Plesnega maratona se je v preteklih letih udeležil že večkrat, a še nikoli se ni počutil tako nelagodno kot tokrat, navsezadnje ga je Artemis malodane prisilila k temu, da se ga udeleži. Pa ne da bi mu bilo to v napoto ali pa da bi mu bilo nerodno plesati ob nekomu, ki v plesu ni bil zadosti vešč – bolj ga je skrbelo, da ga bo rjavolaska gledala postrani še od prejšnjega četrtka, ko ji je v slabi volji rekel nekaj izredno neokusnega. Resno, kako si je lahko sploh dovolil reči kaj takega, kar je bilo bolj slišati kot žalitev kot karkoli drugega? Seveda ni mislil resno, ko ji je dal vedeti, da nima pojma o plesu – ali pa vsaj ni nikoli nameraval tega reči vpričo nje.

Bil je nekoliko presenečen, ko ga je v dvorano pospremila z nasmeškom, čeprav je iz njene napete drže z lahkoto zaključil, da je pravzaprav izredno živčna. Tudi sam ni bil ravno sproščen – njegove poteze obraza so bile trde, ko je mrščil čelo in se nemirno oziral naokrog brez nikakršnega razloga. Saj ni vedel, kaj je rjavolaska točno pričakovala od njega, a jasno je bilo, da bo potrebno veliko potrpljenja, da bosta zadevo izpeljala po pravilih. »Saj bo šlo. Samo sprosti se,« jo je spodbudno potrepljal po rami in se široko nasmehnil njenim naslednjim besedam, ki so ga na nek način nekoliko zabavale. Priznati si je moral, da je bila prav ljubka, ko je bila tako nervozna in ko jo je takšnih misli opazoval, se je nenadoma čutil veliko bolj sproščenega kot da bi sklenil, da popravi svojo napako. »Mislim, da nama ne bo potrebno plesati račk,« se je zasmejal, jo prijel za roke in z njimi zazibal sem in tja, nevedoč kakšne vrste glasba bo najprej preplavila prostor. »Le ne pleši gangnam style na klasično glasbo, prav?« ji je hudomušno pomežiknil in se komaj opazno namuznil. »Je že v redu,« je pokimal na njene besede in se nekoliko namrščil, ko se je še vedno čutil dolžnega, da se ji tudi sam opraviči. »Oprosti še enkrat.. saj veš, za zadnjič.« Opravičujoče se je nasmehnil in ko so se njegove oči staknile z njenimi, je hitro povesil pogled kot bi mu bilo nerodno. Glasba, ki se je v tistem označila začetek tekmovanja, se je zdela kot rešiteljica in z dobrovoljnim nasmeškom jo je prijel okoli pasu, da bi z njo zaplesal valček.



TAGGED: oh-so-sweet artemis
WORDS: 396
NOTES: yaaay here we go, finally :33

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

Sledil je njenemu pogledu, ko si je ravnokar ogledovala nekega tipa nedaleč stran, oblečenega v profesionalno plesno opravo in njegove ustnice so čisto počasi zlezle v nasmešek, ki ni bil posmehljiv, le nekoliko zabavljoč zaradi njenih besed, ki so pospremile njeno reakcijo na prejšnje besede. »Ne obremenjuj se z drugimi,« je pomirjujoče zamrmral, spustil svoje oči na njeno višino ter za več kot sekundo zadržal njen pogled. »Predstavljaj si, da sva tukaj samo midva, prav?« Nekoliko se je namrščil ob svojih besedah, ki nenadoma niso zvenele tako kot so bile slišati v njegovi glavi. Pravzaprav ni bil prepričan, zakaj bi jo dejstvo, da je tukaj z njim, na kakršenkoli način lahko pomirilo in odrinil je takšne misli še preden bi zmedle še njega samega. »Ni nama potrebno plesati tanga, če nočeš. Lahko pa te naučim,« je predlagal, a po izrazu, ki se je ob tem naslikal na njenem obrazu, sodeč ji ideja ni bila niti najmanj všeč. »Saj ni težko. Z malce vaje se vse da,« je s potrpežljivostjo in čistim optimizmom pokazal, da je pripravljen na dolge ure stopicanja na mestu, če mu bo seveda poskus, da bi jo naučil katerikoli ples, slučajno spodletel. Razumevajoče je prikimal, ko mu je naročila, naj se ne preveč spušča v razglabljanje plesov, o katerih se ji ni sanjalo in tako za trenutek ostal povsem brez besed. Še vedno je čutil neko napetost, ki se je vsiljevala mednju in to je poskusil popraviti s tem, da je končno izustil opravičilo, ki bi ga mogel že davno tega. Res se je sramoval svojega obnašanja iz prejšnjega četrtka in zdaj je samo iskal način, da bi se ji oddolžil – žal pa ni imel niti pojma, kje se vsega sploh lotiti in na kakšen način. »Točno tako. Vsak je v nečem dober,« je pokimal in si dovolil kratek nasmešek, ki se je izgubil medli svetlobi, ko so se nekateri reflektorji ugasnili in med vse prisotne je zaplavala počasna glasba, ki je še bolj pripomogla k romantičnemu ambientu. »Ššš. Kaj če bi za hip malce utihnila in se prepustila glasbi?« jo je nežno prekinil in privzdignil njeno roko, da bi ji pokazal, kam jo mora položiti. »Ne skrbi, vodil te bom.«



