Njeno življenje je zadnjih nekaj let potekalo po natanko ustaljenem ritmu. Vstala je ob šestih zjutraj, šla za eno uro teč in si nato v miru privoščila dolgo prho. Nato se je na poti v službo ustavila še v Starbucksu, kjer si je privoščila velik karamelni kapučino in borovničev mafin, ki ju je pojedla takoj, ko je prispela v pisarno. Po tem se je zatopila v delo do poldneva, ko si je privoščila kosilo z no od prijateljic in delala še vse popoldne, odvisno od primera in stopnje, na kateri je ta bil. Zvečer si je doma sama pripravila večerjo, si privoščila kopel in zaspala ob dobri knjigi, ali pa se je odpravila en in poiskala še enega izmed tistih plehkih vase zagledanih moških, ki jih je lahko izkoristila za eno noč. Nič posebnega, nič presenetljivega, samo zanesljiva, domača rutina. Potem pa je sredi dneva od klientke izvedela vročo novico dneva: »Veš kdo se je vrnil v mesto? Nikoli ne boš uganila! Poskusi, no! Ah, ne, ti bom kar povedala, ne morem čakati; se spomniš tistega producenta, ki je bil prava zvezda Hollywoodu? Coltona Parkerja? tistega hudega temnolasca, za katerim smo vse vzdihovale v srednji šoli? Hvala bogu, da se ločujem, ker se govori, da je še samski…« Rosemariin pogled je postal odsoten nekje ob omembi imena Colton Parker, zaradi česar je vse ostalo slišala samo na pol. Spet je bil v mestu? Glasno je pogoltnila in skušala s prelaganjem papirjev po mizi prikriti tresoče se dlani. Prekleto. Če koga definitivno ni želela videti nikoli več je to bil prav on. Njen bivši mož, pravzaprav. Človek, ki jo je leto dni dan za dnem prepričeval v to, kako zelo nesposobna je. Njene dlani so se samodejno stisnile v pest, s tem pa pomečkale enega od dokumentov, ki ga je pred nekaj trenutki vzela v roke. Prekleto.

Od takrat naprej je šel po zlu ves dan, za po vrhu pa vso noč ni mogla zatisniti očesa. Popolno. Ni ji bilo povsem jasno, zakaj za vraga je imela nepreverjena čenča, ki se je pojavila vsakih nekaj let, nanjo tako močan vpliv, a nekje proti jutru, ko se je zunaj ravno začelo daniti, ji je postalo jasno, da iz njenega spanca to noč ne bo nič. Namesto, da bi še naprej vztrajala v postelji je smuknila v svoje tekaške hlače in športni top, iz hladilnika potegnila plastenko vode in v dnevni sobi pograbila še telefon in slušalke. Že nekaj minut pozneje je bila na tekaški stezi z namenom, da vso frustracijo sprosti skozi tek. Tek in glasno, agresivno glasbo, ki ji je nabijala v ušesih, vse  dokler se je ni naveličala in je začela med tekom brskati po telefonu za kakim primernejšim seznamom predvajanja. Potreben je bil samo trenutek pozornosti, da je njena noga zadela ob korenino, ki jo je, ko je želela narediti korak naprej, sunkovito potegnila nazaj, da je pošteno zletela po tleh. Še preden se je uspela spraviti v sedeč položaj je v gležnju že čutila utripajoče zbodljaje bolečine, zaradi katere se je spačila in glasno zaječala. Kaj za vraga se je zgodilo z njeno srečo? Ko je zaslišala približujoče se korake je za hip pomislila, da se ji bo ta končno vsaj za trenutek nasmehnila. Vse dokler ni okoli vogala prišla oseba, ki si jo je najmanj želela videti. »Prekleto,« je žaljivko tokrat izrekla na glas in pogled hitro odmaknila od njegovega, k ga je čutila na vsakem delu svojega telesa.

