Vse, kar si je v tistem trenutku, ko je sonce ravno zašlo in se je mrak že dodobra spustil na Zemljo, želel, je bil kavč, mrzlo pivo in dobra tekma na teveju. V tistem trenutku bi bil za to pripravljen dati precej, a vedel je, da iz tega nocoj ne bo noč. Pred nekaj minutami ga je namreč klicala Mimi, ena od natakaric v njegovem klubu, in sporočila, da je tam prava norišnica. In tako je zavojček piva, ki ga je v supermarketu ravno vzel iz hladilnika, z glasnim zavzdihom postavil nazaj na polico, nato pa pri blagajni porabil zavojček cigaret. Kajenje sicer ni bila njegova navada, a tu in tam, ko je življenje postalo preveč utrujajoče, je z užitkom pustil, da nikotin napolni njegova pljuča. Prodajalki je podal bankovec, se ji očarljivo nasmehnil in pustil drobiž, nato pa v tišini prehodil tisto ulico ali dve, ki sta ga ločevali do parkirišča, na katerem je stal njegov novi Porsche. Ob pogledu na črno mašino se je zadovoljno nasmehnil in avto, ko je prišel dovolj blizu, skorajda ljubeče potrepljal. Če bi ga zdaj videla mama bi bile njene besede zagotovo »Nikoli ne bom razumela, kaj je z moškimi in avti,« ob tem pa bi še dobrodušno zmajala z glavo. Pravzaprav še sam ni vedel, zakaj je bil nad jeklenimi konjički tako navdušen. Morda, ker si je enega od takih želel že praktično od kar je shodil. Ali pa je bil kriv zasvojljiv občutek moči, ki ga je preveval, ko je na avtocesti do konca pohodil stopalko za plin in je motor divje zarohnel. Občutek, da je imel popolno kontrolo in ga čisto nič ni moglo presenetiti.

Njegove roke so se rahlo zatresle, ko je strgal folijo na zavojčku, iz njega potegnil cigareto in nato iz žepa izbrskal še vžigalnik. Kot vedno, ko je pomislil nad nadzor, se je pred njegovimi očmi pojavil prestrašen obraz, par velikih, rjavih oči, katerih pogled ga je strašil bolj, kot karkoli drugega. Podobo je vajeno potisnil na stran in vase globoko potegnil cigaretni dim, s katerim je dosegel točno to, po čemer je hrepenel. Po še nekaj vdihih je lahko čutil, kako se njegovo telo sprošča in na njegovih ustnicah je znova zaigral zanj tako značilen poševni nasmešek. Verjetno se v klubu sploh ne dogaja nič resnega, ampak je vse skupaj spet samo Mimijino pretiravanje. S to mislijo je pohodil ogorek, ki ga je trenutek pred tem spustil na asfalt, nato pa sedel v avto in zagnal motor. Videl je postavo, ki je na drugi strani prečkala parkirišče, a ji ni posvečal posebne pozornosti; namesto tega je pritisnil tipko za vžig, ob čemer so se samodejno prižgali tudi žarometi. Dvignil je pogled in začel nogo počasi spuščati s sklopke, ko je opazil, da postava ni prečkala parkirišča, ampak obstala sredi njega. Pred njegovim avtom. Fantastično. Zavil je z očmi in z desnico zategnil ročno zavoro, medtem ko je z levico že segel po kljuki in trenutek zatem stopil iz avta. »Gospa? Se lahko prosim umaknete? Stojite točno pred…« je začel, potem pa je temnolaska končno dvignila pogled in obstal je sredi stavka. Vanj je zrl par velikih, v strahu široko odprtih oči, ki bi jih prepoznal kadarkoli. Bila je ona, Dalilah. Ženska, ki jo je nazadnje videl, ko mu je pod vratom držala kuhinjski nož in zamaknjeno razlagala o ekstazi, ki jo je občutila, ko je vzela življenje. Njegova največja nočna mora. »Kaj hudiča počneš tu?« Njegov glas je bil hripav in hladen, dlani pa so se stisnile v pest, ko sta ga hkrati preplavila jeza in strah.

