and when I fell hard, you took a step back.

tag; wade

v živo se je spomnila, kako ji je pred tremi leti pot prekrižala connie hunter in jo pahnila v ramo, da se je opotekla nazaj. navrgla je nekaj sranja o tem, da je june navadna cipa in da je noben moški ne bo želel, če se bo obnašala, kakor da je ena od njih. nato je deset minut nalagala o tem, da fantje hočejo urejena dekleta s svetlimi lasmi in nalakiranimi nohti. dekleta, ki ne hodijo naokrog v blatnih kavbojskih škornjih in ne preživljajo cele dni na soncu, da so prav grdo delavsko porjavele. takrat je samo zavila z očmi in stopila mimo nje na šolskem hodniku, vendar je bilo tovrstnih komentarjev v preteklosti preveč. vsekakor dovolj, da se je nanje navadila in jih občasno celo povsem preslišala. vsekakor toliko, da je občasno nalašč preskočila obisk gradbišča, kjer dela njen oče in se raje odpravila kam drugam. izkazalo se je, da je sama prej dobila fanta kot connie hunter. prej dobila prvi poljub, prvega fanta, izgubila nedolžnost in lani osvojila krono na enem od bedastih srednješolskih plesov, ki se ga je udeležila s trevorjem in preostanek noči preživela na zadnjih sedežih njegovega avtomobila. trajalo bo še nekaj časa preden se bo povsem rešila vseh oznak, ki so jih poskušale prilepiti nanjo zgolj zaradi nesmiselnega ljubosumja. trevor je bil zavidanja vredna trofeja, čeprav sama nanj nikoli ni gledala kot na značko ponosa, ki bi jo razkazovala naokrog in se postavljala z njim. bila sta pač skupaj in drugo ni bilo pomembno. potem so bila tu še natolcevanja, da za njegovim hrbtom spi z drugimi. wadom bradfordom, če smo čisto natančni. še ena v vrsti milijona govoric, ki jih sprožajo zlobni jeziki. nikoli ni trdila, da wade ni privlačen. morala bi biti slepa, da bi trdila kaj takega. a bil je wade bradford in kakšen rang višje od vseh ostalih.

odložila je kladivo v kovček z orodji in napravila korak nazaj, da se mu je umaknila s poti. april je bila kdo ve kje, sama pa se je javila, da pomaga dokončati ogrodje neke nove hiše, ki so jo gradili na obrobju mesta. večina delavcev je poniknila v tovornjake in se odpeljala domov na težko prigarane večerje, ona pa je pomagala njemu. oče ji je že pred eno uro namenil grozeč pogled, ki ji je jasno povedal, naj se drži ven iz težav. kakor da je vanje rinila nalašč. no ja. morda včasih malce nalašč. ''stari beckett me je pred svojim odhodom opomnil, da ne smem oskruniti tvoje nedolžnosti,'' se je posmehnila pri sebi, ko je čepel na tleh pred njo in zapiral kovček. z njim je bilo lažje. pravzaprav ji je bilo ob vseh moških lažje kakor ob dekletih. poznala je njihovo govorico in vedela je, da nikoli ne bodo ovinkarili, marveč vse povedali iz prve in brez nekih dvojnih in skritih pomenov. ''še vedno je prepričan, da si svetnik in jaz utelešenje hudiča,'' je zavzdihnila z rahlo iskrico v očeh, ki je jasno govorila o tem, da trditev ni bila prav daleč od resnice. ''imaš še kaj piva v avtu od vikenda?'' je pomignila proti njegovemu jeklenemu konjičku in se sama sklonila navzdol, da je dvignila težak kovček navzgor in se pomaknila v smeri njenega prevoza domov. ''predlagam... in res samo predlagam, da ne bi potem kdo trdil, kako sem te prisilila... da pospraviva vse in si privoščiva steklenico ali pet?'' mu je namenila nadvse nedolžen nasmešek, kateremu ni zaupal prav nihče v tem bednem malem mestu.

