Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.
the leading lady
the leading gentleman
best friendly connection
best family
best chemistry
honorary member
biggest ego
biggest sweetheart
should be a couple
idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.
Število prispevkov : 31 Reputation : 2 Join date : 23/09/2012 Kraj : mayberry, nc
Naslov sporočila: august moon restaurant, Sre Sep 26, 2012 1:42 am
rebecca westermark
Število prispevkov : 39 Reputation : 27 Join date : 22/10/2012 Kraj : charlotte, nc
Naslov sporočila: Re: august moon restaurant, Sob Nov 17, 2012 4:44 am
tag: loveliest douchebag. note: love love love.
Upanje. Drobcena in nadvse nehvaležna stvarca, ki trdovratno čepi v tebi vse do zadnjega diha. Te spodbuja, da narediš še en mali korak naprej, da dvigneš glavo višje za kak centimeter, da se vzravnaš, da vedno verjameš v odrešitev. Bili so časi, ko je upanje v njej klilo dan za dnem, bilo je tisto, kar jo je poganjalo, zaradi česar je zjutraj vstala. Mnogi so se ji smejali, ko je z navdušenjem pripovedovala, da verjame v pravo ljubezen, v duše dvojčice. Da ima upanje v to, da bo tudi ona enkrat doživela srečen pravljični konec in imela svet razprostrt pred nogami. Smejali so se, vendar niso ugovarjali. Morda bi bilo bolje, če bi jo takrat kdo prijel za nadlahti in jo pošteno stresel na mestu, da bi prenehala razmišljati o takšnih traparjah. Potem bi morda danes ustvarjala za kakšno malo charlottsko galerijo in bila z glavo v oblakih samo med slikanjem. Nikoli ne bi vložila toliko upanja vanj in nikoli ne bi prebedela toliko nočnih prav zaradi njega. Prejšnja noč vsekakor ni bila prva. Toda tokrat je ni preganjala podoba njegovega hladnega pogleda, ko sta se videla prvič po Mikaelovi smrti, v ušesih ji niso odzvanjale stare obtožbe, stare boleče opazke. Ne. Tokrat so jo skelel njene ustnice zaradi enega samega bežnega dotika, ko je lahno poljubila njegovo lice v slovo. To je storila že milijonkrat poprej, bilo je vljudno in to je počela z vsemi. Vendar je bilo včeraj nekaj v njegovem pogledu, kar ji je govorilo, da je zadela na določeno bolečo točko in mu končno prišla do živega. Pričakovala je občutek zmagoslavja, vanjo se je naselila samo nepopisna žalost. Slednjo je že pol ure nazaj zamenjala srdita jeza, ker je sama sedela za mizo v elegantni restavraciji z gurmansko hrano in se nalivala s sladkim žganjem.
Pustil jo je na cedilu, kar bi morala predvidevati. Vendar ji je tisto bedno malo upanje šepetalo na uho, da mora vztrajati dokler ne bo prepozno. Če ne bo uspelo njej, bo kateri drugi, komu drugemu. Nekdo bo strl oreh, ki ga Adam predstavlja, in takrat bosta lahko med seboj spletla prijateljstvo. Resnično je bila brez pritožb pripravljena čakati še leta dolgo. Toda povedala mu je, kako pomembno je zanjo, da pride na večerjo, ko jima je rezervirala mizo. Poudarila je, da ga tam pričakuje. Morala bi vedeti, da mu ni niti malo mar za njene želje in njen ponos – hah, slednjega je prav rad teptal vsakič znova. K ustnicam je ponesla droben kozarček in žganje zlila po grlu, ki se je sedaj že navadilo na pekoči občutek. Pred njo je počival prazen krožnik, kjer so se malo poprej še nahajali riževi rezanci z morskimi sadeži. Vsekakor ni delovala kot osamljena vdova v kotu, prej kot osamljena pomilovanja vredna triindvajsetletnica, ki se nažira s špageti in se skuša vtopiti v okusih hruške, breskve, maline in slive. Prosila je, da ji prinesejo cel pladenj malih kozarčkov in nihče ji ni ugovarjal, ravno nasprotno. Navdušeno so ji ustregli in tekali sem ter tja, da bi ji bilo udobno. Njen pogled je bil le kanček bolj steklen kot prej, njena notranjost je prijetno šumela v skladu z melodijo citrinih strun in lahko bi zaspala na mestu. Zakaj še ni odšla? Samo vstati bi morala, plačati račun in oditi nazaj v svojo prazno hišo. Prazno. Vse je bilo tako... prazno. Zdrznila se je, ko se je za njenim hrbtom oglasil globok moški glas in očitno je popila več, kot bi smela. Adam. Moški je imel nadvse podoben glas njegovemu, da se je morala tiho zasmejati zaradi ironije. Vendar nato je prav ta moški čepel ob njenem stolu, da se je zasukala k njemu in je njen pogled trčil ob sive oblake v njegovih očeh. ''Bleh,'' je privihala nos, potegnila obrvi skupaj in iz ustnic napravila šobo. Otročje, da. Pijano tudi. ''P-o-j-d-i s-t-r...'' je pričela črkovati, a na sredi obupala, ker se nekako ni spomnila katera črka sledi, zato je raje samo utrujeno zavzdihnila. ''Moj zmenek bo vsak čas nazaj iz stranišča,'' je zaigrala širok nasmešek in neverjetno slabo laž.
Nazadnje urejal/a rebecca westermark Sob Nov 24, 2012 6:49 am; skupaj popravljeno 1 krat
adam westermark journalist
Število prispevkov : 80 Reputation : 28 Join date : 22/10/2012 Kraj : stockholm, sweden
Naslov sporočila: Re: august moon restaurant, Pet Nov 23, 2012 10:11 am
Ni vedel, ali naj besede, ki mu jo je izrekla ob njunem zadnjem srečanju, vzame resno ali naj samo verjame, da je bil to le slab poskus, da bi ga prestrašila, morda pripravila do tega, da bi storil nekaj, na kar še ni bil pripravljen. Oziroma bolj kot to, ni bil prepričan, če bi bilo srečanje z njo v restavraciji res dobra poteza, navsezadnje res ni hotel, da bi ga zatožila njegovi mami in bi ta, kolikor je bila sposobna, resnično priletela naravnost v Mayberry. Toda to ni bilo tisto, kar ga je skrbelo – resnično ga ni pripeljal do oklevanja strah, da bi mogel znova vzpostaviti kontakt s svojo družino, bolj ga je do tega pripeljala dejstvo, da je prejšnji dan resnično preveč pokazal, da mu kljub pretvarjanju vendarle ni vseeno. In mu tudi zares ni bilo, a tega ni imel namena kazati nikomur, kaj šele njej. Izdihnil je in vase zlil preostanek viskija, ki je bil še vedno njegov spremljevalec in edina prava stvar, na katero se je lahko zanesel – poleg sebe, seveda. Alkohol ga namreč nikoli ne bo mogel razočarati, prizadeti ali zapustiti, kot so to počeli ljudje. Seveda pa tudi ta primerjava ni bila ravno razveseljujoča, ne ob zavedanju, da je bil resnično v vsem popolnoma sam – kar je bila njegova izbira in mu je večinoma ugajalo, a ga ob določenih priložnostih celo spravljala v obup. Imela je prav – Mikael ne bi hotel, da bi popolnoma odrezal družino, prijatelje, kogarkoli. Pravzaprav je bil prepričan, da bi bila njegova poslednja želja gotovo ta, da naj skrbi za Becco. Mikael je bil edini, ki je zaupal vanj, bil je edini, ki je poznal najbolj skrite kotičke njegove notranjosti in bil edini, ki je vedel, kako čuti do rjavolaske. Stresel je z glavo, ko je le nehal strmeti v uro, ki je svoje kazalce nemilostno premikala naprej in ga opozarjala, da je pravkar kršil sicer nikoli izrečeno obljubo. Ne, Becce res ni mogel pustiti na cedilu, čeprav se je zadnjih nekaj ur še kako trudil, da bi odvrnil misli od nje in njenih besed, ko mu je naročila, naj se prikaže v restavraciji točno ob osmih. No, zdaj je bilo že krepko čez in še sam sebi se je zdel smešen, ko je vstal z udobnega kavča in odkorakal skozi vrata, kot bi ga nekaj pičilo. Se je sploh splačalo hoditi tja? Gotovo je ne bo tam, ne po tolikšni zamudi, pa še kako vztrajna naj je bila. Prej ali slej bo spoznala, da ni vreden njenega časa ali preprosto, da ni vreden. Vsega.
