 ariadna o'shea
kindergarten teacher
Število prispevkov : 102
Reputation : 30
Join date : 02/10/2012
 |  Naslov sporočila: lombardi, sabriel ulla Pet Okt 05, 2012 12:40 am | |
|  22 - florence, italy - waitress - heterosexual - nina agdal vedno sem se zadev tako hitro naveličala in vedno sem imela občutek, da bo moje življenje dolgočasno. v bistvu, da je dolgočasno. vendar pa tega, kar imam sedaj, nisem nikoli pričakovala. bala sem se rutine, biti na nekaj priklenjena, medtem ko življenje teče mimo mene. če bi me poznali pred nekaj leti, dvomim, da bi verjeli, da gre za tisto osebo.
kakorkoli, naj se predstavim, naj začnem lepo od začetka. moje ime je sabriel ulla lombardi, prihajam iz enega od najlepših italijanskih mest- firenc. pridigala vam ne bom o tem, kako me kličite. za tesnega prijatelja, se najbrž ne bi spodobilo, če bi bila gospodična lombardi, za šefa pa najbrž ne bi bila ravno sabriel, ali pač? no, pa saj moja služba tako ali tako ni nekaj bleščeča, da bi morala zahtevati, da me kliče po nekem posebnem nazivu. zakaj? o tem kasneje. kakorkoli, rodila sem se v navidez povsem normalno družino, če odštejemo to, da je oče skakal čez plod, kjer je lahko- bivšim dekletom v avtu, s sošolko na faksu v njeni sobi in blabla, škoda podrobnosti za nekoga, ki si to ne zasluži. in seveda to, da je bila moja mati stara le sedemnajst, oče pa leto ali dve starejši, pa sta že imela domnevno resno zvezo in otroka. najstniška ljubezen, ki je bila vse prej kakor to. moji mami se to na začetku sploh ni svitalo, dokler ni prišla zadevi do dna- podrobnosti kot so bila šminka na njegovem ovratniku, ki ni bila njena, parfum po katerem je dišal ter še druge podrobnosti so jo na koncu le pripeljale do tega, da ji mož ni zvest ter pri enem letu sem ostala sama z materjo in iskreno, sem tudi jaz posledično očeta zasovražila. sicer bilo mio je jasno- bila sta mlada, imela sta me prehitro ter vse ostalo, vendar mama me je obdržala, kljub dejstvu, da je s tem pošla njena mladost in se je odločila skrbeti za otroka. oče bi ji lahko bil vsaj toliko hvaležen, da bi ji takrat pošiljal denar zame, vendar še tega ni premogel.
tako sem odraščala z mamo, ki mi je bila bolj sestra kakor mama, s sovraštvom do očeta ter iz teh in onih razlogov ne preveč bleščečega otroštva. lagala bi, če bi dejala, da sem vedno dobila, kar sem hotela. ne, še zdavnaj ni bilo tako. če ni bila kriva finančna kriza, ki je tu in tam vladala v najini družini, pa je bilo kaj drugega. vedno je bilo nekaj, zaradi česar preprosto nisem bila srečna- ali ni bilo te igrače, ali sem hotela mamo ob sebi, pa mi ni bila na voljo, na kratko vedno nekaj. prav tako v osnovni šoli, zgolj zato ker sem imela očala z nekaj centimetrov debelimi stekli, ne ravno manekensko postavo in zobni aparat, sem bila dobesedno tista grda račka, tista, katere ni maral nihče ter so jo zafrkavali vsi, od prvega do zadnjega. kdo se je pa hotel družiti z čudakinjo? nekaj, zaradi česar se mi je moje otroštvo zamerilo ter sem se odločila, da preostanek mojega življenja ne bo takšen, da ga bom zapolnila z tistimi spomini, ki jih nikoli ne bom pozabila, zaradi katerih bom vedela, da je bilo življenje vredno.
in v bistvu sem to res naredila. ne vem kaj se je zgodilo, vendar med počitnicam, med osnovno in srednjo šolo je bilo, kakor da mi je počil film, zares počil. dosti sem imela vsega, da bo tista prijazna sabriel vedno vse pomagala, vedno vse dala, vedno sebe postavljala v ozadje. ne, tega je bilo dovolj. res, da sem posledično si prikrojila prekleto pasji karakter, kadar se je bilo treba postaviti zame, vendar glede na to, kaj so mi naredili, je že prišel čas za to. iz mene se preprosto ne bo nihče več norčeval. tako sem postala v srednji šoli oseba, za katero se v bistvu nikoli nisem imela- zgovorna, čeprav nisem imela nič malce snobovska in pasja, ko je šlo zame. preprosto drugi ne bodo več pometali z menoj za razliko od ostalih sem se že zdavnaj poslovila od otroštva, preizkusila stvari, o katerim se drugim niti sanjalo ni. preprosto sem zaradi vsega kar sem prestala postala mnogo prehitro odrasla, vendar hkrati sem vedno znala prevzeti odgovornost za svoja dejanja. takšna sem preprosto bila. oziroma postala.