brez prave zavzetosti je zlagal stvari v kovček in s pogledom mimogrede ošinil zdaj že prazno gradbišče. načeloma ni bil ravno prvi prostovoljec, ko je bilo treba ostati dlje in prelagati stvari naokrog še po tem, ko so vsi nekam poniknili. a vsake toliko časa je pač ostal – čeprav bi tokrat lagal, da je čutil potrebo po trdem delu in prelaganju vsega. glavni razlog je bil najbrž poleg njega in se je trenutno ubadal s kladivom. june beckett je bila hči njegovega šefa – hči, ki je bila nenavadno domača na gradbišču in morda jo je ravno zaradi tega po svoje občudoval, sploh ob poplavi sedemnajstletnic, ki so naokrog peketale z visokimi petkami in se pretvarjale, da so nekaj, kar niso bile. june je bila prav zares redkost in na njej je bilo tudi nekaj nedoločno fascinantnega, česar ni znal popolnoma definirati, kar je spadalo pod razloge, da je še z večjim veseljem preživljal čas z njo in iskal tisto lastnost, ki je izstopala. pa čeprav, resnici na ljubo, ne bi potreboval razlogov, da bi preživljal čas z njo. a tudi to je bilo samo in zgolj v njegovi glavi – ni bil človek, ki bi z ljudmi delil svoje misli, sploh pa ne takšne.
ob njenih besedah je dvignil pogled in se zarežal. »o ja, to bi bil pa res problem,« se je strinjal z izrečenim, pa čeprav ni bila kakšna skrivnost, da kaj tako bizarnega, kot je bila njegova nedolžnost, že dolgo ni več obstajalo. pustil jo je pri neki bujni rdečelaski, ki je bila v mestu za nekaj časa kot asistentka njegove učiteljice – pa ne, da bi bilo to bistveno. »ah, june, priznajva si: če bi hudič obstajal, bi bila ti njegov najboljši približek. to vedo vsi,« ji je pomežiknil. tudi ona ni bila ravno na vrhu seznama zglednih meščanov – vsake toliko časa je odjeknila vest o nečem, kar je naredila. medtem ko so se vsi ostali zgražali, se je on zabaval. nikoli si ne bi mislil, da bi njegov sicer zadrt šef bil sposoben vzgojiti nekoga tako divjega in povsem brez meja, kot je bila ona. »mislim, poglej se, no,« je to priložnost izkoristil, da je s pogledom počasi zdrsnil po njenem vročem telesu – kar si je sicer tako ali tako vsake toliko časa dovolil. »daj to meni,« ji je iz rok spretno izmaknil težak kovček in ga skupaj s še enim odnesel proti svojemu avtomobilu. odprl je pritljažnik in ju odložil, medtem ko je s pogledom ošinil cel kup steklenic, ki so zavzemale preostanek prostora. pustil ga je odprtega, ko se je odpravil do nje. ravno se je sklanjala nad enega izmed kovčkov in izkoristil je priložnost, da je ovil roki okrog nje in jo dvignil v zrak. »in jaz predlagam, da pustiva delo pri miru. saj veš, za pozneje,« je spregovoril v njeno uho, čeprav se je moral za to zakopati med njene lase. brez večjih problemov jo je s seboj odnesel do avta in jo nežno odložil na tla. »bo to dovolj za mestnega hudička ali potrebuješ več?« se je pozanimal, ko je s pogledom ošinila vsebino pritljažnika, potem pa pograbil dve steklenici, ju odprl in eno podal june ter jo umaknil k sebi, ko je segla po njej. »na kaj nazdravljava?« se je pozanimal, ko je njegov pogled zavrtal v njene oči.

tagged: june.^^

tag; wade

''se strinjam. dvomim, da bi zmogel preživeti divji seks na zadnjih sedežih,'' so se njene ustnice razširile v širok zafrkantski nasmešek. vedela je, da bi se morale njene misliti samodejno preusmeriti na trevorja in morda celo na njun zadnji podvig na tleh njene sobe. a vendar se ji je pred očmi prikazala prej izrečena podoba in morala se je prisiliti, da je izraz na njenem obrazu ostal nedotaknjen in ni izdala, kaj se v resnici plete po njeni glavi. ''ali pa. govorice pravijo... no ja, koga briga kaj pravijo. vsi vemo, da niti slučajno nisi osamljen devetnajsletni ubogi devičnik,'' je zamahnila z dlanjo in ob njegovih besedah uprla dlani v bok. ni se nameravala pretvarjati, da je užaljena ali prav zaigrano zavzdihniti ob tej obtožbi. ''hudič nima prav nič proti meni. pometem ga pod predpražnik,'' je namesto tega skomignila z rameni. ''nisem tako zelo grozna, to veva oba. občasno zaidem v kak problem ali dva in tisti požar zadnji teden res ni bil moja krivda,'' se je namuznila, ko je dvignila pokonci kovček in se odpravila z njim proti avtomobilu, pri tem pa se v naslednji minuti prav dobro zavedala njegovega pogleda, ki je drsel prek prepotene bele majice z naramnicami, čez prav beden izgovor za kratke hlačke in dol do umazanih superg, ki jih je navadno nosila na gradbišču. verjetno je izgledala prav nemarno. vedela je, da je cela prašna od prahu in peska. ''lahko bi nesla sama. ne skrbi me, da bi si zlomila noht ali o moj bog, okrušila lak!'' se je uprla njegovi pomoči, a kovček vendar izpustila, ko ga je potegnil iz njenih rok.