Odrinil je težka vrata in s pogledom zaobjel celoten prostor, ki je bil pričakovano nabito poln. Takoj jo je zagledal – sedela je za eno izmed miz, s praznim krožnikom pred sabo in kozarčki, katere vsebino je ravnokar zlivala vase. Predvideval je, da je bil v njih alkohol, nekaj močnega, kar bi lahko pomirilo njene živce in namesto, da bi se ob tem njegove ustnice raztegnile v posmehljiv nasmešek, kot je to počel ponavadi, so ostale v ravni liniji, medtem ko se je njegovo čelo rahlo nagrbančilo. Resnično ne bi smela početi vsega tega. Tepka. Kdaj bo odnehala?
Zmajal je z glavo in svoje telo prisilil v to, da je odkorakal naravnost do nje, čeprav še vedno ni bil prepričan, če je bil njegov prihod sploh pravilna odločitev. Mar ne bi bilo lažje, če bi preprosto izpustil to večerjo in se izgovoril, da je pozabil? Morda jo do nadaljnjega celo ignoriral – lahko bi jo s tem dokončno prepričal, da si je res ne zasluži, da res ni dobro zanjo, če se druži z njim. Po drugi strani pa je moral to storiti zase. In za Mikaela. »Becca,« je spregovoril, ko se je ustavil tik za njenim hrbtom. Njegov glas je bil prazen, ni izdajal nobenih čustev – bilo je zgolj njej v opozorilo, da jo je opazil in da je njeno upanje celo obrodilo nekaj sadov. Nikjer – ne na obrazu in ne v njegovem glasu - pa ni bilo zaslediti niti tiste hvaležnosti, ki ga je preplavila ob dejstvu, da je bila še vedno tukaj, kljub njegovi enourni zamudi. In bila je pijana, krasno. »Poglej,« je nenadoma zasedel stol nasproti nje, ki je bil še mrzel in tako dobro potrdil, da so bile njene besede čista laž. Sicer pa ji tako ali tako ni verjel. »Me ne zanima, kaj počneš in s kom si tukaj,« je pometel z njeno lažjo in se ji resnobno zastrmel v oči, da bi ji pokazal, da ji ni nasedel. »Rekla si samo, da moram priti sem in no, tukaj sem. Karkoli si mi že nameravala povedati, povej, potem pa bom odšel in te pustil s tipom iz stranišča.« Ozrl se je v smeri, kjer so se nahajale toalete, kot bi pričakoval, da bo omenjena oseba ravnokar prikorakala skozi vrata, svoj pogled pa nazadnje ustavil na njenem praznem krožniku. »Tako ali tako me tudi mene nekdo čaka zunaj,« je še navrgel in brezbrižno skomignil, kot da se mu to ne bi zdelo nič kaj posebnega. Če mu je ona trosila laži, je imel popolno pravico, da ji vrne z enako mero.
TAGGED: becca WORDS: 848 NOTES: here we go again :33 sory for late and lame, but at least i made it.
Število prispevkov : 39 Reputation : 27 Join date : 22/10/2012 Kraj : charlotte, nc
Naslov sporočila: Re: august moon restaurant, Sob Nov 24, 2012 7:05 am
Zlahka bi se zamotila s štetjem že popitih kozarčkov sladkega žganja, katerega okus je ni več žgal po grlu. Zlahka bi čez deset minut pozabila, zakaj sama sedi za mizo v polni restavraciji, če ne bi zdaj stal za njenim hrbtom. ''Rebecca,'' je iz navade zamomljala v popravek, le da besede tokrat niso nosile tiste tipične odločnosti, s katero mu je venomer znala postreči na pladnju. Bile so skorajda patetično obupane – zadnji poskus v dopovedovanju nečesa človeku, ki te zavrača na vse možne načine. Ki tvoje eksistence včasih sploh ne priznava. Ni več znala podati dlani drugim v rokovanju in z nasmeškom reči, da ji je ime Becca Lightwood. Ali Becca Westermark. Samo Rebecca. Tako preprosto. ''Ni te bilo in poklicala sem nekoga drugega,'' je neprepričljivo dejala in dodala novo majhno laž, ki je bila bolj kot ne izmišljena zgodbica, saj ni bilo nobene verjetnosti, da bi ji sploh pomislil nasesti. Namrščila se je, ko je kar naenkrat prišel okrog vogala v njeno vidno polje in zasedel prazni stol nasproti nje. Kljubovalno je prekrižala roke na prsih in bolščala vanj z, vsaj tako je upala, ubijalskim pogledom. ''Kaj res? Tukaj gnezdim. Kot kokoš. Štorklja. Celo dolgo uro. Čakam tebe. Vendar... kako tipično. Adam Westermark še enkrat na udaru. Še enkrat pušča nekoga na cedilu, kakor da drugega ne zna,'' je glas naredila karseda dramatičen in vedela je, da iz nje govori alkohol. Nikoli mu sicer ne bi zabila kaj tako nizkega. Zmajala je z glavo in prhnila skozi ustnice, nato pa slednje stisnila tesno skupaj. ''Rekla sem, da pridi ob osmih tepec. Ne ob devetih,'' je najprej pikro odvrnila. Vendar ni bila zares jezna, bila je samo neverjetno utrujena od vsega. Od njega, od njegovega izmikanja, od brezihodnih slepih ulic v katerih se je spotikala dan za dnem.
''Nič ti nisem nameravala povedati. Samo hotela sem večerjati s tabo. Njom njom,'' je skomignila z rameni in sledila njegovemu pogledu proti smeri toalet, kjer naj bi se nahajal njen namišljeni spremljevalec. ''Nisem na zmenku,'' je nato zamrmrala ob priznanju poraza in sklonila pogled pred njim, le da so njegove nadaljne besede pokvarile vse. Tiho je prikimala in v dlani vzela papirnato servieto ter jo v naročju pričela prepogibati v harmoniko, da bi zaposlila svoje misli, da ne bi tako vztrajno tekle v posebej določeno smer. Da ne bi v njeni glavi ustvarjale slike Adama z neko lepotico, ki ga zdaj čaka ob vhodu v restavracijo. ''Včeraj mi je nekdo rekel, da sem lahko kdorkoli želim biti...'' je na dan potegnila misel, ki ji jo je zaupal Colton na moškem stranišču sredi nakupovalnega središča. ''In rekla sem mu, da se človek ne more kar tako spremeniti. Spat greš točno tak, kakršen si se zbudil zjutraj,'' je nadaljevala z nekoliko odsotnim tonom in do konca prepognjen prtiček vrgla na mizo pred seboj, s prosto roko pa segla po novemu kozarčku in ga zlila vase, preden bi jo kdo utegnil ustaviti. Dvignila je pogled z ogromnim cmokom v njenem grlu, topo bolečino v srcu in neznosnim pritiskom na prsih. ''Odnehala bom,'' je spregovorila in prikimala, da bi dodatno podkrepila svoje besede. ''Pijana sem zaradi tebe, ne spim zaradi njega, ne živim zaradi vaju obeh. Odnehala bom,'' je vročično nadaljevala in hotela kar takoj vstati izza mize in oditi neznano kam. ''Tako prekleto te pogrešam in ti me kriviš za vse, kakor da se sama ne zavedam, da sem mu jaz posredno vzela življenje. In to res ni izbruh za restavracijo, ampak je zadnji. Obljubim ti. Ker... ne morem več Adam. Res ne. Ne vem, kaj boli bolj – pomilovalni pogledi drugih ali tvoja neizrečena simpatija do moje usode, ki je ne boš nikoli ubesedil naglas,'' je govorila vedno tišje in vedno hitreje. ''Rabim zrak. Nujno.''
