ariadna o'shea kindergarten teacher
Število prispevkov : 102 Reputation : 30 Join date : 02/10/2012
| Naslov sporočila: cliffs Pon Jun 03, 2013 2:23 am | |
| |
|
beatrice parker professional ballet dancer
Število prispevkov : 45 Reputation : 4 Join date : 08/10/2012
| Naslov sporočila: Re: cliffs Čet Jun 20, 2013 7:09 am | |
| tag: lenora, baby! že od nekdaj je rada opazovala zemljevide. zdelo se ji je, kakor da se je papirju v njenih rokah vijejo neizmerno dolge črte, ki jih je videla v očrtanih poteh in cestah. fascinirale so jo a hkrati se jih je bala, mislila je da ji bodo, ko bo odložila tisti star očetov zemljevid sledile, se plazile za njo ter jo opazovale. bala se je cest, pa čeprav takrat še ni vedela da so ceste; bala se je rek, tistih tenkih malo manj kot tistih večjih. njihova modrina, ki je po navadi kar sijala iz monotone rjave pokrajine na papirju jo je pretresla. te črte so bile drugačne, vedela je, čeprav ni imela pojma o tem, kaj zemljevid pravzaprav je. te modrikaste kačice, zvite ter posejane pred njenimi očmi so bile žive, o, da, bile so še kako žive. in kasneje, ko je izvedela vse o listu, ki ga je tako rada držala v rokah kot majhen otrok, o tistem, za katerega se je bala da v sebi nosi kače se je šele dobro zavedala, da so bile njene domneve resnične. v modrikastih vijugah je kar naenkrat opazila meandre, opazovala je njihovo združitev. potoki so se združili v reke; ustvarili so nekaj velikega, mogočnega. skoraj je že lahko zaslišala šumenje valov, lahko je začutila, kako ji voda polzi med prsti, včasih se ji je zdelo da se duši v njej, da hlasta za zrakom. predvsem takrat, ko ni imela nadzora nad svojimi mislimi, je pustila mogočnosti modrine na zemljevidu, da jo le-ta popolnoma prevzame. studenci so se združevali v potoke, potoki so se iztekali v reke. in kaj potem? velike kače so vse skupaj našle svoj cilj na enem kraju. to je bil del zemljevida, ki je za trice za vedno ostal uganka: večna modrina. pa vendar so bile reke zanjo kače, ki se jih je bala, morje pa je bilo... no, morje je bilo ena navadna velika luža. luže so ji bile všeč. predvsem zato ker so bile mirne in predvidljive, o, da, in ravno zato se je tistega sončnega popoldneva odpravila do pečine, ob katero so vztrajno udarjali valovi. mogoče se je pogled iz nje zdel nekoliko grozeč, a za to ji ni bilo mar: velika luža, si je vedno govorila ter se skoraj nezavedno nasmehnila svojim otroškim teorijam o svetovnem vodovju. pa vendar se na pečine ni odpravila samo zato, da bi se posmehovala morju; tudi zato ne, da bi ga občudovala ali uživala v slanem vonju, ki ga je oddajal. prišla je tja, da bi srečala ljubko rjavolasko, ki jo je vedno čakala tam v sitem dnevu v tednu, ob isti uri. vsaj takrat sta našli čez druga za drugo, lahko sta klepetali dolgo v noč in se smejali nesmiselnim šalam. sanjarili sta, opravljali, se pogovarjali o globalnem segrevanju in takoj nato pogovor preusmerili v kakšnega hudega tipčka, ki je eni ali drugi prekrižal življenjsko pot. da, lucia je bila prijateljica, o kateri bi trice lahko samo sanjala. ali pač leonore, če bi jo klicali po njenem novem imenu: bea te njene želje ni nikoli upoštevala, luc pa se je hočeš nočeš morala navaditi na njeno trmo. kakšno presenečenje: parkerjeva je na pečine tokrat prišla pred temnolasko. je ta zamujala? trice se je nasmehnila, kajti to je bilo pri njej skoraj nemogoče. in že v naslednjem trenutku je k njej priskakljala postava, katere lasje so se svetili v skoraj zahajajočem soncu. trice jo je stisnila v objem in se skupaj z njo nekajkrat zavrtela okoli svoje oči. "cel prekleti teden, lucia! cel teden me že nisi poklicala... kako si drzneš, smrklja!" se je zarežala medtem ko je k sebi stiskala svojo prijateljico. "predrznica. kaj je bilo tako pomembno, da si si vzela to pravico?"notes: well this one is a shorty, it will get better ;3 |
|