sklonila se je dol, da bi zaprla še drugi kovček in se ravno ukvarjala z zapahom, ko se je par močnih rok ovil okrog nje in jo dvignil v zrak, da je izgubila tla pod nogami. po začetnem šoku in vzdihu presenečenja, se je oprla na podlahti, ki so jo držale pokonci in se ni pretirano opirala prenašanju nazaj do avtomobila, kjer jo je končno spustil na tla. ''roke k sebi, gospodič,'' ga je ne ravno nežno boksnila v golo ramo, ko se je oprla navzdol na tla prtljažnika in sedla na sam rob, medtem ko je šaril naokrog za steklenicami. hitro se je trudila prezreti, kako je njeno kožo prekril drget ob njegovem mrmranju v njeno uho. nadela si je gotov nasmešek in vzel iz njegovih dlani odprto steklenico piva ter napravila dolg požirek. ''jutri imam rojstni dan. osemnajst let,'' je odvrnila, kakor da je to zadosten razlog za slavje. in verjetno je bil. po drugi strani pa ni bila pretirana navdušenka nad zdravicami. kakor da potrebuješ izgovor, da si privoščiš nekaj alkohola. ''z april sva kupili dve vozovnici za new york...'' mu je izdala s pomenljivim nasmeškom. beckettovi bosta spet zarili naravnost v težave in s kilometrov daleč se je videlo, da se načrt ne bo najbolje izšel. a verjela je, da bosta vseeno uživali in to je bilo najpomembneje. ''upam, da boš to obdržal zase, da? trevorju nisem nič omenjala, ker bi naju verjetno poskušal ustaviti. in gospod beckett ne ve iz očitnih razlogov,'' je pobingljala z nogama, ki sta viseli dol prek roba prtljažnika, v katerem je sedela. dovolila si je nov požirek piva in odmaknila pogled stran od wadea. ''se ti zdim preveč prostaška?'' je naenkrat bleknila in dodala jezen zavzdih, ker je sploh načela to temo. ''connie hunter mi je nekaj let nazaj rekla... na kratko povedano, da preveč spominjam na prostakinjo, da bi me moški jemali resno. ampak trevorja to očitno ne moti. vendar on res ne more objektivno soditi o tem...'' se je hitro ustavila in dvignila pogled nazaj k njemu.

ob kakšni drugi priliki bi presenečno privzdignil obrvi nad takšnimi besedami, a to je bila june in zato se je moral samo zasmejati, ko je stresel z glavo. »dvomiš? pa ne. po mojem bi imela ti več težav kot jaz,« je bil njegov glas zdaj povsem prepričan. dobro znano dejstvo je bilo, da je bil wade… zelo živahen na tem področju, čeprav sam o tem ni govoril in tega niti ni izpostavljal preveč. s pogledom jo je ošinil ob omembi govoric in nato pokimal ob njenih besedah. »ja, koga briga, kaj pravijo govorice. v bistvu je skoraj zabavno, koliko stvari spravijo na dan ljudje, se ti ne zdi? ampak to je pač prekletstvo majhnega mesta. še sreča, da mi je vseeno,« se je namuznil, ko je v glavi na hitro preletel vse govorice, ki so jih že spravili ven o njem. no ja, resnici na ljubo je bilo precej stvari resničnih. bil je nasilnež; problem, so pravili. nekdo, ki bo s svojim brezglavim in zaletavim vedenjem popolnoma uničil lastno prihodnost in ubogega očeta. zbral se je in se osredotočil na njene besede, ki so na njegov obraz spet zarisale nasmešek. »ja, imaš prav. mislim, en majhen požar tu in tam pa res ni kaj posebnega,« jo je podražil. požar ni bil tako majhen in ko je v roke vzel časopis, je preprosto moral zmajati z glavo, ko je videl, koliko škode ji je uspelo povzročiti. bila je tako divja in neukročena, ampak še vedno se mu je po svoje zdela… no ja, dokaj popolna. otresel se je teh misli in podobe njenega telesa, ki mu je pred očmi ostalo tudi po tem, ko je odvrnil pogled, ter sam pri sebi zavil z očmi. da bi si odkrušila lak? groza. bila je tako posebna, sploh če jo je primerjal s preostalo žensko populacijo, da je bilo kar neverjetno.
»to je pa zelo bolelo,« se je zasmejal ob njenem udarcu v ramo in še sam naredil požirek piva. steklenico je zatem odložil na rob prtljažnika in se zazrl vanjo. »zdaj si pa že cela odrasla, kaj?« se je nasmehnil in skomignil z rameni. njemu je vsekakor delovala bolj zrela, čeprav je znala biti tudi popoln otrok ob določenih trenutkih – a znala jih je pravilno izbirati, da ni nikoli stopila čez tisto mejo. medtem ko jo je poslušal, si je slekel belo majico brez rokavov, ki je bila do zdaj že popolnoma umazana in prepotena od dolgega dneva dela. vedno je s seboj vozil nekaj rezervnih majic, ker je bilo tako lažje. obrisal se je in si vrgel kos oblačila čez ramo, medtem ko je občudujoče zažvižgal. »new york, kaj? ti ni več dovolj povzročati težav samo tukaj?« se je namuznil in spet vzel svojo steklenico, da je naredil še nekaj požirkov. »vsekakor uživajta,« je skomignil z rameni in z roko zdrsnil skozi svoje temne lase. sam ju vsekakor ni nameraval ustavljati. verjel je v uživanje v življenju. a njene naslednje besede so ga za trenutek presenetile, da je pogled uprl naravnost v njene oči in malo pomislil. »preveč prostaška?« je ponovil, potem pa si ni mogel pomagati, da se ne bi iz srca zasmejal besedam, ki jih je slišal. končno je le zmajal z glavo. »trevor je idiot,« je z njo delil še več svojih misli. »ampak načeloma ne, nisi preveč prostaška. si drugačna od drugih deklet in ne razumi me narobe, ker je to naravnost osvežujoče in popolnoma osupljivo,« se je na njegovem obrazu zdaj zarisal polovičen nasmešek. »in veliko, veliko preveč dobra si za trevorja,« je zaključil, medtem ko se je sklonil v prtljažnik po svežo majico.