adam westermark journalist
Število prispevkov : 80 Reputation : 28 Join date : 22/10/2012 Kraj : stockholm, sweden
Naslov sporočila: Re: august moon restaurant, Tor Dec 25, 2012 4:14 am
Resnično ni bil na volji za prerekanje s sitno, zdolgočaseno in vrh vsega še pijano rjavolasko, ki je na svojem stolu sedela kot nek kupček nesreče. Pa ne da bi zdaj pričakoval, da ga bo pričakala trezna s sijočim nasmeškom in z baloni v rokah kot za nagrado, ker se je prikazal, ampak.. no, pravzaprav sploh ni ničesar pričakoval. Ali pa vsaj ne tega. »Ne. Becca,« ji je mrmraje ugovarjal, kot je to storil že najmanj stotič in vsakič s taisto odločnostjo, ki je kazala na to, da se v tej bitki ne bo predal. Medtem ko se je svet že zdavnaj sprijaznil z dejstvom, da Becca Lightwood po novem sliši na ime Rebecca, je sam še vedno vztrajal pri svojem. Je pač bil konzervativen – sicer pa, komu to mar? Stavil bi lahko, da je bilo ljudem povsem vseeno, na katero pot je zaneslo rjavolasko in skozi katere spremembe je zaradi kraljeve družine in njihovega vpliva morala iti. Njemu pa - čeprav človek ob pogledu nanj niti pomisliti ne bi mogel na česar koli takšnega – ni bilo vseeno. Hotel je staro Becco nazaj in morda je bil tudi to eden izmed razlogov, da se je primajal v to restavracijo poleg očitnega, da je resnično ni mogel pustiti same. Vsaj ne v takšnem stanju. »Pila si,« je izpostavil nekaj precej logičnega, ko se je nazadnje odločil zasesti prazen stol nasproti nje in se pretvarjal, da ni ujel njenega obvestila, da je že zaseden. Vedel je, da v resnici ni bil. Zmajal je z glavo in z vzdihom usmeril svoje jasne sivo modre oči naravnost v njene, medtem ko so mu v glavi še vedno prav zoprno odzvanjale njene komaj izrečene besede. Od njega je zahtevalo kar nekaj energije, da se je prepričal, da je bilo vse ena sama laž in čeprav mu je nazadnje uspelo, si še vedno ni mogel pomagati, da vsake toliko časa ne bi poškilil na drugo stran restavracije, kjer so se po njegovem nahajale moške toalete. Nikogar ni bilo tam in upal je, da nikogar tudi ne bo.
»Nisem te pustil na cedilu,« so se mu oči ob njeni obtožbi opazno zasvetile, čeprav je v bistvu imela prav. Deloma prav. »Prikazal sem se. Mislim, da bi morala biti srečna, da sem sploh prišel.« Pogledal je stran, ko je preprosto ni mogel več gledati v takšnem stanju. Ne zaradi tega, ker ne bi mogel verjeti, da se ga lahko tako napije, ampak zaradi tega, ker je takšna postala prav zaradi njega. Resnično je slabo vplival nanjo – žal se s tem rjavolaska kar ni mogla sprijazniti. »No, kot vidim, si že povečerjala. Me veseli,« je ustnice zvil v nasmešek, ki je bil storjen s čisto prisilo. Potem se je nehal truditi in kotički ustnic so se mu znova uvihali v ravno linijo, da je deloval kot človek s pomanjkanjem življenjske sreče. Mogoče mu jo je res primanjkovalo. Mogoče pa ga je le tako skrbelo zanjo. »Sem vedel. Meni ne moreš lagati, Becca,« je vse skupaj izrekel nekoliko preveč resnobno, v popolni odsotnosti kakršnega koli posmehovanja - to resnično ni bilo značilno zanj. Je pa bilo zanj popolnoma značilno, da ni priznal, da ji je tudi sam navrgel laž, ko ji je omenil, da ga nekdo čaka zunaj. Pred njo mu je bilo res težko lagati, kaj šele kaj priznati. »Res je,« je zamrmral in se strmeč v mizo poskušal spomniti, kdaj se je nazadnje na glas strinjal z njo. Ali s komerkoli. Ampak kar je izrekla o spremembi ljudi, je bilo čisto res. »Se strinjam. Moraš odnehati,« je dvignil pogled, intenzivnost njegovega pogleda se je ob tem tako povečala, kot bi jo hotel v to dejansko zares prisiliti. »Izogibaj se me. Mislim, da se boš počutila bolje,« je še namrščeno pristavil in poskušal ignorirati bolečino, ki se mu je razraščala v prsih. Pravzaprav je dvomil, da bo kdajkoli sploh izginila.
TAGGED: becca WORDS: no idea NOTES: sorry for being so late!
Število prispevkov : 39 Reputation : 27 Join date : 22/10/2012 Kraj : charlotte, nc
Naslov sporočila: Re: august moon restaurant, Pet Dec 28, 2012 8:13 pm
dolgo časa ni imela nič proti njegovemu cinizmu. na začetku se je res trudila, da bi ga vzljubila, četudi zgolj zavoljo mikaela. vedela je, koliko njemu pomeni njen dober odnos z njegovim bratom in zato se je prekleto trudila, brez da bi kadarkoli napravila kakšen napredek. šele, ko je bila pripravljena široko odpreti oči, je spoznala, da dober odnos z adamom veliko pomeni tudi njej. in morda celo adamu, a si tega nikoli ne bo priznal naglas, ker je hotel vsem dokazati, da ne potrebuje prav nikogar. kako zelo v zmoti je bil. ''prav, becca. becca lightwood. bodi trmast,'' je roke hipoma prekrižala pod prsmi, ko se je naslonila nazaj na svoj sedež in pogled obrnila v nasprotno smer od njega. tako zelo se je trudila pustiti preteklost za seboj, pozabiti, da so bili včasih časi, ko ni zaspala v solzah sleherni večer. a on je bil prav na misiji, da jo vsak dan znova opominja, da je sreča samo duh iz davnin. ''da, pila sem. zaradi tebe. kako pomilovanja vredno, mar ne? pustil si me na cedilu in jaz se nacedim,'' je zavila z očmi, še vedno zasukana stran od njega, tudi ko se je odločil sesti na stol nasproti nje. tisti stol, ki je bil rezerviran posebej zanj in ki je sameval celo debelo uro, preden je izvolil priti. ''ja, si me. pustil si me na cedilu. vsekakor ni bilo prvič, tako da že poznam občutek,'' ga je znova popravila in bruhnila v glasen smeh ob njegovih naslednjih besedah. ''srečna? morala bi biti srečna? lepo te prosim, adam, utihni,'' je izrekla med smehom, ko si je široko nasmejane ustnice prekrila z dlanjo. seveda situacija ni bila niti najmanj smešna, a kaj ko je govoril takšne nesmisle. ''vaše visočanstvo, se vam moram mar zahvaliti, ker ste si vzeli pet minut za ubogo mene? iskrena vam hvala. ti poljubim še stopala? ti naj večno izrekam svojo hvaležnost?'' je smeh zamiral iz besede v besedo. imela ga je dovolj, res dokončno dovolj.