srednjo šolo sem uspešno končala ter mama je bila prepričana, da bom postala najmanj zdravnica. in kaj sem storila jaz? že v prvem letniku sem vrgla na klin ter odšla. zabila sem otroštvo, nisem nameravala še mladosti. najlepša leta preživeti za knjigami, samo da dobiš list papirja, ki ti pove, da imaš malo več informacij v glavi kot ostali? ne hvala, ne potrebujem tega. tako sem se odločila, da izkoristim življenje do zadnje mere, da ne bo šlo v nič, kot je šlo otroštvo. nikakor.
sicer vem, da to sedaj deluje, kakor da sem vsak dan ležala pijana pod pultom, ne da bi se zavedala same sebe, vendar iskreno ne vem, če sem sploh bila kdaj v takšnem stanju. vedno sem imela rada zabave v zdravi meri, ko ti alkohol prinese nasmešek na obraz, ne pa da si več na tleh, kot na nogah. vendar pa kljub temu, je bil alkohol tisti, ki mi je pomagal pri temu, da se je moje življenje na kratko obrnilo na glavo. po tem, ko sem opustila šolo sem prvič prišla sem, najbrž zgolj zato, da vidim druge kraje poleg moje rojstne italije, prav tako pa sem dobila službo natakarice, kjer so me sprejeli le z narejeno gimnazijo. všečno. vendar pa se je to potovanje in služba obrnilo v vse drugo, kakor to. no, bilo je logično oziroma je še sedaj- vedno sem imela raje starejše moške, ker so preprosto bolj odgovorni, vedo kaj dejalo in preprosto… so odrasli. vendar glej kakšna ironija, zapletla sem se ravno z nasprotnim od tega. maddox je bil tisti, ki sem ga na začetku vztrajno zavračala, bilo mi je logično, da je tipičen ženskar, ki te že s pogledom sleče, vendar hkrati, me je privlačil. in alkohol je bil tisto, ki je vse skupaj potrdil. bil je kakor moja prva in posledično edina ljubezen, vendar kaj mi je to koristilo. zanj je bila le ena noč, jaz pa imam posledice še danes pred očmi- vendar da me ne bi kdo narobe razumel- nisem rekla, da slabe. kakorkoli, po tisti noči ga ni bilo nikjer, bilo mi je jasno kaj se je zgodilo in seveda sem v hipu dala odpoved in odšla nazaj domov. vendar glej ga zlomka, po nekaj dneh sem spoznala, da na vse skupaj ne bom pozabila nikoli. še vedno se spominjam kako sem paničarila, ker je mesečno perilo zamujalo, bilo mi je slabo in mama me je hotela tako ali drugače pomiriti- vendar bilo je dejstvo, pod srcem sem nosila njegovega otroka.
ime mu je adrian. hotela sem nekaj popolnoma nasprotnega, nekaj kar me ne bi spominjalo nanj. vendar kaj ko je ima njegove oči in je vse skupaj preprosto neizpodbitno. sedaj ko ima eno leto, sem se odločila, da ga pustim pri mami, vsaj za nekaj časa. kot prvo, imel bo lepše otroštvu ob babici, ki ga ima rada in kot drugo- ne glede na vse ima pravico izvedeti, da ima sina, čeprav dvomim, da bi ju zares hotela spraviti skupaj. vendar vseeno v meni gori plamen upanja, da bi adrian posledično imel lepše življenje tudi z očetom in da bo končno dobil odgovor na vprašanje, kje je njegov očka. vendar hkrati, ne vem kaj naj, saj niti ne vem, kaj zopet počnem v tem mestu. dobro, kot prvo imam tu sorodnike in najbrž se je lepo oglasiti pri njih, vendar hkrati, pa saj smo bile me z mamo tako odmaknjene od njih, da ubogi lombardiji vedo le moje ime, najbrž. našla sem si službo, zopet kot natakarica ter imam izgovor, da sem v mestu. vendar hkrati imam občutek, da vrnitev ne pomeni nič dobrega.
klavdija - 8teen - 6+ - n/a |
|