tagged: june.^^

tag; wade

''ne bi,'' je hitro odkimala in se naenkrat čutila dolžno, da mu zatrdi, da bi lahko prenesla karkoli. vendar je bila tole že pošteno nevarna tema. pogovor o seksu z njim? naenkrat je ozračje okrog nje postalo malce preveč vroče in ni imela dovolj zraka za normalen vdih. ni se nameravala sprenevedati o tem, kdo izmed njiju je bil bolj izkušen. brez pardona bi lovorike pobral on. vendar ni bila ravno nedolžno bitjece. ''resnici na ljubo, nihče od naju ne bi imel veliko težav,'' je zato skomignila z rameni, češ to ni nič kaj takega, čeprav je čutila mravljince vse do prstov na nogah, ko je izrekla tole malo laž. seks z njim. verjetno bi se katastrofalno odrezala, zasrala vse še preden bi se začelo. pobegnila. in res ne bi smela sploh razmišljati o tem, glede na to, da se je kakšne tri kilometre stran nahajal njen fant. ''torej je res? število deklet, ki so padle na tvoj nevaren šarm in se začele bedasto zaljubljati vate?'' je privzdignila obrvi v rahlem izzivu in se zazibala na robu prtljažnika, naprej in nazaj. da, na ne ravno prefinjen način je iz njega vlekla informacije. ''seveda je zabavno! prejšnji teden sem bila dvakrat noseča, trikrat splavila, bila odvisna od kokaina in oh, kupila sem si petelina – črnega,'' je zarotniško šepnila zadnjo besedo, ki je označevala daleč najbolj absurdno od vseh govoričk. ljudje so se igrali telefončke, si izmenjavali informacije, ki so bile že na samem začetku povsem zgrešene. nič čudnega, da so na koncu na dan prišle najbolj nesmiselne zgodbice. ''odrasla? ne bi rekla. počutim se mlajšo kot sem. obnašam se mlajše. nisem čisto prepričana, ali je to dobra stvar ali ne. ampak... osemnajst je vendarle malo večji korak? šola se je končala dva tedna nazaj, univerza v oktobru...'' je raje dvakrat premislila svoj odgovor, preden ga mu je podala: ''hitro gre.''

''greva samo na izlet,'' se je hitro nasmehnila, čeprav nasmešek ni bil povsem iskren. hotela je najti mamo. in kolikor je vedela, se je le ta nahajala v new yorku. možnosti da jo najde v tistem ogromnem mestu ni bilo veliko, vendar je bila pripravljena poskusiti. in nekje globoko v sebi je imela občutek, da se morda sploh ne utegne vrniti nazaj v port charles. torej bi tole kaj hitro lahko bil njun zadnji pogovor. kadarkoli. ''verjetno naju ne bodo spustili niti čez mejo. ne bi me čudilo, če bi naju ustavili že pri izhodu iz mesta, ker bi bili prepričani, da bova kaj razstrelili,'' je malce razbremenila ozračje, predvsem, da bi iz misli pregnala lastne pomisleke. spremljala ga je s pogledom, ko je ponovil njene besede in jih sama nemudoma obžalovala: ''saj veš – večinoma sem tukaj z vami in ne dišim ravno po rožicah, ko si takole mažem roke zraven delavce.'' z roko je nakazala proti gradbišču. ni se mogla pohvaliti s snežno porcelanastjo poltjo, čudovito manikuro, čistimi dragimi cunjicami. bila je ena izmed njih. ''trevor ni idiot...'' je hitro pričela obrambo njenega fanta, a je pozabila nanjo ob njegovem tonu. ''rad me ima. in prenaša cel kup mojih muk. me reši iz zagate, ko je to potrebno. kar je praktično vsak dan,'' je našla nekaj pozitivnih lastnosti. trevor je bil najbolje, kar bi lahko dobila. morda ni bil popoln in je ni vedno v celoti razumel, a podpiral jo je ne glede na vse. in pripravljen je bil ostati poleg nje v slabem in dobrem. ''drugačna? ena od fantov, torej. okej,'' je počasi prikimala in hitro zatrla drobec razočaranja. ''wade,'' je nato zamrmrala, ko je znova izrekel trevorjevo ime, in njena glava je sunkovito švignila pokonci. ''če te ne bi poznala, bi si mislila, da si ljubosumen,'' in ne, njen glas ni nosil niti najmanjše sledi humorja.

