zvijala si je že petega v roku dveh ur, kljub temu da je bila še zdaj pretirano zadeta. bena še vedno ni bilo doma, a lahko je predvidevala da ga še en čas ne bo, razen če ga bodo popolnoma pijanega nagnali ven iz gostilne ki je bila blizu njunega stanovanja. ni bila živčna, niti ne jezna, samo pretirano se je smejala nad celotno situacijo, ko je oblizala papir, ter dala vse skupaj v usta. iz predala je privlekla še eno belo tabletko, in pred tem da si prižgala vse na dušek spila ob kozarcu vina. presenečena je bila da je očitno živela življenje svojih staršev, čeprav da to dela sama, glede na to da je njen mož lokalni pijanec, zaradi katerega se lokali še sploh delujejo. znova se je nasmejala svojim mislim, ter prižgala radio in pustila da zvok klavirja prevzame zadimljen prostor, ki je prijetno dišal po neki amsterdamski travi ki jo je dobila od dilerja. smešno je bilo, kako je bil on edini človek, s katerim ni imela bolj globokih spolnih slov, kot pa samo dejstvo da mu ga je včasih potegnila – pa še tisto sploh ni več štela kot nekaj, kar bi bilo pretirano zanimivo. bila je z vsakim, in nikogar se ni bala, prav tako pa ji za nikogar ni bilo pretirano mar. edino ljubezen ki jo je kadarkoli doživela je bila tako z benjaminom, kateri pa je zdaj taval nekje po mestu, mogoče porival eno izmed kurb ki jo pozna, in se bo dobila naslednjič z njo na kavi. njeno življenje je propadalo, in vse kar je ona delala je bilo to da je do polovice že skadila zvitek čiste trave in se malodušno smejala na tragikomedijo katere glavni lik je bila ona sama.

kljub glasni glasbi, pa je slišala kako je nekdo hodil na stopnišču – ali pa se je vsaj trudil, da bi počel tako. naredila je še zadnji dim od njenega zvitka in ga ugasnila v pepelniku, kmalu po tem pa si prižgala cigaret. z majavimi koraki je začela hoditi proti vhodu, zanimajoč kaj se dogaja na stopnišču, dokler se kar naenkrat koraki niso znašli pred vhodnimi vrati, in preden bi sploh lahko kakorkoli odreagirala, je njen mož že stopil – ali bolje rečeno se zvrnil – v stanovanje. »oh benjamin, smo spet pogledali malce pregloboko v kozarec?« je rekla in se mu začela smejati, glede na to kako nesposoben je bil v tem trenutku. »ali pa si zgolj izmučen, ker si se mogoče enkrat celo potrudil za to da bi ženski prišlo? nevem, sem slišala praviti okoli da kljub temu da imaš velikega, si kar slab v postelji. to je slabo, mož moj, zelo slabo,« je še omenila, ter se še vedno malodušno smejala, poleg tega pa kadila že drugi cigaret. zaprla je vrata za njenim možem, ter si ga od blizu pogledala. seveda je bil pijan, kdaj pa ni bil? in seveda bo kaj kmalu po vonju tudi njen mož prepoznal da je zadeta in da ji je praktično vseeno za vse. drug drugega sta uničevala – in očitno sta počasi začela uživati v tem. ali pa enostavno sprejemati situacijo kakršna je, brez upora. nekaj je že moglo ležati na tem.

these 528 are written for her husband benjamin hampton, who is currently drunk as hell. ana, we love them already, don't we?

kako prekleto je oboževala trenutek, ko se ji je začelo vrteti od vsega kar je že vnesla v telo. ubila je skoraj da steklenico dobrega vina, katerega ji je priporočala mama, tista bela tableta pa je tudi puščala svoje posledice. smejala se je iz dna srca, kako propadlo življenje ima, glede na to da se je njen mož boril z njegovimi čevlji, in kako zelo ji je postalo vseeno za celotno situacijo. seveda ga je ljubila, ampak mar ji ni bilo več zanj – dobesedno jo je bolel kurac za to kar dela izven tega stanovanja, ali pa v mogočnih scenarijih tudi na njuni zakonski postelji. pa tudi če je porival kurbe kakršne je bila sama, pa tudi če je pripeljal domov kakšno žensko. vedela je, da bo morala živeti s temi posledicami, a tablete, trava in vino jo je samo spravilo do tega da je pozabila da je to pravzaprav groza vsakdana in se je lahko le lahkotno smejala nad nastalo situacijo. bila sta čudovita, prav narejena drug za drugega, le da je ta del bil rezerviran za brezpogojno uničevanje.

