lexie and sabriel

Naslov sporočila: Re: lexie and sabriel Ned Nov 11, 2012 11:30 am

tag: sabriel

Kar ni mogla verjeti, da je čas zadnjih nekaj tednov letel tako hitro. Življenje, ki ga je imela še dober mesec in pol nazaj se je iz te perspektive zdelo precej monotono in rutinsko, na čase celo povsem dolgočasno. Sedaj pa se je okoli nje dogajalo toliko različnih stvari, da včasih ni vedela niti, ali se je glava sploh še drži. Bile so stvari, ki bi jih najraje pozabila, stvari, ki so dokazovale, da alkohol nikoli in nikdar ni tvoj prijatelj, pa tudi druge stvari, zaradi katerih se je zadnji teden neprestano smehljala. Že sama sebi se je zdela kot kakšna mentalno zaostala oseba, sploh po tem, ko se je v službi zalotila, da je celo uro zgolj strmela v steno in se smehljala. Tudi sedaj je ob spominu na to zgolj zmajala z glavo, a na njenem obrazu je še zmeraj ždel neodstranljiv nasmešek. Bila je srečna in potem je bila še srečna, ker je bila srečna. Koliko smisla je pravzaprav sploh imelo vse skupaj? Zdelo se je bolje, da se neha ukvarjati s takšnimi in podobnimi filozofsko naravnanimi vprašanji ter se namesto tega raje posveti iskanju vagona, v katerem bi naj štartala s svojo nocojšnjo spremljevalko, ki ji bo družbo delala vsaj prvi del večera. Organizatorji so ji tokrat dodelili Sabriel Lombardi, očarljivo svetlolasko, za katero je že slišala od Terese, a jo je poznala zgolj na videz, pa še to bolj približno. Zatorej ni imela niti približne ideje, koga ali, bolje rečeno, kaj naj pričakuje. Bila je namreč noč čarovnic, eden izmed njenih najljubših dni v letu, pa čeprav jo je bilo še od otroštva in vseh nesramnih lumparij, ki so se jih domislili Waylandovi fantje, tradicionalno nekoliko strah. Samo ščepec, seveda, ravno toliko, da je splošnemu razburjenju prispevalo še nekaj adrenalina. Kmalu ji je uspelo in našla je pravi vagon, vendar pa vanj ni upala vstopiti. Bogve, kaj jo je čakalo za vrati in tega vsekakor ni nameravala odkriti sama. Imela je srečo, saj se ji je kmalu približala visoka, vitka rdeča kapica, ki je po kretnjah sodeč na vagonu poleg Lexinega odkrila še svoje ime. »Hej,« je kratko in z vznemirjenjem v glasu pozdravila, nato pa vljudno iztegnila roko in se predstavila: »Lexie Wayland.«

Naslov sporočila: Re: lexie and sabriel Ned Nov 11, 2012 11:34 pm

bila je prekleto dobre volje, vsaj zaenkrat. pa saj niti ni vedela čemu, vendar te zadeve so ji bile preprosto vedno pri srcu. tako si je lase pustila spuščene, ki so bili narahlo skodrani zaradi dveh kitk, ki jih je imela pred spletenih, vendar sedaj, v stilu z rdečo kapico, ji je celotna zadeva v bistvu v redu pristajala. predno je odšla je prižgala svoj prenosnik ter na hitro skočila na mail ter odprla zadnjo pošto- adrian ji je- sicer s pomočjo babice, poslal sliko svojega kostuma letos. prekleto, naenkrat si je želela, da bi kljub vsemu, imela sina ob sebi. kakorkoli, bil je oblečen v nekakšnega volka ali kakorkoli je že bilo, kot je predvidevala, sta šla z njeno mamo zadnji dan po trgovinah, vendar kakorkoli je bilo, bilo ji je všeč. in kakor je obljubila, je še sama poslala sliko, nato pa ugasnila računalnik. nekako je imela občutek, da vse skupaj brez njenega sina ne bo tako, kot bi moralo biti, vendar saj ni imela izbire.