Verjel je, da je ne bo nikoli več videl. K vragu, moral je verjeti v to, saj bi ga sicer stvar vodila izključno v norost. Bila je prva ženska, ki jo je ljubil, resnično ljubil. Oboževal je njene velike oči, ki so vedno odražale vsako njeno čustvo, da se je zdelo, da jo je lahko bral kot odprto knjigo. Oboževal je njene mehke ustnice, ki so se ukrivile v nežen nasmešek in se jih nikakor ni mogel nasititi. Oboževal je njeno krhkost in nedolžnost, zaradi katerih je imel občutek, da jo mora zaščititi pred vsem svetom. Bila je njegova in to bi tudi morala ostati. Verjel je, da je bila neverjetna ženska, popolna zanj. In prav vsaka sleherna stvar, v katero je verjel ali jo je na njej oboževal, se je izkazala za laž, ko je pritisnil na tipko za konec pogovora na svojem mobilnem telefonu in ji povedal, da je njegova mama zbolela. Kakor hitro je omenil, da se mora vrniti v Louisiano, se je nekaj spremenilo. Ne glede na to, kolikokrat je trenutek do zadnje podrobnosti razdelal, ni mogel ugotoviti, kaj točno je to bilo, a nenadoma v njenih očeh ni bilo več tiste ljubke nedolžnosti, se mu je zdela najočarljivejša stvar na svetu. Namesto tega se je zdela kot prestrašena srna, potisnjena v kot in še preden bi se uspel zavesti, kaj se prav dogaja, je vse ušlo izpod nadzora. V njeni desnici se je pojavil ogromen, oster nož, katerega jeklo se je zableščalo v jutranjem soncu, ko ga je usmerila v njegove prsi. Izraz na njenem obrazu je v nekem trenutku še prevevala jeza, v naslednjem trenutku pa je bila tam neka posebna blaženost, ki je še najbolj spominjala na blaznost, ko mu je povedala vse. Kako je ubila starca v temni ulici. Kako je bila smrt njena prijateljica, ki se je pokazala le, ko je gledala, kako življenje počasi, a vztrajno izteka iz človeškega telesa. Tako, kot ga je bilo strah v tistem trenutku, ga ni bilo še nikdar v življenju. Bil je izgubljen, razpet med željo, da jo zaščiti, ji pomaga in nujo, da se reši in pobegne čim dlje stran. Pa je bil tako prekleto šibek, da se ni mogel niti premakniti, kot se ni mogel premakniti zdaj, pa čeprav je vedel, da bi moral sesti v avto in odpeljati, ne glede na to, kar bo imela za povedati.

Pred njim se je tresla kot šiba na vodi, izgledala je tako prekleto nemočno in izgubljeno, da bi najraje stopil do nje in jo stisnil v svoj objem, jo zaščitil pred krutim svetom. Česar seveda ni storil, saj je bil spomin na njene besede in hladno konico noža tik nad njegovim srcem še vedno preveč živ. Torej je le molče stal in brezizrazno poslušal njen monolog, ki je bil v glavnem sestavljen iz ene same besede: oprosti. Kaj naj bi ji oprostil? To, da se je znašla prav v njegovem mestu? Ali to, da mu je pokazala, kaj pomeni bati se za lastno življenje? Se vsako sekundo vsakega dne bati za življenje vsake osebe, ki mu je kaj pomenila? Ali morda dejstvo, da je ubila več ljudi, kot si je bil pripravljen priznati? »Odšla boš?« se je posmehnil z ledeno mrzlim glasom, ob katerem se je še sam skoraj zdrznil. »Kam? V novo mesto, polno novih ljudi, ki jih boš lahko ubila? Vse, samo da boš srečala svojo ljubo ''prijateljico''?« Njegov glas je jasno kazal, kaj si misli o njej: da je nora, dokončno. Krik, ki ga je izustila, ga je tako presenetil, da se je zdrznil – in nagonsko stopil korak proti njej, kot bi jo hotel zaščitit. Prekleto, kaj za vraga je bilo narobe z njim? bila je vendar psihotična morilka, zaščito so potrebovali prav vsi razen nje. Dlani je znova stisnil v pest in nohte z vso silo zaril v kožo, kot bi ga bolečina lahko opominjala na realnost. Na dejstvo, da temnolaska ni bila njegova Delilah. Vse razen njegova. »Živiš…« je ponovil za njo, nato pa izgubil možnost besed, ko se mu je pred očmi zarisala tema. Medtem, ko je lahko mislil le še na temnolasko, kako v temni ulici s sadističnim nasmeškom spušča kri njegovi mami, Eve, April, skratka vsem, ki jih je imel rad, je dlan ponesel k ustnicam, nato pa si šel s prsti grobo skozi lase. »Verjemi ko ti rečem, da bi zadnja stvar na svetu, ki bi jo hotel najti.« Naposled mu je le uspelo, da se je znebil grozljive podobe, ki si je utrla pot v njegove misli. »Spremenila?« je znova ponovil za njo, ob tem pa mu je ušel sluh, hladen smeh, v katerim je bilo moč zaznati kanec histerije. Kako se je lahko psihotična morilka spremenila? »Kako? Se zdaj spravljaš tudi na otroke?« Močno je zagrizel v notranjo stran ličnic, a se ni mogel upreti vprašanju. »Zakaj za vraga si morala priti ravno sem? Nisi mogla ostati na drugem koncu države?« Ali pristati v zaporu ali psihiatrični bolnišnici? je dodal še sam zase, nezmožen ponoviti besede na glas. Vsemu navkljub je to žensko ljubil. »Nekoč.« se je popravil sam pri sebi. »Nekoč ljubil.«

