i'm a troublemaker

Naslov sporočila: i'm a troublemaker Pon Okt 29, 2012 5:15 am

delo na splošno je bilo naporno. in ne samo to, celo življenje v obljubljeni ameriki ni bilo tako lahko kot si je sprva predstavljal. vsi so že od nekdaj govorili, da je amerika dežela čudovitih trenutkov s čudovito poseljenimi ljudmi, čeprav je bilo v tem mnogo več laži kot resnice same. že res, da je bila pokrajina lepa, a življenje nikakor. vsak se je trudil zgolj zase in poleg sovraštva je ljudi pokonci gnal zgolj samo še pohlep. pohlep po grdih dejanjih in denarju. resda tudi nikolai ni bil nobena izjema v tem začaranem krogu. v življenju je bil pomemben samo zaslužek in poleg tega so se potem vrtele ostale reči. na kaj bolj konkretnega tudi nikoli ni ciljal. za razliko od svojega perfektnega brata je moral on garati, zato da je lahko živel po svojih pravilih in svojih prepričanjih. ni mu bilo ravno posejano z rožicami in prav tako mu denar ni letel v žepe samo zaradi njegovega videza. že samo, da je lahko odprl klub je porabil večino denarja, ki ga je sploh imel. sprva borni zaslužek mu je vpijal zgolj veliko žalost in ko je že mislil, da je popolnoma na dnu se je le nekako pobral. življenje v mayberry-u se je nato končno normalno pričelo in prah se je polegel in vse govorice o ukrajinski družinici so se na veliko srečo razblinile. lokal oziroma koktajl bar, ki ga je na novo odprl v tem čudovitem ameriškem mestecu, je bila nekaj časa celo atrakcija mesta.

z lučkami okrašen bar je dajal podobo okrašene novoletne jelke. kljub temu, da je bilo še skoraj mesec dni do božiča. a za okraševanje nikoli ni bilo prekmalu - vsaj tako je mislil rjavolasec. tisti večer je bila gneča v klubu še toliko večja. ljudje so prihajali in odhajali, a razen tistih rednih strank je bilo malo takih, ki so v baru ostali čez cel večer. delo se je kopičilo, ne glede na to, da se je večer komaj začenjal. kazalec na uri se je z vso težo premaknil na številko devet. po prostoru je zabobnela glasba neznanega dj-a, oči plesalcev pa so zaslepile barvne luči. s pladnjem v roči se je sprehodil mimo plesišče, vse do grupe ljudi, ki je čakala na želene koktajle. kljub utrujenosti je na obraz nadel prisiljen nasmešek ter sem in tja pozdravil koga izmed mimoidočih. v ritmu glasbe se je zazibal vse do šanka ter se z vso težo svojega telesa naslonil nanj. za sekundo ali dve je popolnoma pozabil na delo in se zazrl v dekle, ki je samevalo ob njem. sprva se je čutil dolžnega, da pristopi k njej in jo ogovori, a že njen strmeč pogled na obrazu mu je dal vedeti naj se nekako brzda. imela je prav - bil je v službi in kot šef si nikakor ni smel dopustiti pijančevanja. a vsemu navkljub, se je počasi sprehodil do nje in jo zaradi razbijajoče glasbe ogovoril, "saj se ne dolgočasiš, kaj?" zaenkrat še ni imel namena razkriti svoje identitete, sploh pa je užival v tem, da so gosti pokomentirali njegov klub. z očmi je iskal dokaze za njeno pijančevanje, saj se je okoli nje nabrala že kar lepa vsota koktajlov. a razen zbegana pogleda na žalost ni dobil nobenega drugega odgovora. "nikolai," bežno ji je namenil nasmeh in upal, da ga dekle ne bo kar tako odpikalo, nenazadnje je bil eden izmed ivanovih. takih razočaranj si ni rabil nakopati, kajti govorice so se v tem mestecu s svetlobno hitrostjo razširile in resnično si ni želel še enega podcenjevanja s strani svojega super-velikega brata. "vidim, da te ples ne mika kaj preveč," neumno se je zarežal in s pogledom preiskoval ali okoli nje slučajno ni kakega spremljevalca. v tem primeru bi izpadel resnično neumno.

