Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.
the leading lady
the leading gentleman
best friendly connection
best family
best chemistry
honorary member
biggest ego
biggest sweetheart
should be a couple
idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.
jackson sheridan student of mathematics and physics
Število prispevkov : 121 Reputation : 34 Join date : 04/10/2012
Naslov sporočila: westwood residence Tor Jun 11, 2013 5:33 am
marie westwood student of theology
Število prispevkov : 77 Reputation : 28 Join date : 03/11/2012 Kraj : port charles, louisiana
Naslov sporočila: Re: westwood residence Sob Jun 15, 2013 7:59 am
MARIE & CARTER
ni bil eden tistih slabih in otožnih dni, ko bi se smilila sama sebi in se skušala čim bolj odrezati od sveta. bil je dan, ko je ob sebi potrebovala samo enega in edinega človeka in to je bil carter. samo on je bil tisti, ki mu je lahko brezpogojno zaupala in ji ni bilo težko v njegovi bližini. že res, da sta se imela nekoč lepše na drugačen način, ko sta se lahko cele dneve držala za roke, si izmenjavala poljube sredi ceste, po šoli, doma, povsod, danes sta veljala za povsem nekaj drugega. bila sta praktično najboljša prijatelja v pravem pomenu besede. zaupala mu je vse, od svojih najglobljih strahov, do največjega veselja in vedela, da ji ne bo nobene stvari zameril, vedno ji bo stal ob strani in ji nudil ramo na kateri bo lahko zajokala. to kar sta dala skupaj skozi, je pač pomenilo več kot karkoli drugega in nihče drug mu nikoli ne bo mogel priti blizu. že res, da je bila tista njuna srednješolska ljubezen nekaj povsem svojega in vsi so jo nekako obsodili na propad, glede na to, da se malokatera ljubezen iz srednje šole obdrži še prihajajoča leta, je imel v njenem srcu še vedno poseben prostor in na nek način ga je imela še vedno rada, še vedno je bila nekako zaljubljena vanj. kako tudi ne, dekle je moralo biti resnično neumno, da v tem moškem ni videla nekaj čudovitega in izvenserijskega. spela si je razmršene lase v visok čop in nase navlekla staro trenerko in majico še iz časov srednje šole, ki je bila po možnosti celo nekdanja carterjeva last. zakorakala je v kuhinjo in iz omare potegnila vrč mojitota, ki ga je že zjutraj prinesla mama iz podeželskega kluba. baje je bil nekako rezerviran za večerno zabavo, ki so jo westwoodovi pripravljali zvečer, ampak marie si jo je pač prisvojila zanju z carterjem. odnesla jo je v svojo spalnico, položila na veliko klubsko mizico, ki je stala med sedežno garnituro in televizorjem in se še sama sesedla na kavč ter nestrpno začela premikati kanale na televiziji. vedno je bil tak, da je zamujal, tega bi bila lahko že navajena, ampak vsakokrat posebej ji je to nekako ušlo iz glave in je nestrpno pogledovala proti uri. in v resnici ji niti ni bilo potrebno čakati tako dolgo, da je v spodnjem nadstropju zazvonilo in je ona lahko navdušeno, kakor mala zaljubljena šolarka, stekla po stopnicah navzdol, da je lahko odprla vrata. veselo se je vrgla temnolascu, ki je stal na pragu okoli vratu in mu na lice pritisnila poljub, »spet zamujaš.« mimo kritike pač ni mogla, a je vedela, da jo bo sprejel povsem ravnodušno, tako, kot je sprejel večino stvari, ki mu jih je očitala in obratno. ampak vsakokrat sta znala kiselkast obraz polepšati z nasmeškom, raztegnjenim od enega ušesa pa do drugega. odmaknila se je od njega in svojo roko zapela za njegovo in ga potegnila proti zgornjemu nadstropju, »verjamem, da nisi najbolj navdušen nad dejstvom, da bi danes srečal pol moje družine torej, - moja soba vabi.« resnično ga danes ni nameravala deliti z preostalim svetom in tudi, če bi fant imel dekle, bi ga danes skoraj zahtevala zase. enostavno potrebovala je čas s svojim najboljšim prijateljem in pika. »supernatural, sladoled in steklenica mojita…potrebuješ še kaj? no, pa moja malenkost,« se je navihano nasmehnila, ko je za njima zaprla vrata in se sesedla na kavč, na televizijskemu upravljalniku pa pritisnila tipko za play, da se je začel film vrteti.
