do te mere, da bi prišla ven, govorila z njim in mu zaupala njuno veliko skrivnost. zdaj, po vsem tem, se je tudi njegovo besno srce talilo in prav počasi, kapljico za kapljico, je dojemal to, kar mu je skušala povedati. da zares ni imela prave izbire. imela jo je, a ne dobre. lahko bi se še naprej spečala z njim, starši bi jo vrgli iz hiše. seveda bi ji ponudil svojo hišo, svojo sobo, svoje življenje, a navsezadnje si noben otrok pri šestnajstih ne želi popolne izolacije od družine, naj je ta še tako svinjska. želel si je, da bi ji lahko takrat pomagal, a bolj, kot je njeno situacijo premleval, bolj mu je bilo tudi jasno, da zares enostavno ni mogla kaj. starši so jo držali ujeto, ona pa je v strahu storila edino, kar je bilo takrat smiselno. seveda, saj ni mogla drugega; bolj, kot je razmišljal, bolj je tudi puhtela njegova jeza in počasi so se solze besa spreminjale v solze pristne žalosti in obupa nad situacijo, ki je preprosto ni bilo mogoče spremeniti, pa naj si je to še tako močno želel. imela je prav, tudi onadva sta bila zgolj dva otroka, ki nista imela nobenega pravega pojma o življenju; otrok bi v tistem času otežil situacijo, njune sanje pa bi v trenutku postale tako zelo odročne, da si jih prav zares ne bi znala niti predstavljati, kaj šele doseči. in počasi je vse skupaj, naj je bilo še tako boleče, začelo imeti smisel. boleč in piker smisel. tisti zadnji stavek - tisti, o sinu, ki ga nikdar ne bosta spoznala, mu je zlomil srce. sin. majhen fantek, ki je moral biti zdaj star nekaj manj kot deset let. morda mu je bil izredno podoben. morda ga bo nekoč srečal na ulici, njegovo čisto podobo, in zdelo se mu bo, kot da se svet sesuva na novo. morda je imel njene svetle kodre in njegove obrazne poteze, morda se je smejal kot ona in morda se mu je obraz napel kot njemu, ko se je namuznil. oh, ubogi otrok, ki bo šel skozi življenje in si mislil, da so ga morali starši zares sovražiti, da so ga takole dali v posvojitev. morda pa mu posvojitelji resnice sploh ne bodo povedali - in zares ne bo nikdar izvedel. mirno bo živel in si mislil, kako čudno da je, da ima tako svetle lase in tako globoke oči, ko pa sta njegova starša navadna povprečneža rjavih las in temnih oči. zmajal je z glavo, besed pa mu ni uspelo izustiti, ko mu je končno tudi ona priznala, kar si je tako zelo želel slišati. da je prvi in edini; kot je bila ona njemu. oh, njegova mala princeska - spomnil se je svoje otroške zatrapanosti in lagal bi, če bi rekel, da se je izrazito spremenila. ne, njegova ljubezen je ostajala približno enaka kot takrat, pred tolikimi leti; zdaj pa ga je vse to samo toliko ogrelo, da si jo je želel priviti k sebi in jo poljubljati do naslednjega jutra. hrepenel je po njenem dotiku - in nenadoma se je privila k njemu, svoje prste je združila z njegovimi, da so bili kot eno in njegovo srce je pričelo biti v nekoliko bolj umirjenem ritmu. kot bi bilo vse - kljub tej veliki skrivnosti - nenadoma spet na svojem mestu. kot bi njen dotik dokazal, da bo kmalu spet vse v redu. kot da bi tako moralo biti od nekdaj. "vem," je nazadnje prikimal in jo sunkovito privil v svoj objem, z ustnicami pa jo poljubljal po zlatih laseh in se je oklepal, kot da mu jo bo prav kmalu kdo nasilno iztrgal iz objema. kako jo je ljubil, kako je dišala, kako mehka je bila, kako prijetno jo je bilo spet čutiti.. po licih se mu je ulil še en val solza, a te so bile solze sreče in olajšanja. končno, prekleto končno jo je imel spet ob sebi. "oprosti mi, oprosti," je tiho zahlipal, ob tem pa jo je z rokami nežno božal po hrbtu. nazadnje je z dlanema ujel njen obraz in se nekoliko odmaknil. za nekaj trenutkov je samo strmel v njene oči, nato pa končno dahnil: "tako dolgo sem čakal na to." z ustnicami je segel za njenimi in jih združil v dolg, skorajda boleče popoln poljub.

tagged is the handsome jimmy smitten 1

this post is 658 words long and i am listening to sia for inspiration.

