playground

Naslov sporočila: Re: playground Pon Jun 17, 2013 3:13 am

tag, evelyn :3

Stežka bi rekel, da se je šlo za dejanje iz sramu, ampak bilo je predvsem zelo preprosto – kadarkoli je bil vinjen in posledično nezmožen tipičnega pametovanja, se je domov odpravljal po tisti malo daljši in precej neobljudeni poti. Morda je sem in tja moral preskočiti kakšno živo mejo (zdaj si je namreč že dodobra zapomnil tiste visokorasle veje, ki so ga na začetku še ujele presenečenega) in se prav hinavsko tiho splaziti mimo zapuščenega skladišča od koder bi prav lahko skočil kakšen idiot z nožem. Toda še vedno dosti raje slednji v hrbtu, kot bratov ksiht centimeter proč od njegovega. Vse odkar je njegovo dokaj mirno ljubkovanje z April razburkala tista druga Beckettova, ki je prav tako naravnost neumno poimenovana po mesecih v letu, je do njega gojil še večjo zamero. Kaj zamero, sovraštvo. Že s samim pogledom mu je dal dobro vedeti, da ga noče v svoji bližini, kaj šele na poroki, ki je bila sedaj zopet precej vprašljiva. June, April, April, June. Le za koga se bo na koncu odločil, cepec; ampak njega se to ni niti najmanj tikalo. Izogibal se je družini, vsem razen mami pravzaprav, in če bi se dalo, bi jih verjetno vse po hitrem postopku izbrisal iz svojega življenja.

Ponosno se je zarežal, ko je zlahka preplezal nizko ograjo otroškega igrišča, čeprav so bila le nekaj metrov proč na široko oprta dvometrska vratca, se ob pristanku nevarno opotekel, potem pa prav zarotniško zavil z očmi, ko je nedaleč proč zagledal drobno silhueto. Stala je le nekaj metrov proč od edine ulične svetilke, zato posledično ni mogel razbrati potez njenega obraza, je pa vedel, da mu prav zelo nevarna ni mogla biti. Še ena izmed mestnih propalic morda, ali pa samo kakšna gnila najstnica, ki je pobegnila zdoma, da se je lahko nemarno in precej uporniško ulila. Nekoliko je pospešil korak, da bi jo ujel, in glede na stanje, v katerem je bila, to niti ni bilo tako zelo težko, je pa nekje na pol poti obstal kot vkopan. Rjavi lasje, rahlo valoviti, zdaj nekoliko premočeni od tiste plohe izpred pol ure, sicer pa njegovim preklemano podobne poteze. Kdo bi si mislil, da bo po hudičevih osmih letih na mestu, kamor jih je včasih vlekla mami (da so se znebili tiste enormno velike količine energije, ki so jo O'Sheovi otroci imeli), ponovno srečal sestro.

»Evelyn?« se je njegov jezik zapletel ob imenu, ki ga ni izgovoril že … vsekakor je bilo par let. Doma se o njej niso pogovarjali, no, pa četudi so se, njega takrat verjetno ni bilo. Tista redka nedeljska kosila so minila mirno, po navadi precej klavrno in tiho, slišat je bilo žvenketanje vilic in nožev, včasih je mami pripomnila, kako lepo bi bilo, če bi se Trevor in on nehala kujati, pa sta ob tem oba zgolj prhnila in zavila z očmi, Evelyn pa prav velikokrat ni bila na tapeti. »Osem let in še vedno isti drek, ha? Mogoče sva pa zaostala v razvoju,« se je zarežal, ko se je rjavolaska vendarle obrnila v njegovo smer in lahko bi prisegel, da je bila vsaj še v dvakrat hujšem stanju kot on sam. Morda bi človek kaj takšnega pričakoval od osemnajstletnih bumbarjev in šestnajstletnih barbik, toda Jace se še zdaleč ni bil pripravljen odpovedati popivanju in zabavam pozno v noč. In kakor je kazalo, tudi Eve ni bila niti za odtenek boljša.