note: pikijaaaa ♥
carter bradford bartender
Število prispevkov : 31 Reputation : 11 Join date : 23/10/2012
Naslov sporočila: Re: westwood residence Ned Jun 23, 2013 9:19 pm
tag; marie.
ni maral ne hitenja, ne zamujanja, vendar v tem trenutku je počel ravno to, oboje skupaj. tako je malo manjkalo, da ni padel skozi copat, ko se je odpravil proti svoji sobi ter vmes stokrat preklel enega od bratov, ki ga je pač več kot očitno pustil tam. včasih je imel občutek, kakor da ga res imajo namen pokončati, navsezadnje, ne bi bilo prvič, da bi celo padel čez kakšno stvar in tudi nos si je že razbil ob teh situacijah. res idealno ja. narahlo je zavzdihnil ter si v glavi zopet pripravil govor za večerjo, kako bo že bog ve kolikokrat razložil, da bi lahko svoje zadeve pospravljali – čeprav hja, kakor da je bil on kaj boljši. vendar dobro, kolikor je vedel, tam tako ali tako še ni bilo hujših poškodb. za zdaj. tako, da se s tem niti ni imel namena posebno obremenjevati. ko je vstopil v svojo sobo, je še tu mogel preskočiti kar nekaj stvari, glede na to, da seveda, kot ponavadi jih polovica ni bilo pospravljenih. vendar prekleto, kdaj pa je imel čas pospravljati? preprosto je bilo toliko drugih stvari, s katerimi se je ukvarjal, da pospravljanje svoje sobe, je skoraj avtomatsko padlo dol iz spiska. bog, čedalje bolj je začel verjeti, da je kakor najstnik. odrinil je misli. prekleto, zares bo zamudil, če mu bo šlo vse drugo po glavi in tega ni maral. pa saj je vedel, da mu marie tako ali tako ne bo zamerila, pa kljub temu, mu to preprosto ni bilo všeč. tako se je v pičlih petih minutah in preoblekel, uredil in obul, preprosto bil že povsem pripravljen. tako je odšel skozi vrata, sedel v taksi, ki ga je že naročil prej in očitno ga je celo tudi ubogi voznik moral čakati. slednjemu se je za to opravičil ter povedal naslov. končno je za nekaj minut obmiroval na zadnjem sedežu ter končno normalno zadihal, za teh nekaj minut, predno je pripeljal pred hišo westwoodovih. nagnil se je nad sedež voznika ter mu v roke potisnil denar in pojasnil, da lahko obdrži drobiž, nato pa se končno skobacal iz avta. tako je končno pozvonil ter nekajkrat globoko vdihnil. smešno, včasih se je počutil kakor šolarček. zaljubljen šolarček, ki mu sedaj manjkajo le še rdeče vrtnice v rokah. ja, točno to. vrtnice le zanjo in nekoč je lahko to celo prakticiral. sedaj pa… hja, sta bila najboljša prijatelja in čeprav se je zavedal, da ima še vedno čustva do nje, katera v bistvu nikoli niso izginila, le nekako jih je potlačil v ozadje – navsezadnje, bila sta najboljša prijatelja in to zraven preprosto ni bilo dovoljeno. obrnil se je proti cesti, medtem ko je čakal. ne, res ne bi smel dopustiti, tega, da je bil zatrapan vanjo, vendar kakor da je imel izbiro. obrnil se je na petah, ko je zaslišal odpiranje vrat ter se zasmejal, ko se mu je vrgla okoli vratu ter pritisnila poljub na lice, ob tem pa jo je tesno objel okoli pasu. ob njenih besedah, se je še vedno z nasmeškom na obrazu odmaknil toliko, da se je lahko zazrl