''lažem ti že nekaj let,'' je samo skomignila z rameni in se končno kljubovalno ozrla nazaj proti njemu. ''greva skozi celoten seznam stvari, o katerih sem ti lagala? res to hočeš?'' so se njene obrvi dvignile nekam v višave, ker je bila precej prepričana, da ni imel niti on dovolj način, da bi poslušal vse, kar je imela za povedati. morda je bil kriv alkohol, da se mu je celo drznila zastaviti ta izziv, a današnji večer je bil nedvomno prekleta kaplja čez rob. vase je zvrnila še zadnji mali kozarček alkohola in ga nato odložila poleg ostalih, praznih. k sebi je potegnila malo črno torbico in se dvignila iz svojega stola navzgor. ni bilo potrebno omenjati, da je bilo njeno ravnotežje konkretno na psu, zato se je morala opreti ob rob mize. od nekod se je prikazal strežaj z njenim plaščem in ji ga pomagal obleči. za plačilo je poskrbela že zdavnaj - preprosto bodo obdavčili njeno kreditno kartico in problem bo rešen. ''hvala,'' je zamrmrala proti svetlolasemu fantu, ki ji je pomagal in mu podarila zahvaljujoč nasmešek, preden se je z razprtimi ustnicami za hip obrnila nazaj k adamu. ''kot sem rekla, rabim zrak. odhajam. tebe pa tudi zunaj čaka nekdo, kajne?'' mu je namenila prekleto zlagan nasmešek, ki se je kar cedil od prisile. vedela, upala, je, da zunaj ni nikogar. zapela je gumbe plašča in mu obrnila hrbet, preden bi utegnil še kaj dodati. končno sta se strinjala - morala je odnehati, morala bi se mu izogibati. tesno za petami je slišala njegove korake in čutila težo njegovega pogleda na svojem hrbtu. brez da bi se kam zaletela, ji je z majavimi nogami uspelo priti do izhoda na svež zrak, ki ga je tako presneto potrebovala. morda je bila kriva noč, morda alkohol, morda njegova dlan na njenem ramenu. ob prvem ostrem vdihu, so se njena ramena skrušila in hitro se je oprla na steno poleg nje, preden bi izgubila tla pod nogami. koga skuša pretentati? nikoli ne bo mogla odnehati.
laureen allen
Število prispevkov : 62 Reputation : 23 Join date : 12/10/2012 Kraj : mayberry, nc, us
Naslov sporočila: Re: august moon restaurant, Sre Jan 02, 2013 1:34 am
tagged is the hubby to be, mr. dylan
večkrat se je zgodilo, da nista imela časa drug za drugega, ker se je delo stalno pletlo med njuno privatno življenje; toda to je bilo naravnost absurdno! bila je nekoliko užaljena - čeprav ni bila sama nič manj kriva - ker je bilo očitno, da svoje obletnice ne bosta proslavila, kot se spodobi. ne, namesto tega sta imela kratek obedek nekje med zajtrkom in kosilom, kjer sta samo rahlo poklepetala, nato pa sta hitela vsak po svojih opravkih. seveda je med delom razmišljala, ali je morda lepotec sploh ne ljubi, ali se mu zdi prestara, da bi se poročil z njo in bi raje poiskal kakšno dvajsetletno smrkljo, ki bi jo lahko porival na svoji železni mizi v pisarni, ali pa je mogoče ljubezen med njima usahnila, kot se to rado zgodi, in se zdaj njen zaročenec skuša kar najbolj uspešno izmakniti iz celotnega spektakla s poroko. morda ji je zameril, ker je nazadnje, ko je delala kosilo, pozabila, kako zelo mu niso všeč rakci, in je zato ostal lačnih ust, ona pa se je basala s tistimi malimi stvarcami. morda se mu je zdela debela. o bog, samo tega ne! saj je vendar ves čas telovadila in skušala biti čimbolj simpatična, da bi jo ljubil, kolikor le gre.. moški so bili zaljubljeni v lepoto. to je bilo to, zdela se mu je debela, o bog! in po vsem tem - kot da ne bi bilo bolje, da jo preprosto odpika in pošlje nazaj v kruti svet - jo je nekje okrog sedme poklical, češ da je na poti v charlotte, kjer se dobi z nekim drugim režiserjem, s katerim sta se dogovarjala za film, in da je na tem in tem naslovu pozabil akto s papirji. pa če jih lahko, lepo prosim, pobere, in jih prinese domov, ker so notri zapisane zadeve, ki bi jih lahko drugi uporabili in mu uničili inovativnost. sedla je v avto in prižgala gps, ker ji še zdaj ni bilo jasno, kako in kaj s temile ulicami. mayberry se je sicer zdel majhen, a za novinca se je bilo spektakularno enostavno izgubiti. peljati se je torej morala na drug konec mesta in ko je zavila v ulico, ji je precej postalo jasno, da jo je vlekel za nos. naveličano je parkirala kar nekje ob pločniku, upajoč, da po osmi mayberryjski redarji počivajo in da ji temu primerno ne bodo napisali kazni, nato pa zakorakala po pločniku navzgor. poslal jo je pred neko razkošno oštarijo. kot da je prizadeta! kaj, za vraga, pa se je šel?! precej zlovoljno je vkorakala v prostor in se ustavila pri tipično mirni receptorki, ki je stala za svojim majhnim pultkom in sprejemala goste. "moj zaročenec me je poslal sem. rekel je, da je nekaj pozabil, ampak mislim, da se mi samo norčuje. se tudi vam vaš zaročenec norčuje ob tretji obletnici?" se je pozanimala pri presenečeni receptorki, ki zares ni vedela, kaj naj na takšno vprašanje odgovori. "dylan palmer," je končno zavzdihnila in receptorka se je zvito nasmehnila, prevzela njen plašč in jo pospremila preko restavracije v zadnje prostore. najbrž v skladišče, ali kaj takega. ko je odprla masovna lesena vrata, na katerih so bile čudovito izrezljane podobe cvetja, je laureen iskreno pričakovala sobo s šaro; pa se je motila. pred njo se je izrisala čudovita manjša soba, očitno takšna, za zasebne zabave. za mizo, na kateri sta goreli dve rdeči sveči in na katere prtu je ležalo nekaj cvetov rdečih vrtnic, je sedel njen očarljiv zaročenec. "o bog!" je kriknila in malodane priskakljala do mize. "o bog," je zacvilila še enkrat in mu padla v objem.