»enih par sem pa res da skadila. ah, kako dobro me poznaš, možek,« je rekla in se glasno začela krohotati. smeh je sicer bolj spominjal na nek rob manije, ki ga je včasih doživljala, a zdaj se je počutila da je na vrhuncu. »sicer moj beden vsak dan ni tako beden kakor ti, ampak če že moraš označevati vsako prekleto stvar, seveda,« je rekla in se nehala glasno krohotati. prižgala si je tretji cigaret. še sreča je imela še nekaj par škatel rezerviranih za ta vikend. »ja seveda, kvariš nama ugled – bodo ljudje mislili da sem še sama slaba v postelji. pa tudi alkohol ne pomaga ravno pri tem, da ti vstane, glede na to da ti ga ženske najbrž morajo pol ure fafat da sploh občutiš kaj glede na tvojo otopelost,« je rekla in se mu nasmehnila. »in ne, niti najmanj nisem patetična, zgolj provociram tebe in tvoje pijane možgane s tem da si pač neumen. poglej se, ti neumen neumen pijan dečko,« je rekla in segla po kozarcu vina. »tvoje ubogo življenje – pa toliko ambicije si imel. mislim, da se ti brat kar pošteno smeji kjerkoli je pač že,« je še omenila, in segla po novemu gramu konoplje. začela je drobiti bulico, katero je dobila zastonj od njenega posrednika, in mirno sedela na svojem stolu, čeprav je čutila da huda ura šele pride. lahko je predvidevala sicer, da se nič kaj ne bo pretirano dobro končalo med njima – navsezadnje se nikoli ni, a morda so bila ta prepiranja nekaj kar je delalo zakonca hampton, zakonca hampton. nič kolikokrat so se sosedi pritoževali nad njunim kreganjem. a bilo ji je vseeno. zelene substance je hitro vrgla v papir, in nič kaj kmalu je kurila nov joint, ki jo bo povedel v popolno stanje otopelosti. »če že piješ moj viski si sploh ne drzni upati da boš dobil dim te čudovite dame – nekaj iz amsterdama, kolikor sem slišala,« je še omenila, ko je videla da je segel po viskiju katerega si je pravzaprav shranjevala za njenega ljubimca. »kako patetičen dečko si, dragi,« je še dodala, ko je naredila globok dim zvitka, in se enostavno začela krohotati. manija, normala – kako bi sploh lahko celotno situacijo opisal? bil je začetek novega propada, in njeno telo je bilo popolnoma pripravljeno na to, da se bo spet končalo nekje na steni, ko bo benjamin popolnoma popizdil. »na grob morava iti zamenjati sveče,« je še omenila, in naredila še en dim. »če je to že potrebno,« je še dodala, in naredila požirek vina. čutila je hudo uro. čakala je na najslabše.

these 605 are written for her husband benjamin hampton, who is currently drunk as hell. robbie williams? seriously ana? seriously

tresla se je. vse skupaj jo je spravljalo na rob neke normale, katera se je še morda ohranjala v njenem telesu – a lahko si je priznala da je vse skupaj propadlo, kakor je tudi propadel njen zakon. kakšna sta pa bila pravzaprav? provocirala drug drugega do te mere, dokler sama ni dobila modric, katerih pa tako ni čutila zaradi otopelosti ki jo je pripravljala trava, tablete in alkohol. »in ti mi zares imaš pravico to reči? dragi mož, pomisli dvakrat,« je rekla ter se začela znova krohotati. navsezadnje, to ji je ostalo – če bi dejansko začela žalovati in tehtno razmišljati o situaciji, bi se tako najbrž ubila. navsezadnje, vse kar je delala v življenju je bilo to, da se je podredila sistemu, da je enostavno živela s situacijo, pa tudi če je bila slaba, toliko slaba da bi se imela vso pravico tulit, ubila vse in naredila masaker v mestu mayberry, kakršnega ljudje še niso videli, ker je bilo tako prekleto slabo vse. ampak kaj je ona delala? sedela je, kadila travo, in uživala v spletkah iluzij o čudovitem krasnem novem svetu, katerega pričakuje. vedela je, da nič ne bo prišlo iz nič, ampak če bi sama karkoli želela ukrepati za svojo prihodnost, bi vse skupaj padalo še v večji propad, kakršnega pa ne bi bila zmožna preživet. včasih se je pravzaprav spraševala, zakaj za vraga se ni kar ubila. navsezadnje, mož je ne bi pogrešal, glede na to da ji najbrž sam želi eno prekleto grenko smrt, ljubimci bi si pa tako našli druge žene, katere bi lahko nabijali celo noč, in katere bi mogoče malce bolj vživeto igrale orgazem kot pa sama. »oh, ker tako žaluješ za tem,« je komentirala, ter se dokončno nehala režati. »si res pričakoval da boš enkrat oče? in to po možnosti dober oče? ker če si, potem pa si večji sanjač za kakršnega sem te imela. do kurca bi bil, bi se lahko sklepal za srečnega da imava takšno stanje kot imava,« je rekla ter se mu samo mrko nasmehnila. nikoli se ni zares poglabljala v to, da bi bila mama – a mogoče zdaj, pri dobrih osemindvajsetih, je malce obžalovala dejstvo da pač. da pač ni mogla zanositi. to je naredilo le tisti kanček k celotni tragediji njenega življenja, a nikoli je pa ni do te mere zasvojilo kot pa opazuje pri drugih, ki pač ne morajo jebeno zanositi. pač ne bo nikoli mama, pač nikoli ne bo zalotila svojega malega pri svojemu prvemu zvitku, pač ga ne bo nikoli pospremila na prvi šolski dan. hitro je pograbila po cigaretih.