TAGGED: oh-so-sweet artemis
WORDS: 364
NOTES: ahaha nmj. vabijo te moje ustnice. dam ti vse, ne boj se me.. XD but jeez, they are soo sweet. :33

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

Pravzaprav je bil kar srečen, da je imel priložnost plesati z neplesalko – izkazalo se je za nekaj povsem novega, nekaj, kar je od njega zahtevalo večjo potrpežljivost in učne spretnosti, ki jih je kot koreograf moral imeti. Ponavadi je na plesne maratone zahajal z dekleti iz skupine, torej z odličnimi plesalkami, ki so znale predvideti tvojo potezo in je tako ples potekal zares gladko, elegantno. Že takoj na začetku je videl, da bo imel z Artemis malce težav, da jo bo naučil gledati ples kot na umetnost, a je to dejstvo sprejel izredno dobrovoljno. Ni videl težave v tem, da bi jo učil, navsezadnje je bil za to ustvarjen – sicer res ni mogel primerjati plesalce, ki so hitro usvojili koreografijo, z njo, ki je bila temu popolno nasprotje, a bil je pripravljen poskusiti. Hotel je, da ji bo ples prirastel k srcu, čeprav se bo morala danes še pošteno namučiti. »Ja?« se je nasmehnil in počakal, da je dvignila pogled – v teh nekaj minutah se je že navadil na nenehno odmikanje pogleda, zato ga to ni več motilo. Vedel je, da ji je bilo nerodno, da je po njenih udih gomezel strah, da se bo totalno osmešila pred njim in celotnim mestom. Preveč se je obremenjevala s tem, koliko parov oči je prilepljenih na njen hrbet in prav zaradi tega ji je svetoval, da naj se fokusira samo na njiju dva, da naj se fokusira na užitek, ki ga je prinašal ples. Ali nekaj podobnega – saj ni mogel pričakovati, da bo rjavolaska ples doživljala kot užitek, ko pa ga iz svojih razlogov ni marala. »Ne vem, kaj si imela v mislih, ampak ja.. lahko,« se je spodbudno nasmehnil in ji z glavo dal znak, da naj kar stori tisto, kar je nameravala. Resda ni vedel, kaj se ji je pletlo po glavi, a sam ne bi imel nič proti, tudi če bi ga vprašala, če ga lahko poljubi – kar je bilo zaradi dogodkov prejšnjega četrtka malo verjetno, ampak vseeno. »No, vidiš,« je bilo v njegovem glasu zaslediti sled zmagoslavja, ko mu je pravkar priznala, da vse ni tako zelo obupno, kot je pričakovala. »Ni težko, kajne?« je zamrmral v njene lase, ko se je nevede premaknil bližje, tako, da so se njegovi boki dotaknili njenega telesa, z levico pa počasi spolzel po njenem hrbtu.


TAGGED: oh-so-sweet artemis
WORDS: 384
NOTES: krtačo, lol. ohmygod, they are such sweethearts

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

Z roko jo je tesno držal okoli pasu, medtem ko sta v počasnem ritmu glasbe začela nihati sem ter tja, čedalje bliže drug drugemu, dokler se nista skoraj dotikala. Ni se zavedal svoje dlani, ki je risala svojo pot po njeni hrbtenici vse do njenega pasu, kjer je nazadnje obmirovala, kot bi se šele takrat zavedal svojega početja. Komaj opazno je stresel z glavo, ko se je zavedal, da se je med njima usidrala tišina in da je njegova gesta prav gotovo nosila nek skriti pomen, ki si ga je rjavolaska gotovo razlagala po svoje. Radovedno je nagnil glavo, ko je ponovno spregovorila in se nekoliko namrščil, kot da mu ne bi bilo čisto jasno, kam je merila s svojimi besedami. »Reči ali storiti?« je zamrmral in ustnice so se mu ukrivile v nerodni nasmešek, ko je nenadoma dobil občutek, da ji je v napoto. Težko je bilo presoditi, kaj se je pletlo po njeni glavi, ko pa se ji ni mogel zazreti v oči – tako je lahko sodil le po njenem glasu, ki pa mu ni povedal kaj dosti. Samo občasni premori med besedami so mu nakazali, da tema, o kateri se želi pogovoriti z njim, ni bila več lahkotne narave in da je od nje zahtevala sposobnost ustreznega izbiranja besed. »Kaj si hotela reči?« jo je tiho spodbujal in z zadržanim dihom čakal na njen odgovor, za katerega ni bil več prepričan, ali ga hoče slišati. Ni vedel zakaj – morda je še vedno čakal, da ga bo odslovila kot jo je on prejšnji četrtek. Morda je hotela odstopiti od tega tekmovanja, pa ni našla besed, da bi mu to povedala.

