ni bil eden tistih slabih in otožnih dni, ko bi se smilila sama sebi in se skušala čim bolj odrezati od sveta. bil je dan, ko je ob sebi potrebovala samo enega in edinega človeka in to je bil carter. samo on je bil tisti, ki mu je lahko brezpogojno zaupala in ji ni bilo težko v njegovi bližini. že res, da sta se imela nekoč lepše na drugačen način, ko sta se lahko cele dneve držala za roke, si izmenjavala poljube sredi ceste, po šoli, doma, povsod, danes sta veljala za povsem nekaj drugega. bila sta praktično najboljša prijatelja v pravem pomenu besede. zaupala mu je vse, od svojih najglobljih strahov, do največjega veselja in vedela, da ji ne bo nobene stvari zameril, vedno ji bo stal ob strani in ji nudil ramo na kateri bo lahko zajokala. to kar sta dala skupaj skozi, je pač pomenilo več kot karkoli drugega in nihče drug mu nikoli ne bo mogel priti blizu. že res, da je bila tista njuna srednješolska ljubezen nekaj povsem svojega in vsi so jo nekako obsodili na propad, glede na to, da se malokatera ljubezen iz srednje šole obdrži še prihajajoča leta, je imel v njenem srcu še vedno poseben prostor in na nek način ga je imela še vedno rada, še vedno je bila nekako zaljubljena vanj. kako tudi ne, dekle je moralo biti resnično neumno, da v tem moškem ni videla nekaj čudovitega in izvenserijskega. spela si je razmršene lase v visok čop in nase navlekla staro trenerko in majico še iz časov srednje šole, ki je bila po možnosti celo nekdanja carterjeva last. zakorakala je v kuhinjo in iz omare potegnila vrč mojitota, ki ga je že zjutraj prinesla mama iz podeželskega kluba. baje je bil nekako rezerviran za večerno zabavo, ki so jo westwoodovi pripravljali zvečer, ampak marie si jo je pač prisvojila zanju z carterjem. odnesla jo je v svojo spalnico, položila na veliko klubsko mizico, ki je stala med sedežno garnituro in televizorjem in se še sama sesedla na kavč ter nestrpno začela premikati kanale na televiziji. vedno je bil tak, da je zamujal, tega bi bila lahko že navajena, ampak vsakokrat posebej ji je to nekako ušlo iz glave in je nestrpno pogledovala proti uri. in v resnici ji niti ni bilo potrebno čakati tako dolgo, da je v spodnjem nadstropju zazvonilo in je ona lahko navdušeno, kakor mala zaljubljena šolarka, stekla po stopnicah navzdol, da je lahko odprla vrata. veselo se je vrgla temnolascu, ki je stal na pragu okoli vratu in mu na lice pritisnila poljub, »spet zamujaš.« mimo kritike pač ni mogla, a je vedela, da jo bo sprejel povsem ravnodušno, tako, kot je sprejel večino stvari, ki mu jih je očitala in obratno. ampak vsakokrat sta znala kiselkast obraz polepšati z nasmeškom, raztegnjenim od enega ušesa pa do drugega. odmaknila se je od njega in svojo roko zapela za njegovo in ga potegnila proti zgornjemu nadstropju, »verjamem, da nisi najbolj navdušen nad dejstvom, da bi danes srečal pol moje družine torej, - moja soba vabi.« resnično ga danes ni nameravala deliti z preostalim svetom in tudi, če bi fant imel dekle, bi ga danes skoraj zahtevala zase. enostavno potrebovala je čas s svojim najboljšim prijateljem in pika. »supernatural, sladoled in steklenica mojita…potrebuješ še kaj? no, pa moja malenkost,« se je navihano nasmehnila, ko je za njima zaprla vrata in se sesedla na kavč, na televizijskemu upravljalniku pa pritisnila tipko za play, da se je začel film vrteti.

