Deževen dan jo je prisilil k temu, da je namesto na tekaško stezo na obrobju mesta zavila v lokalno telovadnico. Sicer samega prostora, polnega strojev, hrupa in vonja po potu ni marala, a še manj ji je bilo do hladnih dežnih kapelj, ki bi jo premočile v manj kot nekaj minutah. Zatorej je raje dvignila glavo in hladno odkorakala do proste tekalne steze, medtem, ko je njena samozavest ob pogledu na mišičaste moške in ženske s popolnoma ravnimi trebuhi, začela strmo upadati. Ne, to zagotovo ni bila dobra ideja. Z upanjem, da ji bo to zagotovilo nadvse želeno distrakcijo, si je v ušesa vstavila slušalke in na iPodu zagnala svoj najljubši seznam predvajanja z dobrim, klasičnim rokom, ki ji ga na prvi pogled zagotovo nihče ne bi pripisal. Glasba jo je odnesla s seboj in naslednjih petinštirideset minut je bilo dogajanje v telovadnici zadnja stvar, na katero je mislila. Potem pa je izključila stezo, iz ušes potegnila slušalke in spet je bila tam, prav v samem centru prostora, natlačenega s popolnimi telesi, za katere bi bila edina logična razlaga fotošop. Če bi ta deloval v živo, seveda. Kar pa ni in zaradi tega je bil njen korak proti bazenu telovadnice veliko bolj pospešen. Šele, ko je vstopila v praktično zapuščen prostor si je lahko oddahnila; končno nekaj, pri čemer se ji ne bo treba dokazovati. Z brisačo in steklenico vode v dlaneh se je odpravila proti tušem, kjer je slekla športna oblačila in s tem razkrila kopalke, ki jih je nosila pod njimi. Vse razen brisače je pustila na polici, nato pa se odpravila proti bazenu. Komaj je čakala, da se potopi pod vodo in začuti njeno umirjeno valovanje, kar bi se v naslednjih nekaj trenutkih tudi zgodilo, če ji ne bi sredi prehoda med prhami in bazenom na lepem spodrsnilo. Da si se spotaknil po mokrih ploščicah si moral biti le nekoliko neroden, da ti je to uspelo na suhem pa si moral biti katastrofa na dveh nogah. No, Rosemarie bi skoraj nič kaj veličastno pristala na zadnji plati, če ne bi ob zdrsu nič kaj elegantno zakrilila okoli sebe v iskanju opore. Ki jo je tudi našla v podobi človeškega telesa. Presneto mišičastega telesa. Kakor hitro je bila dovolj stabilna je dvignila pogled, nato pa ob znanem obrazu odskočila, kot bi jo pičila čebela. Oziroma kar cel roj črno-rumenih nadleg, ki bi bile v primerjavi z temnolascem pred njo naravnost sproščujoč pogled. Pred njo je bil namreč Wade Bradford osebno in že samo pogled nanj je bil dovolj, da jo je preplavil močan občutek krivde. Pa ne, da bi to kakorkoli pokazala seveda. Kot tudi ne hvaležnosti, ker ji je ravnokar prihranil bolečino natolčene trtice. Ne, namesto tega se je rjavolaska povsem v stilu Westwoodovih namrščila in zalajala: »Kaj delaš tu?« In ko je dojela, da je verjetno, tako kot ona, prišel plavat, je hitro dodala še: »Mislim, poleg strašenja naključnih mimoidočih?« Če na koga si se lahko vsekakor zanesel na Rosemarie Westwood, da zahvale ne bo omenila niti z besedo. Navsezadnje bi to utegnilo okrniti njen na videz neprizadeti ponos.