Gost

zunaj je bilo mrzlo in celo zimska kapa, šal in rokavice dashe niso obvarovale pred mrazom in snežinkami, ki jih je bilo na nebu videti vedno več. sprehajala se je po mestu in razmišljala o novi kolekciji, ki jo je pripravljala. večer je bil miren, saj se je večina ljudi ob takih večerih najraje družila z družino ali prijatelji nekje na toplem. dasha je ravnokar kopila lastno stanovanje, sostanovalcev še ni imela, da bi pa že po treh dneh popolnoma samostojnega življenja ponovno obiskala družino pa ji ni prišlo niti na kraj pameti. ko je šla mimo enega izmed barov se je za trenutek ustavila pred vrati in skozi steklo nekaj časa opazovala dogajanje v prostoru pri čemer so ji pomagale lučke, s katerimi so bila okrašena okna in ki so se ji zdele popolnoma nepotrebne. res ni vedela v čem je smisel vseh tistih kičastih okraskov in lučk, s katerimi ljudje okrašujejo domove. prostor je bil slabo osvetljen, vendar je vseeno lahko videla gnečo, ki je vladala v njem. bila je prepričana, da bodo ljudje, pa čeprav neznani, lahko vsaj malo izboljšali njeno počutje, zato je odrinila težka vrata in se odpravila proti enemu izmed redkih praznih barskih stolov ob točilnem pultu. začela je naključno naročevati pijače, dokler je ni pri njenem početju zmotil moški glas, ki jo je prijazno ogovoril. »kot vidiš se blazno zabavam,« je rekla sarkastično, ne da bi ga sploh pogledala. z moškimi nikoli v življenju ni imela sreče in čeprav je bila še relativno mlada je nad njimi celo že zdavnaj obupala - ni se ji zdelo vredno ukvarjati z njimi, ko pa je vedela, da jo bodo v vsakem primeru nekoč zapustili. spila je požirek koktajla, ki ga je ravnokar pila ter se nato le odločila, da mladeniča ne bo takoj odslovila, glede na to, da je, kljub njenemu dokaj nesramnemu odgovoru, še vedno stal ob njej. »dasha,« se mu je tudi sama predstavila in si šele takrat dobro ogledala njegov obraz. »hm... ti si ivanov, kajne?« ga je vprašala in se nato zamislila, kako je sploh mogoče, da je izmed vseh barov v mestu izbrala ravno tistega, katerega lastnik je bil tujec o katerem so po mestu krožile takšne in drugačne govorice. dasha sicer ni bila ena izmed tistih opravljivk, ki bi najverjetneje ubijale za trače in informacije o drugih, vseeno pa ji je na uho prišla marsikatera stvar o tej družini. razgledala se je po prostoru in ignorirala njegovo poved, ki je zvenela bolj kot vprašanje ali morda celo povabilo. opazila je lahko, da skoraj ni bilo osebe, ki bila v baru sama in spet je začela razmišljati o svojem življenju - tokrat na malce drugačen način, ker je imela za seboj že kar nekaj popitih koktajlov. nikolai se ji je zdel privlačen in čeprav ga je poznala le slabih pet minut je imela občutek, da so vse tiste govorice o njem navadne izmišljotine. čeprav je bila pod močnim vplivom alkohola in hkrati ni niti hotela razmišljati o posledicah, se ji je zdelo, da bi se lahko vsaj malo pozabavala z njim. večkrat je poslušala ženske, ko so se pogovarjale o tem, kako so s katerim moškimi bile le eno noč in jih potem nikoli več videle, sama pa tega nikoli ni počela. morda zato, ker naj bi bila vzgojena v pridno punčko, morda pa le zato, ker se je bala. vsekakor je vse enkrat prvič in če je nikolai že tako prijazno pristopil do nje je bog najverjetneje tako hotel. bila je navdušena, ko je lahko v svoje dobro uporabljala besede svojih staršev, ko je počela slabe stvari. iz pladnja, ki ga je nikolai pred nekaj minutami odložil na pult, je vzela dve pijači najbolj žive barve, eno ponudila njemu, drugo pa sama začela piti, kot bi bila voda in jo v nekaj sekundah izpila do zadnje kapljice. »torej, nikolai, imaš punco?« ga je vprašala že popolnoma pijana. »mene je zadnji fant zapustil lansko leto na valentinovo,« mu je začela razlagati popolnoma neprimerne stvari ter se pri tem nasmehnila, čeprav v njenih besedah ni bila prav nič smešnega. ko je opazila, da je tudi on izpraznil svoj kozarec ga je prijela za roko in potegnila proti nabito polnem plesišču.

