HOPE EVELYN PARKER

-

25 • MODEL • ROSE LESLIE

«poskusimo ponovno, tale posnetek zopet ne bo za nikamor, sploh pa ne bodo ven izbrali nič koristnega o njej« se je slišal glas nadrejenega, ko je hotel posneti preprost življenjepis od ene izmed njegovih uspešnih maneken, vendar hope parker je delovala, kakor da nima posebnega zanimanja za to. marsikateri bi jo sedaj rade volje zabrisal na cesto, vendar ko se s tem zaveš, da mečeš enega izmed boljših uslužbencev ven, si se v hipu premislil. vendar kakorkoli je že bilo – hope parker je definitivno imela probleme z izražanjem, prav tako z obnašanjem. lahko bi bila tako preprosta, uglajena in visoka dama, vendar ne, ona tega ni želela. pri svojih petindvajsetih je bila še vedno otrok po duši, prikrit upornik, jezik je imela nevarno nabrušen in nič kolikokrat je izrekla besede, ki jih ne bi smela. vendar ni se bila sposobna ustaviti, to je bila preprosto ona – jezik ji je tekel kot namazan. in oh bog, koliko energije je imela! ne more biti pri miru, res ne. če ne drugega, bo pa topotala s prstmi po sedežu. če pa le ima možnost, bo rade volje skakala po celem studiu, pa ne le po studiu, zdi se da praktično povsod! preprosto ima preveč energije, ki jo kuri ali v govorjenju ali v tem, da je ves čas hiperaktivna. in čeprav je več kot očitno nevzgojena, jo imajo ljudje radi, kljub temu, da je nič kateri zavijal z očmi, vendar se hitro nasmehnil, ko je presenečeno pogledala proti njemu. ima prirojeno karizmatičnost, proti temu ne moreš nič. le kot je bilo rečeno – ni ravno vzgojena pravilno, zato bi lahko rekli, da ne ve ravno kako se tu in tam obnašati. vendar na kameri se to vse uniči, njene slike so vedno popolne.
»torej hope, lahko gremo še enkrat?« se je zaznala nekakšna utrujenost v njegovem glasu od vsega skupaj, vendar od rdečelaske je dobil le presenečen pogled, kakor da bi mu hotela dati vedeti, da se je komaj sedaj zavedla, da je tu.
»jaz, kaj? oh ja, seveda, seveda, lahko začnemo« je dejala, kakor da so jo pravkar potegnili iz njenega malega mehurčka ter se ob tem zasmejala in obrnila proti diktafonu, ki je že nič kolikokrat danes posnel njene besede ter vedno znova zbrisal. vendar ne glede na vse, sama se je zavedala, da tega ni počela zares nalašč. včasih je imela preprosto občutek, da služba malce preveč pritiska nanjo in takrat je nič kolikokrat postala zmedena in je zamenjavala besede, vendar večinoma so to pripisali njeni vihravi osebnosti.
»in začnimo!«
»pozdravljeni, moje ime je hope parker, imam petindvajset let, američanka, po poklicu model« je navedla osnovne podatke ter se ob tem nasmehnila, vendar le ona je vedela, da je bil ta nasmešek precej živčen. znala je skriti čustva iz obraza, kot je bila živčnost ter jeza in podobno, vendar kar se pa govorjenja tiče, pa je bila res najslabša lažnivka, kar bi jo kdaj slišali. lagati definitivno ne zna.
po nekaj osnovnih podatkih o agenciji, ki jih je le uspela dokaj normalno povedati, je nadaljevala in zdelo se je, da se je ekipa, prav tako pa tudi ona sama, že počasi sproščala. »to delam, že odkar pomnim in priznam, že od malih nog, je bila to moja skrita želja« zopet en nasmešek. bila je nekakšen dobrovoljček, tega so se zavedala vsi. niso pa se zavedali tistih skritih dejstev o njej – vedeli so, da je hiperaktivna, blebetava, nemirna ter podobne zadeve, povsem nesramežljiva, hkrati so se zavedali, da rada hodi ven na zabave ter podobne zadeve, vendar tega, koliko alkohola je bila sposobna zliti vase ter prepričati ostale, da v bistvu ni pijana, pa je bilo zopet neverjetno. njen dar govora se je preprosto le še povečal, prav tako pa njena energija, vendar to ni bilo nič nenavadnega. vseeno pa je hkrati imela tiste majhne skrivnosti, za katere se je bala, da bodo kdaj prišli v tisk, čeprav bi se delala kar se da brezskrbno – precej rada je kršila zakon. oh prekleto ja, še kako rada. kaj je bilo bolje, kot stopiti na območje, kjer je pisalo, da je prepovedano? ali ukrasti nekomu avto in ga pustiti na drugem koncu mesta? ali skočiti iz mosta, po možnosti precej pomanjkljivo oblečen? ja, občudovala je adrenalin, zares ga je in zdelo se je, da ga nič drugega ne more bolj privleči na dan, kakor neumnosti, skrajnosti ter stvari, ki so bile prepovedane.
»… imam dva brata in dve sestri. eden od bratov je moj dvojček in moj najboljši prijatelj« se ji je na obrazu jasno zarisala naklonjenost, do njenega brata. bila sta kot rit in srajca, pripravljena narediti vse drug za drugega. tako ga je občudovala, da ga ni mogla bolj, bila je skoraj huje kot zaljubljena najstnica, ko je dobila iskrice v očeh, ob omembi brata. zares je do njega gojila brezpogojno ljubezen in dvomim, da bi jo bilo kaj in bilo kdo, kdaj uspel razdružiti. prav vse mu zaupa, vse mu pove. zdi se, kakor da sta en del skupaj – vse vesta drug o drugemu, ni je stvari, ki bi je ne bi vedela. in zdi se, da dokler bosta imela drug drugega, bosta imela vse.
»…ne, nisem dobra v ljubezni« se je skorajda slišala otožnost v njenem glasu, vendar bilo je res. če pa v čem ni bila dobra, pa ni bila v ljubezni, ljubezen ji ni nikoli uspevala. v zvezah je imela vedno ona strto srce ali pa po možnosti, je fant niti ni opazil, ker preprosto ni bila njegov tip. in od takrat, se je preprosto zatekala k avanturam, pa še to pod vplivom alkohola. v ljubezni je bila tako ali tako preslaba, da bi uspevala v njej.
»to je nekaj skromnega o meni, veselilo me je in upam, da se kmalu vidimo, rada vas imam!«

KLAVDIJA • A LOT • PM IS OKAAY