Ko je pogled namesto vanj vztrajno upirala v tla in v svoje tekaške čevlje, je skozi njene misli steklo na stotine različnih spominov. Spomnila se je svojih srednješolskih dni, ko so se s sošolkami hihitale vsakič, ko je šel čedni temnolasec mimo po hodniku in ko je na skrivaj vzdihovala za njim, tako kot pol ženske populacije na srednji šoli Port Charles. Samo, da je njena obsesija z njim trajala še kako leto po tem, ko je najstarejši Praker že zapustil srednjo šolo in je ni do konca prebolela vse do poroke z njim. Lahko se je spomnila potlačenega vznemirjenja, ko ji je mama 'namignila', da bi bilo dobro, če bi se poročila z njim in s tem svoji družini povrnila ugled, ki ga je zapravila v tisti katastrofi v New Yorku. In brezplodnih sanj, ki jih je gojila na svoj poročni dan in so predstavljale njo in Coltona čez nekaj let v srečnem objemu pred hišo z belo ograjo in zeleno trato, na kateri se bo igrala kopica otrok. Če je sedaj samo pomislila na to je začutila močno željo, da bi se krepko usekala po čelu, a tega seveda ni storila; prvič, ker je bil on manj kot nekaj metrov stran in je lahko njegov pogled kar čutila na sebi in drugič, ker je vedela, da se zaradi njega ne splača občutiti bolečine, ki bi jo udarec prinesel. Zato se je torej raje še naprej oklepala bolečega gležnja in preprosto ignorirala njegove besede, ob tem pa upala, da bo preprosto obupal in odšel naprej. Čeprav je pomoč očitno potrebovala je bila njegova pomoč več, kot je njen ponos lahko prenesel. Nameravala je torej ostati tiho in ga čim prej odgnati, pa ji je že z naslednjimi besedami stopil naravnost na žulj in če je ne bi noga tako hudičevo bolela bi jo dobesedno pognalo k višku. »Bolje biti pri tleh kot z glavo tako v oblakih, da tal sploh več ne vidiš.« Končno je zbrala pogum in kljubovalno dvignila pregled, pri tem pa s pogledom mimogrede zaobjela še njegovo podobo. Če je bilo mogoče je v letih od njune ločitve, ko ga ni videla, postal le še bolj privlačen, sicer pa je bil še vedno popolnoma enak kot nekoč. Isti posmehljiv, samovšečni nasmešek in egoizem, ki je vel iz vsake pore njegovega telesa. Resno se je vprašala, če se s svojim egocentizmom sploh lahko strpa v majhen prostor, kot na primer dvigalno in pri tem ostane še dovolj prostora za zrak, a je na to hitro pozabila, ko se je sklonil in segel po gležnju. »Ne,« ga je kratko zavrnila in boleči gleženj kolikor je lahko hitro odmaknila, ne glede na to, kako zelo otročje je vse skupaj izgledalo. Če ga je morala gledati to še ni pomenilo, da mu bo pustila, da se je samo dotakne. »Ne dotikaj se me!« Trmasto je spet segel po njeni poškodovani nogi in on jo je hotela znova umakniti, samo, da so bile njegove roke hitrejše in njegove roke so na gležnju zamenjale njene. Dotik njegovih dlani je bil tako mehak in nežen, da so jo spreleteli mravljinci, kar je prekrila s tem, da se je ognjevito odzvala na njegove besede: »Zakaj ne? Nekaj let nazaj te je prav malo brigalo, kakšne težave sem imela in kaj vse sem morala prebroditi sama. Zakaj torej tudi zdaj ne izgineš nazaj v Los Angeles in si najdeš kako kurbo, ki te bo zamotila, da se ne boš počutil krivega?« Pogled je trmasto upirala v njegovega, pri čemer mu je hladnost vračala v vsaj enaki meri, kot jo je on naklonil njej. A njen pogled ni dolgo ohranil svoje kljubovalne vloge; kmalu je namesto tega ugotovila, da se je kot včasih izgubila v njegovih čudovitih očeh, ki so znale biti tako prekleto brezčutne. In potem na njegovih ustnicah, katerih mehkobe se je še vedno spominjala. Predobro. »Kaj za vraga sploh počneš tukaj? V Port Charlesu? Sem mislila, da je mesto premajhno zate.« Oziroma je imelo premalo poceni žensk, ki bi si jih lahko privoščil.

»Če ni bilo dovolj očitno: letelo je nate.« Besede so od nje zahtevale precej poguma, a kakor hitro jih je izrekla se je počutila osvobojeno, z vsako besedo, ki je zapustila njene ustnice, bolj. Ne, vsekakor ni bila več Rosemarie Parker; pred njim je bila namesto tega spremenjena in izboljšana verzija Rosemarie Westwood, ki je iz pohlevnega, ubogljivega in predvsem prestrašenega dekleta odrasla v žensko, ki se je znala postaviti zase. Na besede lokalnega egoista, ki je bil po naključju tudi njen bivši mož, se ni več odzivala s kimanjem in prikritim strahom; namesto tega jih je pokončno sprejela in z enako dozo tudi vrnila. Tokrat je bila ona na vrsti, da šokira njega. »Pozabljaš na dejstvo, da sem pet let mlajša od tebe. To pomeni, da imam pri sedemindvajsetih lastno in zelo uspešno odvetniško pisarno, pri štiriindvajsetih pa sem te oskubila za večino tvojega preljubega premoženja. In ne pozabiva na dejstvo, da si za tistega svojega odvetnika odštel trikrat več, kot je bil vreden, če je izgubil proti dekletu, ki ni niti zaključilo s pripravništvom.