EMMA LOUISE SHERIDAN

-

26 • UNEMPLOYED • CANDICE ACCOLA

Večina ljudi bi rekla, da sem ena izmed tistih deklet, ki se visoko nosijo. Priznam, izkoriščam ves denar, ki ga lahko dobim. Zakaj ne bi živela na veliki nogi, če pa lahko? Zakaj bi se upirala vsemu bogastvu in se trudila, da bi si sama ustvarila nekaj podobnega? Nimam službe, pa ne ker ne bi bila dovolj kvalificirana za kakršnokoli delo. Po študiju prava sem dobila moža in ne zdi se mi potrebno, da bi šla iskat delo. Imam dovolj vsega, denarja je še preveč.
Naj začnem na začetku. Moja dva ljuba starša sta ljubitelja denarja in sta lastnika ogromnega podjetja. Njun zakon še daleč ni srečen. Res bi ju lahko imenovala za zgled, saj sem sama storila enako. Dolga leta mojega otroštva sem gledala kako je denar uničil vso kemijo, vso ljubezen med njima. Jaz in moja dva brata smo dobesedno zavozili naša otroštva, saj se težko spomnim kakšnega lepega družinskega trenutka. Tudi naša najstniška obdobja so bila totalno izven kontrole. Ne bom krivila samo staršev, toda nikjer ni bilo nobenega, ki bi nam povedal kje je meja.. Vse življenje sem sanjala o veliki ljubezni, o nori ljubezni in vsej tisti sladki romantiki. Takoj, ko sem postala malce bolj zrela so me stašri pahnili v objem druge bogate družine. Njihov prvi rojenec ni bil slab, bil le privlačen in zdela se mi je zanimiva izkušnja. Tako sem se zapletla z njim. Začela sva med rjuhami in končala sem s prstanom na roki. Ne bom rekla, da mi je žal. Imam vse kar sem si želela, vse razen ljubezni. Najprej je bilo zabavno, vsem svojim prijateljicam kazat svoj prst z neverjetno dragim zaročnim prstanom, vendar je od vsega ostala samo grenkoba. Ko zdaj to pišem si želim rešiti, kar se rešiti da. Želim, da se zopet zaneti iskrica med mano in mojim zaročencem. Rada bi vedela, da sem ljubljena. Nočem imeti otrok, ki bodo name gledali kot nekoga, ki ga ne smejo posnemati. Nočem, da imajo takšno otroštvo, kot sem ga imela jaz. Vseeno pa sem jaz pes, ki le laja in ne grize. Ne zmorem iz svojega milnega mehurčka, nisem pripravljena na pravi svet. Preveč mi je prijetno in udobno v svetu, kjer nimam besede. V svetu, kjer se nimam rada, v svetu kjer ne vidim izhoda.
Moje življenje je le neka iluzija materialzma. Žalostno je, ker se tega zavedam in vseeno nič ne storim. Pred nekaj tedni sem srečala prijateljico iz mojih otroških dni. Vprašala me je, kako zgleda moj običajen dan. Moj odgovor je bil dolgočasen, tako kot moje življenje. Po jutranji kavi in cigaretu na balkonu, grem po nakupih, zapravljam denar, ki sploh ni moj, s svojim zaročencem greva na kosilo in potem spet vsak na svojo stran. Res nevem, zakaj je med nama izginila vsa kemija, ki sva jo imela na začetku. Mogoče je bilo to le v moji glavi. Vsi ljudje mi govorijo, da grem v ta zakon samo zaradi denarja, on pa zaradi svojega očeta. Halo, saj nisem dekle, ki se bo kar tako prodalo, ali pač? Moj bodoči tast se mi je zdel izredno politično naravnan, vseeno pa nisem vedela, da bi svojemu sinu izbral ženo, samo zato da bo politika bolj uspešna. V iskanju uspehov ljudje gredo čez vse meje, jaz pa to le opazujem.  

PEGGY • 5YEARS •