dejansko je bila kot oseba z dvema obrazoma. vsaj tako se je počutila po dobrih treh dneh sedenja v hiši, ker jo je pač tisti dan v mesecu spet tako zvil, da ni mogla spraviti iz sebe ničesar. potem pa jo je enostavno, čisto iz nič prijelo, da pa nujno potrebuje sprostitev in nekaj kjer se lahko zdivja in spet na nek način v sebi poišče košček stare marie. tiste, katere se je oprijel vzdevek wessie. pa ne toliko zaradi njenega priimka, kot tega, da je nekdo njeno vihravost povezal z vetrom. logika ali ne, na koncu so jo tako ali tako po večini vsi klicali tako, sama pa se temu ni kaj prida upirala. je pač pustila ljudem svobodo in veselje, kdo je namreč bila ona, da bi jim to kratila. in njena vihravost se je danes spet pokazala malce izza temne sence sedanje marie, ko je skoraj stekla iz kuhinje v sobo, da bi iz omare potegnila prave cunje za ven. kot bi bila trapasta najstnica, ki čaka, da jo princ na belem konju pobere na domači verandi in jo odpelje na tisti romantični zmenek. ah, kje. romantike ni poznala že lep čas, nekaj podobnega je veljalo tudi za njenega srčnega izbranca. vedno se je tolažila z tistim dejstvom, ki so ga tako opevali sarkastični komentarji o pravljicah in princih – verjetno se je kje izgubil in zalutal, ampak saj bo prišel. in vedno si je želela takšnega na črnem konju. posmehljivo je prhnila sama pri sebi, ko se je tako poglobljeno zamotila z lastnimi mislimi in iz omare v enem sunku potegnila pet različnih majic. katere pa je, že hipec kasneje, hitro zbasala nazaj noter in iz obešalnika snela snežno belo srajico, katera je bila nekoč last oliverja. mogoče je na nek način živela v stiku z preteklostjo in se je oklepala, ampak le zaradi tega ker se je ob tem počutila bolje. ko je vedela, da je nekaj imela, kar bi lahko imela še danes. žalostno, ampak po drugi strani vseeno lepo. ampak pod nobenim pogojem ni mislila razmišljati o tem kaj je bilo, ko je bilo. ne danes, ne jutri, ne v dneh, ko se je nameravala imeti lepo in se ne obremenjevati z stvarmi, ki jih je dala skozi. pod srajico, katere rokave je zavezala za hrbtom tako, da je imela ovratnik srajice v resnici zavit okoli svojih prsi, je nase navlekla še temne kavbojke in na noge nataknila sandale. lase je pustila spuščene, da so ji razigrano vihrali okoli ljubkega obraza, na katerem ni pretiravala z ličili. vedno je prisegala na neko klasično lepoto brez pretiranega 'izboljševanja' v pomenu ličil in umetnih posegov. pograbila je še malo rdečo trobico, ki je njen celoten izgled naredila za odtenek bolj drzen in zapustila hišo. namenjena je bila v enega najbolj polnih barov v mestu ta hip. potrebovala je toliko gneče, da bo lahko izginila med njo, ko ji bo to zapaslo, ali toliko, da bo lahko v njej izstopala, ko se bo odločila za ta del svoje osebnosti. zakorakala je mimo varnostnika in mu ob tem namenila le nežen nasmešek. vsi so vedeli kdo je westwoodova mala in vsi so vedeli, da ima družina toliko vpliva, da je pač ni pravilno kjerkoli zadrževati. prostor je bil že nabito pol in ali so navzoči klepetali ob kozarcih prestižne pijače, ki so jo stregli natakarji, ali pa so stali in se zibali v ritmu glasbe. sama se je odločila za tisto prvo varjanto in sedla poleg temnolasca, ki je v rokah vrtel kozarec z jantrno tekočino. »res ne vem kaj vsi vidite v viskiju,« se ni zadrževala komentarja na vsebino njegovega kozarca in mu ob tem namenila še rahel nasmešek. zdel se je zanimiv tip, zakaj bi torej skoparila z besedami, »marie mimogrede,« mu je ponudila roko, še predno bi temnolasec sploh uspel priti do besede.

note: njah začetek je, it's crap :]