»tudi prav,« se je strinjal z njenimi besedami – neke vrste kompromis, kar se je tega tikalo. bosta kdaj izvedela? resnici na ljubo se wade ni maral spuščati v takšne teme. že samo misel na to, da bi z njo res pristal na zadnjih sedežih svojega avtomobila ali dejansko, kjerkoli drugje… ne, svoje misli je moral spraviti v bolj varno smer, preden bi mu na pamet padlo kaj neumnega. zbral se je, na srečo pa ga je tudi june v tistem trenutku zamotila s svojimi besedami, ob katerih je pogled skoraj presenečeno dvignil. »kakšen nevaren šarm?« se je zarežal in nato skomignil z rameni. ni sledil dogajanju; morda je bil glede tega po svoje kar grozna oseba, ker je bil preveč nemiren, da bi se sploh trudil, da bi s katerim od deklet obdržal stik. polovica deklet ga je zaradi tega sovražila, medtem ko je bila druga polovica na nek čuden način, ki ga ni razumel, nad tem očitno celo fascinirana. poleg tega – ni bilo tako, kot da bi wade vodil evidenco ali imel točne podatke o svojih… dogodivščinah. »seveda gre hitro. zato ni bistvo v tem, da se pehaš za neko stvarjo v prihodnosti, ko pa imaš na voljo sedanjost,« je spregovoril, čeprav ni bil popolnoma prepričan, kje je našel tako globoko misel. sam je živel za vsak dan posebej – morda je to bilo narobe, ampak kako bi lahko bilo, če je v tem užival? vsak dan posebej je bil izjemen in neponovljiv.
samo rahlo je privzdignil obrvi ob njenih besedah in nato pokimal, čeprav je opazil nekaj drugačnega na njenem nasmešku. z njo je preživel veliko popoldni, ker se je znašla na gradbišču in potem pač bila tam. užival je v njeni družbi in v njej je videl nekaj… posebnega, da. ampak ni imel namena drezati vanjo. tako ali tako to ni bila njegova stvar. »pobegnita sredi noči,« ji je zarotniško pomežiknil in naredil še nekaj požirkov piva. da, june beckett je bila sinonim za težave in to so vedeli vsi. je pa moral priznati, da njene naslednje besede niso imele smisla. »ne glej, ti ne razumeš. obstaja cel kup generičnih barbik in deklet, ki se preveč trudijo… in potem si ti,« je dejal, čeprav je nenadoma ugotovil, da ni imel pojma, zakaj je skušal razložiti razliko – njemu je bila očitna. tako zelo osvežujoča in neverjetna, da sploh ni mogel popolnoma dojeti, kako se je lahko obremenjevala s tem. »pa saj te to ne moti, kaj? vedno sem imel občutek, da si pač… rada tukaj ali nekaj podobnega,« jo je ošinil s pogledom, preden se je moral namuzniti. »in vonj po rožicah je precenjen,« ji je dal majhen nasvet – nekaj, kar se je že zdavnaj naučil. »ne suči mojih besed,« jo je opozoril in na njegovem obrazu se je znašel polovičen nasmešek. »vsekakor ne samo ena od fantov.« to je bilo vse, kar je rekel na to temo. tako ali tako se mu je dozdevalo, da je preveč govoril. je pa ob naslednjih besedah, ki jih je izrekla, pridobila vso njegovo pozornost in v njem nekaj premaknila. nekaj, zaradi česar ji je stopil bližje in obstal tik pred njo ter se sklonil do njenega obraza, da je lahko brez problema uprl pogled v njene čudovite oči. »june,« je zamrmral, ne da bi izbrisal polovične sence nasmeška iz svojega obraza, »morda pa me ne poznaš,« je mehko zaključil in s pogledom samo za trenutek zdrsnil do njenih ustnic.

tagged: june.^^

tag; wade

''kot da ne veš, o čem govorim,'' je zavila z očmi in se presedla na mestu, kakor da bi rob prtljažnika naenkrat postal neudoben in je morala najti drugo pozicijo. v resnici se je morala zgolj zamotiti, da ne bi zraven še prhnila. ni marala sprenevedanja. ''daj no, wade. dobro veš, da so dekleta zate pripravljena iti na kolena in iz nekega razloga ne odnehajo niti takrat, ko jih zavrneš. ali jih ne pokličeš naslednji dan...'' je zamahnila s prosto dlanjo nekam v stran ob tej razlagi. govoric je bilo malo morje, vsaka je trdila nekaj drugega. verjetno si je večina želela, da bi lahko kar ujele na trnek in ovile okrog prsta. bila je kar nekako ponosna nanj, da je zavračal eno za drugo. da jih je samo izkoristil. ker je to pomenilo, da lahko vidi preko sranja, ki mu ga natvezijo s svojimi namazanimi trepalnicami in push-up nedrčki. toda prav tako je to pomenilo, da bo nekoč mimo njega prišlo pravo dekle in takrat jo bo prepoznal. in to ne bo ona. ''na moja ušesa nosijo vse mogoče stvari. in seveda predvsem opozorila, naj se ne zapletam s tabo, ker bom samo še ena v vrsti trofejic, ki jih boš prežvečil in izpljunil. njihove besede, ne moje,'' je hitro dvignila dlan v zrak, da bi se obranila morebitnega napada na izbiro besed. ''ljudje ne razumejo, da med nama pač ni... tako,'' je nakazala na njiju oba in hitro napravila dva dolga požirka iz steklenice s polovično vsebino. če bo takole nadaljevala, bo izpraznila prav vse. vendar se je morala zaposliti z alkoholom. ''ampak prihodnost je zanimiva – cel kup načrtov imam. videti svet, se naučiti kuhati, postaviti svojo drevesno hiško, toliko stvari. če ostanem za vedno tukaj, mi jih ne bo uspelo narediti, kajne?'' se je rahlo nasmehnila, ko je ubesedila ugotovitev, katere se je zavedala zdaj že lep čas. če bo hotela živeti, tega ne bo mogla početi v domačem mestu.