vanjo. »v tem primeru, me bolj pogrešaš,« se je zasmejal in ob tem odkimal z glavo, nato jo pa končno spustil na tla ter pustil, da ga je odvlekla notri. »ne, nimam posebne želje po kakšnem drugem westwoodu še, ne. tako, da iskreno, nimam nič proti tvoji sobi« je dejal z nasmeškom na obrazu. ob njej se je preprosto počutil… najboljše. tako, preprosto. zares je bil rad ob njej, oboževal jo je, celo, takšna kot je bila in res mu je bil čas, preživet v njeni bližini, nekaj najlepšega. celo sedaj, ko sta bila samo najboljša prijatelja. sledil ji je v sobo ter ko je videl, kako je vse že pripravila, se ni mogel upreti smehu. »vidim, da si si zares želela moje družbe, ja. vendar iskreno? všeč mi je,« je dejal ter se še sam sesedel poleg nje ter z roko pomignil proti sladoledu. »ne, ne boš imela vsega zase. veš kako pravijo, za mene in moje brate – pojemo vse, kar nam pride pod roke. tako da prosim, daj mi sladoled pod roke« je dejal ter se ob tem zasmejal. bila sta sicer kar tesno skupaj na tistem malem kavču, vendar ni imel nič proti. njena bližina, mu je vedno ugajala. »katera sezona je to?« je zamrmral, ko se je del začel. njemu sicer prekleto znana serija, vendar možgani mu v tistem trenutku niso delovali v tej smeri, da bi se trudil razrešiti za katero sezono gre. »in resno sem mislil s sladoledom.«
marie westwood student of theology
Število prispevkov : 77 Reputation : 28 Join date : 03/11/2012 Kraj : port charles, louisiana
Naslov sporočila: Re: westwood residence Pon Jun 24, 2013 10:17 pm
MARIE & CARTER
namuznila se je in zmajala z glavo, »pa jaz tebe vedno pogrešam, ne glede na vse.« menda je bila še vedno navajena na to, da ga je imela ob sebi, kadar si je tega pač zaželela. vedno je veljal za najpomembnejšega moškega v njenem življenju, poleg bratov in očeta seveda. čeprav je slednjemu iz dneva v dan samo še kontrala, ampak to niti ni bilo pomembno. tukaj je bil osrednja oseba carter. moški, oziroma takrat še fant, s katerim je doživela svoj prvi poljub, s katerim je izgubila svojo nedolžnost, s katerim se je prvič, držajoč se za roke, sprehodila skozi mesto. vsekakor si je z njim delila veliko tistih prvič, torej je bilo že nekako logično, da ga na noben način ne bi mogla pozabiti, oziroma kar tako izbrisati iz svojega življenja. nekoliko nagajiv in pokvarjen nasmešek je šinil preko njenega obraza, kar ni bilo najbolj tipično zanjo, »kakor jaz vem, nisi nikoli imel ničesar proti moji sobi.« s tem je seveda namigovala na to, da se nikoli ni pritoževal, ko je prespal pri njej, drugače, zavzel je večinski del njene postelje, ona pa je vsakokrat spala tesno v njegovem objemu, kakor bi se bala, da bo odšel, če bo predaleč stran. ampak ni bil tak, kakršni so bili v veliki večini drugi. ni jo pustil v trenutku, ko je dobil od nje, niti najmanj. razšla sta se nekako sporazumno, kajti vedela sta, da bo vsa tista napetost, ki je v njima vladala po vrnitvi s kube, samo uničila njuno zvezo in jima za vse večne čase pokvarila lepe spomine nanjo. in tega si marie nikoli nebi