dylan palmer
Število prispevkov : 41 Reputation : 10 Join date : 11/11/2012
Naslov sporočila: Re: august moon restaurant, Sre Jan 02, 2013 3:14 am
laureen,
zadnje čase so mu po mislih švigale le še novice o svoji zaroki, ki so bile po vseh časopisih in novicah. nenazadnje je bil po kar nekaj uspešnih filmih precej uspešen na svojem področju in si je nekaj medijske pozornosti že zaslužil. sprva je upal, da se novica ne bo tako hitro razširila, kajti v mayberry sta z laureen odšla tudi zato, da se odmakneta od vsega kaosa. poroka je bila tako med njima glavna tapeta pogovora in včasih ga je spravljalo ob živce kako zelo velike želje je imela. dolgo vlečko, gromozanski šopek, nič koliko prič, velikansko dvorano itd. seveda je rade volje ugodil vsaki njeni želji, a spraševal se je čemu sploh tolikšno zapravljanje, ko si on sam želi zgolj poroko samo z njo in nekaj prijatelji. je bilo sploh smiselno? kljub temu, da je sam dvomil v njene zamisli je lepo ohranil mirno kri in probleme zadržal raje zase. ob ženski kot je bila laureen je bilo veliko pametnejše, če je bila ona tista, ki je izražala mnenje in odločala o stvareh, med tem ko se je dylan znal precej dobro potuhniti in na koncu samo plačati. nenazadnje sta živela na veliki nogi. oba sta dobivala precejšno plačo, kar je bil seveda tudi razlog, da sta si lahko privoščila velikansko vilo sredi mayberrya in drage obleke, o katerih so nekateri zgolj sanjali.
tistega dne je sedel v svojem rdečem konjičku, na poti do drage restavracije. dan je bil poseben - tretja obletnica njune resne zveze, ki jo je nameraval na veliko proslaviti. na sopotnikovem sedežu je ležal šopek klasičnih rdečih vrtnic zvezanih z vrvico na katerem je bil listek z manjšim pisemcem. oblečeno je imel črno armanijevo obleko, srajica pa je nosila znamko ralph lauren. namesto kravate je imel zavezanega metuljčka, čevlji pa so se v svoju luči svetili kot zmešani. veliko raje kot živalsko kožo je obup lakaste čevlje, ki so seveda stali polovico plače nekega povprečnega meščana. njemu to ni predstavljalo nikakršnega problema, vsekakor pa je rad izpadel lep in uglajen. pritisnil je na plin, da je porsche hrupno zadonel po celem mestu in je do svojega cilja prišel mnogo prezgodaj. mesto v zasebni sobici, ki so si jo privoščili zgolj najpremožnejši meščani, je rezerviral že nekaj tednov poprej. tretja obletnica je bila vsekakor pomembnejši dogodek v letu. tako je avto pustil postreščku, ki je poskrbel zanj, sam pa se namenil proti rdečelasi receptorki, ki je čakala nanj. namenil ji je prijeten nasmešek in ji tiho sledil v majhno sobico zakrito z rdečimi zavesami. "izvolite gospod palmer," je zamomljala in z roko nakazala na majhno mizico obdano s svečnikom, posuto z vrtnicami in odišavljeno z prečudovitimi aromami. pokimal je z glavo in se zahvalil za prijaznost. vino, ki je stalo v posodici z ledom, je bilo seveda drago, staro nekaj stoletji in tisto za katerega bo odšel celo premoženje. ozračje je bilo prijetno, v ozadju je igrala celo mirna glasba. zdrznil se je ob prihodu rjavolase lepotice, ki je bila v obraz videti nekoliko jezna, nato pa predvsem presenečena. "oh, bodoča gospa palmer," vstal je in se ji približal. nikakor ni pričakoval, da mu bo skočila v objem, najsi je bila še toliko dramatična. komaj se je obdržal na nogah, s takšno silo je priletela vanj. všeč mu je bilo, da je ob sebi zopet občutil toplino njenega telesa in zavohal parfum, ki ji ga je kupil pred nekaj meseci. "dišiš," je pripomnil in se glasno zahihital ob njenem cviljenju. ko se je nekoliko pomirila je za korak stopil nazaj "presenečena?" z roko je nakazal na prostor, nato pa jo na hitro privil k sebi in jo strastno poljubil.
laureen allen
Število prispevkov : 62 Reputation : 23 Join date : 12/10/2012 Kraj : mayberry, nc, us
Naslov sporočila: Re: august moon restaurant, Sob Jan 05, 2013 12:43 am
tagged is the hubby to be, mr. dylan
zahihitala se je, ko jo je oklical po njenem bodočem priimku in se ga samo še toliko tesneje oklenila z rokami. znova se je nasmejala, ko ji je omenil, da diši. seveda diši, ko pa ji je kupoval tako dišeče stvari. tale parfum je bilo majceno darilce, ki ji ga je poklonil ob dokončanem zadnjem projektu, ki ga je delala sama, na žalost brez njega. oh, prekleto, tisti čas se je prav zares dolgočasila, kajti ko je bil zraven, ga je lahko vsaj odvlekla s sabo in ga spravila na tisti precej udoben kavč v prikolici za osebje, kamor tako ali tako ni nihče hodil. razen enkrat ali dvakrat, a na to, da so ju nekajkrat zasačili, je sama zlahka pozabila. mogoče on nekoliko manj. prikimala je, ko se je pozanimal, če jo je s svojim dejanjem presenetil, in v njenih očeh je žarel entuziazem. ah, bil je tako super! pripravil ji je tako krasno presenečenje in, uh, tako dobro se je poljubljal. potopila se je v njegove ustnice in z rokami ovila njegovo telo. njeno toplo zavetje; včasih je pozabljala, kakšno srečo je pravzaprav imela z njim in kako prekleto rada ga je imela. bil je popoln fant, točno to, kar si je zmeraj želela.. in kmalu se bosta poročila, o bog! kako se je veselila! v prostem času je ves čas listala tiste revije s poročnimi oblekami in predlogi za celotno slovesnost in sanjarila je o tem in onem, da ji je včasih moral precej grobo povedati, da morda to, da bi on sam prijezdil do oltarja na belem konju ni najboljša ideja. prepričal jo je šele, ko ji je povedal, da bi bilo konja potrebno nekam privezati in da bi lahko s svojim glasnim rezgetanjem, ki bi v cerkvi samo še toliko bolj odmevalo, motil njune čudovite poročne zaobljube. končno se je odvila iz njegovega objema in nekoliko postala, da si je lahko ogledala njegove lepe oči. potem pa se je spomnila pekla, skozi katerega jo je poslal, se namrščila in ga nič kaj prijazno udarila po ramenu. "veš kaj, tole je nesmisel!" je dejala v precej poskočnem ritmu, ob čemer je jasno kazala, da se težko odloča, ali naj bo razjarjena ali presrečna. "mislim, najprej me povabiš na tisto drekavo kosilce, ki ni bilo niti najmanj podobno tretji obletnici in, in, in potem.." mrščila se je in sikala, čeprav ji je postajalo jasno, da pravzaprav ni jezna. sicer pa je bil to tako ali tako bolj ali manj standarden način, s katerim je kaj povedala. "in potem me ukaneš, da naj grem po tvoje stvari in, in, in.." iskala je besede, s katerimi bi lahko opisala njegovo kruto igračkanje z njo, a kar hitro jih je izgubljala. pa saj ni vedela, kako naj se dela užaljeno, ko pa je bila tako vesela! tako so se njene zadnje besede pričele veliko bolj vleči in le težko je skrivala nasmeh na obrazu, ko je nadaljevala: "in potem pridem sem v temle krilu, ki ga nosim že ves dan in moj make-up ni urejen in ti imaš metuljčka in izredno lep outfit in vse to je.." zavzdihnila je, nekoliko zavila z očmi in se končno nasmejala, med tem ko je majala z glavo sem ter tja, kot bi hotela ustaviti besedo, ki ji je silila iz jezika. "popolno. popolno je." končno se je široko nasmejala in se mu zopet približala ter se mu počasi privila v objem, nato pa svoje ustnice prislonila na njegove. seveda mu je bila hvaležna, vedno, ko se je takole potrudil, mu je bila, a kaj, ko je trenutno težko razmišljala, saj so se njene misli tolkle med čudovitostjo situacije in dejstvom, da bi se morala urediti, preden je sedla v avto.
