Bilo je oblačno, a ni deževalo, zato se je namenil proti gozdu, z namenom, da se izgubi v popolni tišini, ki ga je prijetno pozdravila, ko je zakorakal vanj. Všeč mu je bilo, da je na vsake toliko časa za seboj lahko pustil tisti hrup, ki je zajemal celotno mesto. Resda ni bil ravno človek, ki bi se neprestano želel tišine, toda tudi ni bil človek, ki bi ga to motilo - pravzaprav ga je vedno bolj ko ne sproščalo, pokrajina je pač nanj vedno delovala s takšnim učinkom. Izredno je užival v tej spokojnosti, ki jo je lahko našel prav tukaj, sploh zaradi tega, ker je tukaj dobil tistih nekaj trenutkov, ki jih je lahko namenil zgolj svojim mislim. Sicer po naravi ni bil ravno sanjač, toda v takem tempu življenja je preprosto moral poskrbeti, da se je za trenutek povsem odklopil - predvsem, da je pobegnil stran od ulic, ki so bile prav vedno polne ljudi, ki jih nisi poznal, pa vendar so ti čisto vedno poznali tebe.

Namrščil se je, ko se je zalotil, da ponovno premišljuje o tem, kako zelo se je poznalo, da je prihajal iz zloglasne družine oziroma kako so govorice znale ljudi pripeljati do napačnih zaključkov. Kako zelo je sovražil, ko je moral le-tem znova in znova dokazovati, da obleka pač ne naredi človeka in s tem zanikati vsem dobro poznani pregovor. Pravzaprav je bilo precej žalostno samo dejstvo, da so nekateri imeli oči samo za znamke oblek, ki jih je nosil - ali pa za katere so bili samo oni prepričani, da jih nosi. Njemu pač videz ni bil tako važen in medtem ko je večina bogatašev naokoli paradirala v elegantni Channelovi obleki, je sam naokoli hodil v povsem preprostih kavbojkah in srajci, ker se je pač v tem najbolje počutil.

Kakorkoli že, zdaj ni bil čas za razmišljanje o tem in tako se je posvetil majhni stezici, ki ga je vodila globlje in globlje v gozd. Ni ga bilo strah, da bi se izgubil – imel je dovolj smisla za orientacijo, poleg tega pa se je tukaj skozi sprehajal že ničkolikokrat, navsezadnje je bil to njegov domači kraj. Hodil je mimo smrek in jelk, mimo tis in javorjev. Zanimivo je bilo opazovati vsa drevesa, čeprav mnoga ni prepoznal, nekatera pa so bila tako prekrita z zelenimi paraziti, da jih ni bilo mogoče prepoznati. Nekaj kapljic je prodrlo skozi vejevje, vendar ni vedel, ali je začelo deževati ali so bile to samo lužice, ki so jih prejšnji dan zadržali listi, zdaj pa so počasi pronicale na zemljo. Drevo, ki se je pred kratkim podrlo – pred kratkim, ker ni bilo popolnoma prekrito z mahom – je ležalo ob deblu ene od svojih sester in le nekaj korakov od potke ustvarilo majhno klopco. Za trenutek je obstal in v tišini, v kateri ni bilo več slišati pronicajočih korakov, razmišljal, če bi za par minut obsedel, preden bi nadaljeval s svojim brezciljnim tavanjem po gozdu.