''morda bova napravili prav to,'' je prikimala in idejo že izpolnila v svojih mislih. ostala bo tam. našla bo način in ostala tam. bilo je tako logično in zdelo se je tako pravilno. samo oditi in nikoli več ne pogledati nazaj. priti nazaj v mesto, kjer so vsi tvojo prihodnost začrtali namesto tebe in brez tebe. oditi nekam, kjer ne bo toliko spon okrog vsakega tvojega uda. kjer ne bo vsak gledal pod tvoje prste in sledil vsakemu koraki, zgolj zavoljo vaških čenč. ''rada sem tukaj. in ne samo zaradi tebe, kot so prepričani vsi,'' je odgovorila. gradbišče je bilo kraj, kjer je odrasla. seveda se je menjalo na nekaj mesecev, a vsa so bila nekako domača. ''všeč mi je, da sem lahko na soncu in vzdušje je, hm, delovno in vseeno sproščeno? če ima to kakšen smisel. všeč mi je, da smo vsi osredotočeni na eno stvar in se vsi po vrsti trudijo in trudijo. kljub utrujenosti je končni rezultat nepojmljivo dober. nekdo bo imel streho nad glavo. zaradi nas,'' se je široko nasmehnila in nato hitro pristavila: ''dobro, saj vem, da večinoma samo zabijam žeblje in vam nosim sendviče, ampak vseeno. vsaj nekaj prispevam.'' ni se nameravala sprenevedati, da je spreminjala življenja. te sposobnosti ni imela zdaj in najbrž ne bo nikoli pristala v poklicu, kjer bi lahko napravljala spremembe. nasmešek je počasi zbledel ob njegovem premišljenem odgovoru, ko je stopil korak naprej. prva misel je bila misel na umik. da bi se splazila nazaj po prtljažniku, a zmogla je ostati na mestu in ne povsem prepričano gledati navzgor, vračati pogled, ki ga ni čisto prepoznala. očitno ga ni poznala. očitno je rekla nekaj narobe. ali pa končno prav. znova se je presedla in na ustnicah začutila žgoč dotik, ki ga niti ni bilo. samo njegove oči so zdrsnile navzdol in to je bilo dovolj, da je napravila oster vdih in se pognala pokonci proti njemu. ne da bi ravnala po tistem, kar ji je govoril instinkt. njene dlani so se uprle v njegov koš: ''mmm, wade, ne – ne glej me tako, ne smeš. jaz ne smem. ne morem.'' nameravala ga je premakniti stran, odriniti s poti, zdrsniti mimo njega stran. ni rekla nočem. ni hotela iti na varno. to je hotela, to je bilo varno. uspelo se ji je spraviti bolj na stran, a bilo je zaman. bila je ob njem in ob avtu, ujeta na najboljši možni način. in ni hotela pogledati gor proti njemu, ker bi ga potem utegnila zares poljubiti. želja, katero je zatrla že neštetokrat poprej in katero bo zatrla prav vsakič, ko se bo pojavila.