želel, preveč je oboževala čas, ki ga je preživela z njim. »me veseli,« je pokimala in nekoliko zardela, zavedajoč se, da je mogoče res malce pretiravala. izgledalo je kot bi bila zaljubljena šolarka, ki je pretirano navdušena nad dejstvom, da pride v goste njena simpatija. ampak v vsaki stvari je nekaj resnice in če je bila tu kakšna resnica, so bila to čustva, ki jih je še vedno gojila do temnolasca. dobro se je zavedala, da tega nebi smela, niti najmanj, ampak upreti se ravno tako ni mogla. niti ni želela. zavzdihnila je in zavila z očmi, »dobro se spomnim tvojih bratov ja, in količine hrane, ki ste jo pospravili med kosilom.« čeprav je imela carterja najraje, so bili bratje bradford vedno pri njej zapisani v lepem smislu. vsakokrat, ko je dneve preživljala pri njih, so jo nasmejali do solz, kar je imelo pri njej poseben učinek. resnično je nadvse oboževala moške, ki so znali dekle pripraviti do smeha. »daj umakni roko,« se je slišala reci, ko se je ugnezdila na kavču poleg njega in svoje telo stisnila tesno ob njegovega, njega pa pripravila do tega, da je svojo roko ovil okoli njenih ramen in jo tako na nek način, stisnil v objem. vse skupaj bi si lahko razlagala povsem prijateljsko, a v trenutku, ko je njegovo roko začutila pri svojih bokih in je lahko čutila njegovo sapo na svojem vratu, je vedela, da ji to pomeni veliko več. »am…« se je za nekaj trenutkov zmedla zaradi prevelike količine občutkov, ki jih je v njej prebujal carter, »sedma mislim da.« pravzaprav ji je bilo malo mar katera sezona je bila, tudi to kaj sta sploh gledala. vse skupaj je bil samo dodatek njunemu druženju, čez nekaj minut bosta tako ali tako pristala v kakšni debati, ki se je ponavadi razvila med njima. hudomušno ga je pogledala in počasi odkimala z glavo, »ne, ne dragec. če boš želel sladoled, se boš moral zanj potruditi. zate sem bolj računala tisti alkohol tam na mizi.« in s tem ni želela namigniti na to, da bi bil alkoholik ali kaj podobnega, ampak vedno sta se še bolj zabavala, ko je bilo v igri nekaj kapljic le-tega. skledo s sladoledom pa je potegnila tesno k sebi, medtem, ko je pozabila, da pravzaprav sedi v njegovem objemu in bi brez težav prišel do sladoleda, če bi si tega želel.
note: ♥
carter bradford bartender
Število prispevkov : 31 Reputation : 11 Join date : 23/10/2012
Naslov sporočila: Re: westwood residence Čet Jun 27, 2013 9:44 am
tag; marie.
»oh kaj res? rad to slišim, posebno od tebe« se mu je na obraz zarisal nasmešek in čeprav bi to lahko vzela kot šalo, je mislil resno. čeprav nista bila več skupaj, je imel rad trenutke pozornosti med njima dvema in takšne besede, kljub temu, da ni bil nikoli osladen romantik, vendar pri njej je bilo drugače. no, še vedno ni padel v romantične vode, vendar če bi ona to želela, bi. preprosto vse bi naredil zanjo, vse bi bil zanjo. da, morda je bil še vedno nekako zaljubljen vanjo, kakor takrat, dolgo nazaj v srednji šoli, vendar sedaj je preprosto vse toliko bolj se naučil skrivat, držati zase, predvsem pa zaradi dejstva, ker je vedel, da