apartment no. 22

Naslov sporočila: Re: apartment no. 22 Ned Jun 16, 2013 8:06 am

končal je z dolgim delovnim dnem in zdaj se je vzpenjal po stopnicah do svojega stanovanja. nad mesto se je počasi spuščala noč in bil je popolnoma ter do konca izčrpan, ampak vsekakor zadovoljen sam s seboj. rad je imel tisti občutek izmučenosti, ki ga je povzročil cel dan dela. lahko so ga oklicali za karkoli – od problema do nasilneža do kretena, ampak nihče ga ni mogel oklicati za lenobo. vedno je trdo delal in vedno je bil prvi, ki je prišel na gradbišče, ter zadnji, ki ga je zapustil. morda res ni postal odvetnik, ampak svoj poklic je imel po svoje rad in nič ni imel proti garaškemu delu, kar se je posledično tudi najbrž kazalo na njegovem telesu. nekateri ljudje so preživljali cele dneve v fitnesih, da so prišli do podobnega telesa. končno je le prišel do vrat in jih odklenil, potem pa je zakorakal v notranjost stanovanja. v spalnici se je slekel ter zakorakal v kopalnico, kjer se je stuširal z ledeno mrzlo vodo. že odkar je pomnil, se je tuširal na način, ki bi ga kdo drug dojemal kot povsem špartanskega in nečloveškega. wade se ni nikoli obremenjeval s tem. navsezadnje mu je bilo prav malo mar za mnenja drugih in vse, kar se je tikalo celotnega sveta. za to je imel preprosto rešitev: nikogar ni spustil k sebi, ljudi je dojemal kot nujno zlo in to je bilo to. prav, včasih se je proti svojim načelom na koga tudi navezal, ampak to je bilo… preveč zapleteno. in ponavadi se je končalo grdo.
z vzdihom je zaprl vodo in razmršil svoje mokre lase, potem pa zaprl tuš in iz omare v kopalnici izbrskal brisačo ter si jo ovil okrog pasu. sprehodil se je do kuhinje, da bi iz hladilnika vzel steklenico hladnega piva, ko je nekdo pozvonil. sam pri sebi se je namrščil, medtem ko se je vzravnal in pustil steklenico pri miru. je koga pričakoval? ni bil ravno socialen tip človeka in vsekakor ni bil tip človeka, ki bi v svoje stanovanje vabil ljudi. vsaj ne načeloma – koga tu in tam že, če ni šlo drugače, sicer pa nad tem ni bil preveč navdušen. ampak prav, tudi prav. med potjo do vhodnih vrat je z roko spet zdrsnil skozi lase, potem pa odprl vrata. »nisem prepričan, če….« je začel. pojasnil bi to, da ne pričakuje nikogar, potem pa zaprl vrata in se vrnil k steklenici piva, potem pa je dvignil pogled in se soočil z osebo, ki je ni pričakoval. z osebo, za katero je bil prepričan, da je nikoli več v življenju ne bo videl – in to je bilo vsekakor presenečenje. sploh ni reagiral, ko je stopila mimo njega v notranjost stanovanja. po vseh teh letih – june beckett. od njunega zadnjega srečanja nista govorila in njena sporočila na njegovi telefonski tajnici vsekakor niso štela, ne glede na to, kolikokrat jih je pravzaprav poslušal in je zdaj znal vsak stavek posebej na pamet. njene besede je imel vtisnjene v glavi, ampak tega ne bi nikoli priznal. »june,« se je le obrnil proti njej, ko je zaprl vrata in se sam pri sebi namrščil. na obrazu je imela tisti izraz, ki ga je poznal. po vseh teh letih… moralo bi biti nemogoče. »kaj je narobe?«

tagged: june! smitten2

Naslov sporočila: Re: apartment no. 22 Pon Jun 17, 2013 3:39 am

tag; wade

kako točno je njen avto zataval v ta del mesta, si ni znala pojasniti. verjetno kar sam od sebe. ali pa je bila res na delu podzavest in je samodejno poiskala najbližjo pot do edine osebe v celem port charlesu, kateri je bila sedaj pripravljena zaupati. za seboj je imela dva ne preveč prijetna pogovora. eden je bil s trevorjevim bratom, ki ji je nič preveč nežno podal novico o prihajajoči poroki njene sestre in njenega bivšega fanta. drugi je bil z april, pred katero se je bolj ali manj uspešno pretvarjala, da nima nič proti. v resnici je v njej počasi vse vrelo in se je morala nekajkrat med potjo prisiliti, da je napravila globok vdih in umirila stalno naraščajoči pritisk. ustavila se je pred stanovanjsko zgradbo, v kateri je živel in lenobno ugasnila motor. zdaj, ko je pridivjala sem, naenkrat ni čutila nobene potrebe več po hitenju. res je bila tukaj, pred njegovim domom. odprla je žepno ogledalo in pod očmi obrisala morebitne sledi posušene maskare, pospravila pripomoček nazaj v torbico in že stopala ven iz vrata. raje ni pomislila na to, kako bo izgledala v njegovih očeh. korenito spremenjena, z zategnjeno pričesko, ozkim krilom, petami do neba in vpadljivim dekoltejem. pri tej misli je segla zadaj na tilnik proti figi in iz nje potegnila malo sponko, da so se temni lasje usuli navzdol, medtem ko je nadaljevala pot proti vhodu. nekaj minut kasneje je že stala v dvigalu in čakala, da jo popelje do njegovega nadstropja. kaj točno je hotela od njega, ni vedela. res je potrebovala zgolj nekoga, ki ne bo del vseh mestnih spletk. tekom let je bil wade edina, in res edina, oseba, s katero je ohranila stik. četudi je bila ta komunikacija zgolj enosmerna.

pritisnila je na zvonec, ko je obstala pred njegovimi vrati. poklicala je nekaj starih znancev in izdali so ji njegov zadnji naslov. vztrajno je pritiskala na zvonec, dokler ni dosegla svojega namena in so se vrata pred njo začela odpirati. ni vedela, kaj je pričakovala. vsekakor ni imela v načrtu, da bo njen pogled najprej pristal na golem izklesanem prsnem košu. utrjenim s trdim delom, porjavelim od dela zunaj. res se je s težavo uprla, da ga ne bi vprašala, če vse goste pričaka takole, ali ima samo ona to gratis ponudbo obiska na domu. ni izrekla pozdrava, ko je dvignila pogled od golote in se hitro podvizala mimo njega v notranjost stanovanja. ni hotela tvegati. če bi vrata odprl kateri od sosedov in jo zagledal pred njim... ni jim hotela dati dodatnega materiala za govorice. že tako je bilo njeno ime glavna šala v mestu. z dlanjo je segla med rjave lase in se na mestu zasukala naokrog, ko je stala sredi dnevne sobe na zadovoljivem odprtem mestu. ''zdravo,'' je prav klavrno spregovorila z bledim nasmeškom, ki mu ni bilo moč nasesti. spustila je torbico na prvo prosto površino, ki jo je zagledala. tokrat se ni nameravala umikati. njen pogled je še naprej tičal prav na prsnem košu in ni je bilo niti sram. ''vsekakor si odrastel,'' je zavzdihnila in končno pogledala nekam v stran, nato pa naokrog po stanovanju. kot da bi ocenjevala, koliko let je minilo. le da je vedela točno število, tudi dneve. ''včeraj sem prišla nazaj,'' je pričela in zraven začela hoditi sem ter tja po parketu. ''res sem mislila, da se bom lahko vsem izognila vsaj kak teden. ampak zjutraj sem govorila z jonathanom in hja... njegova novica mi je prekrižala načrte,'' je izrekala vmes, ko je prišla predenj: ''si vedel? si vedel za zaroko in mi nisi povedal?''