zdrznila se je ob nenadnem napadu benjamina. samo čakala je, kdaj bo izbruhnil iz njega alkohol in bes, katerega že lep čas doživlja pri njemu. ni se mogla spomniti več tistega občutka zaljubljenosti, katerega je imel ob njem – bil je zgolj utopija, glede na to da je bil pred njo kot sama pošast katero skrivaš v omarah. »seveda je to vse kar dobim – kdo pa sploh dela pri naši hiši? ti in tvoja pofukana rit sta tako ves čas v nekih gostilnah, od tvoje jeben pokojnine pa tudi ne morava živeti,« je rekla in se mu nasmehnila. »patetičen si postal, alkohol ti prav ne pristaja več,« je rekla ter začela iskati zalog, katere bi jo pomirile iz tega maničnega stanja v katerem se je znašla. njuno stanovanje je propadalo, kakor je propadal kakršen koli odnos ki ga je imela do človeka. tako neizmerno ga je ljubila, a tako privoščila bi mu nenadno smrt, ker navsezadnje se je poleg ljubezni znašla v stanju globokega sovraštva nad tem kaj dela. bilo je prekleto patetično, in vedela je da se ta prepir ne bo končal brez posledic, glede na to da je stegnila svoj gobec točno tja kjer ga boli – ker je želela da ga boli, ker mu enostavno ni privoščila lepega življenja katerega sama tudi ni imela, in to zgolj zaradi njega. bila je kurba, a vsaj predajala se je užitkom, kateri niso bili nič kaj manj tuji kot pa njegovi. bilo ji je malo mar in želela je biti prekleto svobodna. od nekdaj je želela pravzaprav bit tista žena, ki bi pričakala moža s kosilom, a kaj ko ji je očitno bilo namenjeno, da je bilo njeno življenje vse prej kot pa tisto ki jih vidiš na malih zaslončkih pri družinah z belo ograjo. pač, je nikoli ne bosta mela. vsaj travo ima, in to zeleno. »dobro, vsaj na tem sva si da je to le moje, in ne tvoje, prekleti prasec,« je rekla ter se pomaknila na drugo stran sobe. »ki si jih ljubil? kaj, me ne ljubiš več?« ga je vprašala in znova padla v tisti glasen krohot. naslonila se je na steno sobe, ter strmela naravnost v njega. »mar si me ne želiš več?« ga je še vprašala, ter se z roko pogladila. začela se je smejati, kadila svoj zvitek in samo bila naslonjena na steno. »ampak ja, v tej situaciji bi me še tvoj brat raje pofukal kot pa ti, vsaj malo manj pijan bi bil,« je še dodala, ter se samo nasmehnila. kot bi morrison rekel, to je konec.

these 850 are written for her husband benjamin hampton, who is currently drunk as hell. oh gosh, ta dva me spravljata na rob. these. two. oh. fuck. j'adore

