Celo večnost, vsaj tako se je zdelo, je ležal v tišini na pol buden, na pol v snu. Poleg sebe je čutil toploto telesa, ki ga je zdaj že tako dobro poznal, da mu ni bilo treba obrniti glave in se v temi spoznati z osebo, ki je ležala poleg. Videti je bilo, da mu je Yuliya delala družbo – spet. Zganil se je in odprl oči v čisto temo, ki je napolnjevala prostor, motila jo je le medla luč uličnih svetilk, ki je uhajala skozi rolete in bilo jo je ravno toliko, da je stvari okoli sebe zaznal v orisu. Nekaj časa je negibno ležal v postelji in bolščal v strop, medtem ko je dovolil drobcem misli in sanj, ki so mu prosto pluli po glavi, da se razločijo in počasi usedejo vsak na svoje mesto. A v njegovi glavi je vladala zmešnjava, ki je z blago vrtoglavico tvorila prav neznosno kombinacijo, ki ga ni prav nič veselo pozdravila, ko je nekoliko dvignil glavo in se ozrl po prostoru. Za hip se mu je zdelo, kot bi sedel na vrtiljaku in z odprtimi očmi opazoval okolico, ki šviga okoli njega, a ko se mu je vid nekoliko zbistril, se je srečal s svinjarijo, ki je preplavljala hotelsko sobo. Ni mu bilo mar, zares ne – nič ni obžaloval vseh steklenic viskija, ki si jih je privoščil prejšnjo noč - ali pred nekaj urami, navsezadnje še ni bilo sledu o jutru - in so zdaj prazne ležale vsepovsod po sobi. Koliko je bila sploh ura? Prevalil se je na konec svoje postelje – pri tem ni niti trudil, da bi bil tih ali previden zaradi speče osebe poleg – in od elektronske ure, ki je čepela na nočni omarici, komaj razbral številke, ki mu niso dajale neke koristne informacije. Bilo je dvajset do treh, pa kaj – tako ali tako ni mogel zaspati, če pa je že, je trpel nočne more, zaradi katerih se je vsake pol ure zbudil nadvse zadihan.

Izbrala je njega ali Mikeal ne bi smel umreti, so bile misli, ki so poleg ostalih konstantno utripale v njegovi glavi in jih ni mogel izriniti, pa tudi, če je posegel po sredstvih, ki so se mu ponavadi pomagale izolirati od čustev, od vsega. Toda ne tokrat. Specifične besede ali stavki so mu vsakič tako glasno odjeknile v glavi, da ni bil več sposoben prenašati tistega pritiska, ki se je kot breme usedalo na njegova pleča. Če je zatisnil oči, ni bilo nič boljše – pred očmi so se v filmsko dolgem traku prikazovali prizori, ki so se mu vtisnili – še več, vžgali - v spomin in nič jih ni moglo izpodriniti iz njegove zavesti.

Globoko je zavzdihnil, ko se je prijel omare, da je lahko vstal in močno stresel glavo, kot bi se hotel strezniti, pa ne samo od alkohola. Njegove oči so se po kratkem preletu prek sobe poslednjič ustavile na vratih, ki so vodile na balkon in ne da bi še kaj pomišljal, se je jim je s počasnimi koraki približal in izmuznil skoznje. Čutil je, kako se mu je svež, mrzel zrak zarezal v pljuča, ko se je naslonil na ograjo in se zastrmel nekam daleč v temno daljavo. Zvezdnato nebo je v njem zbudilo spomine na preživete trenutke z bratom in z Becco, da se je v njem sprožila bolečina, ki mu je vzela dih za dolg hip – vdihnil je šele, ko je za seboj zaslišal znan glas. »Ne, nisem v redu,« je odsekal s hladnim, neprijaznim tonom, s katerim ji je dal vedeti, da je njena družba vse prej kot dobrodošla. »Prekleto, Yuliya. Kaj pa ti počneš tukaj?« Zavzdihnil je in jo, ko se je zasukal proti njej, ledeno prebodel s pogledom. »Ni ti treba spraševati, zakaj sem jaz tukaj, ja?« jo je odslovil, še preden je lahko spregovorila in mu postavila še kakšno vprašanje, ki bi gotovo bilo zastavljeno prav v tem smislu. »Smrčala si, pa sem šel stran,« je proti njej navrgel debelo laž in skrbno nadzoroval svoj izraz, saj je pričakoval, da bo še posebej natančno preučila njegov odziv. Toda njegov obraz ni izdajal ničesar.







