25 | STRAIGHT | ART GALLERY OWNER | MAYBERRY

"ljudje pravijo, da sem nadarjena. sama pa vem, da sem lahko srečna, ker sem našla sebe v nečem, kar me veseli. veliko ljudi potrebuje leta, da se najde. nekaterim to nikoli ne uspe. sama pa sem svoj talent odkrila pri štirih letih, ko sem za rojstni dan od svojih staršev dobila slikarsko platno in barve. vedno poudarjam, da nisem nič posebnega. sem samo navaden, povprečen človek z izjemnim talentom. srečna sem lahko, da sem se rodila prav mojima staršema - lionell in theresa sta me podpirala v vsem kar sem poskusila, najbolj pomembno pa je, da sta me neizmerno ljubila in mi pokazala kako lepo je lahko življenje. po napornem dnevu v šoli, ali po nerodnem zmenku, sem vedno vedela, da se bom vrnila med ljubeče in tople ljudi, ki so me čakali doma. ponosna sem na svoja starša, ker vem, da sta dobro vzgojila mene, mojega starejšega brata in mlajšo sestro. predala sta nam vrednote, ki bodo za vedno ostale zapisane v mojem srcu... bila sem ljubek in igriv otrok, nikoli nisem imela težav z druženjem z vrstniki. celotno mladost sem posvetila ustvarjanju - predvsem kiparjenju in slikarstvu, ves čas pa sem razvijala tudi svoje druge vrline. hodila sem na ure petja, učila sem se igrati violončelo, igrala sem v šolski gledališki skupini in si zadala ogromno konjičkov, ki jih velikokrat nisem mogla uskladiti. priznati pa moram, da nisem nikjer izstopala - bila sem dobra, nikoli najboljša. in še preden sem prešla v puberteto, me je prešinilo dejstvo: najboljša bom samo v likovni umetnosti. priznati moram, da me je to malo pretreslo, kajti kot otrok sem želela biti odlična v vsem, in to je bil zame nekakšno prebujenje. končno sem spoznala, da naj razvijam tiste sposobnosti v katerih vidim nekakšen potencial. opustila sem nekaj krožkov, si nakopičila veliko novih, domov pa sem se vračala umazana od barv in do komolcev rjava od gline. ko sem prišla v srednjo šolo so vrstniki vedeli, da sem ambiciozna svetlolaska, ki je najbolj srečna, ko ima pred sabo belo platno in kopico čopičev. mnogi sošolci me v tistem času niso sprejeli takšno kot sem. in ker vsak najstnik želi ugajati ljudem okoli sebe, sem to storila tudi sama. opustila sem tisto, kar me je izpopolnjevalo, tisto kar sem ljubila. opustila sem slikarstvo, kiparstvo in vse pripomočke pospravila na dno stare omare. ko sem svoj talent popolnoma opustila, in se prilagodila družbi, sem se hitro vklopila. in ker sem lepoto podedovala po moji mami, sem bila kmalu najbolj popularno dekle na šoli. prosim, ne mislite, da sem se osebnostno spremenila. še vedno sem bila stara anamarie - ambiciozna, nasmejana, zabavna, brez dlake na jeziku, začela pa sem pozabljati na mojo strast, moj dar. v srednji šoli sem razvijala predvsem moje socialno in ljubezensko življenje. zaradi mojih staršev sem resnično verjela v pravo ljubezen in jo v najstniških letih začela iskati. za vsakega fanta sem si vedno zasanjano rekla: 'ta je tisti pravi.' ampak vedno se je izkazalo, da temu ni tako. in še dan danes hrepenim po pravi ljubezni in vsekakor nimam sreče pri iskanju le-te. a kot vsak človek, sem morala s časoma začeti razmišljati tudi o študiju in pozabiti na najstniško dramo. nikakor se nisem mogla odločiti kaj bi študirala, na nobenem področju nisem bila 'dovolj' dobra. prišla sem celo tako daleč, da sem izpolnila prijavnico za študij prava, na pravo pot pa me je ponovno usmeril prav moj oče, ki me je spomnil na tisto 'staro šaro' na dnu omare. še dan danes sem mu hvaležna, da mi je ponovno pokazal moj talent. prav zaradi njega sem odprla galerijo, kjer se nahaja tudi marsikatero moje delo. vsaka dobra zgodba pa ni le vesela zgodba, in moja ima vsekakor tudi slabo poglavje. med mojim študijem likovne umetnosti, je moja mama hudo zbolela, dobila je levkemijo. vsi smo upali na najboljše in vse naše molitve so bile poplačane, ko je ozdravela. a v času mamine bolezni se je ravno meni zgodilo še nekaj, o čemer nisem govorila z nikomur. in še danes se trudim, da bi malenkost, ki je rahlo zatrla mojo dušo, ostala zavita v tančico skrivnosti."