»okej, prav,« je narejeno zavzdihnil ob njenih besedah, »grozna oseba sem,« je razglasil nekaj, kar so tako ali tako že vsi vedeli. bil je baraba – večkrat ga je kdo oklical za lomilca src ali pa popolnega idiota, ampak za to se pa res ni sekiral. sprejemal je svoje odločitve in do zdaj so že vsi bolj kot ne vedeli, kakšen je – pa to še vedno ni pomenilo, da bi se ga dekleta izogibala. prej nasprotno – imel je občutek, da jih je samo še bolj vleklo k njemu. mlade ali starejše, takšne ali drugačne – vse z eno samo skupno željo, le da nobeni ni uspelo, da bi ga spremenila. ni vedel, kaj se jim je pletlo po glavi – ampak saj tudi ni hotel vedeti. »ne bom se pretvarjal, da to razumem,« je le priznal tudi njej, čeprav je bila ona drugačna. morda je bilo to tisto, zaradi česar mu je tako hitro prirasla k srcu. june je bila tako… tako prekleto posebna, ja. le da tega ne bi nikoli mogel priznati na glas in dejstvo, da je imela fanta, ni bilo niti blizu glavnemu razlogu za to njegovo nezmožnost. bila je preprosto predobra. ni vedel, če bi jo bil sposoben kar tako prezvečiti in izpljuniti, a ob tem je na svoj obraz zarisal zgolj polovičen nasmešek in potem je… samo prikimal, ker če je ona tako rekla, je bilo res. med njima torej ni bilo nič takšnega, karkoli je že to pomenilo. ampak wade je bil tako ali tako že od nekdaj odločen držati svoje roke stran od nje, ker je on uničeval ljudi in si ona tega ni zaslužila. »če imaš priložnost, pojdi. zrak v tem mestu je toksičen,« se je raje odzval na njene naslednje besede z bolj resnim glasom. zaslužila si je boljše življenje.
»razumem, kaj hočeš povedati,« je pokimal. to je bilo povsem res – njene besede so popolnoma dobro opisale gradbišče in dogajanje tukaj. bolj kot svoj pravi dom je za neke vrste dom smatral tole, čeprav ni bil prepričan, če je bila to prava služba zanj. »saj ni važno, ali prenašaš sendviče ali se ukvarjaš z jekleno konstrukcijo… na koncu je pomemben rezultat in prav vsak še tako majhen prispevek šteje. in tukaj smo na konec koncev vsi kot neka velika, nefunkcionalna družina,« se je namuznil. prepirali so se, imeli svoja nesoglasja in še vedno delovali kot celota – pa saj so morali. in na koncu dneva ni bilo časa za zamere, ker so bili preveč utrujeni in zadovoljni nad opravljenim delom. bilo je preprosto življenje – wade ga je imel na svoj način rad.
saj se sploh ni popolnoma zavedal svojega početja, dokler ni uprla dlani ob njegov prsni koš. končno je napravil korak naprej – končno si je drznil storiti tisto, s čimer načeloma ni imel težav. »ne razumeš,« je počasi zmajal z glavo ob njenih besedah. ni se šlo za to – šlo se je za nekaj večjega; nekaj, kar še wade sam ni popolnoma razumel, a ga je v trenutku, ko je prestopil tisto nevidno mejo, kar potegnilo proti njej. vstala je in se znašla ujeta med njegovim telesom in avtomobilom. morda bi moral odpreti usta in ji kar naravnost povedati, da se mu zdi nekaj posebnega, ampak dejansko tega ni bil sposoben. ni bil tako dober z besedami, kadar je šlo zares – zato je bila najboljša rešitev, da ji preprosto pokaže. vsaj teoretično. s tisto povsem nepričakovano nežnostjo je njegova dlan zaobjela njen obraz – zdrsnil je po njeni mehki koži in s pogledom preiskoval njene oči, pa četudi je upirala pogled stran in sta se z očmi srečala šele v trenutku, ko je rahlo privzdignil njeno brado in jo poljubil – tako, kot je to želel storiti že od nekdaj.

tagged: june.^^

tag; wade

''daleč od grozne osebe si,'' se mu je zarotniško nasmehnila in mu na ta način dala vedeti, da ni na strani vseh tistih deklet z zlomljenimi srci. res je bila mnenja, da so bile krive zgolj same. če ne polagaš v nekoga visokih upov, ne predajaš samega sebe na pladnju, potem te tudi ne morejo zlomiti. in one so same, prostovoljno, sebe izročile v njegove roke, kljub temu da so poznale končni izid že v naprej. ''predvidevam, da jim daš že na začetku vedeti, da kaj dosti od tebe ne morejo pričakovati, kajne? torej nisi ti kriv, če si delajo utvare in upajo, da se boš po kolikor toliko zadovoljivem seksu slepo zaljubil vanje,'' je zavzdihnila in segla z roko za tilnik, da je močneje zategnila ohlapno narejen konjski rep, iz katerega je polovica pramenov že zdavnaj pobegnila in se od vročine prilepila na kožo, nekaj pa se jih je kodralo okrog njenega obraza. nikoli ni razumela, zakaj ženske verjamejo, da lahko spreminjajo moške. zakaj sploh poskušajo? dvomila je, da je ljubezen lahko tako močna sila, da te spremeni in preobrazi v pičli minuti. ali nekaj dneh. ''morda je zrak toksičen. ampak niso vsi ljudje tako slabi. ti, april, trevor, bridget, nekaj drugih. to so vse razlogi, zakaj bi človek ostal tukaj,'' je skomignila z rameni, čeprav je dobro vedela, da se ni pametno opirati na ljudi in jih uporabljati kot izgovore. sploh zato ker je lagala. brez problemov bi vse pustila za seboj in se nikoli več ne ozrla nazaj, ne glede na to koga bi pustila za seboj. ''predvsem nefunkcionalna, da. torej sva si na nek način v sorodu, hm? ko se skupaj potiva nad cementom in med žaganjem,'' se je namuznila in naposled izpraznila svojo steklenico ter prazno odložila poleg nje k polnim.

