pa saj niti ni vedela, kaj za vraga bo počela na tem plesu. dobro, plesala, to ji je bilo jasno, vendar nekako se je počutila izobčeno v vsem tem- prekleto, to je bil dogodek za prebivalce mayberryja, ona pa se je pred kratkim pridružila ostali populaciji in res se je še vedno počutila kot popoln tujec. preprosto… ni se počutila del vsega tega, vendar kljub temu, pa se je le odločila, da se pridruži zabavi. navsezadnje- res je preveč očitno bilo, da je maddox njen razlog za prihod v mestu in ni hotela, da je vse skupaj tako prekleto očitno. tako da preprosto se je morala vključiti v družbo, dokazati, da on ni razlog oziroma zakriti govorice ter se vključiti nazaj v družabno življenje. to je bilo edino, kar je še potrebovala.

tako se je spravila v preprosto obleko, roza barve, ki se je vztrajno oprijemala njenega telesa ter posledično izpostavila njene obline, vendar bilo ji je všeč- že od nekdaj se je zavedala, da je njen videz njen adut in da bi se kar se postave tiče, lahko brez težav primerjala tudi z manekenkami- in ravno zato, se preprosto ni obremenjevala z vsem skupaj. niti dejstvo, da ji je obleka razkazovala njene dolge noge je ni niti malo motilo- zakaj bi jo? iskreno, ji je bilo kdaj mar, če je pritegnila več moških pogledov kot bi smela? ne zares. obula se je v nekaj centimetrske pete, čeprav je dvomila, da bo v njih zares lahko preživela večer, vendar kljub temu. lase si je spustila, da so ji prosto padali po ramenih, malce valoviti ter ni trajalo dolgo, ko se je celo odpravila na prireditev, kljub opozorilni sireni v njeni glavi, da na vsem skupaj vseeno še nekako ni dobrodošla.

njeno počutje v tistem trenutku? ni ga znala zares ocenit. bilo pa je dejstvo- ni vedela kaj naj sama s seboj ter nekajkrat se je nerodno prestopila iz noge na nogo. bilo je dejstvo- prej bi morala dobiti par, ne da je bila v tej situaciji kot zdajle, ko ni vedela kaj naj se da ter kaj naj sama s sabo. zavzdihnila je ter pogled usmerila v tla, ko pa je naenkrat začutila roko na svojem ramenu. narahlo je trznila, glede na to, da tega ni pričakovala, nato se pa zavrtela na petah, da bi odkrila povzročitelja. »nikolai! kaj pa ti… mislim…« je že začela ob pogledu na svojega starega prijatelja, vendar se mu na koncu le vrgla v objem, ne da bi še bilo kaj dodala. srečna ker ga vidi in ker ima možnost, da večera ne preživi s popolnim tujcem? recimo.

[oh, hope you don't mind if this is pretty lame ]

pred omaro je stal že dobre pol ure še vedno ne vedoč kaj naj obleče za ta frdamani ples, ki ga je čakal. v resnici nikoli ni bil zares dober plesalec in gneča na plesišču ga je spravljala v slabo voljo, kar je dostikrat privedlo do raznih pretepov, ki so se končali s prebito ustnico in modrico okoli očesa. no, do svojih nasprotnikov nikakor ni bil dovolj nežen, najsi je še tako želel, ga je na koncu zavedlo in je le s takim načinom lahko sprostil svojo jezo. omara je bila nabito polna raznolikih oblačil kljub temu da na konec koncev nobeno izmed le-teh ni bilo dovolj dobro za na ples. od kozlavo zelene barve, ki jo je dobil za rojstni dan od enega izmed prijateljev, pa do pisane havajske srajce ki jo je kupil na potovanju. dobro, saj je imel precej dober okus za fanta svojega kova a nekatere izmed reči v njegovi kostanjevi omari so bile pač zgrešenega pomena. iz omare je potegnil srajco turkizno modre barve in kot komplet zraven oblekel še črne hlače in jakno.

od doma se je odpravil kar peš, kajti dvorana v kateri je potekal ples je bila precej blizu. večina ljudi mu je bila v tem času odkar so se preselili, že znana in le nekaj je bilo takih obrazov, ki jih prvič vidi. niti predstavljati si ni znal, kako naj bi vse to sploh potekalo. ples v klubih je bil veliko bolj sproščena zadeva in kar se tiče korakov in ritma - je bil totalen polom. a bolj kot leteti oziroma izpasti iz igre pač ni mogel. navsezadnje svoji mali sestrici ni mogel reči ne in se je tako kot celotna njegova družina tudi sam poskušal čim bolj vključiti v družabno življenje mesteca.

njegov pogled je zastrla postava v svetlo roza oprijemajoči obleki, ki je stala nekoliko stran od vhoda. na obrazu se je mu je zarisal posmehljiv nasmeh in z roko je že šinil proti postavi plavolaske. "sabriel?" nadvse presenečeno se je z ustnicami sklonil k njenem licu in jo poljubil. prekleto, videti je bila bolje kot kdarkoli prej. "videti si super. bila je zadnja oseba, ki jo je pričakoval na plesišču in to z njim! upam, da ne bo zvenelo nesramno ampak kako to, da si tu?"

