JAMIE DWIGHT POSEN

-

28 • ELECTRICIAN • WILL HIGGINSON

Zadržim dih vsakokrat, ko mi prečka pot. Pogledam stran, če mi nameni pogled, ne glede na to, da se zgodi zelo redko, pa še to iz neznanega razloga. Nikoli nisem bil dovolj dober, vreden njene oziroma njihove družbe, nikoli nisem bil dovolj bogat – vsaj finančno ne. Glede drugih bi se dalo razglabljati, čeprav je izredno inteligentna ženska, se s tem zlahka kosam tudi sam. Vem, da sem tu, kjerkoli že sem, zgolj zaradi položaja svoje družine. Že od nekdaj smo navadni kmetje, južnjaki, če želite. Že od nekdaj se preživljamo pretežno z rejo goveda, prodajo bal in oddajanjem velikanske posesti v najem. Ja, že res, da nam hrane in podobnih dobrih ni primanjkovalo, je pa na moj položaj v družbi vplivalo to, da sem v šolo po navadi prismrdel po kozah in kislem mleku. Trinajstletni Jamie, navaden kmet, po drugi strani pa prekleto daleč od tistih prostaških sošolcev, ki so odraščali v podobnih okoliščinah in zavili na povsem drugo pot.

Vedno sem rad pisal. Še raje bral. Če se je le dalo, sem se izognil grabljenju osušene trave in se zavlekel na najvišji hrib, se zleknil v visoko travo in požiral stran za stranjo. Večina knjig je bila izposojenih, včasih sem kakšno kupil, ampak prevelikokrat naletel na neodobravanje s strani staršev, ki jima je denarno bojda šlo na tesno. Očitno ne dovolj, da bi se odrekla dnevni dozici šnopsa. Ko je kmetijstvu šlo vedno slabše, se je oče zaposlil na gradbišču, mami pa je – jasno – ostala doma in nadaljevala s tem, kar smo pač znali najbolje. Sam sem takrat ravno zaključeval srednjo šolo in takrat sem zadnjikrat položil stopalo v javno ustanovo izobraževalnega značaja. Seveda bi si želel česa več. Za razliko od ljudi, ki so šolanje vzeli neresno, kot stvar, ki jim je bila tako ali tako položena v zibko in jim za to ni bilo potrebno storiti ničesar posebnega, si želim, da bi takrat nadaljeval. Kjerkoli. Kakorkoli. S čimerkoli. Tako pa sem končal med kopico starih idiotov, ki so med pavzami žvečili tobak, sicer pa delali kar se da plemenito delo – gradili hiše, polagali ploščice in vezali kable. Električar sem. In ne glede na to, da me je tok že nekajkrat poslal na hrbet, ostajam pri pameti in razmišljam s svojo glavo. Še vedno hrepenim po čem več, čeprav stvar verjetno ni izvedljiva. Še vedno živim doma in kot najstarejši sin prispevam k šolninam dveh sester in ju tu in tam prav dobronamerno opomnim, da jaz žal nisem imel te priložnosti.

Pred kratkim sem jo ponovno videl. Čakala sva vsak na svoji blagajni, jaz v strganih kavbojkah in preznojeni majici, ona skrbno urejena, rjavih las in prekrasnih oči – tistih, ki jih še vedno nisem pozabil. Verjetno sem precej očitno strmel v njeno smer, ker me je na poti ven ustavila in me vprašala kdo sem. Nisem vedel kaj naj odgovorim, morda bi se moral zlagati in se preprosto opravičiti, toda – surprise, surprise – ostal sem brez besed, in čeprav imam nenormalno veliko domišljijo, mi na misel ni padlo niti eno ime, niti ena laž, s katero bi se lahko izvil iz situacije. »Jamie,« zamrmram in v njenih očeh zasledim iskrico. Verjetno se ji je posvetilo kdo sem. Tokrat za spremembo ne smrdim po kozah in mleku, pač pa po znoju, ki ga srednje uspešno prekriva parfumirana vodica. Povabi me na pijačo, ampak moram jo zavrniti. Kaj bi gospodična njenega kova počela s takšnim kmetavzom. Verjetno bi me zvlekla v kakšno fino gostilnico, kjer bi v overall hlačah izstopal kot velikan med Kitajci. Izvijem se. Mudi se mi na delo. Ampak lažem. Domov grem. Upam, da je ne srečam več. Ampak spet lažem. Samemu sebi. Upam, da jo spet vidim. Kmalu.

NASTJA • ENOUGH • PM