MIDORI WEI

-

23 • criminal • bonnie chen

"prevečkrat v otroštvu sem slišala, da o nekaterih stvareh preprosto ne smem govoriti. pod nobenih pogojem in nasploh nikoli. prevečkrat, da bi lahko v miru klepetala z najboljšo prijateljico, možu zaupala vse podrobnosti iz življenja ali pa se s sosedo pogovarjala o čokoladni torti, ki jo je spekla za otrokov rojstni dan. v otroštvu  nisem rada govorila, sploh ne o preveč osebnih zadevah. ves čas me je namreč bilo strah, da bi pomotoma povedala preveč in v težave spravila sebe in družino. živeli smo na kitajskem in bili smo znani kot premožna družina. oče se je ukvarjal s propadlimi podjetji, ki naj bi jim pomagal, v resnici pa je lastnikom le pobral še zadnji denar, ki so ga imeli. mama je bila v prostem času gospodinja, sicer pa so jo ljudje poznali kot podrejeno ženo največjega ženskarja daleč naokoli, ki je le delila popolne nasmeške ljudem okoli sebe in dajala vtis popolne ženske. jaz sem bila majhna deklica, nikoli deležna pretirane pozornosti, in nikoli del življenja, ki sta ga živela moja starša. kljub temu, da sta torej imela ogromno denarja, meni od tega ni pripadalo čisto nič. verjemite mi, občutek je bil grozen. ljudje o meni niso imeli dobrega mnenja, prej bi lahko rekli, da sem bila znana kot slab otrok. vedno so govorili, da sem preveč tiha. bili so daleč od resnice, ker v bistvu sploh nisem tiha, kaj šele zadržana. z ljudmi, ki se mi ne zdijo vredni tega, se preprosto ne pogovarjam in to je vse. ampak kaj si drugi mislijo o meni se mi zdi popolnoma nepomembno. vsaj dokler nisem pri šestnajstih spoznala njega se mi je zdelo. bil je tako drugačen. in lep. in bogat. pri nas je bil poslovno in moja polomljena angleščina se mu je zdela srčkana, ko sva se neke noči srečala v baru. če sem iskrena do takrat še nikoli nisem pila alkohola in v tisti zadušljivi prostor sem vstopila le zaradi njega. večkrat mi je rekel naj odidem. ko je iz žepa potegnil pištolo, pa je bilo že prepozno. iz blagajne je vzel ves denar, ga spravil v nahrbtnih, me dobesedno odnesel ven in odpeljal. nikoli ga nisem vprašala, zakaj je sploh to storil, lahko pa samo predvidevam, da me je zamenjal za prostitutko, ker sem bila, priznam, res oblečena zelo neprimerno, sploh za šestnajstletnico. ni me vprašal, če želim iti z njim, ni mi niti povedal kam greva, samo odpeljal me je s seboj in ni minil niti dober teden, ko sva postala nerazdružljiva. od takrat so se vse stvari odvijale s svetlobno hitrostjo, ampak vse kar je bilo pomembno je bil denar, dragi avtomobili, drage obleke, drag nakit in nasploh vsak samostalnik s pridevnikom drag."

suicide blonde • not much • pm