ASTRID CHARLOTTE WELSCH

-

25 • HOTEL MANAGER • RACHEL MCADAMS

ni imela niti tri mesece, ko jo je še iz porodnišnice posvojil ljubeč par. šlo je za kirurga, ki je bil navzoč pri njenem porodu, ter njegovo mlado ženo. njena mama je izgubila življenje pri porodu, očeta pa nikoli tako ali tako nebi zares poznala, glede na to, da njena mama ob vpisu v bolnišnico ni omenjala nobenega moškega, ki bi lahko bil oče otroku. ampak doktor welsch in njegova žena sta ji omogočila lepo življenje za katerega jima je hvaležna še danes. oziroma bi jima lahko bila, če bi bila še danes živa. tako pa je bila gospa welsch pri njenih štirinajstih žrtev pijanega voznika, njen mož pa je preminil prejšnje leto. a vsi v mestu so bili priča temu, da sta svojo posvojeno hči vzgojila pravilno in lepo. bila je samo ena stvar, katera pa je ostala skrita do nedavnega, ko se je po dobrih štirih letih dekle vrnilo nazaj v rodni port charles. bila je stara naivnih dvajset let, ko je spoznala moškega, ki ji je zmešal glavo. do takrat je bila pridno dekle, katero se je večino časa posvečalo šoli in pomoči doma. doktor welsch in njegova soproga sta namreč vodila mali hotel na obali, kateremu nikoli ni primanjkovalo gostov. ne prevelika, ljubka bela hišica z pogledom na morje in sinje modrimi polkni na oknih, je očarala vsakogar. in vsako popoldne je astrid sedela na recepciji in sprejemala goste, hitela po kuhinji in pomagala pri pripravi kosila, se z gosti sprehajala po obali in jih nekako skušala zabavati. enostavno bila je domača v tem in ljubila je, ko je lahko govorila z prišleki iz drugih dežel. zato je tudi kasneje vpisala študij jezikov, češ, da se bo izučila za prevajalko. in tistega poletja, tistega vročega junijskega dne, je v njihov mali hotel vkorakal moški, za katerega ni nikoli mislila, da v resnici obstaja. bil je poosebljeno bitje vsega, kar si je kdaj predstavljala kot popolnega moškega, princa kot iz sanj. nekaj let starejši od nje in tako šarmanten, da so se ji ob njem zašibila kolena. do takrat izkušenj z pripadniki nasprotnega spola ni imela, vsaj ne veliko in ko sta četrtega julija sedela v njeni podstrešni sobici in skozi okno gledala ognjemet, ki se je odvijal zunaj se je zgodilo. bil je njen prvi in tisto noč si bo verjetno zapomnila za vse večne čase. in si jo tudi je. tistega večera je namreč zanosila in čez nekaj manj kot mesec dni je ugotovila da nosi otroka. njegovega otroka. in ko mu je to želela povedati, ga je v mestu ozrla z drugo. svarili so jo, da je baraba, ampak jim ni verjela. in tako je končala sama, noseča in povsem strta. popokala je svoje kovčke, se poslovila od očeta in odšla. nihče ni vedel zakaj in nihče ni vedel kam. le ona sama in njena najboljša prijateljica, ki pa je skrivnost pridno obdržala zase. vsaj astrid je upala, da jo bo in da jo je. odšla je čez lužo, v evropo. ustalila se je v franciji in živela v parizu skoraj tri leta. v tem času se ji je na svetu pridružila še mala deklica. angel, ki ji je bil poslan z neba, kakor ona dostikrat reče za malo azro, nagajivega otroka z iskrico v nebeško modrih očeh, na obrazku kot bi bil iz stekla, katerega obdajajo ljubki svetli kodri. njenemu očetu nikoli ni povedala, da deklica obstaja, nikoli ni ničesar zahtevala od njega in po tistem, ko je odšla, ni več slišala zanj. deklico je vzgojila z vso ljubeznijo kar jo je premogla in od tistega dne, ko so ji jo v porodnišnici položili v roke, je odrasla. na življenje je začela gledati drugače, nekoliko z rezervo in ne več tako sanjavo, kot je to počela dotlej. ampak ni ji žal. ima vse kar želi in še več. in ni ji mar za radovedne obraze, ki se obračajo za njo v port charlesu, ko se z rosie v roki sprehodi po mestu. prišla je nazaj, da je prevzela vodenje tistega malega hotela na obali. in niti pod razno ne misli stopiti v stik z azrinem očetom. čeprav jo je že sedaj strah kaj bo, ko bo deklica začela spraševati kje je njen očka.

ANA • A LOT • INBOX, FB