Naslov sporočila: Re: apartment no. 22 Pon Jun 17, 2013 4:15 am

sploh mu ni bilo jasno, kaj je počela tukaj. june beckett, ki je ni videl že… prav točno je vedel, kako dolgo. ampak to bi bilo patetično, če bi kar tako razglasil število let in dni, odkar je izginila, zato tega ni storil. poleg tega je od prvotnega presenečenja še vedno bil dovolj osupel, da se pač ni spuščal v to, kako dolgo je ni bilo. kar tako je zakorakala mimo njega in zdaj je bila v notranjosti stanovanja – kaj za vraga se je dogajalo? to je bilo bolj podobno prizoru iz kakšnega slabega filma kot pa resničnem življenju. njegov pogled je bil sicer brezizrazen, ampak na njegovem obrazu je vsekakor prevladoval precej vprašujoč izraz. sploh se ni odzval na njen pozdrav, ki je bil tako neprepričljiv, da mu res ni namenjal pozornosti. raje je obstal nekje na sredi prostora – na varni razdalji od nje, medtem ko je njegov pogled zdrsnil preko njenega telesa, ki so ga ovijala tesna oblačila. ta june… vsekakor ni bila podobna tisti, ki jo je poznal in ki je z njim pila pivo vsak dan po koncu delavnika na gradbišču. ravno zaradi tega se je čez njegov obraz zarisal polovičen nasmešek ob njenih besedah. »in ti si se spremenila,« je dejal, če sta že pristavljala očitna dejstva. ni ga motil njen pogled na sebi – pravzaprav se nanj sploh ni oziral. čutil je neko čudno mešanico zanimanja in začudenja, morda tudi nekaj osramočenja, ki ga je s seboj nosil od njunega zadnjega srečanja. bila je drugačna, a ko je začela govoriti – no ja, potem se je razlika zmanjšala. čeprav ga je tisto, kar je povedala, vsekakor deloma presenetilo.
»veš, takrat sem upal, da nisi mislila resno… ampak si. tako da, ja, vsekakor dobrodošla nazaj,« je spregovoril in si prvič dovolil nekaj, kar je sumljivo spominjalo na resničen nasmešek dobrodošlice, čeprav po resnici povedano, ni pričakoval, da se bo ob vrnitvi oglasila pri njem. prav, puščala mu je tista sporočila in vse, ampak nikoli ni zahtevala odgovora – on pa se ni nikoli odzval. spremljal jo je s pogledom, ko je začela hoditi po stanovanju in se naposled ustavila pred njim. zdaj je uprl pogled v njene oči. »seveda sem vedel, da se bo tvoja sestra poročila s tvojim bivšim. celotno mesto ve,« je dejal in se rahlo namrščil. »le da to zares ni moja stvar in poleg tega to deluje kot stvar, ki bi ti jo moral povedati eden od njiju,« je izpostavil nekaj, kar se mu je zdelo povsem samodejno – a nato je s pogledom počasi zdrsnil čez njen obraz. opazil je tisto razburjenje v njenih očeh, ki se je izražalo tudi v drugih potezah in se namrščil. »niti sanjalo se ti ni.« krasno, pa je mislil, da je njegova družina nefunkcionalna. »s tabo nisem govoril že zelo dolgo. kako pričakuješ, da bi ti to povedal?« se je pozanimal. nikoli se ni rad vtikal v stvari, ki se ga niso tikale. le da je bil trenutno zbegan z june pred njim – s tistimi njenimi velikimi očmi, ki so ga opazovale. »torej, ti lahko kaj ponudim? pivo? viski? karkoli?« se je pozanimal, preden je ugotovil, kako trapasto je bilo pravzaprav njegovo obnašanje in zavzdihnil. »kako se počutiš, june?« je vprašal, s tisto resnostjo v glasu in zaskrbljenostjo, ki se je zarisala v njegovih očeh, ne da bi to sam hotel. »lahko -- lahko karkoli storim?«

tagged: june! smitten2

Naslov sporočila: Re: apartment no. 22 Sre Jun 19, 2013 6:02 pm

tag; wade

''um, oprosti, ker sem kar vdrla notri in prišla nenajavljena...'' se je poskusila vsaj za nekaj kratkih trenutkov umiriti in se osredotočiti na moškega pred njo, namesto na načrt, ki ga je že sestavljala skupaj v mislih. ni bil ravno mojstrski in vsekakor ni imela domišljenih že vseh detajlov, ampak vedela je, da dogodkov ni pripravljena kar tako požreti, kakor da nista šla za njen hrbet. ''vem, oprosti. čeprav se ti zato nimam kaj opravičevati. služba zahteva svoje,'' se je nehote znova opravičila. za spremembo. ker se je vrnila drugačna in ker naenkrat nikakor ni sodila poleg njega. ne samo zato ker je bil ovit v brisačo in ona urejena do zadnjega malega lasu, do potankosti. tudi če bi sedela en nasproti drugega oblečena v svoja vsakodnevna oblačila, bi bila sprememba enormna. ''torej, če sem te ujela ob slabem trenutku, bom odšla. če pa imaš čas, lahko počakam, da se slečeš v nekaj bolj primernega,'' je hitro zdrdrala in z dlanjo nakazala na njegovo opravo, ko je gib obstal nekje sredi geste v zraku. ''oblečeš. sranje. oblečeš v nekaj bolj primernega.'' tokrat je hitro pogledala navzdol v tla, naravnost v konice svojih čevljev. ''ostala sem tam, da. najboljša odločitev, kar sem jih kadarkoli sprejela. ničesar ne bi spremenila in vse bi brez dvomom ponovila še enkrat, če bi bilo potrebno,'' se je čutila dolžno zagovarjati samo sebe, a nekako je vedela, da ji samega odhoda ni zameril. eden redkih, toda vseeno. mar ji niso prav njegove besede takrat dale največjega zagona? želje po tem, da res zapusti port charles in naredi tako, kot ji je velel: živi. ''in hvala – verjetno si edini, ki mu je moja vrnitev v zadovoljstvo,'' je previdno izbrala besede, ker ni hotela ravno trditi, da jo je bil vesel.

''zakaj mi nisi povedal, wade?'' je komajda slišno zamrmrala in zmajal z glavo, nato pa se brez dovoljenja spustila navzdol na njegov kavč in sedla na rob, v naročje pa vzela majhno blazino, da so se njeni prsti lahko igrali z robovi in se zaposlili. ''da, morala bi mi povedati ali ona ali on. ampak s trevorjem od mojega odhoda nikoli nisva govorila. verjetno ne ve niti, zakaj sem zares odšla. enako april. nihče ne ve,'' si tokrat ni upala pogledati navzgor, ker je pravkar na glas priznala, da je govorila samo z njim. celo mesto ljudi, ki jih je pustila za seboj, vštevši družino, in ona je stik ohranila samo z njim. pa niti pravega razloga ni imela. da, sta se pač takrat družila in morda ji je bil malo všeč – o tistem poljubu raje ni niti razmišljala – vendar nista bila ravno dobra prijatelja. ''niti sanjalo,'' je ponovila njegove besede, ki so odlično opisale trenutno stanje. ''ne vem. poklical bi me nazaj. pustila sem ti vsaj sto sporočil na tajnici tekom osmih let,'' se je tokrat zasukala v njegovi smeri. res je prav vsakič, ko je odložila slušalko, upala, da jo bo poklical nazaj. nikoli mu ni rekla, naj jo pokliče, a upala je, da jo bo. ''am. ne. mislim, da viski pride na vrsto zvečer, ko bom sama v stanovanju in se smilila sama sebi, ker sem se sploh vrnila, ko pa je očitno, da me tukaj nihče ne potrebuje,'' se je rahlo nasmehnila in pristavila: ''lahko pa mi daš hladno pivo.'' in kar tako iznenada so se njene misli odvrtele na njuno zadnje skupno popivanje. gradbišče, njegov avto in vročina. ter tisti drobni poljub, ki mu ga ni vrnila. ''počutim? ne vem. nimam pravice biti jezna, a vendarle sem jezna. ker bi se lahko potrudila in mi vsaj poslala vabilo na jebeno poroko,'' je stresla z lasmi in jih nabrala prek enega ramena. ''nisem žalostna, wade. ali prizadeta. ali kaj podobno cmeravega. besna sem in razjarjena in rada bi oklufotala oba – in to je res milo rečeno.''