adam westermark journalist
Število prispevkov : 80 Reputation : 28 Join date : 22/10/2012 Kraj : stockholm, sweden
Naslov sporočila: Re: august moon restaurant, Pet Jan 11, 2013 10:30 am
Gotovo bi moral občutiti neko notranje zadovoljstvo in zmagoslavno sprejeti njeno kapitulacijo - če bi bila situacija normalna in če pred njim ne bi sedela oseba, ki mu je pomenila več kot je bil pripravljen priznati. Tako pa se mu ustnice niso zvile v nasmešek, pa najsi naj bi to bil še kako velik dosežek, da se mu ni več upirala in trmasto vztrajala pri tem, da jo imenuje s polnim imenom. Kar mu je bilo po eni strani v olajšanje, navsezadnje je do njenega imena, s katerim se je trenutno predstavljala svetu, čutil nekakšen odpor. Rebecca. Ime je bilo slišati tako tuje, tako zoprno, kot je bilo zoprno dejstvo, da je novo ime, njeno novo življenje pogoltnilo dobršni del njene osebnosti. Saj ne da bi rekel, da ni bila več tisto, kar je včasih bila – prepričan je bil, da svoj pravi jaz samo skrivala za masko elegantne in, kot se za princese spodobi, graciozne ženske. Morda sta si bila prav v prikrivanju še najbolj podobna – tudi sam je namreč marsikaj prikrival, sicer pa ji je bilo to gotovo že znano. Poznala ga je več kot kdorkoli – morda ne tako zelo kot ga je poznal njegov dvojček, a upal je trditi, da je bila takoj za njim.
»Nisem te pustil na cedilu,« je poskušal prepričati tako njo kot samega sebe, medtem ko se je njegov razum upiral, da bi vse skupaj dojel kot realnost. Realnost, ki bi bila mnogo drugačna in mnogo manj komplicirana, če bi jo pustil blizu. Pa je ni. »Prenehaj,« je posegel vmes z ledenim glasom, ki je odseval njegovo nezadovoljstvo in je še njemu samemu zvenel tako tuje. Glas vsekakor ni bil njegov, a to je bil edini način, s katerim je preprečil, da bi se v njem zasadilo kakršnokoli čustvo in razkrinkalo njegove misli. Če se je po navadi zabaval ob takšnih ali drugačnih poskusih ljudi, da ga s sarkastičnimi pripombami poskusijo spraviti iz ravnovesja, tokrat v tem ni videl niti kančka zabave. »Ne bodi tako prekleto trapasta,« se je srečal z njenimi očmi in jo telepatsko poskušal pripraviti do tega, naj se zresni. Pri tem niti ni opazil, da izrečene besede sploh niso sodile v kontekst, niti se niso ujemale s tistim, kar se mu je trenutno pletlo po glavi. Stavek je bil zgolj še eden izmed njegovih izrečenih nesmislov, ki so se zaradi laži in kamuflaže kar vrstili.
»Nisi lagala samo meni. Sebi si tudi,« jo je zbodel in pomenljivo dvignil obrvi, ko je z glavo pomignil na njeno zlagano podobo. Način njegove obrambe je bil, da jo je opominjal, v kaj se je zaradi vpliva njegovih kraljevih staršev spremenila – kako ni maral, da je upoštevala vse nasvete in pravila bontona, ki so ga tudi njemu vsiljevali že od malih nog. Očitno se je tudi že precej navadila, da je vedno ob sebi imela nekoga, ki je namesto nje postoril to ali ono. »Še plašča si ne znaš več obleči,« se je ob velikodušni potezi strežaja sam pri sebi namrdnil in prestrelil s pogledom svetlolasca, ki ji je z največjim veseljem priskočil na pomoč. Ni ji odgovoril – ker ni hotel priznati in ker ni hotel lagati, temveč ji je samo sledil proti izhodu, kjer navsezadnje ni bilo nikogar. »Torej si zanosila,« je nenadoma spregovoril in tako prekinil tišino z nadaljevanjem pogovora, ki sta ga začela že prejšnji dan, pa ga nikoli nista do konca razvila. Bolelo ga je, da mu tega ni povedala, a obenem je bil hvaležen, da je ob izjavi namesto v njen obraz strmel v njen hrbet. Zavedal se je, da se ne bo mogel večno takole skrivati - pa vseeno.
TAGGED: becca WORDS: no idea NOTES: shitty post, but i hope you'll survive.
Število prispevkov : 39 Reputation : 27 Join date : 22/10/2012 Kraj : charlotte, nc
Naslov sporočila: Re: august moon restaurant, Čet Jan 17, 2013 4:56 am
note: ofc, she's not leaving for real.
skorajda bi zarenčala ob njegovem komentarju. seveda si je znala obleči presneti plašč, a na svetu so obstajali tudi ljudje, ki so pomagali drugim, brez da bi pričakovali karkoli v zameno. tako kot je svetlolasi fant njen pomagal s plaščem, četudi je bilo njegovo delo zgolj to, da je sedal v vozila bogatašev in jih peljal v garažo in ven iz nje. hladen zrak je pomagal. v trenutku je lažje zadihala, četudi se je njena dlan oklenila hrapave stene in je slednja povzročila rahlo prasko, katere ni niti čutila. zdajle bi bilo tako lahko s pestjo udariti kar v sam zid, četudi bi bolj bolelo njo kot steno. potrebovala je nekaj novega, nekaj kar ni imelo nobene povezave z njenim življenjem do sedaj. morda bi morala sesti na prvi let iz amerike in oditi nekam drugam? kako se je lahko sploh sprenevedala tako dolgo in se prepričevala, da bo zmogla ostati tukaj. stockholm je nosil spomine na mikaela, karolina spomine na njo. ni se mogla kar odločiti koga bolj pogreša in kje ji bo lažje. najprej je morala vsekakor pobegniti čimdlje od adama, ki je vase srkal ves zrak okrog nje. ''zakaj si še tukaj?'' je zašepetala sama pri sebi in ni vedela ali so bile besede preprosti nori dialog ali namenjene temnolaščevi pojavi za njenim hrbtom.
iz sebe je glasno spustila dih, ki ga je nevede zadržala, in dvignila pogled proti steni, namesto naokrog k njemu. sedaj se je odločil pogovarjati? sedaj ko je bila povsem na koncu in je hotela samo domov, stran od njega? seveda. ko je spredvidel, da je obupala in se ne bo več vsak dan znova vračala k njemu, se je odločil narediti korak naprej. preklet kreten. kolikokrat ga je že zmerjala s tem, kolikokrat ni imelo nobenega učinka? zato se je brezbarvno zasmejala, samo hladen smeh, ki ga še sama ni bila vajena slišati iz lastnih ust. ''prosim, reci da se hecaš. da me nisi pravkar vprašal tega, kar mislim, da si me,'' je izrekla in vedela je, da je bolje, če se ne obrača nazaj proti njemu. zaznala je rahlo sled skrbi v njegovem glasu in če bi mu zrla v oči, bi nedvomno tudi tista skrb povsem izpuhtela v zrak. tako je bilo z adamom in čustvi – kazal ji je samo takrat, ko si ti njemu kazal hrbet. tako je poskrbel, da nihče ni opazil, da jih sploh ima. in potem je počasi prikimala, zgolj toliko da je videl pritrdilen odgovor.