Ozrl se je po prazni okolici in iz povlekel roke iz žepov, da bi preveril, če dežuje – zdelo se mu je namreč, da so se kapljice, ki jih je do sedaj čutil na svojih ramenih, pomnožile in tako si je prek glave poveznil kapuco. Stopil je čez praprot in se ravnokar pripravljal, da stopi čez veliko deblo in nadaljuje pot, ko je čutil, da je zadel ob nekoga, ki mu je prihajal na proti in ga do tega trenutka sploh ni opazil. »Oh.. oprosti,« se je iz čistega avtomatizma iz njega izvilo opravičilo, ne da bi pri tem imel čas ugotavljati, čigava je bila krivda. Dvignil je pogled ravno v trenutku, ko si je oseba iz glave potegnila kapuco in tako trčil ob še kako znane oči, ki so odsevale natanko tisto osuplost, ki se je zagotovo tudi njemu razlila prek obraza. »Teresa?« je nenadoma iz njegovih ust priletelo njeno ime, ki je bilo bolj namenjeno vprašanju kot resnični trditvi, čeprav je dobro vedel, da je bila oseba pred njim nihče drug kot Teresa sama - oziroma bolje rečeno, da je vse skupaj še procesiral, ker njegovi možgani preprosto niso mogli dojeti informacije, ki so jo do njih prenesle njegove oči. Nekaj dolgih trenutkov je zgolj strmel vanjo, potem pa je spustil zrak, ki ga je zadrževal v sebi in povesil pogled proti tlom. »Ne vem, kaj naj rečem,« je zavzdihnil in zmajal z glavo, nato pa zgolj iz vljudnosti znova dvignil pogled – še vedno se mu ni zdelo lepo, da je oseba med pogovorom odklanjala pogled in ob opazki, da je pravzaprav rjavolaska strmela v tla, se je nejevoljno namrdnil. »Saj ne morem verjeti, da si to storila. Imel sem te za boljšo osebo, Teresa.« Razočaranje, ki ga je bilo mogoče slišati v njegovem glasu in se mu prav tako izrisalo na obrazu, je bilo neomajno. »Pobegnila si kmalu po tistem, ko si mi zaupala, da si noseča,« je nadaljeval z odporom, ki se mu je naselil v njegov glas čim je začel obujati spomine. »Povej mi, kako naj te po vsem tem, še spoštujem?« Privzdignil je obrvi in čakal, da mu odgovori na vprašanje, ki je bilo v osnovi sicer retorično, a je od nje vseeno pričakoval svoj delež. »Poglej me,« ji je nenadoma ukazal z veliko bolj tršim tonom, kot ga je imel namen uporabiti. »Se ti mar ne zdi, da si po vsem tem zaslužim vsaj minuto tvoje pozornosti? Praprot lahko opazuješ kasneje, ko se ti bom umaknil s poti. Ja?«


TAGGED: lovely teresa
WORDS: 903; oops, mal me je zaneslo, sorry.
NOTES: oooh i know. let's see how this thing's gonna end.

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

Še sam ni mogel določiti stopnjo svojega razočaranja, ki se je mešalo z nekim močnejšim čustvom, ki ga sam pri sebi ni znal točno definirati. Z nagubanim čelom je strmel v osebo, ki mu je pred leti pomenila ogromno, zdaj pa je skozi iste oči videl kot popolno tujko in se spraševal, če je morda nekdo zavzel njeno podobo – kakšen zli duh ali kaj podobnega, če si je dovolil oddaljiti od stvarnosti in pustiti, da mu domišljija v glavi ustvarjala svoje scenarije. Scenarije, ki za seboj niso puščali grenkega občutka izdaje in zavrženosti, a potem se je vse skupaj porušilo, ko se je iz oči v oči soočil s kruto realnostjo. Teresa preprosto ni bila tista oseba, za katero jo je ves čas imel in bolj kot je pustil, da se mu to spoznanje mota po glavi, bolj ga je uničevalo. »Da, Teresa. Bila si dobra oseba, v tistih časih,« je prikimal in stisnil ustnice v tanko črto bridkosti, ko se spominjal lepšo preteklost, ki je bila zdaj že daleč za njim, tako daleč, da so bile spomini že rahlo bledikasti. »Nikoli pa nisem prišel do zaključka, kaj te je spremenilo.« Iz sebe je spustil zrak tako ostro, da ga je zabolelo v prsih – čutil je, kako je prek njegovih kosti pričelo gomazeti hrepenenje po starih, a vendarle povsem nedosegljivih časih in nenadoma se je poleg žalosti zbudilo še nekaj, ki sicer še ni imelo točne oblike, a je sumljivo spominjalo na ledeni bes. Ni bil oseba, ki bi se z ljudmi spuščala v konflikte – če se je dalo, se je s težavami poskušal soočiti na miren način, a to še ni pomenilo, da ni bil sposoben čutiti jeze, ki je ponavadi prišla prav zaradi raznih izdaj, spletk in laži, v katere se je ujel kot žrtev v pajkovo mrežo.