vedela je, da bi morala ukrepati in reagirati hitreje. se izmuzniti še preden je njegov pogled pridobil na intenziteti. še preden je vedela, kaj bo napravil. ''česa točno ne razumem?'' je bila vseeno sposobna zamrmrati, ko ga je dlani uperila trdneje vanj in naposled v gib vložila nekaj moči, četudi je ni bilo niti približno dovolj, da bi napravila kakšno resnejšo škodo. začutila je njegov dotik na licih, na obrazu in bilo je, kakor da bi pod njo postavil gorečo baklo ter pognal vročino po celem telesu navzgor do srca. boleče in tako zelo prijetno v enem. njegove ustnice na njenih. v povsem nežnem trenju in pospešen utrip ji je narekoval, naj sodeluje. naj vrne poljub. naj naredi nekaj. karkoli. za bežno sekundo ga je nameravala poslušati, ko je stopila naprej na prste in komaj zaznavno premaknila ustnice, le da je bila sposobna napraviti pravo odločitev. prezrla je prijeten občutek njegovih mehkih ustnic, poljuba, ki bi ji utegnil zmešati glavo, če bi se mu prepustila. z vso silo je potisnila v njegov prsni koš in se odmaknila takoj, ko je imela dovolj prostora. ''wade,'' je razočarano zamrmrala in se postavila skorajda na drugo stran avtomobila. ''pretvarjala se bova, da se to ni zgodilo. usedla se bom v avto in odpeljal me boš domov in... um, o tem ne bova govorila, prav?'' je govorila malce preveč panično, da bi kdorkoli pri zdravi pameti lahko verjel, da je poljub ni premaknil. prehitro, preplitvo, preveč razumno. ''napaka. samo lapsus. nič drugega. napačna odločitev zaradi sonca in vročine,'' je zraven kimala in napravljala nov čop iz spuščenih las ter z ihto zavezovala elastiko okrog nabranega šopa. ''oprosti,'' je čisto potihem spravila iz sebe in odprla vrata na sovoznikovem sedežu, pobegnila v avto, zategnila pas in zaloputnila z vrati. pogledala je navzdol v dlani na golih kolenih. drhtele so.

samo skomignil je z rameni ob njenih besedah. dejansko je bil grozna oseba in to so vedeli vsi. celotno mesto se je tega zavedalo in wade je končno razumel tisti kliše –dekleta so res padala na barabe in wade… wade je bil najboljša baraba, kar jih je bilo v tem mestu mogoče najti. in šele začel je – kdo bi vedel, kje bo pristal čez pet, šest let. bo še hujši? se bo poboljšal? o tem ni nikoli premišljeval. vedel je samo to, da se bo spremenil. ne nujno v zastavljenem časovnem obdobju, ampak nekoč. to je vedel že od nekdaj. bilo je lahko, imeti njegovo življenje, ampak ko bo spoznal pravo osebo… v to je verjel. na to se je občasno spomnil in s polovičnim nasmeškom odpravil to misel, ampak bilo je bolj res kot karkoli drugega v njegovem življenju. pustil je to pri miru in se nasmehnil. »moja in tvoja definicija dobrega človeka se zelo razlikujeta, june. ampak prav. čeprav je odvisno tudi od tega, kakšna oseba si. saj veš, nekdo bo ostal za peščico tistih, ki so mu pomembni, medtem ko bo nekdo drug preprosto pustil vse za seboj. prvi se bo pehal, da bo osrečil nekoga in našel nekaj posebnega, drugi pa… kdo ve, ta ne daje pojasnil,« je dejal. njo bi uvrstil v prvo skupino. bila je preveč dobra oseba – preveč krasna in odprta, da bi sploh kadarkoli kogarkoli namerno prizadela s čim podobnim. zanj je bila… zanj je bila praktično popolna. v tistem trenutku, še preden jo je zares spoznal, vedno.
le da se je cel svet obrnil na glavo, ko ga je tako preprosto odrinila. njene ustnice – že en sam dotik ga bi z lahkoto obnorel in ga dejansko tudi je obnorel, lahko je čutil svoje misli, ki so se fokusirale nanjo; obstajala je samo ona in nič drugega ni bilo pomembno, potem pa ga je odrinila in boleče spoznanje, da mu nikoli niti ni vrnila poljuba, ga je udarilo močneje, kot bi to pričakoval. stvar, ki jo je občutil, je bila mešanica vsega – jeze, grenkobe, razočaranja in naposled tudi besa. ni bil jezen nanjo; sovražil in preziral je samega sebe, ker si je to drznil. in vse skupaj tako preprosto uničil, da bi se najraje udaril. še preden bi se sploh lahko odzval, je pobegnila v avto in zaprl je odprt prtljažnik. močneje, kot bi moral. »ni bila napaka,« je zamrmral sam pri sebi. tako ali tako ga ni mogla slišati. počutil se je kot lupina – popolnoma prazen. ideja ljubezni – ideja, da bi on našel nekoga posebnega zase in mu dovolil blizu – je bila zdaj zrušena. tako preprosto – ena beseda, nekaj potez in… konec. kako trapast je bil, da je kadarkoli mislil, da bi jo lahko imel zase. ni si je zaslužil. sprevidel je dve stvari. june je bila predobra zanj. in seveda, sreča mu pač ni bila naklonjena in trud… preprosto ni bilo vredno. s svojim dejanjem mu je skoraj – ni vedel kaj, a čutil je čudno bolečino v prsih in ko se je usedel v avto, je bil izraz na njegovem obrazu nenavadno ranjen, a skrbno se je izognil njenemu pogled in storil tisto, kar je hotela. odpeljal jo je domov in si obljubil, da si tega ne bo nikoli več dovolil, ker je preveč bolelo.

tagged: june.^^

» i fell heavy into your arms
» i fell heavy into your arms,
» to the moon, and back.
» to the moon, and back.
» to the moon, and back.

and when I fell hard, you took a step back.

and when I fell hard, you took a step back.

Similar topics

Similar topics