MELANIE JUDITH DANIELS

-

TWENTY-FIVE • JOURNALIST • ROSIE HUNTINGTON-WHITELEY

za trenutek se je izgubila v zelenih očeh, ki so jo intenzivno opazovale. z roko je zdrsela skozi mehke lase barve temne čokolade, se poigrala s tistimi najkrajšimi na vratu. tako lep je bil. zaprla je oči in globoko vdihnila rahel vonj po kolonjski, njeni najljubši. najbrž jo je uporabljal zgolj zaradi nje, tepček. z obrazom se je približala njegovemu, tako da sta se njuna nosova dotikala. »ljubim te, mel,« je zamrmral, njegov topel dih jo je pobožal po ustnicah. obstala je, nesposobna kakršnekoli reakcije. slišalo se je tako narobe, tako… zavezujoče. ni hotela, da jo ljubi. ljubezen te uniči, počasi, od znotraj. bila je premlada za kaj takšnega, pred seboj je imela še skorajda celo življenje. in v tistem trenutku je spoznala, da najbrž tudi ona njega ljubi. brez odlašanja se je izvila iz njegovega toplega objema in mu obrnila hrbet. odšla. ignorirala je njegove presenečene klice in pospešila tempo, ko ga je zaslišala za sabo.

lahko bi rekli, da mi je neodgovornost že prirojena. moja mama je klepetava prostitutka, ki se je zaljubila enkrat in kasneje to obžalovala. v veliko pogledih sem ji neverjetno podobna, bolj kot bi si sama želela. res je, da jo imam rada – nenazadnje me brez nje ne bi bilo na svetu -, toda velikokrat me njeno obnašanje plaši in nikoli je nisem pretirano spoštovala. problem je prav v tem, da se večino časa obnašam prav toliko neresno in na trenutke skorajda otročje kot ona. strah me je. strah me je moje lastne neuravnovešenosti in nesposobnosti prevzemanja večjih odgovornosti. ljudje me že zaradi družine ne odobravajo, sama pa s svojim karakterjem le še prilivam olja na ogenj; to je tudi eden izmed razlogov za izbiro poklica. da sem se lahko čim prej pobrala iz phoenixa, pobegnila od prezirljivih pogledov in kupom govoric, tako neresničnih kot tudi resničnih. vse od mojega petnajstega leta sem se selila – new mexico, kansas, oklahoma, texas. živela sem od denarja bogatih sorodnikov, ki sem jih bog ve kako izvohala in jih šla prosjačit. ni me bilo sram, pravzaprav niti pomislila nisem na kakršenkoli ponos, ki bi mi to lahko preprečeval. hotela sem uživati življenje. zabavala sem se z moškimi, tako bogatimi kot tudi povsem povprečnimi. pomembno mi je bilo le, da je bil simpatičen in čeden, z dobrim smislom za humor. pri nikomur nisem… pardon, pri skoraj nikomur nisem ostala dovolj dolgo, da bi se imela možnost navezati. vedela sem, kako uničujoče bi bilo kaj takšnega, predvsem zanj. pa tudi zame, konec koncev – nikoli nisem hotela biti lomilka src. toda kako že pravijo, tudi najboljšim kdaj spodleti. bil je neizmerno čeden, nekaj let starejši od mene in blazno ljubezniv. nekako se nisem mogla odtrgati od njegove topline in domačnosti, dovolila sem si ljubiti in s tem dala možnost tudi njemu. in potem sem odšla, ker sem se prestrašila odgovornosti. kljub temu da sem ga ljubila – še vedno ga – nisem bila sposobna izreči dveh preprostih besed, ali sprejeti njegovih. bilo je pred štirimi leti v teksasu, in takrat sem pobegnila v port charles. še vedno me žre, ker sem nehote zlomila srce, ki mi ga ne bi bilo treba, seveda me. vendar mi to ne preprečuje početi stvari, ki so mi najbolj pri srcu, se zabavati in najverjetneje večino časa pošteno živcirati ljudi okrog mene. ampak hej, to imam v krvi.

BAMBI! • ENOUGH • INBOX