Naslov sporočila: Re: apartment no. 22 Sob Jun 22, 2013 10:04 am

»ja, prav,« je razmeroma hitro odpravil njene besede; tisto opravičilo, ki tako ali tako ni nič pomenilo. opravičevala se mu je, ker je prišla nenajavljena? od širokega izbora stvari, za katere bi se lahko opravičila, je izbrala to? čeprav wade nikoli ni veljal za nekoga, ki je hitro odpuščal, njej dejansko nikoli ni ničesar zameril. ne zares – če je koga krivil, je bil to on sam. samo on je bil zaslužen za razvoj dogodkov; začenši s tistim poljubom, ki ga očitno ni hotela od vsega začetka, čeprav je imel občutek, da preprosto mora okusiti njene ustnice. bila je preveč mamljiva; preveč krasna, da bi lahko kar tako pustil zadeve na miru. tako je od njunega zadnjega srečanja s seboj nosil določen del grenkobe zaradi načina, s katerim so se stvari razvile. je bil pa kljub temu na svoj način vesel, ko jo je videl – bila je popolnoma spremenjena, ampak presenetljivo enaka. samo tiho jo je poslušal in jo motril s pogledom. razbral je tista čustva v njenih očeh, očitno negativno uperjena proti njeni sestri in tipu, za katerega ji je sam že pred leti povedal, da ni dovolj dober zanjo. samo pomignil je proti dnevni sobi, medtem ko je sam za nekaj trenutkov izginil v spalnico, hitro pograbil kavbojke in jih oblekel ter obesil majico čez svojo ramo, ne da bi jo dal nase. bilo mu je vroče, poleg tega pa ni nameraval zapravljati časa v spalnici, če je bila june v dnevni sobi.
»kaj pa naj bi rekel, june? tvoj fant te je zamenjal za tvojo sestro?« se je namrščil, medtem ko je z roko segel v svoje še vedno mokre lase in jih razmršil, da se je zamotil in da je pogled odvrnil od rjavolaskine postave na kavču. »vedno sem trdil, da trevor ni dovolj dober zate,« bi se njegove ustnice skoraj ukrivile v polovičen nasmešek ob teh zamrmranih besedah – opomnik, ki ga ni potrebovala in ki si ga ne bi smel privoščiti. je pa njegov pogled skoraj presenečeno šinil k njej, ko je spet spregovorila. očitno je bila polna presenečenj. je torej bil on edini človek iz celotnega mesta, na katerega se je občasno spomnila? ni vedel, kako se je ob tem malem odkritju počutil. in brez problema je zatrl tisti premik lastnega srca. ker on navsezadnje ni imel srca - to so vedeli vsi. še vedno je premleval njene besede, ko je nadaljevala. »sedeminosemdeset,« jo je odsotno popravil, šele potem pa se je zavedel, da mu je ušlo priznanje o tem, da je sledil njenim sporočilom. da jih je imel shranjena. da so mu navsezadnje morda nekaj pomenila. namesto da bi se ukvarjal s tem, je vstal in se napotil po pivo zanjo, s seboj pa je prinesel tudi svojo steklenico. bilo je skoraj – skoraj – kot v starih časih. a prepad med časom takrat in zdaj ne bi mogel biti bolj očiten. »ne boš tako patetična,« jo je zavrnil z odločnim glasom, ko je omenila večer in viski. to bi bilo trapasto. ona ni bila trapasta. poslušal jo je in se tokrat usedel na kavč poleg nje, pogled pa upiral naravnost vanjo. »skratka, sranje,« je povzel vse skupaj. bilo je nenavadno; biti tako blizu june, ko je imel še predober spomin na to, kaj se je zgodilo nazadnje. morda je bila drža njegovega telesa zato samo malenkost bolj hladna; zgolj iz previdnosti. »pa saj nisi mogla pričakovati, da so stvari ostale iste,« je pripomnil, ko je naredil požirek piva in nato steklenico odložil na mizo, medtem ko se je naslonil na kavč. »ampak najbrž te razumem. bes in jeza… to spada pod pridevnike, s katerim me ljudje ponavadi opišejo. tudi po vsem tem času,« se je nasmehnil – hladen nasmešek ob bledi omembi preteklosti. »zakaj si tukaj?« se je pozanimal in se nagnil bližje temnolaski. vprašanje bi lahko postavil tudi drugače, ampak vsekakor ji ni mogel kar tako ponuditi pomoči, tolažbe ali karkoli za vraga je pač že potrebovala. ni bil takšna oseba; ga je pa zanimalo, kaj je hotela od njega.

tagged: june! smitten2

Naslov sporočila: Re: apartment no. 22 Ned Jun 23, 2013 5:18 am

tag; wade

uvidevno je počakala na svojem mestu sredi kavča, da je zapustil dnevno sobo in izginil za prvimi odprtimi vrati. slišala je odpiranje predalnika in omare, ko je iskal oblačila, medtem pa je malce nervozno vila dlani pred seboj in se skušala osredotočiti na brezhibno manikuro. ni deloval ravno navdušen, da se je prikazala v njegovem stanovanju. kar je lahko razumela. minilo je toliko let in ona se je na prvi pogled očitno spremenila. verjetno je bil skeptičen. toda če je poslušal sporočila na njegovi telefonski tajnici, ki mu jih je puščala skozi leta, potem je vedel, da je bila v resnici ista. morda ji je tisto sredico uspelo pokopati pod tonami dragih oblačil in navidezne hladne maske, a bila je ista. le da je imela zdaj na grbo nakopan ranjen ponos, ki ga ni bila pripravljena spregledati. ''da, nekaj takega,'' je zamrmrala, ko se je vrnil nazaj v prostor. ''upala sem, da boš poklical nazaj. vem, da nisem tega ravno ubesedila in te prosila, da pokliči nazaj. ampak da... upala sem,'' je zmajala z glavo in se butnila nazaj na sedežni garnituri, glavo pa naslonila nazaj, da je gledala proti svetlemu stropu. ''ni kriv trevor. kriva sem jaz, ker sem odšla. ne morem mu zares zameriti, ker sem bila jaz tista, ki je odšla prej pojasnil. sploh pa, zakaj bi se slepila – saj nisem pričakovala, da bova večno skupaj. zakaj sem torej tako prekleto besna?'' je zavzdihnila. obnaša se butasto. morala bi to pogoltniti, sprejeti, samo iti naprej in pozabiti, živeti svoje življenje, onadva svojega. ampak april je bila njena sestra. in lahko bi ji vsaj poskusila povedati.

''sedeminosemdeset,'' je prikimala in od strani pogledala proti njemu, ko je odsotno spregovoril in gledal nekam drugam. sledila mu je s pogledom, ko je odšel po ponujeno pivo. sprejela je svojo odprto steklenico in hitro nagnila alkohol k sebi. ''veš, kdaj sem nazadnje pila pivo?'' je spregovorila po olajšujočem požirku hladne pijače. ''takrat,'' je sledil odgovor, ko ga ni niti za en utrip srca čakala. takrat, ko se je po svoje poslovila od njega in celega mesta. takrat, ko jo je poljubil in mu poljuba ni smela vrniti. ker ni bila nekdo, ki vara. ''prav. raje bom odšla v katerega od naših zanikrnih klubov, pustila da me nekdo nalije s cenenim žganjem in nato razširila noge na svinjskem stranišču. čudovita alternativa, wade,'' se je posmehnila in pogledala stran. zdaj je lahko vedel, da ne namerava storiti ne enega ne drugega. ker ni hotela biti šibka in tovrsten propad je bil vsekakor znak šibkosti. kozarec ali dva morda utegne popiti, a ne bo se smilila sama sebi in točila krokodilje solze, ki niso imele smisla. ni imela razlog za jok in razočaranje. samo dober izgovor, da trevorja in april postavi na njuno mesto. ''tudi po vsem tem času? torej, ali so imeli prav, ko so govorili, da boš čez deset let nekomu napravil otroka in se priklenil v nesmiseln zakon? ne vidim prstana na tvoji dlani, ampak nikoli ne veš. koliko malih wadov leta naokrog?'' je spregovorila malce preveč pikro in tokrat res povsem brez utemeljenega razloga. saj ni pričakovala, da mu je kadarkoli pomenila več kot znanko, ki jo je v trenutku neprištevnosti poljubil. ampak misel, da je vmes grel posteljo stotim drugim ženskam vendarle ni bila prijetna. ''kje tukaj? v port charlesu ali pri tebi?'' je na vprašanje odgovorila z vprašanjem. kako prikladno. ''vrnila sem se zaradi posla, odprla sem svoje podjetje. pri tebi...'' je pričela in napravila kratek zavzdih: ''samo tebi zaupam, wade.''

