Nikoli ni bil človek, ki bi kdajkoli izgubil živce nad čemerkoli in tudi tokrat jih zares ni, a vseeno je bilo to res nezaslišano. Kako prekleto neka blondinka, ki se je bila – ali pa se je zgolj pretvarjala -, da je receptorka, ni mogla dojeti, da je soba, ki je bila rezervirana, njegova? Trdila mu je, da je bila prepozno rezervirana ali nekaj podobnega, ker ga pač ni imela v sistemu. Ampak to ni bila njegova krivda. »Zahtevam sobo,« je ponovil že najmanj stotič, mirno kot vsakič poprej, toda tokrat zares hladno in neusmiljeno, skoraj zlovešče. Prej je na njej še uporabljal sladek ton glasu in vse ostale tehnike koketiranja, pred minuto pa je še to popoloma opustil. Resnično se ni imel namena prerekati z njo še nadaljnih tisoč let, še manj pa sprejeti poraz ali priznati morebitno napako. Hotel je natančno tisto sobo in tudi dobil jo bo – vedno je dobil, tisto kar je hotel in tudi tokrat ne bo pustil neki smrklji, da mu bo ovira do želenega cilja. Pač, ni bil sam kriv, če se je zjutraj v njegovem novem domovanju pojavilo nešteto električarjev in ostalih strokovnjakov, ki so popravljali in prenavljali najeto hišo. Tudi ni nameraval spati na ulici, niti ne v drugem hotelu. Hotel je ravno tisto sobo – torej najboljšo, najrazkošnejšo sobo, kar jih je ta hotel sploh premogel in ko je nazadnje svetlolaska le popustila njegovemu prigovarjanju, je pograbil ključe in se odpravil proti dvigalu. S kotičkom očesa je opazil, kako je dekle mrzlično zavrtelo številko, po možnosti njene nadrejene, kot bi se z dvignjenimi rokami povsem nemočno obračala k njej na pomoč. Naj rešujejo kot vejo in znajo, tiste goste, ki so jim nameravali ponuditi sobo, pa naj prestavijo v kako drug ušiv prostor. Lahko tudi šotorijo v avli hotela, če želijo. Res mu ni bilo mar.

Pritisnil je na številko, ki je dvigalo povzdignila v eno izmed zadnjih nadstropij hotela in zvončkljal s ključi, dokler se to ni ustavilo in so vrata zdrsela vstran. Lenobno je odkorakal prek hodnika in se ustavil pri številki svoje sobe, v kateri je nameraval prespati samo eno noč oziroma toliko časa, dokler mu ne ljudje ne uredijo domovanje. Odklenil je, pustil vrata na stežaj odprta in  ošinil ogromno zakonsko posteljo, ki je bila tam nalašč zanj. Vrgel se je nanjo in si spotoma slekel majico, ki je nazadnje pristala nekje na tleh, saj mu niti ni bilo važno kje. Bilo je tako peklensko vroče in ravno se je spraševal, če je prostor sploh zares klimatiziran kot  je bilo obljubljeno na vseh ponudbah, ko je njegovo pozornost pritegnila oseba, ki se je ravnokar pojavila na vratih. »Popravite klimo. Očitno ne deluje,« je namesto podzrava začel z ukazom in lenobno pomahal v zrak, kot bi odganjal muhe, nazadnje pa si šel z roko skozi potne lase. »Pa lahko mi prinesete tudi kepico sladoleda.«



TAGGED: astrid
WORDS: 475
NOTES: here we go! :3

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

Medtem ko je križem rok čakal, da se prezračevanje čudežno popravi, je hkrati tudi čakal na glavno osebo tega hotela, v primeru da je receptorki  uspelo dobiti na telefon. Lahko bi bila gotovo kakšna starejša gospa ali v najslabšem primeru tudi kakšen starejši mož, a njegova dobra  intuicija mu je pravila, da je bila upraviteljica prav huda mačka. In kot ponavadi se ni zmotil. Ko je v stanovanje, ki si ga je že prilastil s tem, da se je preprosto zleknil na posteljo, vstopilo postavno dekle, ki se je predstavilo kot Astrid Welsch, mu je čez obraz hušknil zmagoslavni nasmešek, ki se je proti koncu že skorajda sprevrnil v muzanje. Videti je bilo, da je bila za vso tisto masko prijaznosti, ki jo je zdaj s težavo ohranjala na obrazu, besna kot ris in le vprašanje je bilo, kdaj bo povsem izgubila nadzor nad seboj in izbruhnila. Zaenkrat ji je še kar dobro šlo, če je spregledal tistih par spodrsljajev vmes. »Ne berem drobnega tiska,« jo je odpravil in skomignil z rameni, kot da to sploh ni bila njegova krivda. Opazoval je njene tehnološke spretosti, ko je namesto njega zdaj upravljala s klimatsko napravo in ko je po njenem mnenju zdaj delovalo, vseeno ni čutil niti sapice zraku. Bilo mu je še vedno tako prekleto vroče, da si je v navalu želje po ohranitvi življenja, slekel celo kratke hlače in jih malomarno vrgel proti njej. Spregledal je ogorčenje, ki je spreletelo njen obraz in ji namesto opravičujočega ponudil enega izmed najlepših očarljivih nasmeškov. »Ker sem se slekel ali ker želim sladoled?« se je namuznil in znova skomignil z rameni. »Če ti kaj ni prav, lahko odideš. Še prej pa mi priskrbi sladoled,« je znova naročil, kot bi sredi restavracije od zaposlenih zahteval najboljšo specialiteto na svetu, pri tem pa se je, kot vedno, povsem požvižgal na vljudnost. Te jo je imel še od otroštva vrh glave, ko je na zahtevo staršev moral osvojiti vse stopnje primernega vedenja, na pamet poznati celo knjigo bontona. No, ni bilo videti, da mu je kaj od tega ostalo – zdaj je bil popolno nasprotje vzglednemu dečku. »Aja pa, tistim bizgecem, ki so mi nameravali prevzeti to sobo, lahko kar rečete, naj si pripravijo šotore. Ker ta soba je zasedena,« se je z vso odločnostjo srečal z njenimi očmi, da bi ji dal vedeti, da ga za nič na svetu ne bo spravila ven. Razen če ga lastnoročno odnese iz sobe, kar pa se je tudi zdelo neizvedljivo. »Kakorkoli že. Jaz grem pod tuš,« je naznanil in se odpravil proti kopalnici, na poti do tja pa razmišljal, kakšno taktiko namerava ubrati Welschova, če je po naravi trmasta in bo vsak način hotela, da se spravi iz sobe. No, saj obstaja način, s katerimi bi se lahko pogodila in ob misli na to so se mu oči poželjivo zableščale.


TAGGED: astrid
WORDS: 471
NOTES:  

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0