 james atwood
Število prispevkov : 24
Reputation : 6
Join date : 03/11/2012
 |  Naslov sporočila: grant, hope jordan Sob Nov 03, 2012 3:18 am | |
|  twenty seven - new york - war correspondent - heterosexual - alona tal Vem, da bo tole verjetno slišati malce nenavadno – a vse odkar sem bila majhna deklica, sem razmišljala o tem kako bom nekoč napisala svojo avtobiografijo. Pa ne da bi bila najbolj narcisoidna oseba na tem svetu – zavedam se da se vse ne vrti samo okrog mene, in da si pri svojih ubogih sedemindvajset letih še ne zaslužim knjige ki bi poveličevala moje uspehe in padce – a vseeno mislim da sem do sedaj dosegla že veliko več kot ostali ljudje ki jih poznam. Seveda pa mislim da moramo začeti na začetku – da bo celotna zadeva imela rep in glavo. Moje ime je Hope Jordan Grant, a me dandanes vsi poznajo samo kot Jordan Grant. Rodila sem v New Yorku mami Grace in očetu Wrenu, kot njun prvi otrok. Kljub temu da sem rojena v eno izmed tistih elitnih družin ki jih vidite po televiziji ali berete o njih v časopisih, vas moram razočarati da moje otroštvo ni bilo zaznamovano z varuškami in žalostjo – prav nasprotno. Moja starša sta se meni in moji štiri letni mlajši sestri popolnoma posvetila, in na svoje otroštvo nimam nič kot najlepše spomine. Tudi v šoli nisem bila tista tipična divja najstnica, ki bi se ponoči vozila naokrog z limuzinami in ostajala pokonci do jutranjih ur – če sem to počela je bilo za knjigo ali pa dobrim filmom. Lahko bi se reklo da sem bila prava piflarka, ki so ji bile ocene vedno pomembne. Od nekdaj sem imela pred sabo jasen cilj – hotela sem biti sprejeta na eno izmed najboljših univerz, diplomirati z odliko in potem spremeniti svet. Precej preprosto, kaj? Po končani gimnaziji sem bila na moje največje veselje sprejeta na Yale, kjer sem študirala novinarstvo. Vsi študenti so mi zagotavljali kako bom prve tedne pogrešala svoj dom, a jaz sem večere namesto na zabavah preživela v svoji študentski sobici kjer sem sanjarila o dogodivščinah ki so me čakale in potovanjih na katere bom šla. Iz vsega tega si lahko mislite da sem izredno zaprta oseba ki živi samo za knjige in filme – pa to sploh ni res. Vsi mi pravijo da sem izredno odprta oseba ki brez težav naveže stike, imam svoja načela za katerimi stojim, nimam težav z izražanjem svojih mnenj in na splošno uživam v družbi ljudi. Mogoče bi lahko iz svojega študentskega življenja iztržila nekoliko več – prvo leto sem živela izključno samo za univerzitetni časopis in moje izpite – a so me potem prijatelji le pripravili do tega da sem se malce sprostila in zaživela. Poletja so bila zame rezervirana za pripravništva pri raznih časopisih, dokler nisem v zadnjem letu mojega faksa zadela terno – new yorker. Ne vprašajte me kako mi je uspelo da sem postala njihova novinarka, še zdaj se vsakič zahvalim mojim srečnim zvezdam preden zaprem oči. Mislim da so bili moji starši name vedno ponosni – vsi moji prvi članki so natisnjeni in visijo na našem hladilniku, vseeno pa mislim da bi bila mama veliko srečnejša če bi poročala o najnovejših tračih in porokah kot pa o vojni. A zame je bila moja misija vedno jasna – hotela sem narediti nekaj dobrega v tem svetu, prinesti grozote vojn bližje domu in poročati o tem kaj se dogaja. Me je bilo strah ko so mi povedali da grem v Afganistan? Seveda. A to je bilo za kar sem se dolga leta trudila, zakaj sem se gulila za mizo in učila do jutranjih ur. Mojo zgodbo bi najraje končala tu, saj le s težavo opišem zadnjih nekaj let ko sem bila dejansko neprestano na poti – od ene vojne na drugo, iz kontinenta na kontinent. Bližnji vzhod, Afrika, Azija… ne sledim več kam me pošljejo, pokrajine postajajo iste, zgodbe vedno bolj žalostne. Moje srce je bilo verjetno strto že neštetokrat, a vseeno vsak večer dlani položim na tipkovnico računalnika in iz njega iztisnem zgodbo ki je nihče noče napisati, a jo je treba slišati. In zakaj se je v moji biografiji pojavilo poglavje Mayberry? Ko sedim na letalu in skušam najti odgovor na to vprašanje se včasih vprašam kaj bi se zgodilo če ga nebi nikoli spoznala, če se nikoli nebi pojavil v mojem življenju. Od takrat je minilo že več let, njegov prostor je zamenjalo že mnogo drugih, a njegov obraz ki se je pojavil pred mano ko sem ležala na tleh okrvavljena, okrog mene kaos, mi bo za vedno ostal v spominu. Roke ki so me vzdignile in nesle na varno, njegov hudomušen nasmeh ko sem vsem naznanila »I'm Hope.« in smeh ko me je prvič premagal v igri kar mi še zdaj oznanja v ušesih. To bi bil najlažji odgovor, da grem obiskat prijatelja, ki sem ga pogrešala vse odkar so se najine poti razšle, a resnica je da potrebujem pavzo. Zdi se mi da sem bila v konstantnem pogonu, da se kolesa mojega življenja nenehno vrtijo in da nisem spala že več let – potrebujem nekaj tednov da zadiham, da preženem nočne more iz sanj, preden ponovno spakiram kovček in odidem novim dogodivščinam naproti. mimi - twenty one - 6+ - elsie & damien |
|
 sandra
administrator
Število prispevkov : 573
Reputation : 69
Join date : 16/09/2012
| | Naslov sporočila: Re: grant, hope jordan Sob Nov 03, 2012 3:33 am | |
| like i said many times before. i wanna have your babies and stuff. opis je potrjen, obrazci so tukaj as you know.  |
|