ni trajalo dolgo, ko je prišla na prizorišče dogodka ter potrebovala je minuto ali dve, da je našla svoj vagon. ko je zagledala ime poleg njenega, je za trenutek otrpnila. lexie wayland. dlani je skoraj avtomatsko stisnila v pest. saj načeloma ni imela prav nič proti človeku, ki ga ni poznala, vendar… bilo ji je splošno znano- vrtela se je okoli maddoxa, bolj natančno okoli očeta njenega otroka, zaradi česar se je v bistvu tudi vrnila sem in te zadeve preprosto ni imela namena kar mirno spregledati. prekleto da ne, sem je prišla, da sinu vrne očeta, da mu pojasni celotno situacijo, kaj je prinesla noč pred dvema letoma in da bi ena svetlolaska ji vse to vzela? prekleto da ne, tega ni imela namena pustiti. vstopila je v vagon. stopila je v prostor, povsem tipičen za ta čas- s nekaj svetlečimi lobanjami, umetno krvjo tu in tam in še ostale zadeve. kmalu je zagledala svetlolasko, ki se ji je v naslednjem trenutku približala ter predstavila. pozdrav je prezrla ter le segla v njeno roko. »sabriel lombardi, kar pa najbrž še veš« se je še sama predstavila ter zopet premerila svetlolasko. prekleto da ne, ne bo pustila, da zaradi nje celoten načrt pade v vodo. spustila je njeno roko, nato se pa razgledala naokoli. »to je ta vagon? pričakovala sem, da bo… hm, bolj srhljiv. koliko časa bomo tu?« je dejala z ravnodušnim tonom ter se zazrla vanjo, skušala začeti pogovor, ne da bi direktno načela temo o maddoxu. vendar kakorkoli je bilo, res ji ni bila pri srcu.

Naslov sporočila: Re: lexie and sabriel Tor Nov 13, 2012 6:51 am

Njen kostum je bil prizorišču, torej vlaku, morda nekoliko neprimeren, a veliko let je zbirala pogum za to. Predstavljala je namreč Irene Adler, izurjeno tatico in morilko iz konca 18. stoletja, najbolj znano po vlogi ljubimke Sherlocka Holmesa. Žensko je že, od kar se je nekoč pred leti lotila branja knjig o znanem detektivu, oboževala, pa tudi v filmu je bila občudovanja vredna. Sicer pa, kdo bi od dekleta v dolgi obleki in stezniku (sploh v tistih časih) pričakoval, da pod krili skriva več orožja kot kak vojak? Nekaj pa je bilo seveda tudi na kostumu samem, kajti Lex je preprosto oboževala obleke iz tistih časov, pa tudi način, kako je steznik poudaril njeno telo. Navsezadnje je bila ženska, toliko nečimrnosti pa si je že lahko privoščila. In rdečo šminko. Ta je šla obvezno zraven.

Nestrpnost jo je premagala in tik pred prihodom njene sopotnice za prvi del večera je naposled le odprla velika, težka vrata ter vstopila v vagon. Po videzu sodeč bi naj šlo za vampirski brlog, kajti povsod so bile krste, visoki svečniki ter vrči s temno rdečo tekočino, ki bi naj predstavljala kri. Ob vsem tem se je očitno malce preveč vživela, kajti ob prihodu svetlolase Italijanke je kar poskočila. Takoj je začutila hladno nastrojenost, ki jo je s seboj prineslo dekle in ji ni bila niti najmanj povšeči. »Slučajno res. Teresa je enkrat omenila, da si spet v mestu,« je tudi sama ne odvrnila ne preveč navdušeno. Kar se je sprva obetalo kot zabaven večer je ravnokar postalo se prej kot to, ona pa ni imela niti najmanjše ideje zakaj. »Pa že,« je na vprašanje odgovorila s skomigom ramen, ob enem pa posnemala ravnodušni ton. »Nimam pojma. Glede na to, da smo na vlaku, najbrž dokler ne prispemo do cilja.« Ne glede na to, da ozračje ni ravno pokalo po šivih od naklonjenosti je bilo vsekakor bolje vzdrževati pogovor, čeprav hladen, kot pa sedeti v kotu in gledati naokoli. »Menda si šele pred kratkim spet prišla v mesto?« je vprašala in si medtem sumničavo ogledovala tekočino v enem izmed vrčev. Po nekaj sekundah pozornega motrenja se je le opogumila, je nekaj nalila v kozarec ter nato s tekočino zgolj omočila ustnice. Prepoznala je okus in na obrazu se ji je zarisal nasmešek. »Bloody mary.« je o svoji ugotovitvi povedala še Italijanki, nato pa v kozarec dolila še nekaj tekočine. »Kako to, da si prišla nazaj?«