Dan je bil, odkrito rečeno, beden - toda vedel je, da ne bi smel soditi samo po tem, ko se je ozrl skozi okno in se zastrmel v oblake, ki so še vedno obkrožali nebo, grozeč, da bodo vsak hip prevladali, medtem ko je sonce sicer šibko, toda s pogumnim sijem pozdravljalo nebo. Kot je kazalo, bo ponovno deževalo - kot je že prejšnji dan, ko se je prekinilo sončno in toplo obdobje, ki so ga vsi prebivalci Mayberryja lahko na polno uživali. Zagodrnjal je nekaj nerazumljivega, da je bilo videti kot da bi se pritoževal nad dve stvari hkrati - tu je bilo vreme, ki zagotovo ni bilo nič navdušujoče, in tu je bilo še njegovo trenutno razpoloženje. Izkazalo se je, da dnevi, ki so se končevali z zabavanjem po raznih klubih in pijančevanjem, niso bili prav dosti koristni - vsaj ne sredi tedna, ko si pred seboj imel še cel dan, ki bi ga moral posvetiti sestavljanju koreografij in treningom, takrat pa si se že na vse zgodaj zjutraj zbudil z nenavadnim glavobolom, ki ga nisi mogel kako znebiti. Res beden dan.

Toda vseeno ni bil tip, ki bi ob takšni situaciji čepel križem rok in se smilil samemu sebi - pravzaprav je bilo to najhuje, kar bi lahko storil za svoje počutje. Ustavil se je pred ogledalom in si na hitro popravil svoje lase, ki so mu vedno strčali na vse strani, a se mu jih nikoli ni ljubilo prav nekaj ukvarjati z njimi - še ena razlika med njim in ostalimi bogataši, s katerimi so ga ljudje tako radi metali v isti koš. A misli na to pač niso bile sredstvo za dvig razpoloženja, zato jih je odgnal, še preden bi se uspel spuščati v podrobnosti. Dejstvo - včasih je preveč razmišljal in tega se je zdaj že nekaj časa skušal odnavaditi. Namreč, bilo je veliko lažje, če si misli lahko potisnil nekam v ozadje svoje glave in se ne ubadati več z njimi - enako je bilo s čustvi, le da je žal vedno obstajal nek sprožilni moment, ko se je vse skupaj moralo prebiti v ospredje in povzročiti pravo nevihto. Saj ne, da bi bil človek, ki bi svoja čustva kar potlačil ali jih kako drugače preprečil, da bi se pojavile na njegovem obrazu - ne, sam sebe bi se našel prav v nasprotju. Včasih se je resnično počutil kot knjiga, ki se jo je dalo z lahkoto prebrati, ker pač preprosto ni bil oseba, ki bi prisegal na zlaganost čustev. Toda bili so tisti momenti, ko je preprosto moral vse skupaj zakopati v neko skrinjico, jo zakleniti in ključ pustiti daleč za seboj, ko bi se sam odpravil po poti, ki ti jo je kazalo življenje. To je počel še posebej takrat, ko se je hotel sam sebe zaščititi pred bolečino, ki so mu jo povzročali ljudje s prevarami, spletkami in lažmi - v nasprotnem primeru je bil skoraj prepričan, da bi ga vse skupaj že zdavnaj pokopalo.

Zmajal je z glavo, ko kljub prizadevanju, njegove misli niso imele nikakršnih veselih vsebin, ko se je nazadnje odločil, da pobegne nekam v naravo - ta mu je namreč še vedno ponujala neko svežino in mu pomagala spremeniti tok misli. Nad še na dremajočim mestom je ležala tanka plast megle, ko je sam zavil proti parku in vdihnil svež zrak, ki je bil še vedno nekoliko zgoščen z vlažnostjo, a ga pri teku to ni oviralo. Resnično mu ni bilo več važno kakšno je bilo vreme - lahko se tudi vlije kot iz škafa, sam bo še vedno vztrajal pri lahkotnemu teku, ki ga je vedno znal tako imenitno sprostiti. Naj se zgodi kar se hoče.

Morda pa vseeno ne bi smel tako klicati hudiča - to je spoznal v trenutku, ko se je približal jezeru, kjer se je imel namen malce osvežiti in hkrati občudovati vso lepoto, ki ga je narava ponujala. Usta so se raztegnila v polovičen nasmeh, ko se je zazrl v modrino jezera, a le-ta mu je v trenutku izginil, ko se je v njegovo vidno polje nenadoma narisala oseba, ki je ne bi za nič na svetu pričakoval tukaj. Zavedajoč se, da se je zdaj iz oči v oči z neizogibnim, se je počasi premaknil do rjavolaske, ki očitno ni zaznala njegove prisotnosti, dokler se njegova dlan ni znašla na njeni rami. »Hej.. oprosti, nisem te hotel prestrašiti,« je pohitel z opravičilom, potem pa se nekoliko namrščil ob njeni vidni osuplosti. »Kako to misliš, kaj počnem? Živim tu,« jo je spomnil, ne da bi se trudil razmišljati, v kakšnem smislu je bilo vprašanje zastavljeno in zmajal z glavo, nenadoma resnično z obžalovanjem, da se je znašel na tem kraju. Morda bi bilo zares bolje, če bi ostal doma - se mu vsaj ne bi bilo treba soočiti z neizbežnim.


TAGGED: pauline, my love
WORDS: 837
NOTES: here we gooo :3

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

»Oprosti,« je zamrmral in bežno zaprl oči, ne da bi zares vedel, zakaj se ji zares opravičuje - za to, da jo je prestrašil ali zaradi vsega skupaj? Premlevanje o odgovorih se je zavleklo v dolgo tišino in desnica mu je ob tem kar samodejno skočila k sencam, jih začela masirati, kakor da bi si prizadeval trezno presoditi položaj, a se je zdelo, da je energija, ki bi bila potrebna za to, kar splahnela. Nazadnje mu je z nekaj vloženega truda uspelo, da je dvignil pogled in se srečal s tistimi očmi, za katere je bil prepričan, da jih nikdar ne bo več uzrl. Vse skupaj se je zdelo tako zapleteno in njegovo čelo je ostalo namrščeno, kot bi reševal nek težak matematični problem – ali pa kaj bolj kompleksnega kot je bilo na primer iskanje lukenj v njunem razmerju, ki se je končal bolj ko ne klavrno. Bila je njegova zaročenka, za vraga – prepričana sta bila, da jima je usojeno, da do konca življenja preživita skupaj. Zakaj se potemtakem njuna načrtovana poroka ni končala s srečnim koncem?

Vprašanje, ki se mu je zastavilo v glavi, je presekala ostra frustracija, ki je izhajala iz tiste napetosti, za katero je čutil, da se ga polašča. Njene besede so zavele po zraku in začutil je, kako se njegovo telo nanje odziva – postal je napet, nevede je zajel sapo kot bi dobil močan udarec v trebuh. »Živim tukaj,« je čez čas, ko je znova lahko zadihal, ponovil in besede so zvenele veliko bolj odločno kot njene, brez kančka dvoma – kot bi potrdil dejstvo, da je sonce rumeno ali kakršnokoli univerzalno resnico. »Ne, pravzaprav.. ne. Zares živim tukaj,« je s kratkim premolkom, ki je prekinil njegove besede za sekundo, nazadnje zaključil z veliko manj prepričljivejšim glasom. Pogledal je v svoje čevlje, ko je seveda takoj dojel, s čim je pravzaprav merila s svojimi besedami – seveda je vedela, da živi tukaj, zdaj ga je le skušala opomniti, kako je v resnici potekalo njegovo življenje. Mislil je, da je bila navajena njegove stalne migracije, ki so bile v glavnem del njegovega poklica in se je s tem že naučil živeti – a zdaj je spoznal, da jo je to pravzaprav motilo. Prizadel jo je; večkrat. Poskušal se je spomniti, s čim točno in zakaj se je vse končalo, tako kot se je, pa je bila njegova glava prazna in nezmožna proizvesti ene same misli. Potem pa se je v njegove misli znova naselil njen glas, ki je s sabo privlekel toliko spominov, ki so bili v glavnem iz boleče kategorije in začutil je, da je v njem nekaj utripnilo; spominjalo je na težko breme, na krivdo, ki jo je skoraj lahko čutil na svojih plečih. Toda po eni strani še vedno ni imel odgovorov – ni imel tistega ključnega pojasnila, zakaj mu je ostala v spominu kot pobegla nevesta. Zakaj je tistega dne prekinila vse in zbežala stran, ne da bi mu pojasnila, kaj se dogaja ali pa vsaj, kaj jo je pripravilo k begu.

»Šla si,« se je iz njega izvil šibek glas in v trenutku je zamežikal, ko se je zavedal, da so njegove misli našle pot do dejanskih besed. Ramena so se mu povesila, kakor da ne bi prenesla več tistega bremena, ki ga je začutil na sebi, pri tem pa sam pri sebi premleval dejstvo, ki ga je pravkar izpostavil. Vajen je bil, da so ga ljudje zapuščali ob teh ali onih priložnostih, a nikoli se ni predstavljal, da ga bo tik pred poroko zapustila oseba, ki jo je nedvomno ljubil.


TAGGED: pauline, my love
WORDS: 586, which is less than yours, pardon. XD
NOTES: močno upam, da nisem vsebinsko zajebala, ker si nism osvežila spomina, kako že gre zgodba za ta dva. ;D

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

Ob njeni ostri, nenadni zavrnitvi je globoko zajel sapo in si skušal urediti misli do takšne mere, da bi iz sebe spravil kaj bolj lahkotnega in neosebnega, a na lepem ni mogel govoriti; vsi stavki so mu zamrli na jeziku, kakor da bi bila njegova glava povsem prazna. Dolgo časa ni mogel spregovoriti – molk je očitno postal pregrada, v katero so se zaganjala vsa čustva, ki so se kopičila globoko v njem in imel je občutek, da se v njem prebuja neka čudna zadrega, ki navadno zajame gostitelja, ki na svoji večerni zabavi ne more zapolniti nerodne tišine. Nazadnje ga je iz dolge molčečnosti, ki jo je sam poskušal izkoristiti za to, da bi se zbral in pretehtal vsako besedo, preden bi jo izrekel na glas, potegnil njen glas in mu obliznil misli, da se je stresel kot žival, ki otresa vodo s kožuha. Izrekla je preprosto dejstvo, ki ga je za hip zares zmedlo – kako je lahko v tem trenutku razmišljala o čem drugem kot o njiju? Ni mu bilo jasno, a ko se je z dvignjenimi obrvmi srečal z njenim pogledom, je uvidel, da so bile besede izrečene zgolj v nuji, da bi se napetost med njima razbežala in da bi z nečim zapolnila nerodno tišino. Le namrščeno je bolščal vanjo, kot bi čakal, da iz njenih ust prileti drugačna iztočnica, ki bo vredna razprave – seveda bi lahko v nedogled razpravljal o lepoti tega mesta, pa se mu je zdelo to precej absurdno za ta trenutek, zato je še kar naprej molčal in čakal na pravo priložnost, ki ga je dohitela še prej kot je sploh pričakoval.

»Ne razumem,« se je nenadoma še sam vmešal z besedami, ko je dobil občutek, da je zdaj pravi trenutek, da se dokopa do odgovorov na vprašanja, ki so ga mučila že dlje časa. »Šla si, ampak zakaj?« Zavzdihnil je in rahlo stresel z glavo, hkrati pa zatrl željo, da bi se dotaknil njenega obraza in z njenih lic obrisal mokro sled, ki jo je počasi izrisala solza, ki ji je uspelo najti pot iz njenih oči. »Kaj sem sploh naredil?« se je vprašal samega sebe, kot tudi njo, medtem ko je še vedno ni znal razložiti, zakaj je svetlolaska do njega čutila takšen odpor, da je prekinila poroko in se mu do zdaj spretno izogibala. »Čakaj malo.. kdo je kaj zahteval?« Zamižal je in se s prsti grobo podrgnil po obrazu, nenadoma se je počutil tako izgubljeno, kot bi ravnokar stopil iz časovnega stroja in se znašel v povsem drugem obdobju. Počutil se je, kot bi ga čas pustil za seboj – njenim besedam vsekakor ni mogel slediti. »Poslušaj,« je zadržal njen pogled in stegnil roko, da bi se jo dotaknil, a se tik pred izvršitvijo premislil, tako da je roka trdo padla nazaj ob telo. »Ne vem, o čem govoriš. Mi lahko kako razjasniš?« jo je prosil, a se seveda tudi povsem pripravil na zavrnitev. »Resda imam rad otroke, toda s čim ima to veze z..« Nenadoma je utihnil, ko se mu je v zavest vsilil slepeč prizor tistega dne in okrutno sliko je čim prej skušal pregnati iz misli, preden bi v njem zabrbotal divji bes. »Ima to kaj opraviti s Cloé?« je njegov glas dobil poseben podton zaničevanja, ko je izrekel ime osebe, ki ga je tako grdo izigrala. Ni mogel več nadaljevati - začelo ga je dušiti, pred njegovimi očmi se je ponovno odvrtel prizor, ko je omenjeno dekle na dan poroke prihrumelo do njega in se skoraj zjokalo nad dejstvom, da je noseča z njim, on pa se bo poročil z drugo. Seveda vse skupaj sploh ni bilo res – a to je spoznal veliko prepozno in tako je bila njegova poroka uničena v celoti. Ampak saj, lahko bi vedel – lahko bi že prej pomislil, da ga je svetlolaska, ki je zdaj stala pred njim, zapustila prav zaradi tiste predrzne punčare. Stisnil je čeljust, nenadoma ga je zajelo toliko čustev, da ni bil sposoben govoriti – samo nemočno je strmel v obraz svetlolaske in toliko časa odkimaval z glavo, dokler ni začutil ostre bolečine, ki je presekala njegovo telo na polovico. »Pauline, nekaj moraš vedeti,« je nazadnje zajel sapo in z dlanmi objel njena zapestja, preden je nadaljeval. »Ničesar nisem imel s Cloé. Nikoli ni bila noseča, vsaj ne z menoj,« je počasi pojasnjeval, stavek za stavkom, kakor da bi hotel, da svetlolaska v celoti vsrka pomen njegovih besed. »V bistvu je zgolj iskala pozornost,« je v zaključek tiho prhnil, kot da še zdaj ni mogel verjeti, da je tisti deklini zares nasedel in tako izgubil popolnoma vse.





TAGGED: pauline, my love
WORDS: 759
NOTES: now its getting interesting.

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

»Ovira?« je ob njenih besedah nekoliko nabral obrvi; na obrazu mu je pisalo, da mu še vedno ni bilo čisto jasno, o čem je govorila. Tega je bil v preteklih nekaj minutah deležen že prevečkrat in stvar ga je začela resnično živcirati – kaj je govorila? Zakaj bi mu bila v napoto? Poskušal je njene besede povezati s spomini in v vsem najti neko logično povezavo, a se je počutil kot Alica v čudežni deželi – zbegano in neučinkovito. Potem pa ga je nenadoma obšlo spoznanje, ki je skorajda iluminiralo v njegovi glavi in puščalo posledice v želodcu, v katerem ga je tako neprijetno zaščemelo, da mu je bilo skorajda slabo. Spoznanje, ki mu je švignilo prek misli, je bilo namreč šokantno, a je hkrati pojasnilo vse njene besede, ki so mu do zdaj predstavljale neznanko. Njegov obraz je otrdel in pokimal je, da bi ji pokazal, da končno razume, čeprav se je po očeh, ki so prazno gledale skoznjo, dalo opaziti, da ni bil pri stvari – njegove misli so bile polne spominov, s katerimi je končno lahko razvozlal pomen njenih dotedanjih besed. »Ne morem verjeti,« je z zadržanim dihom zašepetal, ko se je z roba vesti začel zavedati, kako se je njena pripoved ujela z manjkajočimi odgovori na vprašanja, ki so se mu porajala vse od trenutka, ko je bila njuna poroka dokončno prekinjena. