tagged: Marcus Everett

Že stotič tisti dan se je na ipodu predvajala ista glasba. Res da si je lastila ne nekaj zgoščenk in da so bile že vse kar precej stare a ponavadi ji to ni bilo v napoto. Danes pa jo je to spravljalo ob živce, saj je imela občutek da so vse pesmi že zlajnane. Odločila se je za obisk mestne trgovinice z zgoščenkami ter si tako posodobiti glasbeno knjižnico.

Stala je pred Maggiino trgovino zgoščenk ter še enkrat preštela denar, zagotovo ga je imela zadosti a je rajši vseeno dvakrat preverila. Čeprav je trgovina od znotraj, kar jo je videla skozi okna, zgledala dokaj solidno, okolica ni bila najbolj prijazna očem. Nekajkrat je bila prepričana celo, da jo bodo okradli ali pa ji probali prodati kakšne organe. Ulica je bila zelo zanemarjena, kar je bilo zelo presenetljivo za to mesto. Vendar je niti ni čudilo, da je bila takšna, saj so bili povsod sami drogeraši in pijanci. Vseeno se je prepričala da bo vse v redu ter tako vstopila v trgovino. Na prvi pogled je bila popolnoma prazna, opazila je le hrbet postavnega temnolasca v pop-rock sekciji trgovine. Najprej se je sprehodila med pop zgoščenkami, sicer ji niso bile najljubše a vseeno je bila rada v koraku z moderno glasbo. Oči pa so ji pritegnile predvsem klasične zgoščenke, no sama je bila bol rockerica, klasiko je iskala za v studio. Kmalu si je nabrala zajeten kup zgoščenk ter tako stopila do plačilnega pulta. Tam ni bilo nikogar zato se je ozrla naokrog. Natančneje je želela videti tega temnolasca, ga celo vprašati če je on lastnik, vendar je izginil. Čutila je par oči da jo opazuje in pri srcu ji je postalo tesno. Vse skupaj se ji je zdelo hudičevo sumljivo zato je odložila zgoščenke na pultu ter se odločila oditi, zgoščenke pa poiskati kje drugje. Tik pred izhodom jo je ustavil predobro znan glas. Ta glas bi prepoznala kjerkoli in kadarkoli. Srce ji je kar padlo v hlače. Kako jo je našel? In kako jo je sploh prepoznal? Ni smela izdati svoje krinke, zato se je zmedeno obrnila. Ne verjamem, da sma se že kdaj srečala,« privzdvignila je obrvi, »Nobene Ines ne poznam, menim da ste me z nekom zamenjali.« roke so se ji začele potiti in želela je čimprej ven, čim dlje od njega. Obrnila mu je hrbet ter odšla proti vratom. Že jih je potisnila in stopila naprej, le da se je nakoncu močno zaletela v njih. »Kaj za vraga?!« zopet je potisnila vrata naprej a se niso želela odpreti, »Zdi se mi da so se zataknila,« grabila jo je panika. Ni morala ostati ujeta tu z njim.

words: 441

tagged: Marcus Everett

Njegov nasmešek jo je spravljal ob živce. Seveda je takoj ugotovila da jo je prepoznal, saj po vsem času ki sta ga preživela skupaj bi se prepoznala kjerkoli. A vseeno, zakaj je bil ravno tu? In ravno zdaj ko je svoje življenje malce spravila pod kontrolo. Že tako je bilo težko ostati na pravi poti, stran od drog in alkohola, a z njim v bližini je to pravzaprav nemogoče.  Zato si je potihem obljubila da ne glede na vse ne bo padla v njegove kremplje. Zakaj pravzaprav bi? Življenje se ji je končno spravilo na tako imenovano zeleno vejo, imela je odlično službo, odličnega ljubimca, ki je povrhu usega imel kupice denarja in če bi se z njim lepo izšlo ji ne bi bilo treba skrbeti za finance do konca svojih dni. Vsa ta vprašanja so se ji pletla po glavi, medtem ko se ji je približeval. Ob zadnjih mislih na svoje dokaj popolno življenje se ji je obraz malce sprostil in odločila je da se bo predala toku usode, seveda pa to ni pomenilo, da bo priznala svojo pravo identiteto. »Ničesar nisem zanikala, samo resnično ne vem o čem govorite,« vikanje?! Zakaj za vraga ga je vikala?! No mogoče še bolje, morda ga bo tako zavedla. Čeprav so bile verjetnosti, da se bo to zgodilo zelo majhne, saj je vedela da jo je prepoznal. »To je zgolj naključje,« še enkrat je pogledala proti vratom in jih poskušala odpreti, a zaman.  »Zakaj bi morala ostati tu? In od kje naj bi vas poznala, prvič vas vidim in sploh ne delujete kot moj tip...« prekrižala je roke in ga premerila od glave do pet. Na njenem obrazu se je jasno videlo da se ji je gabil. Res, da jo je njen sedanji življenski slog zelo spremenil in odkar se je začela družiti z ljudmi višjega stana, malce bol poševno gleda na tiste 'pod njo'. Čeprav je bila tudi sama še med tistimi ljudmi, a vseeno se je želela obnašati bolj glamurozno.  Gledala je temnolasca kako se ji je približal in se naslonil na vrata. Niti najmanj ji ni bilo po godu, da je stal tako blizu nje. Takoj jo je objel vonj cigaret in pijače, zato je stopila par korakov nazaj. »Ne vem o čem govoriš, toda prisežem da če se mi ne odmaknete  bom poklicala na pomoč.« v očeh je bil viden strah, da bodo zaradi njega vsi izvedeli kdo v resnici je. Še predobro je vedela, da je Marcus vedel kaj je storila tiste noči ko sta se razšla. Kdo ni, saj je bila to glavna novica v Nemčiji še več tednov po njunem izginotju. Kljub vsem grožnjam pa je vedela da je prosačenje pri njemu zaman. Če Marcus nekaj hoče, to tudi dobi – če se je karkoli naučila iz njune zveze je bilo to to.

words: 467

tagged: Marcus Everett

Sovražila ga je. Sovražila je kaj je naredil z njo in z njenim življenjem. Če ne bi bilo njega bi živela povsem normalno življenje. Natanko se je spomnila njunega prvega srečanja, kako je bila očarana nad njim in njegovo zgodbo, polno laži seveda. Mislila je da ve vse o življenju zato mu je tudi zaupala in se pustila zapeljati v ta svet poln lažnih iluzij in predstav. Sedaj ji je bilo zanj, čeprav mora priznati, da jo je njun zadnji prepir zelo prizadel. Tedaj je tudi sama občutila moč njegovih rok na svojem obrazu. Ob tem spominu se je malce zdrznila. »Dekle, ki te je nekoč ljubilo je moralo biti sila neumno,« a je takoj začela obžalovati svoje besede, ko je omenil njeno skrivnost. Okamenela je. V grlu se ji je naredil cmok in vse kar je spravila iz svojih ust so bili čudni zvoki, ki so poskušali najti obrambne besede. Če še kdo prej ni bil prepričan, da sta se poznala, je bil to zadnji dokaz, da je dobro vedela o čem govori. Šele kasneje je dojela da je ostala brez torbice, »hej, vrni mi jo!« njen glas je zvenel zelo proseče. Niti najmanj ni želela izpasti kot da je nemočna, a izgledalo je ravno tako. Pogledala je prodajalca, ki se je počasi odmikal nazaj. Gledala ga je s prekrižanimi rokami, v glavi se ji je kar vrtelo od spominov na preteklost. Kako je lahko dopustila da je nekdo tako ravnal z njo? Bila je še mlada in naivna, danes je prepričana da ne bi takšnega ravnanja pustila nikomur. Živci so ji eden za drugim pokali, ko je izgovoril njeno pravo ime pa besed ni več morala zadržati v sebi, »Dovolj je Marcus!« je zakričala, kar najbolj kot so ji dopuščale glasilke. Pokrila si je usta, vedela je, da se je izdala in da je sedaj vsega pretvarjanja konec. Marcusov zmagoslavni nasmešek ji je povedal vse. Vrnil ji je torbico in bila je že prepričana, da bo sedaj lahko odšla, a seveda, kot ponavadi se je motila. Njegove slednje besede na Cassie zagotovo niso delovale tako, kot je on želel. Nič več ni bila tista prestrašena punčka izpred petih minut, ki se ga je želela na vsak način otresti. Vedela je, da se z Marcusom ne da pomenit na lep način, razen če bo dobil to kar želi. Obraz se ji je zresnil in njene vedno živahne oči so postale mračne. Sedaj je tudi ona stopila bližje njega in mu šepnila v uho »Glede na to, da poznaš mojo skrivnost, ne bi smel biti tako glasen... eno truplo več me ne bo pokopalo.«.bilo jo je strah, ob vsaki izrečeni besedi je imela občutek da se ji bo glas začel tresti in bo izdala svoje blefiranje. A ko je stopila nazaj in ga pogledala v oči s svojim še vedno smrtno resnim obrazom, je videla, da je dosegla željen učinek.