kako zelo je spremenil svoje obnašanje, ko mu je priznala vse od prvega do zadnjega. predvsem pa je bilo očitno, da so bile vse besede, ki jih je izrekel poprej, le pretkana igra, v kateri, ji je poskušal pokazati, da mu za njo ni več mar. sama je seveda upala, da temu ni bilo tako, jimmy pa je z muzanjem ob njenem očitnem trpljenju kazal povsem drug jaz. toda, ko je vsa resnica nekako le prišla na plan, se je tudi ta maska zlomila, in človek, ki ji je še pred dobrim tednom samozavestno zatrjeval, da je preteklost le še preteklost, ter, da je že davno tega obrnil nov list življenja, se je sedaj objokano naslanjal nanjo in se nazadnje še opravičil. nekako jima ni bilo več pomoči, in kljub temu, da bi ju kdo zdaj zdaj utegnil presenetiti s svojo pojavo, sta objeta hlipala; pa ne njej niti njemu verjetno ni bilo prav dobro jasno zakaj. svetlolaska je bila seveda še vedno precej potrta, da se je usoda z njima poigrala na tako krut način, obenem pa presrečna, da ga je končno lahko ponovno čutila ob sebi, svoje dlani prepletla z njegovimi, obraz zatopila v njegove svetle pramene, in nenazadnje - da je njegove dlani ponovno čutila drseti vzdolž njenega hrbta. »saj nisi vedel, jimmy,« se je še tesneje privila v njegov objem – tako resno, da je čutila tisti hiter utrip srca, ki ga je tako zelo pogrešala. vsa ta leta je upala, da ga bo v mayberryju enkrat ponovno srečala, se pogovorila o rečeh, ki so ostale neizgovorjene, toda niti upala si ni misliti, da ga bo še enkrat imela priložnost objeti, tolažiti, se dotikati njegovega premehkega obraza, mu povedati kako zelo ga je pogrešala, in kako zelo veliko ji pomeni. ni ji uspelo zašepetati par besed v odgovor, ko je njen obraz zaobjel z dlanema, in četudi bi jih imela na konici jezika, ji tisto živčno in prehitro bitje srca ne bi pustilo do besede. poljubil jo je, in lahko bi prisegla, da je bila v tistem trenutku tako kot v transu. v želodcu jo je prijetno zvilo, njene dlani so postale potne in avtomatsko jih je prestavila na njegov vrat, začutila je nevzdržno drhtenje telesa; tisto kar so ljudje imenovali ljubezen.

vrnila mu je poljub in znova se je počutila kot tisti igriva najstnica, ki je pred leti počela taisto, le da sta se takrat zavlekla v njeno ali njegovo sobo, sedaj pa sta nemočno obsedela kar na tleh, tu in tam še zahlipala, predvsem pa drug drugega stiskala v močan in iskren objem. »pogrešala sem to,« se je končno odmaknila in se mu ovila okrog vratu. dišal je sveže, drugače kot pred leti, toda vedela je, da bi se na to brez dvoma lahko navadila. vsak dan objemati očeta svojega otroka, vsak dan poljubljati tisto svojo prvo, otroško ljubezen, da, to bi bilo enkratno. »osem let je minilo odkar si bil nazadnje tu. se še sploh spomniš kje je moja soba?« se je prvič, skozi osolzene oči, iskreno nasmehnila in z roko popravila pramen njegovih trmastih las. oklepajoč se njegove roke je vstala in mu nakazala naj stori podobno, potem pa ga potegnila za sabo. v prvo nadstropje, kjer je še vedno spala. seveda spalnica ni ostala zelene barve, prav tako so določeni posterji že zdavnaj končali v smeteh, na njeni nočni omarici pa je še vedno stala slika. tista, ki jo je posnela njegova mati. tista, na kateri sta se takrat še režala na vsa usta in si niti predstavljala ne, da se vse utegne še kako prekleto spremeniti. »ni več zelena, in tudi posteljnina je daleč od tiste grde rožnate, ki sem jo imela včasih,« se je z ramo zadela ob njegovo in se zahihitala. to je bila soba, kjer sta skupaj preživela ure in ure. to je bil prostor, kjer sta prvič spala skupaj, in prekleto dobro se je spominjala tiste noči, ki jo je že od nekdaj želela ponoviti.

tagged is the beautiful poppy smitten 1

this post is 676 words long and i am listening to roisin murphy for inspiration.