Njena bližina ga je hkrati navdajala s strahom in olajšanjem. V tem trenutku ga je preplavljala brezglava panika, ko je lahko razmišljal samo o tem, kako bo pred njo in njenim psihotičnim hobijem zaščitil družino, april in vse, ki so mu karkoli pomenili. A kar mu je po žilah pognalo še dodatno dozo strahu je bilo dejstvo, da to ni bila njegova prva misel ob pogledu nanjo. Ne, ko so njegove oči prepoznale njen obraz, njeno vitko, skorajda koščeno postavo in tiste velike, temne oči, si je najprej sam pri sebi oddahnil. Oddahnil, ker je bila živa, ker je bilo z njo vse v redu in ni bila stlačena v kak zapor, kjer bi jo ostale jetnice vsak dan uporabljale za boksarsko vrečo. Za kaj takega je bila veliko preobčutljiva in zavedanje, da tam ne bi zdržala kaj več kot dan ali dva je bilo edino, ki ga je vsa ta leta prepričevalo, da ni dvignil slušalke in odtipkal številk 911. Oziroma v to se je vsa ta leta vsaj prepričeval, sedaj, ko je v prvem trenutku lahko mislil samo na to, kako bo njo zaščitil pred mestom in vso njegovo dramo, pa je vedel, da je vsa ta leta samemu sebi lagal v obraz. »Kam?« je znova ponovil, tokrat nekoliko manj osorno, šibkeje. upal je, da mu ne bo odgovorila, a hkrati je moral vedeti, kam bo – če sploh - odšla. »Nehala si?« je njegov glas hkrati zvenel upajoče in nejeverno. Kako mu je to uspevalo tudi sam ni vedel, a Delilah, ta drobna,  na prvi pogled nežna temnolaska, je nocoj v njem vzbujala najbolj nezdružljiva nasprotja. »In koliko ljudi si ubila, preden ti je uspelo ''nehati''? Tri? Šest? Enajst?« Zmajal je z glavo in si šel z roko grobo čez obraz, ko se je skušal zbrati in jo za zmeraj poslati stran. Vendar besede niso in niso hotele zapustiti njegovih ustnic, ni prenesel misli na bolečino, ki jo bo zagledal v njenih očeh, če bo te besede izrekel na glas. »Prekleto,« je zaklel sam pri sebi in jo še enkrat premeril od glave do pet. Ni imel srca, da bi odgovoril na njeno vprašanje, hkrati pa tudi ni vedel, kaj naj ji sploh reče, ko pa mu sploh ni bilo jasno, kaj pravzaprav čuti. Še vedno je bila njegova mala, še vedno se je ob njej počutil nepremagljivega in jo hotel zaščititi, po drugi strani pa ga je bilo strah stopiti bližje proti njej, saj je bil dotik hladnega jekla na njegovih prsih v njegovih mislih še vedno preveč živ. Resnica je bila, da tudi po tem, ko je nož uperila vanj, ko je izkusil, da je več kot sposobna umora, nanjo ni mogel gledati kot morilko. Bila je veliko preveč nežna, preobčutljiva in, navsezadnje, preveč nedolžna, da bi lahko bila psihopatka, za kakršno se je zadnjih sedem let prepričeval, da je. A odgovora ji ni bil zmožen dati, zato je le odkimal in pogled usmeril daleč stran, v tolažečo temo. Ko je zgolj nekaj metrov stran goreče in hkrati neprepričano ponavljala, da se je spremenila in da je sedaj dobra, ji je želel verjeti. Tako zelo, da ga je bolelo. Želel je preprosto pozabiti na vse skupaj, pa tega seveda ni zmogel. Vse to ga je preveč zaznamovalo, da bi lahko pozabil. »Prav,« se je navsezadnje s tresočim glasom le vdal v usodo in samemu sebi. »Recimo, da ti verjamem. Spremenila si se. Kako?« Bilo je vprašanje, ki ga je moral postaviti, ne glede na to, kako ji bo z njim razburil in kako boleč bo odgovor. Moral je vedeti. »Nov začetek? Zakaj?« Počutil se je kot največji negativec v Disneyevi risanki, ko jo je iz razdalje gledal, kako trpi in to bolečino s svojimi vprašanji le še poglabljal. Želja, da bi jo zakopal v svoj objem in jo tolažil, dokler ne bi privita obenj zaspala z nasmeškom na tistih mehkih ustnicah, ga je ubijala, sploh, ker je vedel, da tega ne bo več občutil. Da je bil prizor le brezsmiselna iluzija, obupana želja brez možnosti uresničitve. Njen pogled je bil ves čas uprt v tla; dvignila ga je le, ko mu je postavila negotovo vprašanje, samo za bežen trenutek. Bilo je dovolj, da se je spomnil na njen čudovit nasmeh, na iskrice sreče, ki so poplesavale v taistih, sedaj trpečih, očeh, ko sta bila skupaj. Spomin, ki je bolel bolj kot rezilo skozi srce. »Jaz..« je začel, a se po prvi besedi ustavil. Je bil srečen? April je imel rad, k vragu, ljubil jo je, a sedaj je ob pogledu na Delilah podvomil v vse, tudi v to. »Ja. Življenje je dobro. Srečno,« je zatrdil nekoliko trše, kot bi bilo potrebno. Zmedla ga je do dna duše in v tistem trenutku ni verjel, da bi se spomnil lastne telefonske številke. »In… ti? « Besedici sta nerodno obviseli v zraku. »Je s tabo vse v redu?«