budilko je skorajda resnično že zabrisala v najbolj oddaljen kot svoje sobe, saj ji sploh ni bilo jasno zakaj za vraga ji pravzaprav zvoni. v bistvu je zadnje čase delovalo, kakor da je zamenjala dan za noč. po dnevi je spala, po noči pa hodila v službo in to je bil njen nov urnik dela, odkar se je vrnila mayberry. in dejstvo, da je ura kazala nekaj minut čez osem, je pomenilo, da ima do začetka svojega urnika še dobri dve uri, vendar glede na to, kako počasi se je znala urejati za vse skupaj, sploh če ni imela volje, da se spravi do službe, je lahko trajalo še dlje. z nejevoljnim vzdihom je s sebe zbrcala odejo in zazehala kakor nilski konj, ki ni jedel že tri mesece, nato glasno zaječala ob zaspanosti, ki se je je držala kakor umazan klop. s prsti si je šla trikrat skozi lase in se vzravnala toliko, da je dosegla vreščečo uro, ki bi jo v tistem trenutku najraje razbila na milijon kosov in pustila da se vsak vijak posebej stali v kaminu v jedilnici. kakor hitro ji je utrujenost dopuščala je potapkala po gumbu, ki je ječeče zvoke vendarle utišal. ko je tako sedela na robu postelje, v poskusu da bi se nekako uspela prebuditi, je stopala vtaknila v mehke plišaste copate, ki so jo čakali poleg ležišča, kakor ponavadi, nato pa se v nekaj poskusih vendarle uspela prikolovratiti do omare z oblačili. šele po minuti zrenja v prazne police se je zavedla, da je tako zanikrna, da še vedno ni uspela razpakirati in pri tem po tiho zamrmrala nekaj kletvic, ki si jih je izmislila tisti trenutek. če bi ljudje vedeli kolikokrat se takole prereka sama s seboj, sploh ko se je zbudila in še ni bila popolnoma prisebna, bi jo menda že zdavnaj peljali na kak program v umobolnico, kjer bi potem dejansko izgubila še tisto nekaj razsodnosti, ki ji jo je ostajalo z vsakim dnem sproti. spotoma ko je v kovčku brskala za nečim primernim za v službo, se je znebila še pižame, oziroma razvlečene majice in ohlapne trenirke, ki jo je enkrat v preteklosti ukradla enemu od svojih bratrancev, nato pa se stlačila v skinny kavbojke, čevlje z nekaj centimetrsko peto, belo bluzo in v torbo je stlačila mobitel. tako oblečena je še odšla v kopalnico, kjer je poskrbela še za lahek make up ter na koncu še s glavnikom uredila svoje lase, ki so se tako prekleto radi vihali v kodre. nato prav po tihem odpravila iz stanovanja. s hitrimi koraki se je odpravila proti križišču med svojo in njeno uličico in se naslonila na zid za seboj, medtem ko je poklicala taksi. odsotno je pobrskala po žepih torbice in po nekaj sekundah je med njenima ustnicama počivala prižgana cigareta, sabrielina grda razvada, ki pa je ni prav pogosto gojila, ponavadi si je cigareto privoščila nekje ob času za kavo, tako si je vsaj govorila. potegnila je še par dimov, nato pa se je pričela ozirati v smer iz katere naj bi prišel in ga potrpežljivo čakala.

ni minilo dolgo, ko je končno vrgla na tla cigareto, sama pa stopila v taksi in ga napotila proti klubu, kjer si je našla delo. ob nekaj minutni vožnji je preprosto le zrla skozi okno ter misli na dom, na adriana, na maddoxa je raje potlačila v stran, saj je vedela, da bi jo vse skupaj spravilo v slabo voljo. ta pa na njenem delovnem mestu ni bila dobrodošla, prav tako pa… nekako je imela občutek, da se bo nekdo zopet vztrajno zasidral za stol pred njenim pultom in bo tako celo svojo izmeno obsojena na njegovo družbo. in čeprav jo je več kot očitno skušal spraviti v posteljo ter če ne bi bila tako vztrajna kot je bila, bi mu definitivno že zdavnaj podlegla, vendar iskreno, so jo njuna srečanja začela zabavati. oziroma, že kmalu po začetku, ji je bilo vse skupaj všeč, predvsem toliko, da ni podlegla njegovem šarmu, pač pa je vse skupaj vedno znova obrnila v šalo ter nekako je nanj že začela gledati, kakor na prijatelja. navsezadnje, morala je priznati, da je bil več kot odlična družba tudi z poskusi osvajanja vred. ko se je taksi ustavil, se je nagnila čez sprednji sedež, da mu je v roke potisnila denar, nato pa stopila iz avta ter se odpravila proti stranskemu vhodu. ni trajalo dolgo, ko se je znašla na svojem starem delovnem mestu ter že v hipu je bilo za njenim pultom lepo število strank. na hitro jim je postregla ter se že zapletla v pogovor z nekim možakarjem, vendar ob spominu na to, da je v bistvu čakala nekoga drugega, ga je odslovila s tem, da ga je domnevno neko dekle opazovalo ter kakor vsa ostala moška populacija v klubu, je temu takoj nasedla. sama pri sebi se je skoraj zadovoljno nasmehnila, nato pa se za trenutek ozrla po klubu. je res pravkar iskala njegovo podobo? sama pri sebi je odkimala z glavo ter pobrala naročilo dveh deklet. tako se je lotila točenja njunih pijač, ko je za sabo zaslišala znan glas ter ob tem se je na njenem obrazu skoraj avtomatsko zarisal nasmešek. »pozdravljen tudi ti, ryan« je nalašč ignorirala zadevo z najljubšo natakarico ter se zazrla k njem skozi ramo ter se mu nasmehnila, nato pa dekletoma podala pijačo. »mogoče,« je najprej zamrmrala z nasmeškom na obrazu, nato se pa sprehodila do njega ter se naslonila na pult. »vendar niti približno toliko ne, kakor ti mene« je dodala. »sicer pa, tvoje naročilo je viski, predvidevam?« naročilo moških strank je bilo vedno najlažje uganiti. »in tudi vprašala bi te, kaj te j prineslo sem, vendar kaj ko tvoj odgovor že poznam« je nadaljevala- zakaj bi ga spraševala, kaj ga je prineslo, ko ji je vedno znova dajal ene in iste razloge? preprosto ona. in zadnje čase je celo imela željo, da bi mu verjela.