kotički njenih ustnic so se razširili skoraj od enega do drugega ušesa in iskreno, zares je bila vesela, da ima njega pred sabo. pa saj niti ni znala pojasniti njenih občutkov do njega- bil je prijatelj, dober prijatelj, ki ga je srečala že prvič, ko je bila v mayberryju in preprosto je ostala z njim v stikih, seveda se mu ni sanjalo, zakaj je odšla ter čemu se je vrnila, vendar kljub temu. bil je njen prijatelj, vsaj za to ga je imela. ki pa je hja, povrhu vsega še prekleto dobro izgledal. no, sedaj je vsaj za nekaj trenutkov imela priložnost, da odmisli na njen razlog, zakaj je tu ter na dejstvo, da bi slučajno naletela na maddoxa. pokimala je ob omembi njenega imela ter se ob tem že skoraj avtomatsko zasmejala. namuznila se je ob poljubu na lice, ki pa- roko na srce, v tistem trenutku ji je bil všeč, kakor ji je bila všeč njegova družba, povsem preprosto.

»oh, hvala« je dejala ter ob tem avtomatsko zrnila s pogledom po svoji obleki, kakor da bi hotela preveriti ali je vse na mestu, nato se pa z nasmeškom na obrazu zopet zazrla vanj. »in ti nikolai… glede na to, kako dolgo te nisem videla, moram priznati, da kakor ponavadi, čedalje boljše izgledaš« je dejala, nato pa se namuznila. »sploh nocoj« je še dodala pripombo ter na njenem obrazu je bil tisti nasmešek, ki je zopet razkazoval belino njenih zob. vendar kakorkoli je bilo- mislila je smrtno resno, deloval je prekleto privlačno, morda celo preveč. ob njegovem vprašanju pa se je za trenutek zresnila ter nagnila glavo v stran.

bilo je dejstvo- priznanje, zakaj je zares tukaj mu ni nameravala podati, ne še, v bistvu niti pod točko razno ne. preprosto mu povedati, da ima doma otroka pet let starejšega moškega, v katerega je bila zatrapana, ko je prvič prišla v mayberry? ter po vrhu je bil še njen šef? ne, to so bile informacije, ki jih ni bila pripravljena izdati. »zaželela sem si spremembe, v bistvu sem nekako celo pogrešala te kraje, zato sem se vrnile. domače firence so bile že utrujajoče,« povsem nedolžna laž, ki ni mogla zares škoditi, kakor bi v tem trenutku lahko resnica. »kaj pa ti počneš tu? tako prekleto dolgo te nisem videla. v bistvu sem te že pogrešala, pogovori po telefonu in podobno niso enaki kot to, saj to že sam veš.«

njen nasmešek se je preprosto moral prijati pod njegovo kožo, tako zelo globoko da ga je že skorajda nekoliko zapeklo od njene lepote. sprva v nekoliko nerodnem položaju jo je še enkrat objel, nato pa ji dal nekaj prostora in stopil korak nazaj. lase je imela spuščena, da so zakrivali ključnici, ki sta bili ravno prav izbočeni. okoli oči je imela nanešeno nekaj senčila, maskare, barvice karkoli so pač dekleta uporabljale. njene ustnice so bile pordečele, skorajda tako sočne kot sadež ki ga stisneš in se z njega pocedi sladkost življenja. prekleto privlačna je bila videti, le da se je ob misli na to zdrznil in v trenutku pozabil karkoli ji je že želel reči,

"ni kaj sabby. resnično sem pozabil na to, da si oseba ki daje samo komplimente in tista, ki pozabi na to kakšen idiot postanem ko začnem plesat ali karkoli drugega kar se počne na plesišču," namrdnil se je ob misli na to, da bo pravzaprav res moral stopiti na leseno podlago dvorane in se zavihteti na svojih petah. vedel je, da bo še prekleto obžaloval vse skupaj. rahlo se je nasmehnil in pokimal z glavo, češ da mu je v njeni družbi več kot očitno zanimivo. "imaš že svojega soplesalca, ali..." obširno se je zahihital in ji ponudil svojo roko. samo upal je lahko na to, da ga ne zavrne kajti potem bo večer več kot samo dolgočasen.

"res? nisem vedel, da je amerika zate tako zelo mamljiva. meni nič tebi nič bi sam rad pobral šila in kopita, a kaj ko pač tega ne morem," ni ji želel najedati s svojimi težavami, o tem kako zelo bedno se v resnici počuti v vlogi kot bratova senca. " oprosti, da te nisem pogosteje klical. no, pa saj ni važno. sedaj si tukaj!" z rokami je zakrilil po zraku nato pa segel k njenim bokom in jo z medvedjim objemom prižel k sebi. "pogrešal sem te, da veš. komaj sem se spomnil kako izgledaš, ampak sedaj ko si tu - no, moram reči da bo tvoja podoba definitivno ostala v mojem spominu!" ozrl se je okrog sebe in opazil, da se je množica parov že pričela postavljati v kolono za vpisovanje in kot po občutku jim je sledil. "shall we?"