words: 480

tagged: Marcus Everett

Vedela je, da nikoli več nebi umorila nekoga a morala mu je dati vedeti, da je ne bo ustrahoval tako z lahkoto. Čreprav nerada prizna je adrenalinski naval, ko nekomu ustaviš srce odličen Toda krivda te prej ko slej ujame v roke in v velikih primerih tudi pokoplje. Še nekajkrat je butnila v vrata in jih tako poskuisla odpreti a je kmalu ugotovila, da nima smilsa in se tako sprehodila med policami z očmi pa budno spremljala vsak Marcusov gib. »Ni prav, da sem to storila. Nihče si ne zasluži tega, pa ni važno kako pokvarjen je.« stopila je med rock zgoščenke ter malce obstala pri skupini Pink Floyd. V roke je vzela album The Dark Side of the Moon ter s prstom polzela po hrbtni strani zgoščenke dokler, ter brala naslove pesmi. Ob naslovu Brain Damage se ji je prst ustavil in se malce zamislila. V glavi je zaslišala besedilo pesmi in resnično jo je spomnilo na njeno zvezo z Marcusom v zadnjih mesecih, preden sta se razšla. »Nima razloga za hvaležnost, že res da jo je včasih zlorabljal,« kot da je bil edini ki je to počel s svojim dekletom, je na hitro pomislila, čerpav je bilo le enkrat da jo je udaril. »kljub vsemu sta se ljubila. In kar se je zgodilo je bila nesreča, lahko bi rekli tudi samoobramba.« spravila je album nazaj na polico ter se sprehodila naprej, kjer je v roke vzela Meteora, album njene najljubše skupine Linkin Park. Spomnila se je, kako sta pred leti z Marcusom bila na enem njihovih koncertov. Imela je, no saj ga še vedno ima, totalen crush na Chesterja in samo s poslušanjem njegovega glasu bi lahko doživela orgazem. To je bil njen najlepši spomni na Nemčijo, čeprav je vseboval Marcusa. »All I want to do, is be more like me and be less like you,« si je šepnila potiho, besedilo njene najljubše pesmi Numb. Pravzaprav bi lahko te besede danes uporabil, razvno zanjo in Marcusa in skušnjavo, ki ji jo bo zagotovo še predstavljal.  »Emily.« je odvrnila s hladnim glasom ter nazaj položila album. Kljub poskusom, da bi ga ignorirala je vsakič ko je omenil njeno sestro, družino ali preteklost v Nemčiji malce trznila. Sovražila je svojo preteklost, lahko bi rekli, da je poskušala zbežati čim dlje od nje, a nekako jo je vedno dohitela. Slednje vprašanje jo je malce presenetilo, zato je obstala med policami ter se zagledala v steno, »Nimam ga več,« s kotička oči, je opazovala njegovo reakcijo, »Nisem mogla tvegati, da bi me odkrili zaradi enega bogega tattooja.« sedaj se je že obrnila za sto osemdeset stopinj, da je bila obrnjena proti njemu. Bilo je res, da se je znebila tattooja, a tedaj še pomislila ni, da bi bilo to za to, da je nebi odkrili. Želela se je le znebiti vsega kar jo je spominjalo nanj ali na njeno preteklost. Stopila je do pulta; videla je kako je z zanimanostjo opazoval vsak njen gib. Zato je skočila na pult in se vsedla nanj. Pogledala ga je in z malce nasmeška na obrazu dejala, »Koliko časa bom še morala biti ujeta tu s teboj?« počasi je tudi ona začela uživati v vsem tem.