bi znalo uničiti prijateljstvo in vse kar sta imela. »saj najbrž še vedno nimam,« se je na njegovem obrazu zarisal nasmešek, ko sta se odpravila v njeno sobo. z njo je imel toliko spominov. celo v tisti sobi, kjer bosta sedaj sedela kakor najboljša prijatelja in preprosto gledala eno izmed najljubših serij ali filmov, kakor da med njima ne bi bilo nič. pa vendar je bila zanj tista, s katero se je najbolj družil že v vrtcu, ko je na njegov bager metala pesek, ko sta si kradla barvice za mizo, ob tem pa se je ona navihano smejala. ali potem v osnovni šoli, prvi dan, ko ga je prijela za roko in dejala, da jo je strah biti sama, on pa se je preprosto delal pogumnega, pa čeprav ga ni bilo nič manj strah kot njo. in potem, kako so se mu, celo njemu, tresla kolena, preden se je zgodil prvi poljub – zopet z njo. in potem celo izguba nedolžnosti, katero sta izgubila skupaj, prvič napita in vse druge stvari. bilo je, kakor da bi preprosto vse, kar je kdajkoli poskusil v življenju, poskusil z njo. in tega preprosto nikoli ne obžaloval, pač pa pripravljen vse storiti še enkrat, znova in znova, samo da bi bil zopet skupaj z njo. ni se mogel upreti nasmešku na obrazu, ko je tako prikupno zardela. bilo je kakor da bi se preprosto vrnil nekaj let, precej dolgih let nazaj, v tiste tedne pred zvezo, ko je bilo vse jasno, da jima je usojena, pa kljub temu nista bila skupaj – in ravno to je bilo najlepše, ko je videl, da ji je preprosto mar zanj, ko je videl te vse majhne podrobnosti na njej. »saj pravim,« se je zasmejal ob tem. nič novega. pa ne glede na to, koliko so spravili vase – nikoli se njim ni nič poznalo. preprosto so imeli srečo. pokazal ji je jezik, ko mu je ukazala, naj umakne roko, vendar jo kljub temu ubogal ter nato v bistvu stisnil v svoj objem ter ob njegovo telo. sicer res, da je delovalo precej prijateljsko, vendar pospešeno bitje srca ga je izdajalo, da temu ni tako. oboževal je njeno bližino, kakor je oboževal njo samo, vonj njenega parfuma, preprosto vsako podrobnost. ob njenih besedah se je namrdnil, za hip zazrl proti steklenici alkohola, nato pa zopet proti njej. »trenutno mi je bolj všeč sladoled,« je protestiral dalje ter jo še bolj ovil v svoj objem, da bi le prišel do sladoleda, pa čeprav je vedel, da mu njena bližina pomeni tudi marsikaj drugega. »oh res? kakšne pogoje, da pridem do sladoleda si si zopet vbila v glavo? alkohol bova prihranila za potem, saj veš, nekakšna zasebna zabava, le midva. sedaj bi pa res rad sladoled« je dejal ter se ob tem zazrl v njene oči ter pogled za kratek hip pomaknil proti njenim ustnicam, ki so bile v tistem trenutku nevarno blizu, nato pa zopet proti njenim očem. »prosim?« je zaključil ter se trudil odmakniti na stran vse druge misli, ki so se mu trenutno podile po glavi – in definitivno se te niso tikale sladoleda.
marie westwood student of theology
Število prispevkov : 77 Reputation : 28 Join date : 03/11/2012 Kraj : port charles, louisiana
Naslov sporočila: Re: westwood residence Čet Jun 27, 2013 11:06 pm
tag; carter.