''da, adam, zanosila sem. koga briga,'' je zavzdihnila v tihem odgovoru in odmaknila dlan z zidu, ko je pritisk na kožo postal prevelik. skrbno je skrila obe dlani v žepe svojega plašča in se počasi zasukala naokrog proti njemu. vedela je, da bo to napačna poteza, a na tej točki se ji ni več ljubilo ukvarjati s previdnostjo in še taktizirati. ''odšla bom,'' je naenkrat spregovorila, ker ni čutila nobene potrebe, da nadaljuje temo o svoji patetični spodleteli nosečnosti. zavedla se je, da misli resno šele, ko so njene besede obvisele v zraku. ''verjetno v evropo. francija bi bila prijetna, kajne? pariz. ali nica. mogoče bi šla kam res daleč, ampak se mi ne zdi, da bi sodila med avstralske surferje,'' je predla naprej in zrla v naključno izbran gumb njegovega plašča. ''povsod bo bolje kot tu. tako ali tako nikogar ne poznam, razen tebe. in ti me nočeš poznati, kakšna ironija,'' so se njene ustnice upognile v rahel nasmešek, čeprav so se v njenih očeh še zdaj svetile solze frustracije in predvsem razočaranja, a bila je odločena, da jih pred njim ne spusti nikoli več. ni bilo vredno. ''ne bo ti me več potrebno prenašati in ne bom te vlekla na večerje,'' je prikimala, z vsako besedo bližje trdnemu sklepu: ''upam vsaj, da dobim objem za slovo ali kaj podobnega? in mogoče voščilo, naj mi gre v prihodnosti dobro?''
adam westermark journalist
Število prispevkov : 80 Reputation : 28 Join date : 22/10/2012 Kraj : stockholm, sweden
Naslov sporočila: Re: august moon restaurant, Ned Jan 27, 2013 11:55 pm
Vprašanje, ki mu ga je zastavila, je imel nadvse preprost odgovor – zato, ker mu je bilo mar. Žal pa ga ni bilo tako preprosto ubesediti, ji na kakršen koli način dati vedeti, da si je želi v svoji bližini. Da ji je sledil iz restavracije, ker ga resnično skrbi zanjo. Zavedal se je, da se je do nje obnašal povsem nepravično in da je bil v vseh pogledih nepoboljšljivi kreten, a kaj ko mu ponos ni dovoljeval, da bi to priznal na glas. Vsekakor ni bil njegov namen, da rjavolaska izkusi njegovo šibkost, da opazi bolečino, ki se mu je na čase, v odsotnosti samonadzora, prikradla v njegove sicer hladne oči. A namesto, da bi ji postregel s kakršnimkoli odgovorom, je enkrat za spremembo molčal – ni bil na volji, da bi iskal za primernimi sarkastičnimi besedami, ki jih je običajno kar stresal z rokava, pa tudi ni se mu zdelo primerno v to situacijo posegati s čim podobnim. Smešno, ni se ravno dogajalo pogosto, da bi se zavedal resnosti položaja in se znal temu primerno obnašati. Morda je na to vplivala prav rjavolaska, ki se je še vedno naslanjala na steno, ki ji je služila kot opora, da ne bi zgrmela po tleh. Nenadoma se mu je zdelo, da bi tudi sam potreboval kaj podobnega, navsezadnje je čutil, da se približujeta tisti temi, ob kateri ne bo mogel ostajati ravnodušen, pa četudi se bo za to še kako trudil.
»Se ti zdi, da je situacija primerna uprizarjanju komedije?« je prhnil, v njegovem glasu je bilo znova zaslediti sled posmeha, ki ga je bil tako vajen izražati. Toda njene besede so bile res polne nesmisla, poleg tega pa še vedno ni mogel razumeti, zakaj jo je njegovo vprašanje tako presenetilo. Mar je mislila, da ga nikoli ne bo zanimalo, kaj sta mu z Mikaelom ves ta čas prikrivala? Se ji je resnično zdelo nevredno omembe vpričo njega? Res je imela srečo, da ga ni mogla videti v obraz, kajti oči so se mu tako nevarno zasvetile in v njih se je zaiskrilo toliko nekih čustev, da bi vse skupaj lahko eksplodiralo. Je pravkar pokazala, kako zelo ji je bilo vseeno za vse? To ji ni bilo podobno – resnično se ne bi smela zadrževati v njegovi bližini. Več kot očitno ji je škodila. »Odšla boš,« so se mu ustnice zvile v porogljiv nasmešek. »Resno?« Saj ne da bi mislil, da kaj takega ne bi bila sposobna ali da kaj takega ne bi bilo možno – navsezadnje je bila princesa, lahko si je privoščila vse, kar ji je srce poželelo. Lahko je tlesknila s prsti in letalo je že naslednjo sekundo priletelo z neba. Dobesedno. »V Pariz, kaj? Vso srečo pri iskanju princa na belem konju,« se je narejeno nasmehnil, ko ji je izrekal prijetno potovanje, a njegove oči so ostale hladne kot stena, na katero se je tokrat on naslonil. »Aja, pa pozdravi kenguruje še v mojem imenu, če te bo nekje vmes prijelo, da mimogrede obiščeš še prekrasno Avstralijo.« Iztrgal je pogled z njenih oči in si trapast, izumetničen nasmeh izbrisal z obraza. Kako je bilo vse trapasto. In kako resnično. »Saj vem. V prelepem mestu ljubezni boš dobila dovolj priložnosti, da boš koga drugega vlekla na večerje. Upam, da bo vsem teknilo,« se je znova srečal z njenim pogledom in čeprav je z besedami izražal nekaj pozitivnega, je ob njegovem hladnem glasu vse skupaj izubilo smisel in bilo bolj podobno grožnji. Naključni opazovalec bi lahko njegovo obnašanje celo zamešal za ljubosumje, če ne bi vedel, da je oseba, ki je to izrekla, prav Adam Westermark – človek brez čustev. Ali kako že pravijo. »Mogoče bi bilo fino, če bi vse skupaj preskočila?« je nagnil glavo, nato pa se namrščil, kot bi hotel pokazati, da nič od predlaganega ni ustrezalo njegovemu okusu. »Saj veš, posljavljanja in ženske… ne konča se ravno dobro,« je tleksnil z jezikom, ko je zmajal z glavo in vse skupaj pospremil še s preprostim skomigom.
TAGGED: becca WORDS: no idea NOTES: i know. he didn't buy it.
Število prispevkov : 39 Reputation : 27 Join date : 22/10/2012 Kraj : charlotte, nc
Naslov sporočila: Re: august moon restaurant, Tor Jan 29, 2013 8:52 pm
note: YAY!