TAGGED: yuliya
WORDS: no idea
NOTES: here you go, finally :3

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

Ni bil prepričan, ali je imel na sebi kakšno sledilno napravo, ki je začela oddajati opozorilne zvoke, takoj ko se je premaknil s postelje ali kaj podobnega, toda tole je bilo resnično nezaslišano. Mar človek res ni mogel imeti niti minute miru? Zavzdihnil je in zavil z očmi, medtem ko je še vedno vztrajno odmikal pogled daleč stran od njenega preiskovalnega pogleda, ki je gotovo že skeniral njegov obraz ali pa ga bo prav kmalu. To je bila vsekakor slaba stran tega, da jo je imel poleg, da je noč preživel z njo – saj bi vendar po toliko izkušnjah, ki jih je imel z ženskami, moral vedeti, da se bo zbudila sredi noči in preiskala celo stanovanje, da ga bo našla. Zdaj je lahko samo še čakal, kdaj se bo iz nje usul cel plaz vprašanj, na katere bo pričakovala odgovor ali še huje – neko dolgo razpravo o tem, kako se počuti, da mu bo potem lahko ponudila pomoč. Resno? Zmajal je z glavo in za centimeter obrnil glavo, da bi jo lahko odslovil, še preden bi ji kaj takega prišlo na pamet. Ali pa še kaj bolj norega.

»Yuliya, zapri že svoj gobec, ja?« jo je poskušal utišati z enim samim ledenim pogledom, s katerim je zavrtal v njene oči, toda zdelo se je, da ne bo nehala govoriti. Kaj se je dogajalo? Ponavadi je bil s svojimi malimi čarovnijami, ki jih je počel z očmi, pri vsem uspešen – očitno so bile njegove trenutne sposobnosti nikakršne ali pa je bila svetlolaska tako prekleto vztrajna in neustrašna pred pijanimi kreteni. »Prekleto.« Stresel je z glavo, ko je preprosto preslišal njeno pripombo, da ga ni bilo v postelji, ne da bi se trudil na to komentirati z vsem sarkazmom, ki ga je premogel. Ker, če je bil iskren, ni bil prepričan, če je imel dovolj energije še za to. Ne zares. »Seveda veš, gospodična Vseveda. Zdaj pa hop-hop,« je z dlanmi pometel pred sabo in z glavo pomignil proti vratom, njegove oči pa so se zlovešče zasvetile. »Resno mislim,« jo je posvaril, ko je resnobno bolščal v svetlolasko, ki se ni premaknila niti za ped. »Pojdi stran.« Preusmeril je pogled stran od nje, a so se njegove oči že čez nekaj trenutkov ponovno znašle na njenem obrazu, ki se kljubovalno kujal. »Česa od 'pojdi stran' ne razumeš?« Kljub temu, da ga je že resnično nervirala, mu je uspelo obvladovati ton glasu, a to, da je že izgubljal potrpljenje s smrkljo, je izdajala njegova čeljust, ki se je trdno stisnila skupaj. »Če pričakuješ, da ti bom pel uspavanko in zrecitiral pravljico za lahko noč, te moram razočarati – ne počnem tega. Vse kar lahko od mene dobiš je samo seks, a glede na to, da trenutno nisem ravno na volji, tudi s tem ne bo nič,« je ledeno odrezal, upajoč, da tokrat še zadnjič, preden se bo spokala nazaj spat. »Če te slučajno moti moja prisotnost, povej in se bom umaknil kam drugam. Ali pa, glede na to, da sva po naključju pristala v moji sobi, boš ti tista, ki boš morala prestaviti svojo rit drugam. Ja?« Vdihnil je in upal, da mu nadaljnjih nekaj minut ne bo treba igrati ptice oponašalke, sicer mu bodo popadali vsi živci. »Zdaj pa adijo. Prav? Lahko noč.« Pomahal ji je in si za hip na obraz nadel sladek nasmešek, ki je resda ni bil pristen, a je vsaj upal, da bo s svojo lažno prijaznostjo uspešen. Hotel je, da bi že spokala stran in ga pustila na miru – je mar zahteval preveč?



TAGGED: yuliya
WORDS: 586
NOTES: funfunfun

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0