Utripajoč ritem glasne glasbe ga je ponavadi navdal s takšno energijo, da preprosto ni mogel biti pri miru niti ene minute v vseh urah, ki jih je preždel v svojem studiu. Toda tokrat je bilo vse skupaj tako drugače – namesto, da bi stal sredi dvorane in se prepuščal glasbi, ki ga je venomer tako sproščala, je čepel na tleh brez nikakršne energije. Čutil je nekakšno napetost v sebi, ki se je ni dalo točno razložiti, a je gotovo imelo kaj opraviti z nestrpnostjo, ki se je zdaj že prevesila v čisto razočaranje, ko je spoznal, da pač ne bo prišla. Vzdihnil je in z enim samim gibom iz vtičnice povlekel kabel, da je glasba, ki se je do tedaj vila iz radia, odsekano utihnila in tako je obstal v prazni tišini, ki ga je ponavadi v plesnih prostorih tako zelo motila, a tokrat se je ujel, da mu pravzaprav kar ugaja. Ni mu bilo do ničesar več, kar je bilo nekoliko nenavadno zanj – resda so bili četrtki precej naporni, a je bil vsaj zaključek vreden vsega truda. Ponavadi mu je bila motivacija, bila je razlog, da je vztrajal do večera in bil s plesalci potrpežljiv kljub temu, da je bil zaradi slabega dneva občasno precej siten. Toda tokrat je ni bilo – očitno je pozabila nanj, kar si še vedno ni hotel priznati, toda to je bil pri skoraj enourni zamudi edini logičen zaključek.

Globoko je zavzdihnil in se spravil na noge, da bi vse skupaj čim prej pospravil in se odpravil proti domu, tokrat sicer občutno prej kot ponavadi, a druge izbire niti ni imel. Zakaj bi jo še čakal, če je bilo več kot očitno, da je ne bo? Poškilil je na zaslon svojega telefona, kot bi pričakoval, da je slučajno spregledal kakšno od njenih sporočil, v katerih mu sporoča, da prihaja, pa ga je nazadnje zajel le nov val razočaranja, ki je le še bolj razburkalo njegovo notranjost. Njegovi koraki so drug za drugim doneli po prazni telovadnici kakor hipnotično tiktakanje, ko se je nazadnje le odločil počasi zvleči do svoje opreme, ki jo je imel nekje v kotu samega prostora. Slekel si je majico in se mimogrede v ogledalu srečal s podobo, ki je delovala tako zelo utrujeno, da je komaj verjel, da je to pravzaprav odsev njegovega trenutnega stanja. Kam je izginil tisti prešerni nasmešek, ki mu je ponavadi krasil obraz vsak četrtek natanko ob teh urah? Ne da bi se trudil oblačiti, si je na rame vrgel športno torbo, na glavo pa si poveznil rdečo kapo s šilcem, v značilnem hiphoparskem stilu. Nekoliko se je zasukal, da bi še zadnjič na hitro preletel celotni prostor, ko so se vrata na stežaj odprla.

»Pravzaprav.. ja,« se je tiho oglasil, ne da bi dvignil pogled proti osebi, ki je vstopila skozi. Ni mu bilo treba preverjati, kdo je – četrtki so bili vedno rezervirani zanjo, tudi sedaj, ko so bile vaje, ki so bile včasih edini razlog za njuno sestajanje, že zdavnaj mimo. Ni vedel, kdaj, a nenadoma je bila pri njem in mu z ramen vlačila torbo, medtem ko je sam pogled še vedno vztrajno upiral v tla, kot da bi bil tam njen obraz. Kratko je zajel sapo in nazadnje dvignil pogled, ne da bi se trudil zakriti vsa čustva, ki jih je izzvalo njeno zamujanje. »Zamujaš,« jo je po dolgih trenutkov čiste tišine spomnil s tihim glasom, ki je zvenel bolj užaljeno kot je pričakoval; ob tem spoznanju mu je postalo nekoliko nerodno, da je stopil korak nazaj in zasukal glavo v smer, kjer ne bo možnosti, da bi ga prebrala direktno – lahko pa ga je videla v ogledalu, ki so bili ob vseh stenah in prvič se je v lastnem studiu počutil nelagodno in kar nekoliko preveč izpostavljeno.




TAGGED: artemis
WORDS: 624
NOTES: don't worry, it's awesomee :3

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

Včasih je znal biti hudičevo obseden s točnostjo, še posebej, ko se je šlo za plesne ure, navsezadnje je bil tisti tip človeka, ki je imel rad red. Sem so se štela tudi pravila, ki jih je vsem plesalcem že na začetku dovolj izrecno poudaril – nobenega zamujanja. Noben si ni namreč ni znal predstavljati, kako zelo nadležno je lahko bilo, če kdo iz skupine v studio vstopi uro kasneje in tako zamudi polovico naučene koreografije, sam pa je ob tem skoraj vedno dobil tisti zoprni občutek, da svoje plesalce ne zna ukrotiti. Pa saj ne da bi bil pretirano strog ali kaj podobnega, le zamujanja ni ravno prenesel – ali bolje rečeno tistih občutkov, ki so temu sledili. Ponovno je zavzdihnil in dvignil pogled, da bi ošinil rjavolasko, ki je ravnokar prišla na trening, če bi lahko sploh njuna srečanja lahko poimenoval s to besedo. Pravzaprav sta ob vseh četrtkovih urah le malo zares migala in več obračala jezik – vse skupaj je delovalo kot nek debatni krožek, ki ga do zdaj niti ni motil, tokrat pa se mu je – iz povsem neznanega razloga – zdelo vse skupaj narobe. Morda je bila kriva utrujenost, ki je pritiskala nanj in proizvajala sitnobo, morda to njeno enourno zamujanje – ali pa kar vse skupaj. »Ne potrebujem tvojega denarja,« jo je zavrnil, medtem ko se je vanjo zazrl z resnobnim obrazom, na katerem se je dovolj opazno izrisal namig, da denar ne bo rešil zadeve. Še vedno ni mogel razumeti ljudi, ki so venomer iskali rešitev v materialnosti in oči so se mu za hip kar nekoliko zožile, ko mu je prek misli švignila ideja, da ga morda namerava podkupiti. »Poglej, denar ni vse, ja? Obstaja še kaj bolj dragocenega kot to. Kot na primer.. čas.« Nagnil je glavo vstran in ujel njen pogled, ki se je spustil prek njegovega trupa. Hotel je njeno opazko pospremiti z nasmehom, pa mu ni bilo ravno do tega – navajen je bil, da so se oči mnogih deklet znašle natanko tam kot so se njene in nenadoma ni bil več prepričan, kaj hoče od njega, niti v to, kaj on hoče od nje. Resno, zakaj se je sploh še srečeval z njo, ko pa je vedel, da v njenem plesu ne bo nikdar nikakršnega napredka? Zakaj je zapravil eno uro, da jo je čakal, ko pa bi lahko bil že doma pred televizijo ali pač kje drugje? Smešno, toda še sam si ni znal odgovoriti na ta vprašanja, niti na marsikaj drugega, zaradi česar je v njem povzročilo pravo malo zmedo.

»Lahko bi poklicala. Lahko bi sporočila,« je prekinil njeno pojasnjevanje in se zasukal stran, kot da bi se hotel izogniti njenemu pogledu. Znova je gledal v tla, občutek izpostavljenosti ga je nenadoma tako spravljal v živce, da bi v trenutku vsa ogledala, ki so bolščala vanj iz vseh strani, prekril z velikim, črnim pregrinjalom. »Pri vsej tej moderni tehnologiji, za božjo voljo,« je zamrmral bolj samemu sebi kot zares njej, ne da bi vedel, če ga je slišala ali ne. »Ampak, saj ni važno. Prepričan sem, da so družinske večerje bolj pomembne,« se je togo nasmehnil, ko se je neuspešno poskušal prepričati, da njeno zamujanje v resnici ni ranilo njegovih čustev in podrlo njegovih pričakovanj. »V bistvu nočem dajati vtisa, da te silim v karkoli. Od tebe, vsaj po preteklih izkušnjah, ne pričakujem resnosti, a hkrati nočem izpasti kot oseba, ki te ni bila sposobna naučiti najbolj osnovnih gibov,« je še vedno govoril v ogledalo in zavzdihnil, preden se je s telesom ponovno zasukal proti njej. »Nisem prepričan, če je to res tisto, kar si želiš – sedeti v neumni telovadnici in početi ničesar. Vem, da si kot model zelo zaposlena oseba in jaz te tudi nočem zadrževati ali pa ti biti v napoto.« Premolknil je za trenutek, nato pa zamišljeno dvignil oči, naravnost proti njenim. Premaknil je ustnice, kakor da bi ji hotel še kaj reči, a se je zadnji trenutek premislil in stopil do torbe, da bi si priskrbel čisto majico. Z enim samim, spretnim gibom si je prek glave spravil kos oblačila, ki mu je bil sicer odveč, a navsezadnje ni mogel napol gol hoditi po svetu. »Kakorkoli, jaz grem,« je nenadoma naznanil in se za hip ustavil pri vratih, kot bi razmišljal, ali naj luči pusti odprte ali naj jih zapre. Nazadnje se je njegova roka odmaknila od stikala in namesto tega zgrabila kljuko. »Če hočeš, lahko ostaneš, le prosil bi te, da zakleneš, ko greš ven,« se je z navodili še zadnjič obrnil proti njej in utrujeno zmajal z glavo, ko se je zavedal, da jo pravzaprav na nek način podi iz prostora. Namreč, malo je bilo verjetno, da bo hotela ostati, kot je bilo tudi zelo malo možnosti v tem, da se bo sploh še hotela vrniti.




TAGGED: artemis
WORDS: 792
NOTES: sorry for waiting!

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

Njegovo reagiranje je bilo povsem v skladu z njegovim razpoloženjem in že takoj, ko je stopila skozi vrata in jo je skorajda odslovil, mu je postalo žal, da se je bila prisiljena spoznati še s to stranjo njegove osebnosti. Vsekakor ni hotel, da bi ga imela za takšnega – nejevoljnega, ukazovalnega in do onemoglosti trmastega človeka, ki je za vsako ceno hotel vztrajati pri svojem, iz nje skoraj s prisilo izvleči opravičilo in nazadnje vse skupaj zavreči. Toda ravno po tem konceptu je zdaj deloval, kar je bila zgolj posledica sitnosti, utrujenosti in predvsem neodločnosti. Še vedno ni točno vedel, kaj točno je pričakoval od nje in tako se je kar nekoliko zdrznil ob enakem zastavljenem vprašanju, ki ga je do tega trenutka v svoji glavi slišal že neštetokrat, pa ni nikoli našel pravega odgovora. Tudi zdaj, ko ga je imel možnost slišati iz njenih ust, ne in tako se je v odgovor samo namrščil in ji s tem nebesedno sporočil, da na vprašanje nima pripravljenega odgovora oziroma, da o tem noče razpravljati. Samo strmel je v tla in čakal, da kateri od njiju prekine zoprno tišino, potem pa nenadoma sunkovito dvignil pogled, v kar so ga prisilile prav njene naslednje besede, ki so ga za sam hip zmedle, a hkrati tudi presenetile. »Ne, samo.. « je tiho začel, a nazadnje le zmajal z glavo, ko ni znal točno pojasniti, kaj je pravzaprav sploh mislil in tako se znova pogreznil v nerodno tišino, ki jo je prekinil šele s težkim in globokim izdihom. »Atemis, poglej,« ji je postregel s potrpežljivostjo, za katero se je moral še posebno potruditi, da jo je navkljub utrujenem stanju, izvlekel iz sebe. Njegov glas je bil počasen, brez pravega ritma, a potem se je spet ujel in tako je znova zvenel bolj odločno. »Ni mi potrebno plačati, res ne. Navsezadnje so treningi že zdavnaj mimo, tukaj sva samo, da se.. srečujeva,« je mrmraje zaključil, kot da bi mu bilo nerodno priznati, da je bila njegova reakcija na njeno zamujanje nefunkcionalna in nezrela. Pogledal je v tla in ko je vnovič dvignil pogled, se je v njegovih očeh svetlikalo nekaj, v kar so ga vzpodbudile prav njene naslednje besede – skesanost s primesjo čiste krivde.

»Nikdar nisem rekel, da si nesposobna,« jo je zavrnil z veliko bolj ostrejšim tonom, kot je nameraval, toda ni bil zmožen nadzorovati svojega glasu – preveč ga je pretreslo, da je prišla do takega zaključka, čeprav je bilo to po vsej verjetnosti le način njene obrambe. »Oprosti, prav?« je nesrečno zastokal, ko je svoj obraz zakopal med dlani in se zavedal, da je prišel čas, ko bo plačeval za svoje napake. Da, bila je napaka – a to ni bila enaka predstavi, ki se je zdaj risala v glavi rjavolaske. Ni bila napaka v tem, da sta se, kljub temu da sta že zaključila s treningi, še vedno srečevala, ampak v tem,. da jo je kratko malo nadrl, ker je zamudila in tako omejeval svobodo njenega odločanja. Saj vendar ni mogel pričakovati, da se bo z njim še hotela družiti, ko pa se očitno ni počutila prav nič imenitno, ko se je bila prisiljena učiti nekaj, kar ji ni bilo nikoli blizu. »Ne, Artemis. Nočem se te znebiti,« je zanikal z mirnim, veliko bolj obvladanim glasom kot poprej in s tal pobral torbo, ko je imel občutek, da ji je v napoto. Počutil se je kot ovira na njeni življenjski poti, sploh po njenih besedah, da je včasih priletela sem zgolj zaradi njega. Vedel je, da bi po svoje moral čutiti neko hvaležnost, ker je kaj takega storila zanj, a je sam na to stvar gledal z nekoliko drugačnega vidika in tako sprejel umik kot boljšo odločitev. »Zakaj bi to storila?« se njeni ob svojevrstni grožnji, da bo skočila nanj, ustavil pri vratih in čutil, kako so se mu kotički ustnic proti volji za hip ukrivili v nasmešek - toda ta je izginil v trenutku, ko se je s telesom polkrožno zasukal proti njej in v skepsi dvignil obrvi. »Mar res misliš, da se te hočem znebiti? Da te nočem več videti?« se je resnobno pozanimal in rahlo nagnil glavo v stran, ko je preučeval njen izraz na obrazu kot bi pričakoval, da se bo tam izpisal odgovor v manj kot eni sekundi. Čez manj kot hip, se mu je iz grla že izvil vzdih, ki je potrdil kapitulacijo. »Odgovor je ne, Artemis,« ji je kar sam postregel z odgovorom, ne da bi ji dal možnost, da izrazi svoje misli in zaprl vrata, ki so bila do tega trenutka že do polovice odprta. »Nočem prekiniti tradicije, a hkrati te nočem – ne morem – zadrževati. Prav imaš – družinske večerje so pomembne in opravičujem se, če sem zvenel sebično. Pač, ne vem, kako to gre, ja? Nimam družine.. praktično,« je namrščeno priznal, potem pa mu je glas zamrl in tako se je v tišini, ki so jo motili le njegovi koraki, sprehodil nazaj do nje in sedel na tla poleg njene blazine.





TAGGED: artemis
WORDS: 824
NOTES: i'm genuinely sorry you had to wait for that so long. & i do hope that will do. :3

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0