classrooms,

Naslov sporočila: Re: classrooms, Tor Nov 27, 2012 5:59 am

tag: tris. smitten 3

Občutek je bil nenavaden. Nazadnje je po teh hladnih hodnikih hodila pred petimi leti v prvem letniku in prvih nekaj mesecev po odhodu je z olajšanjem mislila samo nato, kako se ne bo nikoli več vrnila. Pripravljena je bila Mayberry pustiti za seboj in se nikoli več ne ozreti nazaj. Namesto tega je vsak mesec znova in znova priletela sem iz New Yorka, poskušala vztrajati ob bratih in sestrah, ki niso razumeli njene kariere, dokler ni končno vse presedlo tudi njej. Misel, da bi opustila manekenstvo in se preselila nazaj v domači kraj, je bila glasnejša iz dneva v dan. Končno je napočil čas, ko je ni mogla več ignorirati in je razdrla pogodbo z agencijo, poiskala streho nad glavo izen okvira družinskih vezi in zdaj se je s polno paro pripravljala na prihajajoče decembrske izpite, ki ji bodo omogočili končano srednjo šolo in naslednjo jesen tudi vpis na univerzo v Charlottu. Vendar je bilo dela sedaj več kot samo ogromno. V mesecu dni je poskušala nadoknaditi štiri leta učenja in že sedaj, na samem začetku, je imela občutek, da ji bo glavo razneslo od vseh obsežnih informacij, ki si jih je poskušala zapomniti. Za vsak predmet je imela dogovorjena srečanja s profesorji in hvaležna jim je bila za pripravljenost na pomoč. Brez vsakodnevnih inštrukcij ji vsekakor ne bi uspelo vsega znanja osvojiti do konca decembra, ko bo imela malo morje izpitov. Na srečo je imela tisto najpomembnejše – zagon. Hotela je znati, hotela je vedeti, hotela je priti na presneto univerzo in biti v koraku z vsemi ostalimi. Res je imela dovolj številnih stereotipov in oznak, ki jih je s seboj potegnil njen, zdaj že nekdanji, poklic. Njene dlani so k prsim stiskale debelo akto z zapiski, ko je hodila po napol zatemenjenem praznem šolskem hodniku. Ob osmih zvečer so na Mayberryjevski srednji šoli potekala samo predavanja za odrasle, razni tečaji, izvenšolske aktivnosti in inštruckije podobne njenim.

Danes je bila na seznamu angleščina in književnost. Ni bilo treba dvakrat reči, da se je trudila preko vseh mej, da bi predelala karseda veliko gradiva in tako olajšala delo profesorjem. Profesorja angleške književnosti je spoznala na njunem prejšnjem prvem srečanju, ko ji je kratko in jedrnato razložil, kaj od nje na izpitu pričakujejo in kaj mora znati še posebej dobro. In iz nekih bedastih razlogov se je današnjih inštrukcij veselila. Morda zato ker je bila končno na pravi poti, da postane oseba, kakršna si želi biti. Morda zato ker profesor Wayland ni bil niti slučajno napačen na pogled in so bile inštrukcije že samo zaradi tega svojevrstna dogodivščina, četudi se je trudila ne strmeti vanj ali biti vidno nervozna zaradi njegove bližine. Pospešila je svoj korak do njegove matične učilnice in naposled zadržala korak in dih pred vrati. Izpustila je akto na eni strani, dlan ovila v pest in rahlo potrkala po lesu. Ob odgovoru z druge strani je napravila še en globok vdih, ki bi jo moral pomiriti, a svojega dela ni opravil, in vstopila v učilnico. ''Zdravo,'' je pozdravila s širokim nasmeškom. Prosil jo je, naj ga ne vika, saj nenazadnje ni bila ravno njegova učenka, temveč zgolj nekdo, komur pomaga z učenjem. Vendar je bilo čudno in skušala se je držati neke namišljene meje med uradnim in neuradnim, ki jo je zarisala sama in je bila večino časa močno zamegljena. ''Skopirala sem besedila, za katera ste... si me prosil,'' je skorajda zavila nazaj na vikanje in nadaljevala svojo pot prek učilnice do mizice pred katedrom in akto spustila na njeno površino. ''Nisem ravno predelala vsega, ampak sem brala članke o Edgarju Allanu Poeju in... skratka, pripravljena sem na uro,'' je hitela z nadaljevanjem in se spustila dol v svoj sedež. Kaj pa zdaj?