»Ne morem razumeti,« je hlastnil, srce mu je nenadoma podivjalo od vse tiste razburjenosti, ki jo je čutil, pa je ni znal spustiti na dan. Obraz mu je okamenel, ko se je zastrmel vanjo s tistim nedoločenim pogledom, ki je bil hladen in vroč naenkrat, pri tem pa je z mrščenjem čela in stiskanjem ustnic izražal svoje razočaranje, bes, zbeganost in prizadetost. »Res je, bila si stara samo sedemnajst let – bila si tako mlada in tako prekleto nespametna,« je stopil korak naprej, ko se je še vedno boril z viharjem čustev, ki je divjal v njegovi notranjosti in je zdaj prebadal tudi njegov otrdeli obraz. Uperil je kazalec naravnost v sredino njenih prsi in rahlo zavrtal vanjo, kakor da bi jo s tem nečesa obtoževal, čeprav še sam ni točno vedel, kaj. »Se mar zavedaš, da bi se lahko vse skupaj odvilo drugače?« je po kratkem premolku stisnil čeljust in se s priprtimi očmi odmaknil od nje. »Lahko bi vsaj pustila, da bi ti pomagal. Pa nisi.« Pogledal jo je in njegove oči so se poblisnile od bolečine, ki je že objemala njegovo srce. »Zbežala si stran, skupaj z otrokom,« je vrgel roke v zrak in s tem nazorno pokazal svojo ogorčenost, »in nazadnje si splavila, ne da bi mi sploh kaj črhnila, ne da bi dala komurkoli kakšno možnost – ne meni, ne otroku.« Glava se mu je rahlo zamajala in premolknil je za hip, da bi zajel zrak, v katerem je bilo vsepovsod čutiti njegovo neodobravanje. »Kdaj natančno si me nehala ljubiti?« je z neposrednostjo, ki je za hip presenetila še njega samega, prekinil tišino in znova dvignil pogled, ne da bi se pri tem trudil skriti čiste bolečine, ki mu je vpila v obraz. »Ne bom odšel, dokler ne izvem odgovora,« se je uprl z medlim nasmeškom, ki ni bil vesel, ravno nasprotno – bil je otožen in ta se je izgubil tako hitro kot se je tudi pojavil.



TAGGED: lovely teresa
WORDS: no idea
NOTES: sorry for being late, truly. >< anyway, i'll go with ASHESA, sounds better.

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

Nekaj sekund je nemo strmel vanjo, kakor da bi si skušal urediti misli, nazadnje pa povesil svoj pogled proti svojim čevljem, ki so bili zaradi vremena in razmočene poti vsi blatni. Skušal je izluščiti kanček smisla iz vsega tega, a mu ni ravno najbolje uspevalo; resnično je ni hotel obtoževati za ničesar, ne kaznovati za napake. Vse, kar je hotel od nje je bilo zgolj pojasnilo, ki bi ga od nje moral dobiti že davno tega, pri tem pa se poskušal čim manj ukvarjati z njeno osebnostno spremembo. Morda ji je delal krivico – zavedal se je, da ni imel pravice trditi, da je bila grozna oseba zgolj na podlagi njenega nenadnega izginotja. Resda se je v njem začel napihovati bes zaradi njenih preteklih dejanj, a kljub temu da se mu je v tem trenutku zdelo praktično nemogoče, se je mogel pripraviti do tega, da se je z razumom dotaknil dlje od samo tega, kako se je sam počutil ob tej svojevrstni izdaji. Ker na nek način se je res počutil izdano – morda je bil tudi to eden izmed razlogov, da je bilo v njegovem glasu moč zaznati sled grenkobe, ko je sestavljal koščke iz preteklosti. Zdaj se je počasi začel zavedati, da njegovo reagiranje ni bilo ravno pravilno, ko pa je bil vendar človek, ki je v vsakem iskal boljšo plat, neko človeškost, ki jo je po njegovem mnenju imel čisto vsak. Tudi Teresa.

»Oprosti,« je glasno izdihnil in začutil, da se je nekaj v njem sprostilo, takoj ko se je odločil tolerirati še kaj več od lastne bolečine. Nikoli ni bil tako sebičen, da bi ignoriral čustva drugih in morda je bil prav zaradi tega tisto, kar je bil. Vedno je imel vero v ljudi, vedno je imel tudi vero vanjo – zakaj bi to zdaj potisnil nekam na rob? Zmajal je z glavo, nenadoma ni več vedel, kaj naj stori ali reče ob vsem tem, a nekaj je bilo v njenih besedah, kar ga je zmotilo in pripravilo do tega, da je znova dvignil pogled. »Ne govori tako,« je odkimal, v njegovem glasu pa je zazvenel ton, ki je dal vedeti, da se njegov začetni odpor mehča. Skušal je spraviti skupaj nasmešek, a so se njegove ustnice ustavile v tanko, z navzdol uvihnjeno črto, ki je delovala bolj žalostno kot zares veselo. »Žal mi je za vse to. Nisem te hotel obtoževati, le poskušal sem te razumeti. Mislim..« Obmolknil je in namrščeno brskal po spominu za besedami, s katerimi bi lahko opisal kompleksnost svojih občutij. »Mislim, da me je jeza za hip zaslepila.« Zmajal je z glavo, potem pa ji ponudil enega izmed svojih opravičujočih nasmeškov, s katerimi je dostikrat skušal popraviti svoje napake – vedel je, da to v vsakem primeru ni moralo zadostovati, a bilo je nekaj.

Znova je globoko zajel sapo, tokrat zaradi njenih besed, ki jih je začutil kot svojevrstno težo na svojih ramenih. Ni vedel točno zakaj, toda njena odkritost ga je na nek način presenetila, skoraj dotaknila. Lahko je čutil, da ji je bilo težko govoriti o njenih preteklih odločitvah, za katere ji je bilo veliko bolj mar, kot si je sam lahko prestavljal – prav zaradi tega se je počutil še bolj krivo, ker jo je z začetka tako grdo odslovil. »Hej,« je dvignil roko, ko preprosto ni mogel spregledati solze, ki ji je mehko zdrsela po licu, kakor poletna dežna kaplja in ujel njeno dlan, ki se je ravno v tistem odmaknila z njegovega obraza. »Nisem.. nisem vedel tega,« je pogoltnil slino in si zaril dlani v lase. »Hočeš reči, da je moj – najin - otrok - .. pri tebi?« Stresel je z glavo, nenadoma ga je tako strahovito stisnilo v želodcu zaradi resnice, da je otrok pravzaprav ves ta čas tekal naokoli, nevedoč kdo je njegov oče. »A-ampak..« Glas mu je odtaval, ko ga je spoznanje, da mu je svetlolaska rodila otroka, sam pa do tedaj sploh ni vedel za to, zadelo kot strupene puščice. »Nisi mi povedala,« je boleče zašepetal zaradi ran, ki mu jih je povzročal strup le-teh in od bolečin sunkovito zajel sapo.



TAGGED: lovely teresa
WORDS: 674
NOTES: aww, he still thinks that kiddo is his. + sorry for waiting!

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

Pogled je spustil do njene dlani, ki jo je še vedno prekrival s toploto svoje roke, na obrazu pa se mu je narisal blag, skoraj pomirjujoči nasmešek. Čedalje mu je bilo žal, da je dovolil jezi tako daleč, da je v besede, ki jih je namenil z začetka, vnesel preveč ostrine in to je bilo zagotovo zarisano tudi v njegovih očeh, ko si je ponovno dovolil zazreti v njene oči. Lahko si je predstavljal, kako ji je bilo težko – resda ni vedel celotne njene zgodbe, ker mu je ni nikoli zares zaupala, a si je lahko predstavljal, da je v tem mestu veljala le še za eno nedobrodošlo bitje, ki je v preteklosti dvignila preveč prahu, še posebej z nosečnostjo. Ko je za trenutek izključil bolečo dejstvo, da je pravzaprav pobegnila od njega tik za tem, mu je zaupala, da nosi njegovega otroka in se osredotočil samo na zgodbo najstnice, ki je bila naenkrat zasuta s toliko problemi in očitki, ji resnično ni mogel zameriti, čeprav ga je del njega še vedno opominjal na to, da je bil zaradi nje deležen boleče izdaje. Ni mogel pozabiti tiste praznine, s katero se je bil prisiljen soočati po tistem, ko je nenapovedano pobrala vsa šila in kopita in se skrila pred radovednimi očmi javnosti. Za njo je ostalo samo težko dejstvo, da nosi njegovega otroka in tega občutka se je bilo skozi leta težko otresti, sploh pa, ko so se naokoli še širile govorice, da je otroka sploh ni donosila. No, očitno ga vendarle je – vsaj če je sodil po njenih besedah, ki jih je sprejel kot resnico, navsezadnje jo je poznal dovolj, da je vedel, da mu o takšnih rečeh ne bi nikoli lagala. Tudi ona je dovolj poznala njega, da je vedela, da je raje sprejemal boleče resnice kot dobro izpiljene laži – toda to, kar se mu je zdaj odločila zaupati, se mu je zdelo skoraj neverjetno.

»Kako to misliš - otrok ni moj?« je zamežikal in se nezaupljivo spogledal z njo, ko enostavno ni hotel verjeti besedam, ki so našle pot iz njenih ust. Vse se je zdelo tako malo verjetno, kot da bi pravkar zanikala, da je zemlja okrogla ali kakšno drugo univerzalno resnico. »Presneto, Teresa. Ravnokar si mi povedala, da nisi splavila, zdaj pa še to?« Stresel je z glavo in zamižal, kot da bi se hotel preprosto izolirati od vse okolice, ki ga je znova silila k temu, da se spopade z žgočim občutkom bolečine, ki je v tistem znova presekala njegovo telo. »Čigav pa je otrok, če smem izvedeti?« je njegov glas znova pridobil na ostrini, kar je bil le njegov obrambni mehanizem, da bi se zaščitil pred vsem hudim. »In to si mi nameravala povedati kdaj?« je povzdignil glas, obrvi pa so se nad njegovimi, nenadoma veliko manj prijaznejšimi očmi, jezno usločile. »Teresa, nameraval sem ti dati še eno priložnost,« je trdo izpostavil dejstvo, ki je pred njima ležalo kot na dlani, »moraš vedeti, da sem bil pred minuto celo pripravljen odpustiti. Ampak po tem..« Zmajal je z glavo in težko pogoltnil slino. »..po tem nisem ravno prepričan, če lahko karkoli storim.« Dvignil je pogled in z očmi, ki so na nek način zahtevale pojasnilo, zavrtal v njene. »Prevarala si me. Zamolčala si mi nekaj pomembnega, kar ne odobravam. Kako lahko ob tem pričakuješ z moje strani kakršnokoli veselje?«




TAGGED: lovely teresa
WORDS: 555
NOTES: ouch.

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

»Otrok ni moj,« je apatično zamrmral in čutil, kako mu je srce ob izpostavljenem dejstvu zastalo. Zagugalo se je. Poskočilo je in ušlo, bilo je odrezano od njega. Zdaj pa se je vrnilo. Strašna bolečina, kot bi mu nekdo vrtal v dlesen ali brez premora tolkel po tisti občutljivi točki na komolcu. Za hip je zamižal, potem pa se prisilil, da je svoj pogled uprl naravnost v njene oči in skušal zadržati močna čustva, ki so hotela uiti na površje. Ni si mogel dovoliti, da bi se razjezil nad njo, ni imel pravice – navsezadnje je bila povsem njena odločitev, komu bo povedala, čigav je otrok. Zdaj je vedel, da ni bil njegov, a oprosti se mu je nenadoma zdela nezadostna beseda, ki ni spadala v nikakršen kontekst. »Ne gre se za to,« jo je zavrnil, pri tem pa ni bil sposoben kontrolirati svojega glasu in iz njega pregnati svojo razburjenost. »Morala bi mi to prej povedati, Teresa. Takrat je bilo važno..« Glas mu je zamrl; ni mogel več nadaljevati. Ni ji nameraval opisovati, kako se je takrat počutil, koliko bolečine je moral zaradi tega prenesti. In to ga je spremljalo vse do zdaj. Bolečina pa, smešno, ni izginila niti zdaj, ko je izvedel, da otrok pravzaprav sploh ni bil njegov in bi si s tem prihranil vse to. Lahko bi preprosto spregledal, da mu je zamolčala resnico o tem, da ni nikoli splavila, a dejstva, da otrok ni bil njegov, pa se ni dalo kar tako mirno požreti ali potisniti nekam v ozadje in živeti v prepričanju, da se ne bo vrnilo. »Ne, Teresa.. ni vseeno,« je iztisnil skozi zobe in umaknil pogled nekam na varno, da mu vse skupaj ne bi ušlo izpod nadzora. Ni mogel razumeti – preprosto ni mogel razumeti, da se je rjavolaska tako zlahka spopadala s tem. Ampak seveda, ona vsa ta leta ni živela v prepričanju, da je izgubila otroka in to kmalu za tem, ko je izvedela dobro novico. To je bilo preprosto… preveč. Preveč je bilo, da bi lahko stvar mirno označil za nepomembno. Hotel je izvedeti, kdo je bil pravi oče – to je bilo najmanj, kar je lahko storila zanj po vsem tem. »Ryan Wayland,« je zamišljeno ponovil, kot da bi hotel preizkusiti zven njegovega imena, a zaradi grenkega priokusa njegovega glasu se je zdelo kot bi ime skoraj izpljunil. V bistvu tega moškega ni poznal in ni imel čisto nič proti njemu, a preprosto si ni mogel pomagati, da ne bi ob tem začutil blagega sovraštva. Ali pa vsaj ljubosumja. Kar je bilo nekoliko smešno – navsezadnje z rjavolasko nista bila več skupaj že dolga leta. Nič več ju ni povezovalo. Bila sta smo še neznanca s skupno preteklostjo – po njeni zaslugi. »Lahko izvem vsaj… v čem je bil ta Ryan,« je trpko poudaril njegovo ime, »boljši od mene? Kaj je imel, kar jaz nisem?« Zavzdihnil je in izčrpano spustil ramena. »Poglej, nekako me ne zanima, s kom vse si spala, medtem ko sem jaz naivno živel v prepričanju, da si mi zvesta – to je nekako že preteklost. Ampak vseeno mislim, da mi dolguješ vsaj pojasnilo, zakaj…« Namrščil se je in utihnil, ne da bi dokončal svojo misel. Premislil se je. »Ah, pozabi. Ni važno.« Kaj bi mu pomagale vse njene besede, ko pa ničesar ni več morala popraviti? Samo še bolj bi se grizel ob dejstvu, da ji morda ni nudil vsega, v kar je bil do tega trenutka prepričan. Da takrat ni bil njeno vse.

»Ne govori tako,« je odkimal in ji namenil dolg pogled, kot bi jo z njim res hotel utišati. »Nisi mi uničila življenja, lahko pa rečeva, da si ga malce sebi,« je ustnice raztegnil v žalostni nasmešek in nazadnje stresel z glavo. Resnično ni bil njegov namen, da bi se zaradi njega počutila krivo, vse kar je hotel, so bila samo pojasnila – a zdaj se mu še te niso zdela več dobra ideja. »Odločitve so te naredile to kar si, Teresa. In še vedno verjamem vate – vem da si dobra oseba, da si tista, v katero sem pred leti ljubil. Le.. ne morem več tako naprej. Potrebujem čas,« se je namrščil in ji namenil opravičujoči nasmešek na njeno prošnjo, če ji lahko odpusti. »Žal mi je.« Stopil je korak nazaj, kot bi se nenadoma hotel umakniti, kot bi nenadoma hotel stran. Stran od bolečine. »To ali si me ljubila, veš samo ti. Jaz po vsem tem ne morem biti več tako prepričan.« Povesil je pogled, a ga že čez sekundo ponovno usmeril direktno v njene oči. »Kakorkoli. Me veseli, da si našla svojo srečo, Teresa,« so se njegove oči ob izrečenem iskreno zaiskrile in da bi poudaril bistvo, je svoje besede podčrtal z iskrenim nasmeškom, istočasno pa se je premaknil še za korak ali dva. Se je mar poslavljal?




TAGGED: lovely teresa
WORDS: no idea
NOTES: yeah, i love em too. <3 but it's also so sad.

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0