Naslov sporočila: Re: i'm a troublemaker Sre Okt 31, 2012 11:30 pm

i'm really sorry for this lame-ish post ever. -.-'' hope next time will be better, dear. smitten 1

na sarkastični odgovor rjavolaske je bil bolj kot ne že domala pripravljen, kajti v ameriki je bila pač večina deklet polna samih sebe in stavil bi celo glavo, da le ta ni bila nič drugačna. njen obraz je bil rahlo zardel, oči pa so že nekoliko omotično begale po prostoru. njena samozavest in nesramnost mu je bila všeč, kajti ravno to je bilo tisto kar ga je pri dekletih tako zelo privlačilo. s komolci se je naslonil na rob šanka in se z nasmeškom na obrazu zagledal vanjo. "zanimivo ime. sklepam, da nisi od tod," bil je že vajen, da je bilo mesto nabito s tujci. nenazadnje je bil tudi nekoč eden tistih, ki so se tu na novo naselili in ne glede na to, da je minilo komaj nekaj let od tedaj, ko so se preselili iz rodne ukraine, ga je še vedno kdaj pa kdaj zajel tisti val domotožja in ga je preplavil tisti občutek, kot bi v resnici sploh ne spadal v ameriko. a tu so bili bolj kot ne samo zaradi valentina. vsi so pravili, da ima tu odlične možnosti za uspeh in pri takih ali drugačnih rečeh je družina ivanov vedno držala skupaj. nenazadnje je bilo to edino kar so imeli skupnega, družina. "to sem jaz," je kar nekoliko razočaran dejal in skomignil z rameni. še sam ni vedel zakaj je upal, da bo tokrat vsaj nekaj časa ostal skrit med množico ljudi, a njegov videz ga je še prehitro izdal. biti ivanov je bila pač ena tistih metod osvajanja, ko punca pade v tvoj objem že samo zaradi ne vem kako znanega imena. pa ne, da bi bi se nad tem rjavolasec kadarkoli pritoževal, ravno nasprotno! nemalokrat mu je to prineslo kak nočni ulov, a živeti v senci svojega lastnega brata zaradi katerega je bila znana celotna družina pač ni bila ena tistih reči, ki si jih je želel. da je bil lastnik tega koktajl kluba je bil že eden izmed dokazov, da si želi na svoje in da si želi biti neodvisen od ravnanja svoje družine. kljub vsemu je imel svojo družino neizmerno rad, a bil je rojen v tem, da je iskal pozornost in če mu to ni uspelo v družini, mu je moralo uspeti kje drugje. živeti v ozadju je bila zadnja stvar, ki jo je hotel. ob tem premišljevanju so misli zatavale nekoliko predaleč in skorajda bi ne opazil, kdaj se je dekle tako ogrelo okoli njega.

k sreči punca ni marala ovinkariti in je z odkritostjo kaj hitro razkrila svoje ženske čare. čeprav je bil tokrat žal alkohol tisti, ki je razvozlal njene ustnice pa se je bil z rahlim zaupanjem vanjo pripravljen pustiti nekoliko nižje, da bi si popestril večer. o tem, da bi imel pravo dekle je že kar nekajkrat premišljeval. a nikolai ivanov pač nikdar ni bil eden tistih, ki bi lahko dalj časa zdržali ob enem dekletu. če pa bi se že bil primoran zavezati za trajno zvezo skokov čez plot ob tem zagotovo ne bi zanemaril. morda je bila za to kriva tudi navada njegovega brata, po katerem je take stvari znal prav hitro kopirati, a s tem je pokazal tudi večji delež samega sebe, zagotovo nikoli ni znal biti resen. najsi je bil trezen, nalit, v postelji z dekletom ali pred ne-vem-kako-zelo-pomembno komisijo - zabavanje je bilo tisto, kar mu je šlo najlažje od rok. "am, punco? ah, kje pa," je dejal in se pri tem bedasto nasmehnil. nalita kot mavra je govorila še nekoliko hitreje in komaj kaj je razumel med njenim govoričenjem. "žal mi je," niti malo ne. vseeno mu je bilo s kom je hodila prej in s kom se misli poročiti. sam je namreč že dolgo tega dojel, da princi na belem konju in ne vem kako ljubke princeske sploh ne obstajajo. to je bilo le zavajanje izgubljenih duš, ki niso vedele kaj naj same s sabo in odločen, da ne bo podoben njim se je takih misli odkrižal. sklonil se je k njenemu ušesu in ji razločno zašepetal, "ampak sedaj si z mano, zato na svojega trapastega fantina kar lepo pozabi," upajoče, da je v glasni množici sploh kaj slišala.

plesišče je bilo nabito polno in s kozarcem v roki je bila to zadnja stvar, na katero bi pomislil. v treznem stanju je plesal huje kot kak zadeti bivol sploh pa je bila služba zadnja stvar, ki jo je želel izgubiti - ne glede na to, da je bil sam svoj šef, vedel je kaj sledi, če v klub vdrejo policaji in ga najdejo v takem stanju. gledajoč na posledice, je na pultu pustil še poln kozarec koktajla in se odpravil na plesišče. rjavolaska, ki se jo je alkohol prijel veliko bolj kot je sprva mislil, se je pričela zvijati okoli njega in mu roke zavila okoli vratu. zavohal je lahko njeno sapo in pot drugih plesalcev, ki so se gnetli okoli njiju. z dlanmi se je oprijel njenih bokov in jo prisesal še bližje sebi, tako da se je z obrazom lahko dotaknil njenih las, ki so bili povsem skodrani.

Gost

»hm, ne, pravzaprav sem se rodila in odraščala tukaj, v mayberryju,« mu je, kot že kar velikemu številu oseb pred njim, pojasnila. »nisem jaz kriva, če nekateri starši svojim otrokom dajo čudna imena« in jih s tem za vedno zaznamujejo, je še dodala v mislih. dasha bi sicer naj bilo tudi ameriško ime, vendar je bila skoraj prepričana, da bi vsa dekleta s tem imenom v ameriki zagotovo lahko preštela s prsti ene roke. skratka, čeprav ponavadi ni imela nič proti svojemu nenavadnemu imenu je sovražila, ko so jo ljudje zamenjevali za tujko ravno zaradi le-tega. za trenutek ji je skozi glavo šinila misel, kako dobro bi zvenelo, če bi bilo njeno ime dasha ivanova in kar predstavljala si je sebe in nikolaia nekje v ukrajini - ni bila prepričana o kraju iz katerega je nikolai prihajal, pa tudi o podnebju v ukrajini se ji ni niti sanjalo, zato ni bila prepričana, če si naj to sliko predstavlja nekje na smučišču, ko oba zavita v topla oblačila pijeta njen najljubši zeliščni čaj, ali morda na plaži, v kopalkah in s koktajlom v rokah.