Naslov sporočila: Re: classrooms, Tor Nov 27, 2012 11:45 am

tag: you know who. artie smitten2

notes: ...sem se kar malo razpisala Very Happy

Pogled na uro je oznanil, da se njegova zadnja ura predavanj približuje h koncu. "Do naslednjega tedna si prosim preberite delo poljubnega pisatelja, no naj ne bo to J. K. Rowling, vsi vemo, da je Harry čarovnik in tako naprej. Ne izberite si delo za katero menite, da bi znalo biti zanimivo. Napišite obnovo dela, ki mi jo boste nato oddali. Naredite obnovo zanimivo. Uporabite domišljijo in ustvarjalnost." S tem je zaključil zadnjo uro v dnevu in skočil iz katedra. V navadi mu je bilo, da je med urami predavanj sedel na mizi in govoril. Včasih je poizkušal nove naglase, spet drugič se je igral s svojim tonom glasu. Vse, da bi učence pritegnil k poslušanju. Vedel je, kako je sedeti za klopmi in poslušati snov, ki vsaj nekatere ljudi v učilnici niti najmanj ne zanima. Snovi so dolgočasne. Vsi pa se sprašujejo, zakaj za vraga je treba to znati? Kako nam bo to koristilo v nadaljnjem življenju? Večini to res ne bo nikoli koristilo, saj ne bodo izbrali službe, ki bi vsebovala tako tematiko, vendar je to le neke vrste splošno znanje. Vsak rad vidi, da se pogovarja z vsaj nekoliko izobraženim človekom, ter da se ta človek zna lepo izražati. Le komu ni zabavno sedeti na pijači s človekom, katerega besedni zaklad je enormno velik? Povejte mi vsaj enega? Mogoče kak neumnež, pijanec na cesti, ki mu je mar le za njegovo steklenico vina in odejo, ki ga greje v mrzlih, vetrovnih dnevih, ko sedi v svoji strgani kartonasti škatli in prosi za drobiž.

Ko je pristal na trdnih tleh, je v pozdrav odkimal nekaterim dijakom, ki so zadnji zapuščali učilnico in se nato zleknil na stol pred katedrom. Noge je dvignil na mizo in jih v kolenih prekrižal, prav tako je prekrižal roke in glavo nagnil vznak. Celodnevni delavnik ga je že dodobra izčrpal, vendar ga niti pod razno še ni bilo konec. Na urniku je imel še dve uri inštrukcij z mladim dekletom, ki je opravljalo izpite za dokončanje srednje šole. Oči so se mu od vsega bremena začele počasi zapirati. Dremanje je bila ena in edina možnost, ki si jo je privoščil med urami, čeprav je že to skorajda sovražil. Sovražil je dolgo spanje, saj je bil to znak, da ni maksimalno izkoristil dneva. Posledica. Neuspešnost. Njegov urnik je bil nabit s predavanji, inštrukcijami, ki jih je sicer sprejel po svoji volji in niso bila vključena v samo službo, ter še z drugimi raznoraznimi izobraževanji. Trenutno si je zadal, da se nauči francoskega jezika. Ko je le imel čas je hodil na večerna izobraževanja, večinoma pa je gradivo predeloval doma. Prav tako pa je bil hvaležen srednješolski učiteljici francoščine, da je sem ter tja prisostvoval njenim predavanjem. "Ooo..." je očitajoče zavzdihnil, ko se je prebudil iz dremeža, saj je ugotovil, da si v tekočem dnevu niti enkrat ni privoščil kave in cigareta. Smuknil je skozi vrata ter se kmalu vrnil z dvema kozarčkoma kave iz kavomata. Svojo je pomešal s priloženo žličko, vendar vanjo ni dodal sladkorja. Stopil je do odprtega okna in sedel na okensko polico. Po navadi si je, ko nikogar več ni bilo na šoli, dovolil prižgati cigaret. Vdihnil je nekaj dimov in ravno ko se je zagledal v lepoto narave, ki je obdajala šolsko posestvo, ga je zmotilo škripanje vrat. Glavo je obrnil proti rjavolaski, ki je stopala po učilnici in se nežno zazibala v svoj stol. Ni bil ravno njen, vendar si ga je v tem trenutku lastila, saj je bila zgolj njegova učenka pri inštrukcijah. "Pridna." se je nasmehnil, ugasnil cigaret v pepelniku in stopil do nje ter zopet sedel na kateder. "Torej nekaj si prebrala o romantiki, ki sva jo obravnavala zadnjič. Moraš vedeti, da v romantiki pisatelji začnejo pisati o ameriških temah. Pravzaprav je to začetek prave ameriške literature." Stegnil se je po knjigo in ji jo podal. "Ni ti jo treba prebrati, vendar boš s to knjigo spoznala dušo romantičnih pisateljev." Knjige so resnično duša človeka, ki jo napiše. Tako res spoznaš mišljenje ljudi v starih časih, ko so jim bile pomembne drugačne stvari, kot v sedanjosti.

Sedel je na katedru in opazoval prelepo mladenko. Bila je ena izmed mnogih njegovih učenk, vendar je v njenih očeh lahko opazoval tiste iskrice, ko je izvedela kakšno zanimivo informacijo. Tega je dandanes malo. Pa vendar mu je bila tako zanimiva. Tako. Zdrznil je z glavo in dvignil kotiček ust v prijeten nasmešek. "No pa da ne bova samo o snovi. Kako si?" si je drznil vprašati in si z roko podprl brado ter z zanimanjem zrl vanjo. Njena prisotnost je oddajala neko toploto, ki se jo je človek lahko zelo hitro navadil. "Aja, in skoraj bi pozabil." hihitajoče se je zasmejal svoji pozabljivosti in prednjo postavil lonček s kavo ter nekaj zavitkov sladkorja. "Ne vem, če piješ kavo, ampak vseeno."

Naslov sporočila: Re: classrooms, Čet Nov 29, 2012 5:55 pm

Hitro in ustrežljivo je prikimala ob njegovi dodatni razlagi in sprejela knjigo, ki jo je ponujal proti njej. Odložila jo je pred seboj na mizici in z dlanmi pogladila stare usnjene platnice. Literatura morda ni bila nekaj, s čimer se je nameravala ukvarjati ali v čemer bi izrazito uživala v prostem času, a vendar je nosila svoj posebni čar. ''Mhm...'' je končno od sebe dala znak razumevanja in znova prikimala, ko je rahlo privzdignila platnico in s pogledom ošinila prvo stran, preden se je osredotočila nazaj na profesorja pred njo. ''Bom pogledala... preletela, prebrala tisto, kar se mi bo zdelo zanimivo,'' je pritrdila in knjigo dodala že na tako dolg spisek obvezne literature ter jo nazaj zaprla. Morala se bo kaj hitro privaditi na občutek sedenja v praznem razredu, ne glede na to, kako nerodno se je počutila prvih nekaj srečanj z raznoraznimi inštruktorji. ''Smem samo vprašati... je romantika tvoje najljubše obdobje?'' se je kanček namrščila ob vprašanju, ker ni bila povsem prepričana, kje točno se trenutno nahaja tista njena namišljeno narisana meja med njima. ''Mislim... verjetno imaš rad knjige in literaturo, če to poučuješ. Verjetno moraš imeti tudi kakšne preference, ko se gre za obdobja in vsekakor avtorje, dela?'' je že malce bolj pogumno nadaljevala in se naslonila nazaj na svojem sedežu. Morda ji bo lažje, če se bo do konca inštrukcij pretvarjala, da se pogovarja s katerim od bivših sodelavcev ali od oblikovalcev, ki jih je morala na avdicijah prepričati v lastno dobro vrednost. Jih očarati ali nekaj podobnega. Vsekakor je bila tam veliko bolj sproščena kot te dni v povsem običajnih vsakodnevnih situacijah, kakršna je naprimer preprosto kupovanje sira v marketu.

Presenečeno je dvignila pogled ob njegovem osebnem vprašanju, a se hitro znašla s širokim nasmeškom na obrazu, povsem pripravljena na pogovor, ki ne bo tekel o literaturi. ''Super sem,'' je bilo vse, kar je rekla sprva, zgolj toliko da je zajela sapo in se pripravila na nadaljnjo poplavo besed. ''Končno sem vse stvari iz stanovanja v New York prepeljala sem in si našla streho nad glavo v stanovanju pri prijatelju, tako da nisem več z domačimi. Prejšnji vikend sem uredila zadnje malenkosti glede moje prekinitve pogodbe z agencijo, tako da se zdaj lahko s polno paro posvečam izpitom. Vsaj zaenkrat, dokler imam še prihranjen denar. Ko bo enkrat to skopnelo, bom morala najti nekje delo,'' je hitela pripovedovati in mu na koncu namenila opravičujoč nasmešek, ki naj bi povedal še dodatnih tisoč besed. Npr. oprosti, ker toliko govorim. Oprostim, ker govorim o stvareh, ki nimajo nobene veze z inštrukcijami in ki te po vsej verjetnosti ne zanimajo. Oprosti, ker sem poleg tebe neverjetno živčna in se obnašam kot hlod, ki so ga prvič postavili v situacijo socializiranja. Blah blah blah. ''Pijem, da. Hvala...'' je sprejela k sebi še kavo in tiste sladkorčke odmaknila nekoliko na stran, ''brez sladkorja.'' Dlan je ovila okrog zaenkrat toplega plastičnega kozarčka. ''Um. Torej. Ali pogosto to počneš? Nudiš inštrukcije meni podobnim zgubam, ki se pri petnajstih odločijo, da bi raje kot v šolo hodili v petnajstcentimetrskih petah in razkazovali svojo rit celemu svetu?'' je poskusila najti izgubljeni ton sproščenosti, ki je poleg njega nekako spuhtel v zrak. Ni vedela točno zakaj. Morda zato ker je predstavljal visoko avtoriteto, morda ker je bil smešno dobrega izgleda. Morda ker jo je na nek mali način spominjal na Benjamina Hamptona, ki je bil v njenih otroških letih zanjo nepopisni junak. Razlogov in možnosti je bilo na tisoče. ''Ah. Kako nevljudno od mene,'' se je naenkrat vzravnala ob svojem polovičnem vzkliku, ''in kako si ti?'' Končno mu je vrnila vprašanje in se naslonila naprej na rob mize s podlahtmi in kozarčkom ujetimi med levo in desno dlan.

Naslov sporočila: Re: classrooms, Tor Dec 04, 2012 11:29 am

Prikimal je ob njenemu odgovoru in si z roko podprl levo nogo, ki je prekrižana ležala čez desno, katera je prosto visela. "Ta knjiga ne spada pod obvezno literaturo, je le dodatno, sproščujoče branje." je še dodal in ji pomežiknil. Ob teh besedah so se učenci po navadi oddahnili, kar pa je pomenilo, da knjige nikoli niso prebrali, čeprav bi jim le ta lahko razkrila marsikatero skrivnost, ki jo je skrivalo učenje angleške literature ter prav tako ameriške literature. Zgodovina piscev je poučna, prav tako njihova dela, saj so bili to začetki romanov, pesmi, ki so še danes znane vse povsod po svetu. Ob naslednjem vprašanju je rahlo dvignil obrv in se s prsti prijel za brado in si vzel minuto za razmislek. "Lahko bi rekel, da je romantično obdobje tisto, ki je seveda najbolj zanimivo ja,…." Pomislil je na vse pisce, ki so delovali v tistem obdobju, a vendar je bil njegov najljubši avtor iz obdobja modernizma. »…vendar bom rekel, da je meni najljubši modernizem in njegov najbolj znan predstavnik James Joyce.« Ja res, njegov najljubši avtor tega obdobja je bil Joyce, saj se je lahko pohvalil, da je njegova dela prebral že večkrat. Včasih je moral pomisliti, kako je sploh lahko našel čas, v svojem že tako napolnjenem urniku, za prebiranje knjig. "Izmed današnjih avtorjev pa bi izbral Paula Coelha." Hitro se je ugriznil za jezik, preden bi lahko nadaljeval, saj bi o tej temi lahko govoril ure in ure pa mu ne bi postalo dolgčas. Dolgčas bi postalo tistim, ki bi ga morali poslušati, ali pa bi po nekaj minutah zaspali. To res ni bila tema za vsakogar. Ni si mogel kaj, da je ne bi pogledal oči in poizkušal razbrati, ali ji je vse to govoričenje okoli književnosti le odveč, ali pa jo mogoče resnično vsaj malo zanima. Izpit bo morala izdelati, ali z mučnim ali pa lahkim učenjem. Odvisno od njene prizadevnosti. "Ne vem koliko knjig si kaj prebrala, ampak, imaš ti mogoče najljubšega avtorja, ali vsaj knjigo, ki ti je ostala v spominu. Vem da dandanes mladina bere knjige, ki temeljijo na znanstveni fantastiki." Tudi sam je vsake toliko časa prebral kakšno znanstveno fantastično knjigo, saj so mu misli takrat odplavale v nadnaravni svet in je pozabil vse kar se dogaja v realnosti. Nič ni narobe, če včasih odklopimo realnost in sanjarimo o stvareh, ki jih pravzaprav ni. Volkodlaki, vampirji, čarovniki in vsa nadnaravna bitja so zelo privlačna za nesmrtne ljudi, saj imajo posebne moči, ki jim pomagajo preživeti težke čase. Ljudje pa lahko preživimo le skozi čas. Star pregovor pravi, da čas zaceli vse rane. Pa še kako res je.

Začutil je navdušenje v njenem glasu, ko je govorila o svojem dnevu, ki se je počasi iztekal. Ravno zaradi prizvoka entuziazma so se njegove ustnice raztegnile v sproščujoč nasmešek, med njeno razlago pa je še nekajkrat prikimal v odobravanje. "Torej je dokončno konec s tvojo kariero?" Nekako je težko verjel, da bi dekle pri svojih dvajsetih letih kar tako odkorakalo iz življenja manekenke, pa čeprav je bilo splošno znano, da to delo ni tako lahko kot je videti. Nekatera dekleta so o tem lahko le sanjala, spet druga so to jemala le kot dodaten vir zaslužka, tretjim pa je bilo njihovo delo v veselje. "Glede na tvoj videz, je čudno, da si se odločila za…" Z rokami je nakazal narekovaje in končal stavek. "…upokojitev." Vsako minuto, ki jo je preživela pred njim, je spreminjala njegovo mnenje o njej. Zares je bila videti čudovito za svoja leta. Bil je vesel, da se mu je zelo malokrat zgodilo, da bi v ženski družbi, predvsem v lepi ženski družbi, postal živčen. To je bila ena izmed lastnosti, ki jo je imel rad.

Oddahnil si je, ko je sprejela ponujeno kavo in jo nato občudujoče pogledal. Vsi njegovi prijatelji, znanci niso mogli brez sladkorja. V kavarnah se je dostikrat zdrznil, ko so si v skodelico, eno samo skodelico kave stresli dva do tri vrečke sladkorja. Res, da je na začetku pitja kave tudi sam popil skodelico kave s sladkorjem, sedaj pa je minilo že deset let, odkar je zadnjič pil sladkano kavo. To je bila še ena stvar, ki mu je bila poleg njenega nasmeha in samega videza, všeč na njej. "Redko se zgodi, da nekdo potrebuje inštrukcije iz književnosti, zatorej to bolj poredko delam. Nimam pa nič proti." je prijazno odgovoril in nagnil glavo vstran ter skomignil z rameni. "Sploh nimam nič proti sedeti v prazni učilnici s prelepim dekletom." je pomislil in se ugriznil v ustnico. Ob njenem vprašanju se je rahlo zdrznil, saj ni bil pripravljen, da bo beseda začela teči tudi o njem. Precej raje je poslušal njeno zgodbo, ki je bila zagotovo bolj zanimiva za javnost kot njegova. "Ne vem." je odkrito priznal in namrščil obrvi. "Cel dan sem preživel med temi stenami." je še dodal in z rokami zakril po prostori in ji tako nakazal, da je bil dan preživet v šoli. Ni si mogel kaj, da ne bi zopet preusmeril pozornost nanjo. "Resnično me zanima, zakaj si se odločila odkorakati iz manekenskega sveta. Kaj ni to svet slave, lepote in bogastva? Seveda če uspeš." Po Mayberryu so bili še pred letom dni obešeni plakati na katerih je pozirala prav Artemis. In vsakokrat se je moral zadržati in se skoncentrirati na cesto, saj bi drugače lahko prav hitro povzročil nesrečo.

Naslov sporočila: Re: classrooms, Pet Dec 07, 2012 4:41 am

ob omembi imena irskega pisatelja je morala pobrskati po kopici podatkov, ki jih je že memorizirala. ''james joyce? um, on je napisal moderno verzijo odiseje? ulikses? samo preverjam, če mi je še kaj ostalo v spominu,'' je previdno in ne povsem prepričano odvrnila. oh da, čakalo jo je veliko dela, da bo lahko dohitela srednješolce, ki so to snov gulili zadnja štiri leta, medtem ko je ona letala po svetu in iz ene destinacije v drugo, brez premora. dopusta si nisi mogel ravno vzeti. lahko si se podal na barbados za teden dni, vendar dopust ni bil dopust, ko ti je za petami vedno svetil fotograf in te poskušal ujeti zgoraj brez. povsem nesmiselno glede na to, da so jo imeli ljudje priložnosti videti zgoraj brez že v nekaj modnih revijah. ampak kdo bi razumel logiko tega posla. ''oh, coelha sem brala. veronika se odloči umreti in enajst minut. kar všečno,'' je prikimala, ko je prepoznala novo ime. ''po resnici povedano, nisem brala veliko. občasno na letih in med čakanjem v zaodrju. sicer pa preprosto ni bilo časa. poleg tega nisem ravno nekdo, ki bi se rad zatekal v domišljijski svet. ko mi uspe položiti vse izpite nameravam študirati nekaj naravoslovnega. molekularno biologijo, biokemijo ali nekaj podobnega,'' je nadaljevala in bila precej prepričana, da so se ob omembi vse tiste znanosti njene oči zasvetile od navdušenja. če bi bilo po njenem, bi cele dneve brskala po šolskem laboratoriju. nekaj neverjetno zanimivega je bilo v iskanju odgovorov na nemogoča vprašanja in zadovoljstvo, ki je sledilo ob odkritju... čudovit občutek. ''dokončno konec, na srečo,'' je hitro prikimala z rahlim nasmeškom. bila je vesela, ker je bilo ta etapa njenega življenja za njo, vendar ni rada pretirano razpravljala o podrobnostih. ''glede na moj videz?'' se je skeptično namrščila, ker ni točno razumela, kaj naj bi to pomenilo. ''um... manekenstvo nikoli ni bilo nekaj, kar bi si želela delati. kariero sem imela za neke vrste pobeg pred domačim mestom in po petih letih sem se preprosto naveličala bežati. tako da sem zdaj tukaj in skušam nadoknaditi pet stran vrženih let,'' mu je vendarle ponudila daljši odgovor, čeprav se je od daleč videlo, da o tem raje ne bi govorila.

''saj veš, ko pravijo, da nikoli ne smeš obupati in da nikoli ni prepozno – no, nameravam preveriti, če te besede držijo,'' je nadaljevala s pogumnim nasmeškom in dlani ovila okrog rjavega plastičnega lončka, v katerem je bilo še pol kave. in potem ji je dih skorajda zastal, ko je doumela, kaj je rekel. nekako je zmrznila na mestu, po dolgem trenutku našla razum in se nemirno presedla. ''trist... profesor wayland...'' je pričela z glasnim zajemom sape, a ni vedela, kako naj nadaljuje. tehnično gledano ni bila njegova učenka in vendar ni bila prepričana, kako primerno je, da jo okliče za 'prelepo dekle'. in vsekakor ni bilo primerno, da se je odzvala z rdečimi lici in pomankanjem besed. ''mi narediva uslugo in nehava omenjati mojo kariero in moj videz?'' je poskusila najti neko srednjo pot, pritin do bistva po ovinkih in obenem razbliniti rahlo nerodno situacijo. morda pa je bila nerodna zgolj v njenih očeh in je vsem skupaj pripisovala bistveno prevelik pomen. ''ni ravno prijetno, ko me vsak najprej prepozna kot manekenko in se iz prve odloči, da verjetno nimam veliko v glavi, ker bi sicer dokončala srednjo šolo, šla študirat in ne samo pozirala na plakatih in nosila oblačila večje vrednosti kot njihove plače,'' se je oglasila z veliko več poguma kot prej, da bi dodatno podkrepila svoje stališče in bi temnolasec razumel, zakaj jo tovrstne stvari motijo. ''tako da prosim... nisem prelepo dekle in ni važno, zakaj sem prekinila kariero,'' je s stišanim glasom zamrmrala in k ustnicam ponesla preostanek kave, zvrnila tekočino vase in lonček odložila nazaj na rob mize. ''vendar vseeno hvala. za kompliment.''