Res je hotela dokončno opraviti s tem. Tako dobro je opisal celotno situacijo – komedija. Verjetno črna, ker stvar ne bi bila smešna vsakomur. A nekomu z izprijenim smislom za humor, bi bilo vsekakor smešno. Njeno poplesavanje naokrog in neumrljiva vera v to, da jo čaka srečni konec. Njen kasnejši boleči padec nazaj na zemljo, ker je plesala preblizu sonca. Mikaelova prijaznost in dobrohotnost, kako je videl le najboljše v svojem bratu. In nenazadnje Adam, ki se je brez pomislekov igral s celim svetom, vrtel njena čustva okrog mezinca in užival v slehernem trenutku, ko je pokazala, kako neverjetno šibka je v resnici. Kako je še vedno devetnajstletno dekletce, ki ga je imel priložnost spoznati pred štirimi leti. Kje je bilo vedro ledene vode, ko si ga potreboval? Celega bi mu zlila na glavo, ali pa raje na lastno, ker se je spet obnašala nepopisno neumno. ''Enkrat se ti bo maščevalo... to da mi nikoli ne verjameš. To da me podcenjuješ. Naredila bom točno tisto, kar rečem, da bom in... veš, kaj je najbolj zanimivo? Da boš takrat spoznal resnico,'' je naredila korak nazaj in pogled zasukala rahlo vstran, ko jo je preletelo to drobno spoznanje. ''Ugotovil boš, da sem jaz edina stvar, ki te še veže nanj in takrat me boš poiskal ti. Samo skušam ti olajšati situacijo s tem, da sem vedno poleg tebe. Da se ti ne bo treba ponižati kot meni in prilezti za mano po kolenih,'' je prikimala in pogledala nazaj gor proti njemu, nalašč je prezrla ves njegov posmeh glede njenega morebitnega potovanja po svetu. Drugega odziva tako rekoč ni mogla pričakovati od njega. Potem pa so se njene obrvi usločile navzgor ob njegovi novi provokaciji. Morala je biti provokacija. ''Avč,'' je samo izdihnila. Ljubezen. Ne, ne bosta načela te teme. Nikakor ne.
Plašč je še tesneje ovila okrog sebe in njeni prsti so se igrali z ogromnimi gumbi, medtem ko je torbico stiskala k sebi in gledala proti njemu. Seveda je zavrnil še njen zadnji poskus, da zakrpata njun odnos, zakopljeta bojno sekiro ali karkoli že. ''Oprosti,'' je samo zamrmrala, ne da bi dobro vedela, zakaj točno se opravičuje, a vedela je, da se mora. Spustila je gumbe in napravila nekaj korakov naprej proti njemu, zgolj toliko da je stala pred njim in morala gledati navzgor, da je dosegla njegov bodeč pogled, ki je vrtal nazaj vanjo z vsem svojim hladom. ''Res sem si želela, da bi se lahko enkrat razumela. Še vedno sem prepričana, da je to mogoče, ampak ne bom se več poskušala vsiliti v tvojo družbo. Vem, da te spravljam ob pamet,'' je nadaljevala bolj tiho kot prej in se ob svojih zadnjih besedah namrščila. Prav zares ga je spravljala ob pamet. Moral je komentirati vsak njen gib, se posmehniti vsaki njeni besedi in narediti cirkus zaradi vsake njene napake. Preveč se je ukvarjal z njo, kako tega ni ugotovila nikoli prej? Upala je le, da se to malo razodetje ni prikazalo tudi v njenih očeh. Enkrat za spremembo bi svoja čustva, lahko ohranila zase in jih ne podala svetu na srebrnem pladnju. ''Ne bova preskočila slovesa,'' je nato odločila kar sama in napravila še en zadnji korak proti njemu, čeprav ji je pamet narekovala, naj se umakne ter samo odide. Vendar je bila trmasta in ko se je namenila nekaj storiti, je to opravila do konca. ''Do naslednjič, Adam,'' je spravila iz sebe, čeprav je stala že skorajda na konicah njegovih čevljev. Ni dodala tiste misli, da jo bo takrat poiskal on. Temveč je napravila še nekaj bolj neumnega. Dvignila se je na prste in hotela poljubiti njegovo lice. Vendar ga ni. Njene ustnice so pristale na njegovih in četudi bi se morala takoj odmakniti ter oditi stran, tega ni storila.
dylan palmer
Število prispevkov : 41 Reputation : 10 Join date : 11/11/2012
Naslov sporočila: Re: august moon restaurant, Pon Feb 11, 2013 1:36 am
OHMYGOD! popolnoma sem pozabila na ta pogovor, i'm terrible sorry. :3
njena nevednost ga je očarala. dobil je občutek, da se je počutila krotko, ko ni imela v rokah vseh vajeti in ko je on vodil vso štorijo v zvezi s presenečenjem. nenazadnje ni želel izpasti kot copata, kajti tretja obletnica je bila zagotovo nekaj posebnega in moral ji je dokazati kako zelo jo ima v resnici rad. ob njeni ploski po rami se je nežno zdrznil nato pa kot kak otročaj z desno roko segel po ramenu in od narejene bolečine rahlo vstopil vstran. "awww! ljubica, mislim si da ne glede na to kako presenečena si, tega nisem zaslužil," pri tem je povesil glavo in naredil tiste ljubke, rahlo solzne očke in pri tem ustnice ukrivil tako da so se mu v licih naredile majhne izboklinice. "je bilo tisto kosilce tako zelo slabo?" spomnil se je na manjši obed, ki sta si ga privoščila med pavzo. režiranje filma mu je povzročalo veliko preglavic, najsi je bil film še tako uspešen, je bil dostikrat na koncu z živci. krajše pavze so bile vse kar si je lahko v tem času privoščil in pa hkrati odličen trenutek, da je svojo bodočo princesko odpeljal na krajši obed. morski list s krompirjem mu je odlično teknil, a kot je vse kazalo laureen nikakor ni bila navdušena nad tem. "mislil sem, da ti je bilo všeč," je poraženo priznal in pri tem skomignil z rameni. težko je bilo zadovoljiti standard na katerem je živela. uživala je v dragih večerjah, dragih oblačilih, čeprav je potem on prevzel vlogo tistega, ki jo je držal na vrvici in da so bili mesečni računi vsaj nekoliko nižji. čeprav sta živela na veliki nogi in sta si vse to res lahko privoščila, je tu prišlo do razlik. on je rasel v družini, ki nikoli ni dala preveč na denar, med tem ko je bilo to pri njej drugače. "videti si čudovito," je odkrito dejal in ji namenil precej surov pogled, ko se je zgražala sama nad seboj. njen make-up je bil star, prav tako krilo, ki ji ga je kupil pred dvema letoma na izletu v italiji. njeni lasje so bili rahlo skuštrani, a dokaz da je cel dan noro garala, saj je imela nad levim ušesom še vedno rahlo potlačen pramen ras, zaradi svinčnika, ki si ga je zataknila v uho. "videti si čudovita, nehaj. sploh pa ti lahko na poti domov kupiva kako novo obleko, če ti je tako ljubše," pri tem je z roko oplazil eno izmed lopatic na hrbtu in jo nežno dregnil proti stolu. všeč mu je bil občutek, da sta sama. nikogar ni bilo okoli njiju in v njegovi glavi se je izoblikovalo tisoč idej kako bi si jo lahko vzel na mestu, jo prijetno zmasiral in poskrbel za vse njene potrebe. namesto tega se je široko nasmehnil in čakal na to, da bo večerje konec in se bosta lahko odpeljala domov v njuno toplo in varno gnezdece. "me veseli. posebno zate sem se potrudil," z roko je segel po buteljko vina in v bleščeče se kristalne kozarce natočil vsakemu po malo. mogoče je bil to trenutek, ko bi se ji moral odpreti in ji razodeti da se okoli njune poroke ni preveč trudil iz razloga ker je želel vse skupaj nekoliko bolj preprosto. ni imel časa povabljati petsto triindvajset gostov in ni nameraval porabiti dva milijona dolarjev, vsaj ne po tem ko ni niti vedel ali bo dočakal njune medene tedne. sam sebe je potiho prepričeval, da je bila diagnoza napačna, a globoko v sebi je imel tisti občutek, ki mu je potiho odšteval čas in mu dajal vedeti, da ga kmalu ne bo več ob svoji dragi. in če bi imel kaj jajc bi ji to povedal, pa ji ni. želel ji je prihraniti gorje, na tisoče solz, ki bi jima pokvarile poroko in njo pokopale. želel jo je obvarovati. pred čim? pred svojo smrtjo. in predvsem pred trpljenjem.