nad njegovo šepetajočo izjavo je bila, kljub opitosti, začudena, po drugi strani pa je bila ravno ta razlog za nasmešek na njenem obrazu, ki se je prikazal le za trenutek, potem pa ga je, še preden bi ga nikolai lahko opazil, prikrila s popolnoma resnim izrazom na obrazu. kdo je sploh bil tale nikolai? čeprav dasha že dolgo ni bila tista pridna punčka, kot jo je še vedno poznalo mesto, ni bila navajena takega odnosa z neznanci... čeprav jo je torej nekaj držalo nazaj, je bila želja po nečem novem in razburljivem prevelika, da bi jo lahko preprosto ignorirala. ker je bila preveč zatopljena v pitje živo rdeče pijače je preslišala njegov odgovor glede punce, vendar si je, še preden je ponovno postavila enako vprašanje, premislila - bilo ji je vseeno. bilo ji je vseeno, če bo naslednjih nekaj tednov obsojena na prepiranje z neko žensko, na nekaj grdih pogledov in neprijaznih besed. sicer pa, kolikor je slišala je bil magnet za ženske bolj njegov brat, kakor on sam. kakšen šele mora biti on, je pomislila, brez da bi uporabila ime, ker ga je pozabila. dmitri, maksim, nekaj takega. bilo je smeško kako je gledala na družino čisto malo rasistično, po drugi strani pa je bila verjetno ena izmed redkih, ki ni o njih širila takšnih in drugačnih, resničnih in neresničnih govoric.

čisto neslišno si je v mislih prepevala melodijo znane pesmi, katere besedila ni čisto povsem znala in se z mirnimi in seksi gibi zibala okoli soplesalca. čeprav o tem takrat ni niti razmišljala, je bila kasneje srečna, da jo je mama silila na ure baleta in kasneje jazz-a, saj bi se drugače najverjetneje le osramotila. po nekaj minutah plesa je ugotovila, da je nekje pozabila torbico. čutila je, da je bil trenutek, ko bi imela priložnost poljubiti nikolaia vedno bližje, vendar je vseeno prekinila vse občutke med njima in zagnala paniko. »shit, kje je moja torbica?! nekje sem jo pozabila...« ne, sem jo sploh vzela s seboj?! »nekdo mi jo je ukradel! kje je?!«
nekaj minut je trajalo, da je vsaj malo prišla k sebi, dokler ni na ustnicah začutila rahlega poljuba, ki ji ga je namenil nikolai. je torej tudi on nekaj čutil do nje? bilo je kot v kakšnem filmu, na primer, ko pride fant iz vojske in potem sledi eden izmed tistih popolnih poljubov - le da v se v tem primeru zaljubljenca poznata nekoliko več kot slabe pol ure -, ali še bolje, kot v pravljici. dasha mu je vrnila poljub, vendar veliko bolj strasten in divji, nato pa se še vedno ovita okoli njegovega telesa začela počasi pomikati iz množice proti kotu bara.

Naslov sporočila: Re: i'm a troublemaker Ned Nov 04, 2012 4:37 am

DASHA!

nad svojim razmišljanjem je bil zgrožen celo sam. po dobrem letu življenja v mayberry-u bi seveda lahko vedel, da je bila dasha brighton iz družine vernikov. pa ne, da je imel karkoli proti njej ali njeni družini, a le-ta je bila predvsem poznana po njihovem globokem verovanju. čeprav je celo sam slišal kar nekaj neprijetnih govoric o njeni družini, pa ga karkoli takega ni spravilo iz tira saj je bila celo družina ivanov ista tarča opravljivih ust. ne, ne. nikakor ga ga to ni živciralo, kajti bil je preprosto take vrste človeka, ki ga take in drugačne drekarije niso motile. vsak je imel kaj proti drugemu in vsakega so motila razna dejstva na človeku. če bi se morali prilagajati drug drugemu bi bilo v življenju vsi povsem enaki, raznolikost pa je bila en njegovih ljubših vrlin. "oh, oprosti. šele sedaj sem dojel, da si tista dasha," je v smehu dejal in upal, da ni izpadel preveč nesramno. saj ne, da so jo v mestu vsi poznali ravno po njenem zanimivem karakterju in značaju, a za tako družino je bila preprosto preživa. ali, pa je imel zgolj on tak občutek? sam si ni znal predstavljati življenja kot ga je imela ona. živci bi mu popuščali ob taki vzgoji in verjetno bi znorel ob nedeljskem sprevodu k maši in molitvah, ki so jih izvajali. v ukrainki družini vera do boga ni veljala za nekaj povsem normalnega, kajti tu je bil predvsem oče tisti, ki je svoje otroke vzgajal v nekoliko bolj realistični luči. nikoli niso bili naučeni v verovanje, pač pa bolj dejanja. tako je nikolai postal človek, ki je raje naredil neko stvar kot pa o tem samo govoril, da je minilo že skoraj leto. blah, o teh in onih idejah bi se seveda lahko skregali, zato je take reči najraje pometal kar pod preprogo, ker se mu s tem ni dalo sploh ubadati. "ja, na srečo imamo nekateri normalno ime," je duhovito dejal, čeprav se mu je zdelo ime dasha povsem normalno, mogoče nekoliko bolj slovansko. "sem mislil, da sta vam mami in oči dala bolj kaj pa vem, krščanska imena?"

ob misli na svojo mamo in očeta mu je srce kar nekoliko poskočilo. na srečo je bil v mladosti on eden tistih otrok, ki so delali bolj ali manj težave zgolj zaradi atraktivnosti in majhne goreče želje po tem, da bi tudi sam dobil kanček pozornosti. za svojega brata mu nikoli ni bilo žal. globoko v srcu je bil skoraj ponosen nanj in na to, da je v življenju dosegel veliko več kot on sam. a včasih, ponavadi zvečer, ko je nalit ležal pod zvezdami in niti ni vedel kaj bi sploh sam s sabo, je tista goreča želja zopet vzplamenela in je v njegovo dušo skočil lažen preplah, da sam iz sebe ne bo naredil nič več kot samo trapastega gostilničarja, ki poriva vse povprek. ja no, včasih je res imel tiste žalostne trenutke ko se je smilil sam sebi in s pijačo dobesedno utapljal svoja pljuča, jetra, želodec karkoli naj bi pač sploh trpelo zaradi te usrane pijače. a na koncu koncev mu je bilo malo mar za svet okoli sebe. saj je sam pravil, da ga briga za vse. morda res, a konec koncev je bil tudi nikolai ivanov človek z napakami in človek z visoko mero čustev, ki so ga prevzeli takrat ko je to sam najmanj pričakoval. "torej, imaš kakšen poklic?" koliko si stara bi bilo seveda povsem neprimerno vprašanje za žensko s tako močnim karakterjem. zadnja stvar, ki si jo je želel je bila kaka močna pleska po njegovem licu. sploh pa je bila dekle sedaj imenovano dasha, nekoliko bolj opita in zlahka bi prišlo do kake polomije, česar pa v svojem klubu niti najmanj ni želel.

ob njenem poplesevanju sem ter tja se je počutil skorajda kot bi bil tudi sam majceno opit. čeprav je bil tisti trenutek popolnoma trezen, pa niti sam ni opazil, da bi njena torbica kdarkoli izginila. plesišče je bilo polno, pa tudi ko je pristopil do nje ob sebi ni imela ničesar kakor pa cel kup praznih kozarcev za koktejle. očitno je moral tisti del s torbico v njeni roki zgrešiti, kajti razen njenega ljubkega obraza sedaj ni opazil ničesar drugega. prestopil je mejo njenega prepričanja in ko je že zagnala tak vik in krik, utišal njene ustnice s strastnim poljubom, ki ga kar nista in nista hotel končati. ob poljubu je nemočno odprl oči in se zazrl vanjo, ki je majavo stala ob njem in čakala, da se stvar konča in bo lahko končno le poiskala svojo torbico. "si prepričana, da si jo sploh imela?" v njenem oprsju je bilo nekaj debelih bankovcev denarja, po čemer je sklepal da je bil alarm lažen in se mu ni bilo potrebno bati prav ničesar. a ker ji pač ni želel vzbuditi nezanimanja za njeno dragoceno torbico se je prisilil k lažnemu sodelovanju. "kaj praviš, da se umakneva nekam na samo in jo najdeva?" je z nasmeškom na obrazu dejal in svojo roko prepletel z njeno. na njenem obrazu se je zarisal nekakšen zmeden nasmešek, ki se je v trenutku končal kajti njegove ustnice so se zopet dotaknile njenih in utišale njeno paniko. "vse bo okej, boš videla,"

