GostGost
 |  Naslov sporočila: hill, amber jamie Pon Nov 12, 2012 3:04 am | |
|  24 - new york, usa - waitress - BISEXUAL - GAGE GOLIGHTLY 23th may, 2001
spet me je udaril, tokrat imam na licu eno ogromno modrico in ne sanja se mi, kako naj se zopet izgovorim, ko me bodo vprašali od kje sem jo dobila. občutek imam, da mi čedalje manj verjamejo in želim si, da bi bila moja mama tu, da bi me branila pred očetom. morda sem res jaz kriva, da je umrla, kakor pravi moj oče- umrla je med porodom, izbrala je moje življenje namesto svojega in oče pravi, da sem jo ubila. vsak dan me na to vedno znova opozori, da sem mu jaz vzela tisto, kar ima najraje in da bom zato plačala- zato imam modrice po sebi ter vse ostale zadeve. morda sem res kriva, ja, vem, da ga je mamina smrt prizadela in imeti hčerko kot sem jaz, z bipolarno motnjo, od katere ne veš kaj naj pričakuješ, od nagnjenosti k samomoru, do prevelike evforije… hja, razumem ga, nekako. definitivno ne moreš biti prekleto srečen v življenju.
6th january, 2005
eno leto do moje polnoletnosti. lahko bi še trpela pod njegovo roko, vendar ne bom. dosti imam vseh modric, podplutb in celo zlomov reber tu in tam. ni moja krivda, da se je mama odločila, da bo meni dala življenje in ga sebi vzela- če mi ga je že dala, ga bom izkoristila in on mi tega ne bo preprečil. in… v šoli so se zopet norčevali iz mene, še en razlog da odidem in ne čakam še eno leto. smejali so se mi, zaradi mojih neurejenih las, utrujenega izraza na obrazu in ker delujem prestrašeno. seveda, saj noben ne razume, kaj se dogaja doma za štirimi stenami. veliko lažje je obsojati, me imeti za čudakinjo, ko pa ne vedo kaj se dogaja doma. odšla bom, res bom. ne vem še kam, vendar bom. dovolj imam vseh.
18th february, 2005
še nisem odšla, pa čeprav bi mogla. vendar moja bolezen napreduje čedalje bolj in če so me imeli še pred mesecem le za čudakinjo, so sedaj spoznali, da sem mnogo več. navsezadnje so tu trenutki, ko sem nadvse vesela, povsem iz neznanega in vsi vemo, da za to niti nimam zares razloga, potem pa čez trenutek pa jokam zaradi ničesar, za kar se ne znam spomniti, vendar preprosto se zdi, da bo pod mano zdaj, zdaj poplava. in ko takšna prihajam domov, se oče še bolj razjezi in vse je še slabše. moje ocene so vse slabše, švigajo gor in dol, če sem se prejšnji dan učila od jutra do večera, se preprosto zgodi, da naslednji dan vse pozabim, zares vse. prav zaradi tega sem začela tudi tistega prijatelja, ki sem ga slučajno dobila, sem ga naslednji dan zapustila, kakor da se ne bi spomnila, da sva se celo normalno pogovarjala. zadeva mi prav polzi iz rok.
30th april, 2008
minilo je dve leti, odkar sem pobegnila od očeta. vse je bilo na začetku v redu in prav, ko sem prišla v novo okolje, celo občutek sem dobila da so me sprejeli. imela sem denar, katerega sem dobila na takšen ali drugačen način- celo do tega sem šla, da sem ali preprodajala drogo ali celo svoje telo, vendar to le za tistih nekaj mesecev, da sem dobila denar. sicer res, da mi je bolezen vse skupaj oteževala in nič kolikokrat, sem mislila vse skupaj nekam vreči, pobegniti, celo v depresijo me je pahnilo, da sem se hotela ubiti, zaradi mojega načina življenja, vendar mi je uspelo. in če sem prej rekla, da so se mi ljudje zdeli prijazni, temu ni tako. vsi hočejo od tebe nekaj, vsi te izkoriščajo. preprosto ne gre nobenemu zaupati.
11th october, 2010
nekako sem se spravila na noge, zgubila vse stike z rodnim mestom, odločena, da ne bom več tista naivna amber, ki kljub temu, da je vedela, da jo ljudje izkoriščajo, je v vsakem novem iskala nekaj dobrega. oh, prekleto da ne. naučila sem se živeti s svojo boleznijo, celo prisilila sem se, da obiskujem psihiatra. že res, da sem skoraj ves čas na tabletah, vendar je bolje, sedaj vsaj ne ogrožam svojega življenja. nekako.
28th october, 2012
sedaj je minil mesec ali dva, odkar sem v mayberryju. priznam, prijetno mesto, dobila sem delo natakarice in nekako sem v redu. no, kakorkoli pač to že definiraš. vendar ja, odločena sem, da ne bom več tista, ki ji je mar za vse, oh prekleto da ne, ne bom dovolila, da me znova prizadenejo, to naivno svetlolaso trapo, kakor so mi znali reči. začela sem hoditi ven, se zabavati, sicer sem še vedno zadeta s tabletami skoraj ves čas, vendar je lažje. uživati življenje, spoznati malo svetle plati, čeprav marsikdo reče, da alkohol ni to, vendar glej, takrat si sigurno dobre volje. in ni več ne sluha ne duha o razcapani deklici- niti pod razno. smešno, ampak postala sem tista, za katero so se začeli obračati fantje, prisilim se, da imam na obrazu nasmešek ves čas na obrazu in da trenutke depresije zadržim zase. naenkrat sem postala zgovorno, energično dekle, ki bolezen skriva v sebi. že res, da se zgodi, da naenkrat postanem povsem druga oseba, vendar takrat se raje umaknem, saj nočem uničiti zgleda dobrovoljnega dekleta- če bodo spoznali, kdo v bistvu sem, me bodo znova obsojali, kakor so me vsakič prej. tega pa nočem doživeti nikoli več.
TAMS! - 9teen - 4-5 YEARS - DORIAN WAYLAND & OLIVER BRIGHTON |
|
 sandra
administrator
Število prispevkov : 573
Reputation : 69
Join date : 16/09/2012
| | Naslov sporočila: Re: hill, amber jamie Pon Nov 12, 2012 3:07 am | |
| potrjeno! lahko nadaljuješ pot v tale kotiček, claimaš PB, si priskrbiš streho nad glavo in podobno. |
|