»oh, idealno, potem mi vsaj ne bo tako zelo dolgčas,« se je zazrla proti njem čez ramo, se mu nasmehnila ter mu tudi sama pomežiknila. včasih je preprosto rada igrala na iste strune kakor on, zakaj pa ne, znalo je biti prekleto zabavno, poleg tega pa- ni mogla zanikati, izgledal je prekleto dobro in najbrž tudi ne bi imela nič proti, če bi ga res imela ob strani, vendar bilo ji je jasno kako bi se izšlo- avantura in nato ne sluha ne duha o njem. tega pa ni hotela. »saj veš, moram vprašati za vsak slučaj, mogoče bi se pa odločil, da hočeš biti trezen v moji družbi in dajati nek zgled ostalim, kako lahko tudi tako osvojiš dekle« ga je zbodla z nasmeškom na obrazu, medtem ko je s police vzela viski ter ga natočila v kozarec. »skorajda redna? imam občutek, da kar si moja redna stranka zadnje čase. mogoče boš posledično postal še moja najljubša, glede na to, kako si vztrajen« se je zahihitala, medtem ko je pokimala na njegovo naročilo ter poskrbela še za led. iskreno? ni se tako bala iti na zmenek z njim ali karkoli, vendar iskreno- zares je želela, da je zmenek. zmenek, z večerjo in vsem ostalim zadevam, ko je več kot očitno, da se je fant potrudil za dekle, da bi videla, da mu je v bistvu mar- navsezadnje, res ni nameravala biti le še eno ime na spisku trofej, ne tokrat in ne pri njemu. sploh pa, glede na to, kako dolgo je vztrajal, je vedela, da se niti ne bi splačalo preprosto popustiti, da bi vse skupaj pripeljalo v avanturo, prekleto da ne. morala si je priznati- pogrešala bi te večere, ko je bil njen reden gost in vse skupaj zamenjati za eno noč, se ji še zdavnaj ni zdelo vredno.

»da, zadnje čase je še posebej očitno« se je zasmejala, medtem ko mu je podala pijačo ter za trenutek obstala na mestu, ko je ugotovila, da mu je bila že nevarno blizu, sploh ko se je nagnil naprej. vendar so njegove besede jo tako nekako spravile nazaj k sebi ter ob tem se je le nasmehnila ter odkimala z glavo. »vem, kam pelje ena pijača, ryan. k drugi, druga k tretji, tretja… hja, oba veva, kje bova končala,« je zamrmrala ter poskušala ohraniti nasmešek na obrazu, čeprav ji zadnje čase zavrnitve sploh niso bile všeč- vendar res ni hotela biti še ena na spisku, tako da druge možnosti sploh več ni imela. »in veš kaj? všeč so mi tvoji obiski, ne vem, če bi jih kar tako prekinila« ga je zopet zbodla z njenim navidez povsem nedolžnim nasmeškom na obrazu ter se zasmejala, prav tako pa se je njen smeh zopet pojavil, ob njegovih naslednjih besedah. »hmm, naj premislim. dobro, za serijskega morilca te res najbrž nimam in verjamem, da si prav super, vendar… « je začela ter se za trenutek namrdnila. »najbrž res ne bom šla na drug konec sveta z ekspres pošto in v delih, vendar pa reciva, da mi je povsem jasno, kam bo pripeljala pijača. ali dve, tri« je zaključila ter skomignila z rameni- prekleto, oba sta vedela, kam bo to pripeljalo. ob njegovih naslednjih besedah je pustila, da je tišina padla med njima za nekaj trenutkov, nato pa le spregovorila. »prav,« je dejala in s tem presenetila skoraj še samo sebe. »dam ti najmanj eno uro, da zares potrdiš vse skupaj, vendar….« je dejala ter se ob tem nasmehnila. »hočem zmenek. ne pijače, ki oba veva kam pripelje in ne nabito polnega kluba. v bistvu sploh nočem pretiranega alkohola. sam boš izbral kam me boš peljal, vendar edini pogoj je, da je zadeva zmenek, zaradi mene s svečami in vrtnicami, kakor da bi povabil ven svojo prvo punco, ja? in ne tako, kot dan danes delajo vsi. če je odgovor ja, potem pristanem. mogoče pa še res ugotovim, da si moj princ na belem konju« se je zasmejala ter se ob tem radovedno zazrla vanj, v pričakovanju odgovora. »in ne, ne počnem tega z vsakim. mogoče si res poseben, vendar…« je dejala ter se nasmehnila ob njegovem narejenem žalostnem izrazu. »v dobrem smislu. navsezadnje, če bi že na začetku popustila, te ne bi bilo več tule in mogoče mi to ne bi bilo všeč« je dejala ter ob tem narahlo nagnila glavo na stran, še vedno čakajoč na njegov odgovor.