Naslov sporočila: Re: apartment no. 22 Ned Jun 23, 2013 7:35 am

opazoval jo je s tistim hladnim pogledom, iz katerega ni bilo mogoče razbrati čustev. vsake toliko časa bi njegov pogled skoraj – skoraj! – zašel do njenih ustnic, a se je na pol poti tja ustavil in ga raje fokusiral na neko naključno točko v sobi, preden je spet opazil nekaj na njej – morda način, s katerim je držala blazino; ali pa to, kako je pramen njenih las počasi polzel izza ušesa in padel ob njen obraz, za nekaj trenutkov zanihal v zraku in se nato ustavil. presneto, še vedno je bila tako popolna, da mu je to šlo skoraj na živce. sploh zato, ker je imel tako zelo slabo vest in ker preprosto ni vedel, kaj naj bi sploh storil. nikoli se ni soočal z zadržki te vrste – to je bilo novo in ni mu bilo všeč. »nisem mogel,« je dejal, skorajda grobo, ko je tema nanesla na to in ko ni vedel, kam točno naj bi pogledal zdaj. prav, očitno ga ni krivila, je pa krivil sam sebe. in njegov kratek odgovor… no ja, nakazoval je na nekaj, ne pa na nekaj specifičnega. dokler ni nadaljevala in ga je preplavil nepričakovan val jeze, zaradi katere je spregovoril, preden bi dobro premislil. »seveda je kriv trevor! moral bi te poiskati, moral bi zahtevati pojasnilo in ti povedati, da morda ni tako zelo v redu, da si šla in ga pustila za seboj. moral bi se boriti zate,« se je nenadoma ustavil, kot da bi odsekal. kot da preveč natančna številka, ki jo je iz sebe spravil prej, še ni bila dovolj. ne, seveda ne, moral je dodati še tale mali epilog. kakšen kreten. kako zelo netipično zanj. kaj za vraga se je dogajalo? moral se je zbrati, in to hitro.
samo namrščil se je ob njenih besedah. navsezadnje je vedel, da ni bila tako trapasta; prav dobro je vedel, da je bila pametnejša od tega. in ni si zaslužila tega, kar sta ji naredila kreten od njenega bivšega fanta in njena sestra. lastna sestra. resno, bradfordovi so bili daleč od nefunkcionalne družine v mestu. ignoriral je njene besede o pivu. ignoriral je spomine, ki jih je privlekla na dan ravno v trenutku, ko mu je uspelo vse skupaj nekoliko potlačiti. »nimam ne otrok in ne žene, june,« je hladno odvrnil na njene besede – njegovi prsti so se okrog steklenice s pivom ovili bolj močno, kot bi se morali. vendarle je bil po svoje jezen, ampak saj ni imel nobene pravice do tega. moral se je zbrati, moral je biti močnejši od tega. navsezadnje ji je hotel samo pomagati, ampak to se je izkazalo za večji izziv, kot pa je pričakoval. bil je neko čudno bitko s samim sabo. »si besna, ker ga še vedno ljubiš? ker ti kljub vsemu ni vseeno?« se je nenadoma obrnil proti njej; njegovi členki so rahlo pobledeli, ko je vnovič stisnil trapasto steklenico. moral je, preprosto moral je vedeti zavoljo… česarkoli že. ob njenih naslednjih besedah se je čez njegov obraz razlezel polovičen nasmešek. »ti ni še nihče povedal, da nisem ravno zaupanja vredna oseba? določeni ljudje tukaj se me bojijo, june. odkar si odšla… baje sem postal povsem nemogoč, divji, nasilen in največji problem v mestu. si res prepričana, da sem oseba, ki ji hočeš zaupati?« je dejal, s pogledom pa je pozorno spremljal njene oči. do konca govorjenja si ni mogel več pomagati – ko je obmolknil, je njegov pogled naposled le zdrsnil do njenih ustnic. ustnic, ki mu niso vrnile poljuba. ob tem bolečem opomniku je obrnil svojo glavo in se zazrl predse; v prazen prostor pred seboj, kamor so njegovi možgani nenadoma spet projicirali spomine. trapaste, neumne spomine, ki jih niti pomotoma ni hotel.

tagged: june! smitten2

Naslov sporočila: Re: apartment no. 22 Ned Jun 23, 2013 8:50 am

tag; wade

vedela je, da ni ravno pametno neprestano strmeti vanj. a prav to je počela. preučevala, kako se je njegov obraz spremenil skozi leta. linije so postale trše, odrasel je. njegovo telo je od nekdaj nosilo vse sledi dela zunaj na soncu, na gradbišču. zdaj so bile še toliko bolj očitne, ko ga je krasila temna delavna polt in izklesane mišice, posledica garanja in prenašanja celih cementnih blokov naokrog. zakaj se je potem sama sedaj počutila, kakor da leta niso nikoli minila? kakor da je bila še vedno skoraj osemnajsletna najstnica, ki je hodila s precej zaželjenim fantom, imela fenomenalno sestro in je občasno prevečkrat pogledala proti tistemu malce starejšemu fantu, s katerim je preživljala popoldneve pod žgočim soncem. še vedno je imela občutek, da ga ne sme gledati. da je to prepovedano. in zato se je namrščila, ko je zapazila njegov opazujoči pogled in nenadni val jeze. ni mu mogla niti oporekati na tisti njegov 'nisem mogel', ker jo je njegov odziv preveč presenetil in jo dobesedno prikoval nazaj na kavč. ne bi se mogla premakniti niti pod prisilo. ''ne. naredila sem prav. morda sem povzročila to poroko, ampak naredila sem prav. in... imaš prav,'' je počasi prikimala, ko je našla milijon drobcenih resnic v njegovih besedah. ''če bi komu bilo do mene, bi ta oseba brez pomislekov pustila vse za seboj, odšla za mano v new york, me poiskala. se borila zame,'' je govorila s prav sumljivo tihim tonom, njemu naravnost v obraz. kaj je skušala doseči? kaj točno je nameravla iztržiti od njega? kako je bila neumna. naenkrat se je igrala prav otročje igrice. ''nikogar ni bilo za mano,'' je še tišje, če je bilo to sploh možno, pristavila. nihče se ni boril za njo. in tudi sedaj je bila sama proti celemu mestu.

prikimala je ob njegovih besedah in razumela inteziteto v njegovem glasu. verjetno so prav vsi samo čakali, da bo zajebal. ona ni. vendar je morala vprašati. morala preveriti, če še govori z isto osebo kot nekoč. ''tudi jaz ne. otrok. moža. bila sem precej blizu zaroke v new yorku, vendar...'' je pričela, ker se je čutila dolžno to deliti z njim. njeno bivanje v new yorku je vsekakor zaznamovalo veliko skokov s cveta na cvet. kar niti ni bilo presenetljivo, glede na to, da je prej vrsto let dihala zgolj za enega moškega. fanta. ''ni se zdelo prav,'' je zaključila in hotela nadaljevati s kakšno bolj miroljubno temo, ko je vzkipel v drugo. najprej je opazila njegov besen pogled, nato pobledele členke na steklenici piva. ni mu odgovorila takoj, temveč je najprej napravila dolg požirek hladne pijače. ''ne. nikoli ga nisem ravno ljubila. nikoli nisem mislila, da bova ostala večno skupaj in živela srečno do konca svojih dni. ne verjamem v pravljice,'' je odvrnila, a niti približno ni še končala: ''ne gre se za ljubezen. gre se za ponos. za to da sta me osmešila. sliši se otročje.'' ni vedela, kako naj razloži, zakaj točno je besnela in v mislih že kovala maščevanje. ''kaj res? zakaj točno vsi ti pridevniki? nemogoč, ker jim ne boš podlegel? divji, ker ne ravnaš vedno po njihovih pričakovanjih? nasilen, ker včasih razbiješ komu ksiht, ko gre predaleč?'' je tokrat ona vzkipela nazaj, ko se je dajal v nič. ''povsem docela prepričana,'' je napravila globok vdih in sledila liniji njegovega pogleda, ko se je le ta spustil na njene ustnice. ''nisem ga hotela prevarati. to je bil edini razlog.''

Naslov sporočila: Re: apartment no. 22 Ned Jun 23, 2013 9:39 am

»nisi povzročila te poroke,« je zavil z očmi, čeprav je bil njegov glas resen. seveda je ni – le kako bi jo lahko? po vseh pravilih bi njen trapasti, trapasti, trapasti trevor moral vedeti, da ne moreš kar tako iti za sestro dekleta, v katero naj bi bil nesmrtno zaljubljen. še dolgo po tem, ko je ni bilo več, je premišljeval o tem, če bi morda zdaj lahko pošteno pretepel kretena samo zato, ker bi lahko. ker je imel nekaj in se očitno niti zavedal ni, kako zelo pomembno je to bilo. kako zelo srečen je lahko bil, ker je imel june – sam bi takrat najbrž storil vse, da bi dobil od nje en sam poljub. tudi ko je poskusil, ni šlo. niti tega mu ni privoščila in zaradi tega jo je spoštoval ter se obenem počutil kot svetovni idiot. poslušal jo je, ko je nadaljevala. vsaka beseda je bila kot puščica nekam blizu njegovega srca in potem se je na sredi vsega skupaj zavedel, da mu je bila june še vedno všeč. ne kot prijateljica – ne kot nekdo, ki ga je videl po letih in je bil pač vesel, ker je bila to krasna oseba in je bilo dobro preživljati čas z njo. bila mu je všeč všeč in to ni bilo nekaj, kar bi se mu dogajalo. to je bilo tisto, kar je potiskal vase. to je bilo tisto, zaradi česar je bil tako jezen. to je bilo tisto, kar ga je spravljalo v nejevoljo in zaradi česar je s pogledom vsake toliko časa zdrsnil do njenih oči. tistih čudovitih oči. prekleto. to se ne bi smelo zgoditi. zato je jezno, hipoma odrinil te misli in jih potlačil. to ni bil čas za to.
»ne razumem ljubezni,« je počasi zmajal z glavo ob njenih besedah. kako ironično je bilo, da je to rekel ravno v tem trenutku. kako zelo smešno, skoraj. »ampak razumem ponos. in pri tem ti vsekakor lahko pomagam,« je dejal. z roko je vnovič zdrsnil skozi svoje lase. do zdaj so bili skoraj suhi. tiho jo je poslušal in se obvladoval. vsekakor se je moral, kaj pa naj bi storil? spet izbruhnil in se popolnoma in do konca osmešil? a vendar si ni mogel pomagati, sploh ne zdaj, ko je končno – končno, za vraga? – načela tisto temo, ki ga je skelela še zdaj, tudi po vsem tem času. »in vendar ga nisi niti ljubila.« njegov glas je bil skoraj grenek. tega ne bi ob kateri drugi situaciji nikoli povedal na glas; nikoli priznal. »veš zakaj se ti nikoli nisem javil? zakaj nikoli nisem dvignil telefona in zakaj sem vsakič znova zatrl prekleto neumno željo po tem, da bi te obiskal v velikem mestu, ki te je pogoltnilo?« morda je bil preveč jezen sam nase, da bi to lahko držal v sebi. sploh zdaj, ko je bila nazaj. »ker sem se počutil kot presneti, neumen idiot. vedno si bila predobra zame; tudi zanj in za kogarkoli. in to sem vedel in še vedno sem… še vedno sem moral. preprosto moral sem poskusiti. in to se ni dobro končalo. in ves ta čas sem se krivil.« k vragu. zdaj je bilo priznanje zunaj. »in bil bi en prekleti poljub, june. niti premaknila nisi svojih ustnic.« nenadoma je vstal, zakorakal k oknu in pogled uprl ven, ne da bi zares kaj videl. šele zdaj se je zavedel in se zbral, počasi zmajal z glavo in pogled uprl vanjo, ko se je obrnil. »in zdaj si nazaj in edina stvar, za katero ti je očitno mar, sta onadva. prav, pomagal ti bom. pozabi na vse sranje, ki sem ga rekel,« se je odločil, njegov pogled pa je bil povsem brezizrazen. »ne bova govorila o tem.« v to je bil zatrdno prepričan. »torej, kakšen je tvoj načrt? kako se boš maščevala tvojima ljubljenima?« zdaj je bil bolj podoben sebi, še vedno pa se ni mogel znebiti grenkega priokusa v ustih.

tagged: june! smitten2

Naslov sporočila: Re: apartment no. 22 Ned Jun 23, 2013 10:29 am

tag; wade

dovolila si je skomig z rameni, ne da bi pritrdila ali ovrgla njegov drobni popravek. morda poroke ni povzročila neposredno, a če ne bi odšla... bi jo trevor res zamenjal za lastno sestro? nikakor. verjetno bi se prej kot slej razšla, zlasti ko bi odšla na univerzo, vendar nikoli ne bo vedela zagotovo. toda ne za april. ne bi je zamenjal za njo. toda zdaj je čakala na wadea. na temnolasca poleg nje, kateremu je poskusila med vrsticami povedati, da bi se lahko za njo podal tudi on. ni imel istega izgovora kakor trevor. dobro je vedel, da bo odšla, kam bo odšla, da se ne bo vrnila in vsa ta leta je vedel, kje živi in kakšna je njena telefonska številka. spretno je prezrl njen namig in sama se je zasukala nazaj naprej proti črnem televizijskem ekranu, ki je pritegnil njen pogled. ''jaz jo,'' je zamomljala odgovor in odmaknila blazino iz svojega naročja, jo postavila točno nazaj na njeno prvotno mesto in pogladila nagubano blago. tako se je trudila odpraviti vse gube iz vsakega materiala. kakor da je bil to pravi način, da doseže perfekcijo. ''ne... wade... nisem prišla sem, da bi dobila tvojo pomoč. da bi mi pomagal izpeljati karkoli mi bo že padlo na pamet,'' je zmedeno pogledala hitro proti njemu in se namrščila, ko je sedel pri miru, povsem hladen in nedotakljiv. to je bil torej njegov odgovor. bilo mu je prekleto vseeno zanjo in pretvarjal se bo, da malo poprej njegov pogled ni postal na njenih ustnicah. prav. dva sta lahko igrala to igro. in če se je česa naučila med njeno odsotnostjo, potem se je vsekakor naučila umazati roke vse do komolcev.

''stara sem bila sedemnajst let. ljubiti in biti zaljubljen ni isto,'' se je tokrat hlad prikradel v njen glas, ko se je z dlanmi oprla na kolena in vstala s kavča. poravnala je krilo in se sprehodila okrog klubske mizice do niza omar – nekaj fotografij, vendar nič pretirano osebnega. ''ne, ne vem,'' je komajda slišno odvrnila in pazljivo prisluhnila morebitnemu odgovoru. ni bila povsem prepričana, če ji ga bo sploh podal. a uštela se je. odgovoril ji je. ''torej, te je prav mačistično zmotilo, ker poljuba nisem vrnila?'' je navrgla nazaj. o bog, kako zelo si je želela, da bi lahko to izvedla drugače. vendar vsak drug način bi pomenil njeno šibkost – se razgaliti na odprtem in se prepustiti, da z njo napravi karkoli poželi. ni bila pripravljena dobiti še drugega udarca v trebuh v enem dnevu. ''ne podpiram varanja. in vendar sem ga prevarala...'' je najprej odločno butnila nazaj proti njemu, drugi stavek pa komajda spravila iz sebe. tisočkrat v mislih. z moškim pred njo. ''resno, wade. en poljub? bi bil res en sam poljub?'' se je počasi nasmehnila s prilivom cinizma v kotičkih ustnic. bi se res kdorkoli od njiju ustavil pri enem samem poljubu ali pa bi pristala na zadnjih sedežih njegovega avtomobila, takoj ko bi mu dala zeleno luč. ''morda bi se dandanes bil sposoben ustaviti, a nihče me ne bo prepričal, da tistega dekleta potreben devetnajstletnik ne bi podrl na licu mesta,'' je skomignila z rameni in pravkar njun celoten odnos spravila na ničlo. na neko farso in igrico. ''jonathan o'shea. trevorjev brat. spim z jacom, trevorja razžene od ljubosumja. ne glede na vse, mislim, da mu ni povsem vseeno zame. in kaj je boljšega kot doza njegovega lastnega strupa?'' je iztisnila iz sebe. s težavo. a navidez povsem lahkotno. v mislih je medtem molila, naj jo ustavi.

Naslov sporočila: Re: apartment no. 22 Ned Jun 23, 2013 10:57 am

s svojimi besedami ga je kljub vsemu pripravila do nasmeška. »potem mi boš morala nekoč razložiti,« je dejal, čeprav je bil njegov glas daleč od resnega. ni verjel v ljubezen, ne v neko definicijo čiste in popolne navezanosti na drugo osebo, zaradi katere bi bil pripravljen zavreči praktično ves svet. in če je mislil, da je to obstajalo… potem se je motil. moral se je motiti, ni bilo šans, da bi lahko bilo kaj tako idealnega sploh mogoče. dejansko ni bil navajen takšnih situacij. bile so čustvene, to je razumel. prav tako je z lahkoto razumel jezo in njen ranjen ponos, ker sta bili to znani čustvi – tudi želja po maščevanju je še bila razumljiva, ampak ljubezen? zaljubljenost? karkoli pač že? ne, tega ni povsem dojemal. zato je bilo lažje sedeti pri miru s tistim hladnim izrazom na obrazu. lahko bi jo vprašal, kaj je potem počela tukaj, v njegovem stanovanju. lahko bi jo vprašal, po kaj je prišla. in lahko bi se potrudil, da bi jo to tudi ponudil. le da se je bal, da bi jo s tem vprašanjem odgnal. znova; morda tokrat ne samo za osem let, temveč za vedno. kako neumni strahovi, a vendar so se zdeli bolj resnični od česa drugega.
sledil ji je s pogledom. zavzdihnil, ko je spregovorila. ko se je vtaknila v tisto stvar, ki bi morala biti… kristalno jasna. a pustil jo je pri miru. »ne, june, ne razumeš. ni bila samo preprosta zavrnitev. in oh, kako krasno. še vedno si ga prevarala, kaj?« moral se je znebiti tistega razočaranja iz svojega glasu. tistega presnetega, prekletega izdajalskega tona, ki ji je povedal veliko preveč. »prav, june. seveda imaš prav. navsezadnje se je šlo samo za to. potrebe, čisto zadovoljevanje potreb,« je bil njegov glas oropan vseh čustev. tokrat se je prepričal, da ni česa opazila. še pogled je odvrnil nekam od nje, ker tako ni videla tiste iskrice jeze in razočaranja, ki so bile tam. ni se šlo za to. ampak morda je bilo bolje tako – morda je bilo bolje, če je mislila, da mu je šlo samo za seks. ampak potem je nadaljevala z govorjenjem – pričakoval je razkritje načrta, domneval je, da bo nekaj bistrega, ker je bila june pač takšna. skoraj osuplo se je vzravnal ob njenih besedah – že v naslednjem hipu je stal pred njo. »saj se šališ, kajne? mislim, ne moreš biti resna. ne ti, to je toliko pod tvojim nivojem…« njegove besede so se izgubile v zraku, ko je njegova dlan segla do njene brade in jo je tako skoraj prisilil, da je pogled uprla vanj. »res boš storila to. res imaš premišljen že tvoj celoten mali načrt in ne morem te ustaviti,« je zamrmral in pogled uprl v njene oči. »morda sem se motil. spremenila si se, june,« je dejal in izpustil njeno brado, čeprav ga je na koži še vedno skelel dotik njenega mehkega lica. »če si prepričana, da to hočeš. če si prepričana, da to res hočeš.« njegove oči so zdaj preiskovale njene. je lagala? ni bila takšne vrste oseba, zares ne. ampak po drugi strani je ni zares poznal, ne več. tako ni vedela, da si je prekleto močno želel, da bi ji dejanje preprosto prepovedal. hotel jo je ponovno poljubiti, jo potegniti k sebi in ji povedati, da lahko skupaj uničita celotno mesto, če bo tako želela. ni se zavedal, da se mu je to za trenutek zarisalo v očeh. tista želja po tem, da bi jo preprosto… zaščitil. trevorju ni bilo vseeno zanjo? te besede so ga vnovič razjezile, da se je nenadoma oklenil njene roke – groba kretnja, v kateri ni bilo prav nič grozečega, enkrat za spremembo – skoraj nežno je ovil roko okrog njene, ko so njegove temne oči zavrtale v njene. »tudi meni ni vseeno,« je zamrmral, skoraj jezno, a hkrati tako prekleto nemočno. »ampak razumem. ne skrbi, june.« izpustil jo je – že tisti dotik je bil preveč in ni mogel tvegati… česarkoli že.

tagged: june! smitten2

Naslov sporočila: Re: apartment no. 22 Ned Jun 23, 2013 7:27 pm

tag; wade

če jo je prej zgolj rahlo zmedel, mu je sedaj to uspelo izvesti v celoti. kaj točno naj bi mu razlagala? da si je lahko predstavljala, kakšno uničujočo in obenem čudovito moč ima lahko ljubezen? a obenem ni verjela v pravljice in ne v srečni konce, ker noben konec ni mogel biti srečen. in kako je sploh lahko govorila o nečem, česar ni poznala. da, ljubezen v obliki blage afekcije in navezanosti, to že. ne pa tiste življenje spreminjajoče sile, ki te v celoti prevzame in noče izpustiti za nobeno ceno. ni se nameravala slepiti niti s tem, da jo utegne kdaj sploh okusiti. ''da, bila je samo preprosta zavrnitev. in ti jih nisi bil vajen. samo zato se gre. in ker sem te zavrnila, si si zdaj vbil v glavo, da...'' je hitela govoriti kar sredi njegovih besed, ob njegovem vprašanju pa obstala, ko je povsem narobe prevedel njene besede v svoj jezik. ''da, prevarala sem ga in stojim pred osebo, s katero sem to storila,'' je jezno izrekla in stisnila dlan v drobno pest ter jo spustila navzdol ob bok, da ji ne bi slučajno padlo na kraj pameti, da bi začela udrihati po njem. ne bo bila že v naprej izgubljene bitke. ''ne morem verjeti, da si tako slep in gluh,'' je zamrmrala in zmajal z glavo. zakaj je ni poslušal? zakaj je moral vrteti vse naokrog, ko je obstajal precej ravna linija od njenih besed do njihovega pomena. ne bi ga ustavila. vrnila bi mu poljub in se podala nekam, od koder vrnitve ni bilo. dovolila bi mu vse. dovolila bi mu marsikaj več kot je en poskus poljuba in potem bi naivno ostala v port charlesu. slej kot prej bi postala nesrečna in on bi v nekaj tednih pozabil, da se je karkoli sploh pripetilo.

ne, ni verjela, da je bil res tak izmeček. a sedemnajstletno dekle bi od njega pričakovalo več, kot ji je imel ponuditi. šlo se je zgolj za zgodovinska dejstva. osnova človeške narave. temeljno pravilo mladosti. ''ne šalim se,'' je odvrnila. vidno se je zdrznila, ko je dvignil dlan proti njej, četudi je šlo za skoraj neobčuten dotik. ''si prepričan? da je to pod mojim nivojem? mar ni bila tvoja prva ugotovitev, da nisem več ista,'' je spregovorila in se trudila prezreti, kako jo je koža skelela pod njegovimi prsti. trudila se je z vso močjo, da se njen glas ni tresel in je ostal povsem ravnodušen. seveda ji je spodletelo, če je gledal naravnost vanjo in iskal neko potrditev. potrditev, da ni več isto dekle, temveč se je spremenila in jo lahko zdaj mirne volje vrže v koš ljudi, s katerimi noče imeti opravka. ne bo zares spala z jonathanom, to je bil tisti del, ki mu ga ni povedala. ni nameravala zares spati z njim. samo razširiti govorice in upati, da bodo ljudje nasedli. njene ustnice so se zatresele ob njegovih besedah. stisnila skupaj ob njegovem preiskajočem pogledu. dajal ji je možnost izhoda – opcijo, da se ne spusti v nekaj, kar jo utegne pokopati. lahko se bo načrt grdo izprižil, lahko bi uničila samo sebe. vračala mu je pogled s skrajno trmo in nekje vmes opazila, da so se tudi njegovi stebri za minljiv trenutek zamajali. poskusila se je umakniti in kar steči iz njegovega stanovanja, ko se je oklenil njene roke in je samodejno napravila korak bližje njemu. ''lahko je govoriti sedaj. da ti ni vseeno...'' je hotela nemudoma iztrgati roko stran, a prehitel jo je, ko jo je izpustil. ''ne. prav ničesar ne razumeš. prav ničesar,'' je odkimavala in stala na mestu poleg njega, s pogledom zavrtanim v sredino njegovega prsnega koša. ''ne bi smela priti sem. oprosti. am. ne bo se ponovilo.''

Naslov sporočila: Re: apartment no. 22 Ned Jun 23, 2013 7:57 pm

sam sebe je sovražil, ker je šel in preobrnil njen popolnoma nepričakovan obisk v nekaj takšnega. preteklost bi moral pustiti pri miru – ne glede na vse bi moral držati jezik za zobmi. ampak ni bil tiste vrste človek, ki bi pohlevno kimal in se pretvarjal, da je bilo vse v redu. da je bila nazaj in da je bilo to krasno in je bil srečen, če pa je imel nekje globoko v sebi toliko mešanih občutkov, da sploh ni vedel, kaj za vraga naj bi storil. ni vedel, in zato je storil tisto, kar je storil vedno – stvar je zajebal, kolikor je pač bilo mogoče. kakšen kreten je bil. včasih se je spraševal, v čem je sploh smisel. počutil se je patetično, ko je takole zrl vanjo in upal ne neko potrditev; nekaj, majhen znak, da se mu ni samo zdelo, da ni bilo vse samo v njegovi glavi. »ah, daj no, june -« je začel, nato pa na sredi stavka premolknil ob njenih besedah. prevarala ga je z njim? to ni imelo preveč smisla, a vendar se je zdelo tako zelo smiselno in pomirjujoče na nek čuden način, ki ga je lahko uvrstil na seznam stvari, ki jih ni razumel. motil se je, to je bilo zdaj očitno. ampak wade vsekakor ni bil dober v popravljanju situacij, vsaj ne zares.
morda ga je čisto malo prizadelo, ko se je zdrznila ob njegovi potezi. pogled je upiral v njene oči z neko pritajeno jezo; z nekim besom in nejevoljo in morda ljubosumnostjo, ki je ni poznal. ni bil ta zmešan, posesiven moški. a vendar, nenadoma je ugotovil, da ga je bilo strah zanjo. če se bo ujela v kaj takšnega, jo bo za vedno zaznamovalo. »samo dobro ti hočem,« je odvrnil na njene besede. ni bilo več sledi jeze v njegovem glasu – morda nekaj razočaranja, ker tega ni sprevidela, ko pa se je vendarle zdelo tako očitno. spet je zajebal. zavrnila ga je; njen glas je bil razočaran in prizadet in tega ni maral. tega ni dobro prenesel. »june, ne,« je rekel, zmajal z glavo in se ustavil, preden bi lahko segel do nje. »poslušaj me. razloži mi. povej mi vse, prenesel bom in tukaj bom zate,« je dejal, njegov glas pa je pridobil nek nenavaden ton. nikoli ni bil iskren. nikoli ni na takšen način govoril stvari, ki jih je resno mislil. in vendar je bil tukaj. počutil se je skoraj tako, kot da bi jo ponujal srce na dlani. morda ne ravno srce, ampak vsekakor… nekaj pomembnega. »prosim, prosim, ne oditi. zajebal sem, okej? poln sem sranja in nikoli ne bi smel reči ničesar od tistega. žal mi je.« k vragu, wade bradoford se ni nikoli opravičeval. to je bil pomemben mejnik – ampak ni je hotel izgubiti, sploh ni opazil, kakšne besede so se zdaj usipale iz njegovih ust. »edina oseba v tem mestu sem, ki te ne bo obsojala. stal ti bom ob strani. pozabil na pretekle pol ure in… saj veš,« mu je besed nenadoma zmanjkalo. ni bil dober pri teh stvari – k vragu z vsem skupaj, ampak ne bi mu moglo biti bolj mar. to mu ni bilo podobno in kljub temu je stal tukaj ter ji to pripovedoval s tistim pogledom, zaradi katerega je vedela, da je mislil resno. »ne obrni mi hrbta, june.« izraz na njegovem obrazu je bil nenavadno napet. skoraj prestrašen, ker bi ga lahko tokrat ona ponovno poslala k vragu in šla. »oprosti,« je nenadoma zamrmral. povsem nepričakovana besede od njega. povsem nepričakovana beseda za oba.

tagged: june! smitten2

Naslov sporočila: Re: apartment no. 22 Ned Jun 23, 2013 9:55 pm

tag; wade

umolknila je tudi sama, ko je spredvidel, kaj točno je rekla. ''nisem te poljubila nazaj, ampak... varaš lahko tudi v mislih in...'' je skomignila z rameni in napravila počasen dolg izdih. postajalo ji je vedno bolj neprijetno. kakor da bi bredla v vedno globjo vodo in čutila, kako jo hlad počasi zaobjema z vseh strani, dokler ji ne bi gladina segala do prsi, do vratu, preko glave in bi dokončno potonila pod težo njegovega pogleda. ''bilo je dolgo nazaj,'' je ne povsem prepričljivo zdrdrala in zamahnil z dlanjo nekam v stran, češ nič takega. ni mogla ravno trditi, da sta bila zgolj otroka. bila sta na pragu tiste velike prelomnice, ko dokončno pustiš otroštvo za seboj in sprejemaš nove izzive. odrasteš. ni vedela, kaj hoče. vendar tega ni vedela niti zdaj. je sploh kdo? ''vem,'' je hitela prikimavati. hoče ji samo dobro, a zdajle ni potrebovala nekoga, ki bo dober do nje. hotela je nekoga, ki jo bo pripravil do tega, da se sooči z vsem. da se neha skrivati ob strani in se dokončno sprijazni, da je življenje v port charlesu teklo naprej mimo nje. da je april spala s trevorjem, se z njim zaročila. da je on šel naprej in občasno prejel kako njeno sporočilo na odzivniku, ki ni bilo dovolj, da bi dvignil slušalko in jo poklical nazaj. bilo je toliko stvari, ki jih je morala sprejeti. ''ne, wade. tega se ne razlaga. to bi moral preprosto vedeti. čustev človek ne more razložiti,'' je popustila še zadnja kontrola, ki jo je imela, ko jo je nevede spravil na kolena. le da se je nameravala upirati, dokler se bo dalo. videla je končni izid – vdala se bo in se prepustila toku, preživela nekaj lepih dni v njegovi družbi in potem bo morala oditi. ker bo spet dobila tisti občutek utesnjenosti in bo potrebovala zrak. on pa ne bo odšel z njo.

''moram oditi. prej kot slej bom odšla – ali zdaj, ali jutri, ali čez nekaj let,'' je zašepetala in s široko razprtimi očmi, ki so jo pričenjale prav nadležno skeleti, gledala vanj. ni poznala te strani. to je bilo tisto, kar je tako skrbno skrival pred vsemi. kako je lahko kdorkoli tega moškega pred njo sploh lahko opisal kot divjega in nasilnega? kot slabega? bil je popoln – srčen, močan, iskren. ''wade,'' je izrekla njegovo ime ob prošnji in opravičilu, obojem izrečenem v enem samem dihu. hotela se je premakniti naprej proti njemu in nekako ji je uspelo poslati signal vse do nog, ki so napravile nekaj korakov. in dlani zaobjele njegov obraz, ko se je ozrla navzgor. prisilila se je, da s pogledom niti za hip ni ošinila njegovih ustnic, ker bi bila skušnjava prehuda in ker je vedela, kam bi peljalo. raje je uničila samo sebe z nesmiselnim maščevanjem, kakor predala vse niti v njegove roke in pustila njemu, da jo uniči lastnoročno. samouničenje bo bolelo manj. ''nikogar ni bilo za mano, wade,'' je zamrmrala in konice prstov zakopala med temne lase, še vedno rahlo vlažne od prej opravljene prhe. nikomur ni bilo dovolj mar, da bi prišel za njo. in vedel je, kje je, prekleto, vedel je. ''sedeminosemdeset,'' je njen dotik izgubil nežnost, ko se ga je oprijela z vsemi močmi in z eno dlanjo zdrsnila navzdol do njegovega ramena. ''sedeminosemdeset poskusov,'' je ponovila in se namrščila. ''hotela sem te polju-biti nazaj, oprosti,'' se je njen glas izdajalsko zlomil sredi najpomembnejše besedice, ko je stopila na prste, da bi prišla bližje njemu. ne, ni ga poljubila. njene roke so se ovile okrog njegovega vratu v čvrstem objemu in z olajšanjem je vdihnila vonj njegovega kože globoko vase. ''žal mi je,'' je zamrmrala kraj njegovega ušesa. obrnila mu bo hrbet. kmalu.

Naslov sporočila: Re: apartment no. 22 Pon Jun 24, 2013 6:11 am

bil je… bil je šokiran, vsekakor. vrgla ga je iz balance in tega ni bil navajen, niti pomotoma. to je bilo nekaj novega in izjemnega in vsekakor ne prijetnega. daleč od tega. počutil se je tako prekleto izgubljeno in kot da bi izgubljal tla pod nogami. celoten svet se mu je trenutno obračal na glavo. kot da bi postajal druga oseba, ko je končno le priznal tisto, kar je podzavestno vedel že od nekdaj, ampak ni nikoli popolnoma dojel. vsaj ne zavestno, vsaj ne popolnoma zavedno. june je bila tista oseba, ki je zanj predstavljala nekaj posebnega. june je bila nekdo, ki ga je vedno hotel zase. vedno je bil posesiven do nje; vedno je preziral trevorja in verjel, da ni bil dovolj dober zanjo. nihče ni bil dovolj dober zanjo. niti on sam. bi jo res bil sposoben osrečiti ali bi skupaj preživela samo nekaj tednov, v katerih bi se spremenil in postal oseba, ki ni nikoli hotel biti, dokler je ne bi naposled potisnil od sebe. zakaj tega ni ugotovil prej? zakaj je sploh silil v to temo, če pa... če pa je bilo tako očitno, da mu ni bilo usojeno? bil je wade bradford. in to ni bilo ime človeka, ki bi bil nekoga sposoben ljubiti. v to je verjel; deloma zato, ker so ga tako prepričali ljudje. morda od daleč; morda po tihem, ampak vsekakor ne tako, kot naj bi razmerje izgledalo. zato jo je samo tiho poslušal, pogled pa upiral v neko naključno točko, ki ni bila tako zelo pomembna. ker je bilo to lažje.
njene naslednje besede so ga skoraj fizično zabolele. prosil jo je, da bi ostala. še nikoli se ni spustil tako daleč, ampak ona… ni je razumel. karkoli je rekla, je ni razumel in jo je obenem še predobro razumel. ker on ni bil tisto, kar bi hotela. potem pa se ga je dotaknila, ko je odprl usta, da bi ugovarjal. da bi ji razložil; ji razkril svoj pogled na vse skupaj. bila sta si različna, vsekakor, ampak morda – samo morda – bi jima lahko uspelo. in za tisto majhno možnost bi bil pripravljen tvegati. spravljala ga je ob pamet s svojimi dotiki. ampak prepoznal je tisto dokončnost v njih; prepoznal je slovo. »june,« je rekel, skoraj nemočno, ko je nadaljevala. »hotel sem najboljše zate. jaz to nisem nikoli bil,« je z istim, tako neznačilnim tonom glasu odvrnil na njene besede. lahko bi šel za njo? bil je že tam, v mislih je stokrat tekel v new york in jo poiskal ter jo poljubil, ampak v realnosti… to ni bilo pošteno. »ne bi ti smel povedati karkoli od tega. zajebal sem in zdaj te ne bo več nazaj,« je zamrmral, ko se je z dlanema oklenila njegovega vratu. v njegovem glasu je bila čudna bolečina, ko je pogled uprl v njene oči. »hotela si, ampak nisi. odbila si me, june. ni se šlo za zavrnitev – v tem sem videl boleč opomin na to, da nikoli ne bom… da nikoli ne bom dovolj dober in da si to vedela. pred seboj si imela vse. pred seboj si imela cel svet. bil bi ovira. zlomil bi ti srce. tega si ne bi zaslužila,« je bilo zdaj v njegovem glasu nekaj dokončnosti. june je bila popolna. june je bila popolna, on je to vedel in zato… zato ni imel problemov s sprejemanjem tega. le da je ni hotel izgubiti. ne zaradi tega; ne tako. »prebolel bom. ljudje vedno gredo,« je dejal in vdihnil vonj njenih las. to je bilo res. to je bilo nekaj, kar so ljudje z njim pač počeli. ampak ni se mogel ustaviti, da ne bi ovil svojih rok okrog nje in je potegnil v objem. ni je niti poskušal poljubiti, ker je razumel, da to ni bilo tisto, kar je hotela ali iskala. a privil je njeno drobno telo k svojemu – njegova dlan je segla v njene lase, medtem ko se je druga ovila okrog njenega pasu. vedel je, da ne bo trajalo, pa čeprav se je zdelo tako… popolno, tako prav. a ni bilo mogoče.

tagged: june! smitten2

Naslov sporočila: Re: apartment no. 22 Pon Jun 24, 2013 7:32 am

tag; wade

če bi trdila, da se je gnusila sama sebi, ker so se njene misli odvrtele v temno prihodnost, ne bi niti slučajno prišla blizu resnice. preveč dobro se je zavedala, da stoji naravnost pred njim in čutila je njegov vprašujoči pogled. hotel je njo. razbrala je to iz kupa besed, ki so se malo poprej usule iz njegovih ustnic. ni bila neumna, verjela mu je. bilo bi naravnost patetično, če bi se začela prepričevati, da ji samo laže in jo skuša oviti okrog prsta. bil je wade. njej ni lagal. njej ni kopal jame. nje ne bo izigral. in vendar jo je nekaj ustavljalo, jo zadrževalo in vleklo nazaj v preteklost, da mu ni mogla v celoti pritrditi. ni zmogla odločno prikimati in ga poljubiti in mu zagotoviti, da ne bo več odšla. ker mu ni hotela lagati in to je enostavno moral verjeti. dovolj je imela laži in obetalo se ji jih je še cel kup. toda njemu nikoli ni lagala in to se ne bo spremenilo niti sedaj. za nobeno ceno. ''wade,'' je še sama znova in znova ponovila njegovo ime, ko so blazinice njenih prstov zdrsele prek strnišča brade na njegovih licih in ustvarile frenzijo grobih dlačic na njeni mehki koži. ''ne, nehaj, samo nehaj,'' ga je poskušala prekiniti. ''nisi ti tisti, ki se lahko odloča, kaj je dobro zame in kaj ne. to bom počela sama. in vem, da ga ne maraš in vem, da ga nikoli nisi odobraval. ampak trevor je bil takrat dober zame. ker sem bila mlada in ker sem vedela, da ne bo peljalo nikamor,'' je naenkrat po prostoru odmevalo zgolj njuno pridšeno mrmranje, namenjeno le malemu svetu, ki sta ga ustvarila okrog sebe. ''in nočem najboljšega.''

prav obupano se je oklenila njegovega vratu, ko je obraz zakopala v njegovo ramo in ob njegovo lice in s svojim podrsala ob njegovem obrazu. leta nazaj tega ni smela storiti. leta nazaj je bilo toliko ovir, za katere ni vedel in katerih ne bi hotel priznati. zdaj? zdaj je na poti začasno stalo le njeno maščevanje. vedela je, da ji je dal proste roke, zeleno luč, naj naredi kar mora. ampak dvomila je, da jo bo sploh hotel še pogledati, ko bo končala. če se bo gnusila sama sebi, le kako se ne bi njemu še petkrat bolj? ''nazaj sem, wade. tukaj sem. in zaenkrat ne grem nikamor. ne, če bom imela razloge, da ostanem,'' je z ustnicami zdrsela prek linije čeljusti in se ustavila ob bradi. ''preteklost, wade. to je preteklost,'' je tokrat dlan stisnila v pest in z njo šibko udarila po njegovem ramenu brez pravega namena ali storjene škode. ščemenje v očeh je postajalo neznosno in stiskala je veke skupaj, da bi ga pregnala. da se njena brada ne bi zatresla, ko je govoril o slovesu in odhodi. šele prišla je in jo je že pokopal. zakaj ni počakal? zakaj ji ni dal priložnosti, da popravi vse sranje, ki ga je njena vrnitev povzročila? da poračuna s sestro in trevorjem, da počisti pred svojim pragom. zakaj ni mogel razumeti, da ni bila pripravljena, da naglas prizna, da je bila prav bedasto zagledana v wada bradforda že mnogo preden je z njo delil steklenico piva in jo poskušal poljubiti? ''bumerang,'' je zašepetala ob njegovo uho in prsti so se krčevito stisnili okrog materiala njegove majice. ''vrne se. vedno se vrne,'' je nadaljevala s šibkim nasmeškom in prikimala, ko je pogledala proti njemu: ''obljubim.'' počasi je popustila svoj oprijem in zaprla oči, ko se je izvila iz njegovega objema. dvignila je dlan proti svojim ustnicam in se jih dotaknila s konicami prstov, ko se je spomnila na približek najboljšega poljuba, ki bi ga nekoč utegnila imeti. ''bumerang, wade, bumerang,'' je pograbila torbico s sedežne garniture in se zadenjsko pomikala proti izhodu. obdržala je tudi drugo obljubo – ni mu obrnila hrbta.

Naslov sporočila: Re: apartment no. 22 Pet Jun 28, 2013 6:02 am

pojma ni imela, kaj je počela. počutil se je tako prekleto nemočnega in prav nič ni mogel storiti, da bi jo pripravil do tega, da bi vsaj premislila tisto, kar je nameravala storiti. hotel jo je prijeti za ramena – jo stresti in ji povedati, da s tem ne bo pomagala nikomer in da preprosto ni bila tiste vrste oseba, ki bi morala prizadeti druge samo zato, da bi dobila neko zadoščenje. wade načeloma ni bil tip človeka, ki bi ga skrbelo za druge. pustil jim je svoj mir; dokler niso motili njega, se vtikali vanj ali mu povzročali težav, mu je bilo popolnoma vseeno. ampak ona ni bila kdorkoli. njo je od nekdaj cenil; zanjo je imel poseben prostor v srcu in zaradi tega se je sovražil. samo poslušal jo je, ko je govorila. videl ji je v očeh – sploh zdaj, ko je bila tako blizu, da bi jo lahko s takšno lahkoto stisnil k sebi; jo poljubil in ji povedal, da bo še vse v redu in da bo on naredil vse tako, da bodo stvari zanjo popolne. a tega ne bi sprejela. in spet – kot tistega zadnjega dne na gradbišču – bi mu zlomila srce. ostre bolečine takrat ni prepoznal – jo je pa zdaj. bila je ista, identična bolečina tisti in najhuje je bilo to, da ni vedel, kako naj situacijo popravi.
slišal je njen šepet – vedel je, kaj pomeni, ampak ni hotel verjeti. tesno je zatisnil oči ob tem, kot da bi s to preprosto potezo lahko vse skupaj izbrisal in začel znova v trenutku, ko je pozvonila pri vratih. v tistem presnetem trenutku, ko se še ni zavedal tistega votlega občutka v sebi, ki ga je napolnila v trenutku, ko jo je privil k sebi in ovil roki okrog njenega telesa. bilo je preprosto. morda je imel občutek praznine, a bilo je preprosto in življenje je bilo lažje, ko je bila june samo glas na posnetku, ki si ga je včasih vrtel znova in znova ter se nasmihal ob trenutkih, ko je postala in ko je lahko v njenem glasu slišal, da se je tudi ona smehljala. ta način življenja je bil preprost. a zdaj je bila tukaj. pred njim. zdaj je vedel, da ni bilo res tisto, kar so ljudje govorili – wade je bil brez srca, prav, ampak samo zato, ker ga je ukradla. pred leti. v času, ko se tega ni zavedal. »june, ne. ne bo isto; ne moreš me tako gladko zabiti. nisi prekleti bumerang in ne bom te čakal,« je zamajal z glavo ob njenem dotiku, čeprav je vedel, da je bila to laž. vase bo zlival viski in preživljal noči z neznankami, ampak vedno bo v množici iskal njen obraz. ko se bo vračal domov v jutranjih urah, bo poslušal njen glas na posnetku. kako patetičen je bil. »june, ne,« je zmajal z glavo, njegov glas je bil zdaj skoraj neslišen, ko je gledal naravnost v njene oči. šla je. prosil jo je in ona je šla. ko je izginila, bi se lahko sesedel. namesto tega si je nalil kozarec viskija ter zrl predse. preveč zbegan – preveč zlomljen – da bi lahko normalno premišljeval o čemerkoli. in v zraku je še vedno bila ona – zdaj je vedel, da bo njeno prisotnost vedno čutil v razpoki njegovega prekleto neumnega srca, ki jo je pustila za seboj.

tagged: june! smitten2

» apartment no. 15,
» apartment A3,
» apartment no. 20
» apartment no. 2,
» apartment C2,

apartment no. 22

apartment no. 22

Similar topics

Similar topics