words: 530

tagged: Marcus Everett

Njegove besede so čedalje bolj rezale vanjo in čedalje bolj se je spominjala občutkov, ki jih je prebudil v njej. Prav tako se je spomnila zakaj mu je sploh začela zaupati, zato je brez poslednjega pomisleka »Prav, ljubila sem, ko sem gledala kako tega idiota zapušča življenje, oboževala sem občutek ko je nož prebodel njegovo pljučno krilo in oboževala sem, kako je hlipal za zrakom, kot riba na suhem,« govorila je skoraj malce preveč navdušeno. »Toda še vseeno me preganjajo more.« po tem je obmolknila ter ga pogledala. V njegovih očeh je iskala kakršnokoli znake očitanja, želela je prebrati njegove misli, a našla ni ničesar. Očitno se je še vedno odlično znal skrivati za masko, katero je le redko odstranil. Sama je bila temu priča le nekajkrat, pa čeprav sta bila tesno povezana. »Ljubezen premaga vse, če je le ta iskrena. Poleg vsega ti da občutek varnosti in ti bi to moral vedeti bolje kot kdorkoli.« pogledala ga je s svojimi srnjimi očmi, ki bi lahko spregovorile – mar se ne spomniš? Velikokrat se je zatekla k njemu v objem varnosti, čeprav so bile potem bolj droge tiste, ki so jo rešile skrbi. »Nisem tako mislila,« namenila mu je sočuten pogled. »mislila sem, da nisem želela da bi me zaradi nekega tattooja prepoznali.« je rekla z nežnim glasom. Ob pogledu na njegov tattoo se je popolnoma raznežila. Stopila je do njega ter se ga počasi, s sredinskimi tremi prsti, dotaknila. Ni vedela kako bo reagiral na to, zato mu je namenila pogled, ki je razkrival popolnoma vse. Tako rekoč se je razgalila pred njim, s svojimi čustvi. Presneto Cass, se je takoj sklela v mislih, mar si nisi obljubila da mu ne boš padla v kremplje.

»Mah ja, če sem že ujeta tu nima smisla da se prerekam in si tako povzročam gube. Rajši bi uživala in čeprav nisi moja prva izbira, no si trenutno moja edina izbira.« na obrazu ji je posedal igriv nasmešek. Ni razumela zakaj je stalno v pogovor vpletava preteklost in njuno preteklo zvezo, kaj je želel doseči s tem? »No, nisi bil najslabši, lahko bi bilo hujše, kot je na primer imela moja sestra,« čeprav sta bila večino časa, ki sta ga preživela skupaj zadeta ali pijana ali pa kar oboje skupaj, je nerada priznala da se je resnično zabavala. In bil je prvi, ki ga je zares ljubila, tako rečeno jo je naučil kaj je ljubezen pa čeprav na pokvarjen in zvit način. »Oh, ni za mene, za moj studio je.« klasika, pa kaj še. Morda je res spremenila svoj življenjski slog, a njeno srce je bilo za rock. »Saj veš, da nikoli ne bi morala zamenjati Chesterja in njegovega orgazmičnega glasu.« ob misli nanj so ji mravljinci kar spreleteli po hrbtenici in ji po koži pognali kurjo polt. Sedaj je praktično že ležala na pultu ter stegnila roke nad glavo. Nagajivo je pogledala Marcusa ter mu pomežiknila. Vedela je da hodi po tankem ledu, ko mu takole pošilja mešane signale a ni si mogla pomagati.

words: 502

tagged: Marcus Everett

In tako je na dan spustil Cassiino divjo, prostaško stran, ki jo je tako skrbno imela zakopano globoko v sebi. Toda kaj drugega se ni moglo pričakovati od njega, tak vpliv je imel na večino deklet. »To je res da nisi najbolj varen, toda takrat si mi dal tak občutek.« pravzaprav sploh ni varen, bil je nasprotje vsega varnega in udobnega. A to ji je takrat ugajalo, saj je želela storiti vse da bi pobegnila od sestre in njenega groznega zaročenca. In kakor je sedanja Cassie sovražila svoja dejanja v preteklosti, je tista iz preteklosti tedaj prav uživala v vandalizmu ter popivanju.

Glasen smeh ji je ušel iz ust, ko jo je vprašal če ga je vesela, »Le kdo te ne bi bil,« njen glas je bil poln sarkazma, »Le kako nebi pogrešala osebe, ki me je predstavila drogam, alkoholu in me zlorabila,« je rekla z lažno zapeljivostjo. Okej, vedela je da pretirava. Ni je zlorabil, toda nikoli mu ni odpustila za tisti usodni udarec. Pravzaprav ga je še zdaj lahko čutila če se je predala spominom. Pogledala je hodnik, ki je vodil proti zadnjim vratom, »Sicer pa če želiš, lahko še vedno odidem.« naredila se je malce užaljeno ter pogledala v tla. Po vseh težavah, ki jih je imel da jo je končno spravil do tega, da je z njim govorila kot z normalnim človekom se jo je tako na hitro želel odkrižati? Nato pa jo je tako hitro presenetil z opravičilom, da so ji oči takoj švignile na njegov pogled. Ni mu bilo v navadi, da bi se opravičeval za svoja dejanja, zato je bila prepričana, da je za vso to dobroto nek skrit namen. »Ne… ne opravičuje se za nekaj, za kar ti ni res žal.« želela je, da bi mu verjela a vseeno ni šlo. Preveč dobro ga je poznala in povrhu vsega se ne more kar tako, po nekaj letih pojaviti zraven nje, ji najprej groziti in nato pričakovati, da mu bo kar oprostila. Poleg tega pa mu verjetno res ni bilo žal, saj sta bila med prepirom oba popolnoma prisebna, brez vpliva kakršnih koli substanc in iz obeh strani je padlo kar nekaj hudih obtožb. Ob njegovem komentarju na obsedenost s Chesterjem ga je pogledala in ob njegovem nasmehu je vedela da sta v mislih imela enak spomin. »Oprosti toda tip je perfekcija. Še vedno je moja umirjajoča želja, spraviti njega med moje rjuhe,« je zatarnala. »Si predstavljaš te njegove roke kako te držijo med spancem, ali pa da ti poje njihove pesmi, mislim da doživljam orgazem že samo ob misli na to.« začutila je toplino med svojimi nogami. Res očitno je bilo, da pri njej v postelji že dolgo ni bilo akcije, čeprav so jo veliki obtoževali, da je naokoli spala, s prijateljičinim možem. Njegovo naslednje vprašanje jo je malce presenetilo, zakaj za vraga ga je to zanimalo? Prepričana je bila, da je našel že kakšno novo žrtev za njegove podle igre. Toda, ker se je očitno zabaval v tem, se je odločila zakaj ne bi še ona. Obrnila se je na bok proti njemu, ter si podprla glavo. »Če te že ravno zanima, ja imam nekoga, ki ima mogoče malce mojega zanimanja.« imel je več kot le malce njenega zanimanja, »toda verjetno ne bo nič, saj je poročen in že ima dva otroka. Kljub vsemu sva zelo dobra prijatelja.« se je nasmehnila. Slednje besede, ki so zapustile Casiina usta so bile hladne in malce obtožujoče, »Kaj pa ti? Si našel že kakšno novo žrtev za tvoje igrice?«

words: 585