nežno ga je boksnila v ramo in se nasmehnila, »kakor, da tega nisi vedel že prej.« a vse skupaj je bila čista resnica. resnično ga je rada videla...ne samo na način kakor bi morala gledati na prijatelja, pač pa tudi na način, na kakršnega ga je gledala toliko let nazaj. zanjo je bil še vedno tisti pravi, čeprav sta se takrat odločila, da bosta prekinila zaradi vsega kar ju je pestilo. pravzaprav je bila ona tista, ki je prišla na to idejo in sedaj, po toliko letih, se je še vedno spraševala, ali je naredila pravo stvar. konec koncev sta imela še vedno povsem pristen odnos, kakršnega sta imela takrat, le brez vseh tistih malih, nežnih podrobnosti, ki so včasih izžarevale v obliki poljubov, dotikov, ko nihče ni gledal vanju, nasmeškov in pogledov, ki sta jih videla samo onadva. enostavno je bilo vse na njem tako popolno, da ga ne bi mogla spustiti od sebe, niti, če bi si to tako močno želela. bil je...stalnica njenega življenja in za to mu je bila iskreno hvaležna. obrnila se je okoli proti njemu in ga premerila s precej nedolžnim pogledom, ki pa je povedal več kot tisoč besed. oba sta vedela kaj se je dogajalo v njeni sobi. med drugim tudi tisti prvič, medtem, ko sta prvi poljub doživela na njihovem vrtu, ko so imeli vrtno zabavo, ko carterjevih staršev ni bilo doma. in tisti večer se ji je zdelo, da bi lahko preštela vse zvezde na nebu, tako visoko od tal je bila dvignjena zaradi vseh čustev, ki so jo preplavljala. »samo moja mama ni bila nikoli preveč navdušena, da sva visela tam,« se je ugriznila v ustnico in se nasmehnila, »saj te je imela rada, ampak saj veš, starejši fant, ki omreži njeno najmaljšo...« sicer so se res poznali že od malih nog, od vrtca naprej, glede na to, da sta se poznali tudi družini, ampak vseeno njena mama ni mogla kar tako preboleti, da je njena najmlajša do ušes zaljubljena in je zmožna cele dneve prebiti v sobi. tako ali tako pa je vedela kaj se dogaja, kajti marie sama, tega ni mogla skriti iz svojega obraza. vsakokrat, ko je bil napovedan carter na obisk ali je ravno odšel, je okoli hodila z nasmeškom, raztegnjenim čez cel obraz in vse je bilo tako v rožicah. »samo sladoled ti je všeč kaj? tudi prav,« se je namrdnila in skušala obdržati resen izraz na svojem obrazu, ko jo je stisnil še bolj v svoj objem, da je lahko prišel do žličke in sladoleda. mogoče so bile njene besede malce preveč predrzne za nivo na katerem sta imela svoj odnos, ampak ob njem se včasih enostavno ni mogla zadržati. bil je tisti, ki si ga je v resnici želela, le, da tega ni nikoli na glas priznala, glede na to, da sta navkljub vsemu, njun odnos držala na prijateljski ravni, na kateri ponavadi bivši niso pristali. njuna obraza sta si bila tako blizu, da bi morala premagati le še dobrih nekaj centimetrov in bi ga lahko poljubila, naredila tisto kar si je v resnici tudi želela, ampak ni imela poguma. »am..« ji je za trenutek zmanjkalo besed, ko se je s pogledom uzrla nekam v tla, rdečica pa se je že zarisala na njenih ličkih, »ne vem, nič posebnega verjetno. trenutno tako ali tako že izpoljuješ vse pogoje, da si zaslužiš sladoled.« nekako ji je uspelo se izvleči iz nerodnega položaja v katerega jo je postavil. prijela je žličko, zabasala sladoled in ga počasi nesla proti njegovim ustnicam. roka se ji je rahlo tresla, tako, da je nekaj sladoleda ostalo tudi na njegovih ustnicah. »tukaj,« je stegnila prst in podrsala po njegovi ustnici, »imaš nekaj sladoleda.« in ko se je dotaknila njegovih ustnic, ni mogla skriti nasmeška, ki se je izrisal na njenih. bila sta tako blizu, tako skupaj, a vendar se je bala premagati tiste nekaj razdalje med njima. kaj, če bo samo vse uničila, čeprav bi končno storila tisto, česar si je tako želela. njegova roka je v tistem trenutku počivala okoli njenega pasu, zasidrana na njenih bokih, njena pa se je ustavila na njegovih prsih, da se je lahko naslonila nanj, »carter...« želela ga je vprašati, ali bi mu bilo prav, ali ima kaj proti temu, da ga poljubi. ampak besede so obivisele v zraku, med njima pa je bilo vedno manj prostora in misli so ji bežale vse naokrog.
carter bradford bartender
Število prispevkov : 31 Reputation : 11 Join date : 23/10/2012
Naslov sporočila: Re: westwood residence Pet Jun 28, 2013 8:54 am
tag; marie.