Že je odprl usta, da bi vskočil z vprašanjem, s katerim bi ji vlil poguma in pokazal, da jo razume, ko ga je prehitela z dejstvom, ki ga zaradi njenega poklica niti ne bi smelo presenetiti, a ga vseeno je. Oziroma bolj žalostilo kot res presenečalo. »Vem,« je zavzdihnil, ko preprosto ni bilo možnosti, da bi ji preprečil, da bi odpotovala. Tudi sam bo konec meseca udeležil tekmovanj po svetu, tako da v vsakem primeru ne bi mogla nadaljevati z njuno tradicijo četrtkovih srečanj. »Ja?« se je oglasil, ko ga je poklicala in čutil, da ga je v trebuhu neprijetno zaščemelo zaradi zavedanja, da za tem oklevanjem gotovo ne prihaja ena izmed dobrih novic. Saj je vedel, da bo prej ali slej morala oditi – zakaj se mu je nenadoma to zdelo neverjetno? »Torej, se ne boš več vrnila,« je sunkovito zajel sapo v povzetku njenih besed, potem pa z zadržanim dihom nemo prikimal. »Razumem.«


TAGGED: oh-so-sweet artemis
WORDS: 426
NOTES: sorry i'm late!

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

»Zakaj ne?« se je iz njega izvilo vprašanje, še preden bi se lahko ustavil in razmislil o svojih besedah, ki so ob tem izzvene nekoliko nesmiselno. Zmajal je z glavo in z namrščenim čelom nakazal, da še sam ni točno vedel, kaj je hotel od nje, čeprav ga je vseeno zanimalo, kaj je bilo tisto, česar si ni upala povedati. Ali storiti. Za hip je umaknil pogled in se zaposlil z opazovanjem obrazov ljudi, ki so valovili pred njim in med plesom prihajali in izginjali iz njegovega vidnega polja, pri tem pa poskušal najti odgovor na vprašanje, ki se je zastavljalo v njegovi glavi in nemudoma zahteval svoj odgovor. »Pozabi,« je zamrmral, ko se je zavedal, kako priskutno je bilo od nekoga zahtevati razlago globljih, veliko bolj osebnih misli. Zavzdihnil je in dolgo samo prazno strmel vanjo, ne da bi zares znal zapolniti vrzeli v pogovoru – navsezadnje ju noben od njiju ni zares znal.

»Hočeš ostati?« Nenadoma se je njegov obraz sprostil in se raztegnil v prisrčen, topel nasmešek, ko je ponovno dvignil pogled in s tem pokazal, da je ponovno pridobila vso njegovo pozornost. »To je pa..« Obmolknil je in v presenečenju, ki se ga je zaradi nenadnega preobrata v njenih besedah, še vedno krepko držalo, pričel iskati za ustreznimi besedami. ».. lepo slišati.« Njegov izdih je bil slišati kot olajšanje, kot da bi se s tem rešil tiste napetosti, ki se je vse do tedaj plazila po njem. »Ampak mislim, da je to stvar tvoje odločitve, Artemis,« je z nasmeškom skušal omiliti svojo zavrnitev, da bi ji pomagal pri odločitvi. Ni se mogel odločiti namesto nje in to ji je hotel povedati, ne da bi njegove besede zvenele nesramno ali boleče. Resnično ji ni hotel dajati občutka, kakor da jo odstavlja – a hkrati je ni mogel prepričati v to, da bi ostala. »Poslušaj svoje srce – takšne odločitve so najboljše,« ji je svetoval in z očmi pospremil umik njene roke. Se je poslavljala? »Kaj?« Stresel z glavo, ko nenadoma ni več vedel, kam naj umesti njene besede. »Nič ni neumno,« je odkimal in si na obraz narisal nasmešek, s katerim jo je zgolj hotel spodbuditi h izražanju neizrečenega. Sicer pa ni mogel vedeti – lahko pa je bilo to ena izmed mnogih stvari, ki si jih ne bo nikoli izrekla.


TAGGED: oh-so-sweet artemis
WORDS: 380
NOTES: boš ti zaključila? :3

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0