Naslov sporočila: Re: playground Pon Jun 17, 2013 8:45 am

playground Tumblr_inline_mn3dwwqd8a1qz4rgp

tako, pa je bilo uradno: sovražila je to mesto. in to ne samo preprosto sovražila, temveč prezirala s prav posebno strastjo. mesto samo je bilo… strupeno, nekaj je bilo na njem, da je človeka tako preprosto spravilo ob pamet in evelyn je imela dovolj. vsekakor ni bila zadovoljna s tem. najprej se je začel nick obnašati čudno in jo je obtožil, da ga sploh ne upošteva in nato zahteval, da se kar takoj preselita. zagnati je morala svojo presneto galerijo, preden bi lahko kamorkoli šla. navsezadnje; kaj za vraga? v vsakem mestu se je trudila in to je vedel. ni bilo pošteno. morala je urediti umetnine, jih razporediti po neki logiki in določiti še milijon malih malenkosti. ni mogla kar tako oditi, presneto! poleg tega jo je skrbelo zanj; ko pa je bil tako zelo na koncu z živci, očitno. hotela mu je pomagati, hotela je storiti nekaj, ampak vse, kar je poskusila… nič ni delovalo. preprosto ni vedela, kaj hoče od nje in sovražila je občutek nemoči in negotovosti, ki ju je občutila. ampak tu so se njeni problemi šele začeli! tam je bil tudi graham. hotela se mu je opravičiti; hotela je popraviti stvari, vsaj malo, on pa jo je… on pa jo je tako grobo odbil. presneti kreten. presneti kreten! kako si je sploh drznil? prav, naredila je velikansko napako in kot da se tega ni zavedala, ampak zdaj je bil cel drugačen in čuden, ampak v očeh mu je videla nekaj, česar ni znala definirati. k vragu. poleg tega so bili ljudje zoprni ali pretirano prijazni in vse skupaj ji je šlo na živce. morda je ravno zaradi tega pogledala pregloboko v kozarec, ko je zašla v eno izmed gostiln, kjer je preživljala čas kot najstnica. le da takrat ni pila, vsaj ne v takšnih količinah.
alkohol jo je tako popeljal po mestnih ulicah in nato je obtičala pri otroškem igrišču, ob katerem jo je zagrabila jeza, ker je tam naletela na star zapis na drevesu – g&e. kako zelo trapasto! zoprn mali opomnik na nekaj iz preteklosti in tega ni marala. zato je zdaj jezno udarila v drevo in potem zastokala, ko je njeno pest prebila bolečina, ki je ni ustavila – udarila jo je še enkrat in jo za nameček še brcnila. tako, prav ji je! potem pa je nekdo za njo spregovoril in zdrznila se je, nato pa se obrnila in se soočila z vsiljivcem. namrščila se je ob pogledu na znan obraz. »pa saj se šališ!« je naznanila in zakorakala proti njemu. jonathan, njen dragi bratec. resno? ob njegovih besedah se je zarežala. »ne, ampak kot kaže, imava to v genih,« je rekla in se ustavila ob njem ter ga dregnila, da bi se prepričala, če je resničen. »jaaace,« se je končno le nasmehnila, ko je uprla pogled nekam v njegove oči, pa čeprav je bil veliko višji kot ona. »vedno si počel same neumnosti,« ga je okarala, potem pa se zasmejala in razširila svoje roke. »me ne boš pozdravil? vrnila sem se! nihče ni vesel! sovražim to mesto!« je delila z njim in potrto povesila ramena. »pa ne razumem, no. sami kreteni! prosim, reci mi, da si vsaj ti bolj… normalen.« zavzdihnila je. »ali pa vsaj bolj… ljubeč. ugh,« se je vdala nad vsem in roki jezno sklenila v naročju.

tagged: brother! smitten2

Naslov sporočila: Re: playground Pet Jul 05, 2013 7:06 pm

tag, evelyn :3

Prav odločno spremenila se ni. Še vedno je bila tista stara Evelyn, ki je vsem rada parala živce in srca, in verjetno je iz teh razlogov doma niso pretirano pogrešali. Gotovo bi se ob njegovem izginotju zgodilo podobno, ta dva sta si bila naprej peklensko podobna. Dolg jezik, isti priimek, isto sranje, Evelyn je pač zbrala dovolj poguma, da je vsemu naredila konec in odšla. Odšla iz tega malega mesta, kjer vsi vedo vse, kjer je kompleks prisluškovanja in nadležnega poizvedovanja o sosedu večji, kot bi si človek lahko sploh zamislil, in pravi mali čudež je bil, da o njenem prihodu nazaj ni slišal že kje drugje. »Se O'Sheovi kdaj šalimo?« jo je nazadnje le pogledal zviška, kot da bi mislil resno, nato pa prasnil v smeh in se dokopal do njene dlani, ki so se prav zaščitniško zvile ob njenem prstnem košu. Osem let je minilo. Osem let od kar jo je nazadnje videl, takrat jih je štel dvajset, takrat so se vsaj še za silo razumeli, takrat je še živel doma. »Pridi sem, ti,« jo je potegnil v objem, se ob trku njenega pijanega telesa ob njegovega domala zvrnil, ampak to niti ni bilo tako zelo pomembno. Imel je njo. Verjetno prvo in edino, ki je dejansko delila njegovo mnenje, zaveznico, sestro. Bi se dan sploh še lahko končal bolje? »Geni in kri gor ali dol, res sem vesel, da si nazaj. Mislim, poglej se, lahko bi rekel, da se nisi pretirano spremenila, ampak lagal bi. Zrasla si in …« je začel in stopil korak nazaj. Iskal je besedo, s katero bi jo lahko opisal. Vizualno je seveda ni bilo mogoče zgrešiti, o spremembi njenega karakterja pa zaenkrat še ni mogel govoriti. V vinjenem stanju je tako ali tako videl zgolj to, da mu bo sedaj lažje. Na družinskih večerjah se gotovo ne bodo vtikovali zgolj vanj, zdaj je bil čas, da se vse prestavi na naslednjo žrtev.

»Sploh veš ob kako strašansko primernem času si prišla nazaj? Trevor se poroči. Kmalu. V bistvu niti ne vem točnega datuma, ker vabila še vedno nisem prejel, ampak revež se ženi.« Kako zanimivo je bilo dejstvo, da je bila večina oženjena pred njim. Pred tistim izmed bratov, ki je prav gotovo položil največ žensk, pred tistim, ki je večere še vedno preživljal na precej razuzdan način. »Ampak zdaj to niti ni tako pomembno, povej mi kako ti gre, res me zanima s čim me boš presenetila,« je nato pomignil proti gugalnicam, kjer so se pred časom še igrali, nato pa se je vse obrnilo na glavo. »Mislim, zakaj si se sploh vrnila? Saj ne, da te naganjam, ampak osem let te ni bilo in zdaj … kar naenkrat, poof, you're back.« Bil je presenečen. Vesel, ampak presenečen. »Si že govorila z mami? Saj ti ne morem obljubiti, da te bo takoj sprejela z odprtimi rokami, ampak vsaj poskusiš lahko, zna biti navdušena … ali pa prizadeta, ker si takrat kar tako spizdila.«

» playground

playground

playground

Similar topics

Similar topics