Gost

i'm a troublemaker Tumblr_mbst9gjyc71r8s433o6_250

i'm a troublemaker Tumblr_mbst9gjyc71r8s433o4_250

"mhm..." mu je povsem zmedeno odgovorila na vprašanje o poklicu. ni bila namreč prepričana, če se sploh še spomni kaj je njen poklic. bila je modna oblikovalka in je delala za neko agencijo iz new yorka, čeprav je bila njena zadnja kolekcija javnosti predstavljena pred več kot letom in je modni kritiki niso ravno dobro sprejeli. dasha je še kako dobro vedela, da bo njena družina v vsakem primeru skrbela za njo, pa če bo imela službo ali ne, zato se ji ni zdelo potrebno niti truditi. "še pred leti sem bila prepričana, da boš študirala medicino..." tako sta starša pravila za vse otroke, zdaj so pa vsi nekaj drugega, samo zdravniki ne. "... ampak zdaj sem modna oblikovalka. izdelujem kreacije in take stvari." hotela je nadaljevati in mu do zadnje podrobnosti razložiti delo modnega oblikovalca, a je raje prenehala, ker je dvomila, da bi bil nikolai navdušen nad njenim vedno bolj nesmiselnim in nepovezanim govorom. "skratka, nič preveč zanimivega," je zaključila.

ni moglo miniti več kot pet minut, ko je že v njegovem objemu stala nekje zunaj največje gneče. vse bo še v redu? je sama pri sebi ponovila. kako naj bo vse v redu, ko pa se vendar sredi nekega bara poljubljam z njegovim lastnikom in se hkrati ne morem spomniti kje sem pustila torbico oziroma, če sem jo sploh imela? mogoče... mogoče imam tisto bolezen... kako se že imenuje... ja, psihozo imam, to bo. bilo je čudno, da je v tako opitem stanju sploh še lahko razmišljala, saj je ponavadi, ko je spila kak kozarec preveč, le govorila, brez da bi vsaj za sekundo pomislila o čem govori. "nikolai, kaj počneva?" ga je vprašala in ni bila prepričana, če je to zgolj retorično vprašanje ali pričakuje odgovor. sama je namreč še kako dobro vedela, da se bosta na koncu znašla v postelji, potem pa bo zjutraj ona tiho odšla iz njegovega stanovanja in se naslednjič, ko se bosta kje naključno srečala, vedla, kot da se med njima nič ni zgodilo. take zgodbe je poznala zgolj iz filmov, ampak je vseeno vedela, da se to dogaja tudi v resničnem življenju, tudi v tako majhnem mestecu kot je mayberry. je obstajala možnost, da bo nikolai po tej noči ostal v njenem življenju? si je želela, da bi? si je želela, da bi bil on njena prva prava ljubezen? kaj je sploh on čutil do nje? takšna in drugačna vprašanja so ji švigala po glavi, vendar se pri nobenem ni vstavila, da bi nanj odgovorila. "kje stanuješ?" ga je vprašala po nekaj trenutkih tišine. hotela se je namreč odpraviti proti domu in hkrati upala, da bi jo nikolai pospremil in bi imela možnost, da bi ga spravila v posteljo, vendar bi bila celo bolj vesela, če bi morda on živel kje v bližini in ji ne bi bilo potrebno prehoditi pol mesta v temi in mrazu. "počasi se bom odpravila domov," je rekla, več kot očitno pa je bilo, da je s tem tudi namigovala, da bi nikolai šel z njo. ker je bil tiho ter je le strmel vanjo in jo še bolj medel s svojimi čudovitimi obraznimi potezami, je nadaljevala: "lahko me kdaj obiščeš... živim v stanovanjih darlington, saj veš, tam, na drugem koncu mesta. stanovanje številka 7." obrnila se je in hotela oditi, ampak je šele takrat opazila, da jo nikolai drži za roko. lahko bi se mu seveda izmuznila in izvila roko iz njegove dlani, vendar ni hotela. za nekaj trenutkov je pogled namenila k njegovi dlani, ki se je trdno oklepala njene, nato pa se nasmehnila, spet stopila bližje k njemu in mu na uho zašepetala: "no, morda pa lahko še malo ostanem." ter ga ponovno poljubila.