»to rad slišim vsak dan posebej,« se je nasmehnil ob njenih besedah ter ob tem narahlo, kakor da bi ga zabolelo, v šali podrgnil po mestu, kjer ga je udarila. pa kljub temu, da je vse skupaj nekako zvenelo kot šala, je mislil resno – zares je rad slišal takšne stvari iz njenih ust, te majhne stvari pozornosti, ki so ga opozorile, da morda še ima upanje, pa čeprav si je hkrati zatrjeval, da ga ni več, da kakor največji kreten misli na to, da bi bilo kdaj še kaj. za boga, bila sta najboljša prijatelja in nič več, s tem bi se mogel že zdavnaj sprijazniti, pa se vseeno ni mogel. »oh, kot da je bilo pri mojem očetu kaj drugače, da se je njegov najmlajši sin pravzaprav nekako prvi zares zaljubil. vsaj tako, da je bilo očitno« se je zasmejal, pa čeprav ga je ob tem nekako stisnilo pri srcu. tako čudno je bilo na trenutke o tem govoriti s marie, ko je bilo to vse skupaj del preteklosti, on pa je preprosto še vedno vztrajno čutil metuljčke v trebuhu ob pogledu na njo ter misli v njegovi glavi so se znale prav nadležno zmešati. res se je počutil kakor zaljubljen šolarček, le da je bila ta ljubezen tako zelo napačna in tako zelo neuresničljiva se mu je zdela. kajti uničiti prijateljstvo, ki sta ga imela sedaj… v bistvu niti pomisliti ni želel na ta scenarij. ni mogel biti brez nje, sploh si ni predstavljal dneva, ne da bi je videl ali slišal njen glas in če bi jo izgubil, še kakor prijateljico… hja, sploh ni hotel pomisliti, kaj bi bilo potem z njem, tega ne bi mogel preživeti. »oh, kaj pa hočeš da mi je še všeč poleg tega?« se je obesil na njen odgovor ter se ob tem zazrl v njene oči, tiste, ki jih je nekoč ljubil, na njegovem obrazu pa je poplesaval nasmešek. oh, koga je slepil, kakor da je danes kaj posebej drugače čutil do njih, do nje same. ne, ni mogel mimo, preprosto mu je pomenila še mnogo več, kot je mislil. bila je vtetovirana v njegovo kožo in preprosto bo vedno zanj spomin, ki ne bo šel iz njegove glave. tisti, ki mu pomeni preveč. zopet se je nasmehnil njeni rdečici, ki jo je tako rad videl na njenem obrazu, preprosto je imel občutek, kakor da se je vsakič znova zaljubil vanjo, ob teh trenutkih. oh bog, kako trapast je bil, zares je bil. že res, da upanje umre zadnje, vendar tu je bilo dejstvo – tega upanja nikoli niti ni bilo. zadovoljno se je nasmehnil ob njenem odgovoru ter nekako nerodno sprejel tisto žlico sladoleda v usta, da ga je bilo očitno vse povsod okoli. »oh bog, kje spet?« je zamrmral, še predej je iztegnila prst ter z njim zdrsela po njegovi ustnici ter če je bil govoriti ter vse kolikor toliko obrniti v šalo, se pretvarjati, da mu nič ne pomeni, je bilo sedaj tega konec, bilo je kakor da se je tisti milni mehurček okoli njega razpočil in čustva do konca udarila vanj – še vedno jo je imel rad kakor nekoč, to je bilo dejstvo, katerega se je sedaj še kako močno zavedal. ko je poklicala njegovo ime ter sta bila praktično že tako skupaj, da tesneje skoraj da ni šlo, pravzaprav b popolnem objemu, je povsem nemočen odkimal z glavo ter za trenutek zaprl oči. »ne vem, marie« je zamrmral ter svoje ustnice še za centimeter približal njenimi, da je komaj bilo še kaj prostora med njimi. »ne vem, če delam, če delava prav« je zamrmral, ob tem pa zaprl oči ter naredil tisto, kar si je želel tako prekleto dolgo, od takrat, ko so se njune ustnice nazadnje ločile – jih zopet prislonil na njene, svoje ustnice na rjavolaskine.