note: pikijaaaa ♥

namuznila se je in zmajala z glavo, »pa jaz tebe vedno pogrešam, ne glede na vse.« menda je bila še vedno navajena na to, da ga je imela ob sebi, kadar si je tega pač zaželela. vedno je veljal za najpomembnejšega moškega v njenem življenju, poleg bratov in očeta seveda. čeprav je slednjemu iz dneva v dan samo še kontrala, ampak to niti ni bilo pomembno. tukaj je bil osrednja oseba carter. moški, oziroma takrat še fant, s katerim je doživela svoj prvi poljub, s katerim je izgubila svojo nedolžnost, s katerim se je prvič, držajoč se za roke, sprehodila skozi mesto. vsekakor si je z njim delila veliko tistih prvič, torej je bilo že nekako logično, da ga na noben način ne bi mogla pozabiti, oziroma kar tako izbrisati iz svojega življenja. nekoliko nagajiv in pokvarjen nasmešek je šinil preko njenega obraza, kar ni bilo najbolj tipično zanjo, »kakor jaz vem, nisi nikoli imel ničesar proti moji sobi.« s tem je seveda namigovala na to, da se nikoli ni pritoževal, ko je prespal pri njej, drugače, zavzel je večinski del njene postelje, ona pa je vsakokrat spala tesno v njegovem objemu, kakor bi se bala, da bo odšel, če bo predaleč stran. ampak ni bil tak, kakršni so bili v veliki večini drugi. ni jo pustil v trenutku, ko je dobil od nje, niti najmanj. razšla sta se nekako sporazumno, kajti vedela sta, da bo vsa tista napetost, ki je v njima vladala po vrnitvi s kube, samo uničila njuno zvezo in jima za vse večne čase pokvarila lepe spomine nanjo. in tega si marie nikoli nebi želel, preveč je oboževala čas, ki ga je preživela z njim. »me veseli,« je pokimala in nekoliko zardela, zavedajoč se, da je mogoče res malce pretiravala. izgledalo je kot bi bila zaljubljena šolarka, ki je pretirano navdušena nad dejstvom, da pride v goste njena simpatija. ampak v vsaki stvari je nekaj resnice in če je bila tu kakšna resnica, so bila to čustva, ki jih je še vedno gojila do temnolasca. dobro se je zavedala, da tega nebi smela, niti najmanj, ampak upreti se ravno tako ni mogla. niti ni želela. zavzdihnila je in zavila z očmi, »dobro se spomnim tvojih bratov ja, in količine hrane, ki ste jo pospravili med kosilom.« čeprav je imela carterja najraje, so bili bratje bradford vedno pri njej zapisani v lepem smislu. vsakokrat, ko je dneve preživljala pri njih, so jo nasmejali do solz, kar je imelo pri njej poseben učinek. resnično je nadvse oboževala moške, ki so znali dekle pripraviti do smeha. »daj umakni roko,« se je slišala reci, ko se je ugnezdila na kavču poleg njega in svoje telo stisnila tesno ob njegovega, njega pa pripravila do tega, da je svojo roko ovil okoli njenih ramen in jo tako na nek način, stisnil v objem. vse skupaj bi si lahko razlagala povsem prijateljsko, a v trenutku, ko je njegovo roko začutila pri svojih bokih in je lahko čutila njegovo sapo na svojem vratu, je vedela, da ji to pomeni veliko več. »am…« se je za nekaj trenutkov zmedla zaradi prevelike količine občutkov, ki jih je v njej prebujal carter, »sedma mislim da.« pravzaprav ji je bilo malo mar katera sezona je bila, tudi to kaj sta sploh gledala. vse skupaj je bil samo dodatek njunemu druženju, čez nekaj minut bosta tako ali tako pristala v kakšni debati, ki se je ponavadi razvila med njima. hudomušno ga je pogledala in počasi odkimala z glavo, »ne, ne dragec. če boš želel sladoled, se boš moral zanj potruditi. zate sem bolj računala tisti alkohol tam na mizi.« in s tem ni želela namigniti na to, da bi bil alkoholik ali kaj podobnega, ampak vedno sta se še bolj zabavala, ko je bilo v igri nekaj kapljic le-tega. skledo s sladoledom pa je potegnila tesno k sebi, medtem, ko je pozabila, da pravzaprav sedi v njegovem objemu in bi brez težav prišel do sladoleda, če bi si tega želel.

note: ♥