Naravnost zabavalo jo je, kako se je njegov pogled prikoval na njen obraz. Ni bilo ne prvič ne zadnjič, da je pri moškemu dosegla natanko takšen odziv in ne malokrat je znala to odlično izrabiti v svojo korist. Pojma ni imela kdo je moški, v mestu ga še nikoli ni videla. Res pa je tudi bilo, da je izgledal starejši, torej je bilo čisto možno, da le ni bil v rangih generacij, ki bi jim bila sama blizu. »vse kar lahko odneseš od njega je glavobol naslednjega jutra in naravnost nagnusen okus v ustih še istega dne,« je zavrnila njegove besede na svoj način, »ampak vsakomur svoje, kdo sem jaz, da bi govorila.« ni bila ena tistih, ki bi vsiljevala svojo voljo, bila je le ena tistih, ki pač niso skoparili z besedami in so vedno povedali tako, kakor se jim je zdelo, da je prav. Direktnosti ji pač nihče ni mogle očitati. »zabavo pa si ravno tako lahko narediš tudi z čim bolj užitnim, ampak vidim, da čisto uživaš,« se komentarja na njegov nasmešek, ko je med prsti vrtel kozarec viskija, ni zadrževala. Ni ji ušlo, da ne skriva pogleda na njen obraz in lagala bi, če ji ne bi to laskalo. Že ko ga je prej prvič videla, je morala priznati, da je eden tistih, ki jih je mati narava z dobrim izgledom polepšala življenje. Poleg tega pa je dodaten vtis nanjo v naslednjem trenutku naredil z sproščenim pristopom, s katerim ji je vrnil ob njeni pripombi nad njegovim kozarcem in tekočino v njem. A za trenutek se ji je zazdelo, da so se njene oči za nekaj trenutkov preveč srečale z njegovimi, kar je pospremila s spuščenim pogledom nekam v barski pult. »martini,« je naročila pri natakarju, ki je po temnolaščevem klicu prišel bližje. Če je kdaj uživala v kakšni pijači, je bil to vsekakor martini v enem od tistih prefinjenih pecljastih kozarcev. »torej nick…« se je obrnila na stolu s prekrižanimi nogami, ter se z komolcem naslonila na pult, z glavo pa nežno omahnila na razprto dlan, »se mi zdi, ali te resnično prvič vidim tu? Saj ne, da bi bila stalna stranka, ampak saj veš, takšnih kot si ti, ne zgrešim.« mogoče je bila za prvi vtis malce preveč neposredna, ampak takšna je bila, človeku je pač zapihala na dušo takrat, ko se ji je to pač zdelo. In če mu to ne bo prav, tudi v redu, obžalovati ni imela ničesar. Ob njegovih besedah se je obrnila nazaj proti plesišču in z pogledom prečesala strnjena telesa, ki so se zibala v ritmih glasbe. Počakala je za trenutek, potem pa počasi, a precej odločno odkimala, »ne, danes sem solo.« ni bil dan, ko bi ob sebi potrebovala skupinico nasmejanih in radoživih deklet, ki bi začele šepetati v trenutku, ko bi mimo njih stopil kakšen postaven moški. Ja, kljub enaindvajsetim letom kolikor jih je štela, so nekatera dekleta še vedno znala biti na stopnji neumnih najstnic. Ni si mogla kaj, da se nebi ob njegovem naslednjem vprašanju naglas zasmejala. Takšnih ali drugačnih vprašanj je bila pravzaprav že vajena. Mesto je bilo tako ali tako bolj polno z generacijo njenih starejših sester in bratov, tako, da tudi njena družba ni bila ravno njen letnik. Ravno tako kot ni bilo nič čudnega, da je naletela na takšne, ki so pač podvomili o legalnosti njene prisotnosti v klubu. »dovolj, ne skrbi. Ampak poglej, hvala za skrb, ampak mislim, da bi moji starši znali poskrbeti, da bi bila v postelji, če temu ne bi bilo tako,« ga je zavrnila na lep način, ne da bi ob tem v resnici izdala svojo starost. A dvomljiv pogled na njegovem obrazu ji je nekako govoril o tem, da ne bo pristal zgolj na besede polne ovinkov, »triindvajset. Če pa ne verjameš, se lahko mile volje oglasiš na uradu in povprašaš o podatkih marie west…westwood.« še sama ni vedela zakaj v resnici se je zlagala o svoji starosti, ampak nekaj je bilo na njem, da mu je hotela ugajati. Ravno zato je tudi za trenutek imela pomisleke o tem, ali bi omenila svoj priimek. Vsi so namreč vedeli, kakšen vpliv zna imeti njen oče in kako mnogi reagirajo ko izvedo, da prihaja iz ene najbolj premožnih družin v mestu. Dvignila je kozarec, ki ga je natakar postavil prednjo in nicku namenila ljubek nasmešek, »na…na kaj pijeva?« na nekaj sta morala in če bo tako začela, potem ne bo imel nobenega razloga, da bi se kaj kmalu pospravil stran od nje.

note: nick