izzivala je usodo, a le to ji je dalo občutek da je bilo še sploh kaj živo v njej. čustva so bila otopela, in bolečine pravzaprav sploh ni več čutila, ker je bil to le del njenega vsakdana. nikoli si ni mislila da bo prišla tako daleč, da mora provocirati ljudi in jih forsirat v to da se zgražajo nad njo, ker navsezadnje drugače ni dobila absolutno nič. tisti moški ki jih je imela so bili zgolj posledica navade, katero jo je gojila od takrat ko je šlo vse skupaj navzkriž. prihajali so in odhajali, sama je ostala nespremenjena. navsezadnje, nikoli ne bo tistega lepega konca, nikoli ne bo nič zanjo v življenju. »poglej raje sebe, ben, ko že govorimo o šalah. misliš zdaj da si boga za jajce primil, zgolj zaradi tega ker pač si takšna tragična podoba? oh, ubogi ubogi dečko,« je rekla, ter se začela plesati na zvoke klaviatur. potrebovala je nekaj – bolečino, srečo – nekaj, v glavnem, da bi se znova počutila pri življenju. otopelost ji je dala občutek nečesa, česar še ni doživljala, in šele zdaj je ugotovila kako zelo je to vplivalo na njeno življenje sploh. bila je srečna, da je njena mama le malo slišala o tem kaj se pravzaprav dogaja z njo, ker navsezadnje bi najbrž prišla sem z debelo knjigo o tem kaj mora narediti da bo njenega moža pripeljala na pravo pot, po možnosti pa bi ji še posodila knjigo kamasutra, najnovejšo izdajo kajpak. »a veš kdo pa je kriv zato da sem tako prekleto zjebana? eden in edini – benjamin hampton, seveda. ker pač ima tako ubogo življenje, ker pač nič ne mora biti kakor on želi, ker je navsezadnje doživel tako srce parajočo tragedijo iz katere se še danes ni mogel izvleči. če bi brala tvojo biografijo bi se na glas smejala,« je rekla ter se zatekala k cigaretom, in na dušek spila še en prepoln kozarec vina. »pizda,« je zaklela, ko si je skušala naliti znova kozarec, pa je bila steklenica prazna. »sicer pa ne govori kako dober oče bi bil. samo poglej se, nisi sposoben obdržati enega odnosa, kaj šele da bi moral vzgojiti otroka,« je še dodala, ter se nasmehnila. bila bi kaotična starša, a spomnila se je kako je bilo včasih. pravzaprav bi bilo vse pretirano prijetno, in enkrat za spremembo normalno, če se le ne bi zgodila tista nesreča ki je do potankosti spremenila njegovo kakor tudi njeno življenje. vse skupaj je teralo veliko več žrtev, kot pa je bilo ubitih tisti dan na ulici. pogled, mrtev, je usmerila vanj, ter se le nasmehnila. »ah, ker ti in tvoj problem z alkoholom je pa zares pohvale vreden,« je še omenila, ter se začela znova pomikati po sobi v plesajočih se gibih. vse skupaj je propadalo, in vse kar je lahko naredila je bilo da je plesala in da se je nasmejala ironiji katero ji je ponujalo življenje. govorili so ji, kako bo enkratno, da si je našla enkratnega moža, ki je ne bi mogel bolj ljubiti, ob katerem bo lahko vedno tisto kar si bo želela biti. zares si je našla nekoga kateri jo bo večno ljubil, in katerega bo tudi sama večno ljubila. laži, same laži, katere jo spremljajo že od rojstva, in je bila počasi sita vseh. hitro je stegnila po zvitku trave, in samo kadila. občutek lebdenja je ne sme zapustiti, ker ko bo enkrat padla, bo padla pregloboko. »no, še vedno sem bolj uspešna pri svojem delu kot pa si ti bil – navsezadnje bi bila situacija veliko bolj drugačna če bi ti bil le kanček bolj sposoben,« je tiho rekla, ter naredila globok dim zvitka. »in vsaj nekaj je – vsaj delam nekaj. vprašaj raje sam sebe kaj koristnega si naredil v zadnjih letih, če že ženske ne spraviš do orgazma,« videla je kako jo je preziral. videla je tisti prazen pogled, kateri ji ni namenil nič drugega kot pa samo sovraštvo. saj niti ni vedela kaj je vodilo do tega da sta bila še vedno poročena, a očitno je tista navada imela veliko večji vpliv nanjo kot pa je sprva upala da bi imela.

njeni gibi so nakazali, da si želi nekaj. pa tudi če je bil to nek prezir – vsaj nekaj, po čemer je hrepenela že očitno nekaj časa. in to je življenje. jebeš ljubezen, to je bila le spletka iluzij katero si je predstavljala ob njenih prvih letih z benom. z roko je šla po že tako ohlapni majici, in se zapeljivo premikala, kakor dim ki je ušel iz njenih ust. »ah, kdo me je pa popeljal do tega? sicer pa, če bi bil sam boljši ne bi zdele lahko zmagal nagrado za najbolj neumnega moža desetletja,« je samo omenila ter plesala naprej s nasmeškom v obrazu. vsake toliko se bo začelo, njeno življenje. kar naenkrat pa je slišala kako se je kozarec razbil ravno nad njeno glavo, in to jo je znova popeljalo v glasen krohot. »kaj, a me res tako zelo sovražiš da bi me lahko ubil?« ga je vprašala, in se mu začela približevati, pri tem pa je že izgubila majico. »ali si me ne želiš več kot poprej?« je še omenila, ter se smejala zraven. »vsi ostali se me, ti pa si mi nek trn v peti – pa si nenazadnje moj mož, le kje sva zgrešila?« ga je še ironično vprašala, ter se približala možu toliko da je skoraj da že čutila njegovo dihanje, ki je smrdelo po alkoholu. normala jo je zapuščala.

these 905 are written for her husband benjamin hampton, who is currently drunk as hell. ma ja, kurac pa kratki posti, nekod nama ne ratuje s tema dvema. and the fun is only starting