"tudi jaz, tudi jaz," ji je dvakrat pritrdil, ko mu je povedala, da je pogrešala njuno druženje. spomnil se je, kako sta bila nekoč prav tukaj, v tej dnevni sobi - z nekoliko drugačnim bež kavčem in nekoliko manjšim televizijskim zaslonom. sedela sta na tepihu, ki je še do danes ostal isti, izgledal pa je popolnoma neomadeževan; nekaj sta se pogovarjala, potem pa mu je njena mama prišla povedati, da je čas, da se spravi domov. spomnil se je, kako zelo ji je želel oporekati, češ da še ni tako pozno in da še noče stran. je bila to že takrat tako nora ljubezen? morala je biti. zdelo se je, da je poppy ljubil od nekdaj, odkar se je pojavil na svetu je bila ona tisti žarek sonca, ki ga je hotel nenehno v svoji bližini. bilo je naravnost smešno, kako sta zdaj v oddihu sedela na taistih tleh, leta in leta po tem, česar se je spominjal, pa je do nje čutil samo še toliko močnejša čustva. kako čudovita je bila. "seveda se spomnim," je precej ganjeno prikimal, nato pa je poppy segla po njegovi dlani in oba sta se skobacala na še vedno precej majave noge. dovolil ji je, da ga je popeljala v stanovanje, navzgor, kjer se je še zdaj spomnil, da je stala njena soba. a ko je vstopil, je bilo vse precej drugačno od tega, česar se je spomnil. stene so bile prebarvane, pohištvo je bilo premaknjeno; zdelo se je, kot bi v sobi živela druga oseba. odrasla poppy, ki je preživela velik del življenja brez njega. za trenutek ga je stisnilo pri srcu, ko je pomislil na to, kako bosta vendar zaobšla vse ovire, ki so jima na poti, a topla dlan v njegovi ga je spomnila na to, da je zanjo vredno storiti prav vse. "zares je precej drugače," je tiho rekel, izpustil njeno dlan in brez povabila previdno vstopil v sobo. ob prvem koraku je pod njegovo nogo nekoliko zaškripal les; tukaj je parket vedno škripal, tega se je še predobro spomnil in to ga je navdalo z nepojasnljivim veseljem. nekaj, kar ga je spominjalo na stare čase. kako lepo. počasi se je sprehodil po sobi in na koncu je previdno sedel na posteljo, iztegnil roko in iz nočne omarice pobral uokvirjeno fotografijo dveh režočih se mulcev, ki bi ju prepoznal na daleč. kako zelo sta se spremenila, njuna čustva drug do drugega pa so še vedno ostajala enaka. nekoliko se je zahahljal, ko je opazal fotografijo, na kateri sta oba izgledala nekoliko pahnjena in počasi jo je znova odložil na svoje mesto. postelja, na kateri je sedel, ni bila več enaka, nikakor ne; tedaj navsezadnje njeni starši najverjetneje niso pričakovali, da bi se na njej mečkala s komerkoli; zdaj pa je bila razkošna in velika, primerna za nekoga, ki spi popolnoma raztegnjen - ali pa za dva, ki želita spati drug ob drugem. "mislil sem.." je počasi začel, pa mu besede enostavno niso stekle. njegov glas je bil hripav, predvsem od izgreda, ki ga je povzročil malo prej. "nisem si mislil, da bom še kdaj tukaj. s tabo." nekoliko žalostno se je nasmehnil in ji pomignil, naj se mu pridruži. ko je prisedla, je ujel njeno dlan v svojo in jo trdno stisnil, da bi ji pokazal, da je noče nikdar izgubiti. pa vseeno ni vedel, pri čem sta - in želel si je izvedeti. "kaj bova naredila?" se je šibko pozanimal, med tem pa s palcem polzel gor in bol po mehki koži njene dlani. strah ga je bilo, da bi se njuni interesi preveč oddaljevali; da ga več ne bo hotela nazaj. želel si je nepremišljeno skočiti v zvezo, pa čeprav je vedel, da je bilo čas, ki sta ga preživela ločeno, nekako potrebno nadoknaditi. počasi je dvignil pogled proti njenim očem, ki so tako lepo žarele - in spraševal se je, ali je je sploh vreden. morda bo bolje, če se preprosto vrne k svojim cipicam in življenje preživi z njimi? zakaj bi se silil v njeno življenje, ko pa si je morda zares ne zasluži..?

» jimmy & poppy [music shop]
» jacqueline & jimmy [rowena night club]
» ashley & jimmy [the midsummer nightmare club]
» house no. 31,
» jimmy and jennifer

jimmy & poppy [fitzgerald's house]

jimmy & poppy [fitzgerald's house]

Similar topics

Similar topics