« Sloves najboljše ločitvene odvetnice v Louisiani se je vsekakor ni prijel brez razloga, kar je z največjim veseljem vedno znova tudi dokazovala, še posebej Coltonu, ki je očitno še vedno verjel, da bo poljubljala tla, po katerih je hodil. Ti časi so bili na njeno srečo že davno mimo. Samozavesten nasmešek, ki ga je na njena lica priklical njen mali upor proti njemu, je zbledel v trenutku, ko so se njegovi prsti oklenili njenega gležnja. Obraz se ji je spačil od bolečine, ko je začutila pritisk na bolečem mestu in brez najmanjšega oklevanja mu je to tudi dala vedeti: »Prekleto!« Z zobmi je močno zagrizla v spodnjo ustnico, saj je bila bolečina veliko večja, kot si je mislila da bo, hkrati pa ni hotela pokazati, da jo je karkoli zlomilo. Bilo je skorajda otročje, a taka je bila: trmasta kot mula, če si je nekaj zapičila v glavo. »Tožim te lahko tudi zaradi nadlegovanja,« je zajamrala ravno dovolj glasno, da so ga njene besede še dosegle. »Saj res, skoraj bi pozabila, da se ti pod noge meče skoraj celotna ženska populacija.« Zavila je z očmi in besedam dodala še dobršno mero sarkazma; to dejstvo je bilo v njegovi prisotnosti namreč skorajda nemogoče pozabiti. Pa ne samo zato, ker je izgledal tako prekleto mamljivo, da bi se mu, če ne bi bilo njene jeze in strogih načel, še sama najraje ceneno ponudila, ampak tudi, ker je zadevo vedno znova poudarjal. Od kje je jemal samozavest ni vedela, a na čase jo je močno imelo, da bi ga vprašala po izvoru in mu nato ukradla idejo. Njene misli so se hitro vrnile nazaj k njeni poškodbi, ko je občutljivo mesto začel obračati v dlaneh in ga tudi temeljito pretipal, kar je izzvalo nov val bolečine. »Au! Hudiča, dovolj boli že brez tega, da mi ti poskušaš nogo še zlomiti!« Morda se je delček nje zavedal, da ji je želel samo pomagati, a njene misli so bile v tistem trenutku vse prej kot racionalne; bilo je njuno prvo srečanje po ločitvi in v njej je še vedno vrela zamera, ki jo je nakopalo leto zakona, če se je temu, kar sta imela, sploh lahko tako reklo. Edina stvar vredna spomina med njima je bil seks, pa še ta se je zgodil samo nekajkrat in ga je pri celem kupu negativnih čustev, nastrojenih proti njemu, z največjim veseljem zakopala globoko v podzavest. »Saj te nisem prosila, da se moraš ustaviti. Kar se mene tiče bi lahko čisto mirno šel naprej, jaz pa bi…« je začela svoj protinapad in šele sredi stavka ugotovila kako jo je poklical. Rosie. »Ne drzni si me klicati tako.« Sedaj je bila resno razkurjena. Colton je bil edini, ki je zanjo kadarkoli uporabljal ta vzdevek in najverjetneje je razlog, da jo je ta mala besedica lahko v trenutku spravila ob živce ležal v tem, da se ji je zdela stvar takoj po poroki, ko je kot bedasta desetletnica še verjela, da bosta nekoč srečen par, hudo prikupna. Sedaj, kruto streznitev in nekaj let po tem, je bila beseda samo še boleč opomin na lastno neumnost, ki ga preprosto ni prenesla. Očitno. »Zate sem Rosemarie in nič drugega.« Trmasto je dvignila glavo in mu naklonila enega svojih strmih pogledov, ki so bili del njenega uspeha v sodni dvorani, pa se je ta ob njegovih besedah vse prehitro sfižil in na koncu je buljila vanj kot tele v nova vrata. Resno? Prasec se je sedaj, tri leta po njuni ločitvi, spomnil, da bi ji laskal? »Vem,« je bila tokrat ona tista, ki si je na obraz nadela samovšečni nasmešek, nato pa ga premerila ob glave do pet. »In škoda, da je po drugi strani tvoj videz ob tvojem karakterju v trenutku pozabljen. Čista potrata.« Besede so bile do zadnjega kotička žaljive, a ni si mogla pomagati, da ne bi vanje skrila tudi komaj opazne pohvale. Navsezadnje je izgledal hudičevo dobro in je to, glede na količino seksi nasmeška, ki ga je oddajal, tudi vse predobro vedel. V svojem borbenem duhu je nalašč spregledala ponujeno dlan, vsekakor pa ni pričakovala, da jo bo zaradi tega preprosto dvignil v naročje in jo do preklete klopce odnesel. Ušel ji je presenečen vzklik, ko se ga je v šoku oklenila, kot da ji gre za življenje in ga izpustila šele, ko je opazila, da je njegov nasmešek postal še veliko bolj samovšečen, če je bilo to sploh še mogoče. »Pravzaprav si mi dal odlično idejo,« ga je jezno ošinila. »In če je tako je najbolje, da me takoj odložiš, ker nimam čisto nobene želje po tvojih dotikih.« Laž. Velika debela laž, kajti njegova bližina jo je navdala z ugodjem, ki jo je s svojo silovitostjo malodane osupnilo. »O čemerkoli že razmišljaš – nehaj! Resno!« mu je dobesedno ukazala, ko se je čez njegov obraz razlezel vse prej kot spodoben nasmešek. »Daj mi telefon, da pokličem domov, potem pa se lahko odstraniš in nama obema prihraniš nadaljnje trpljenje.«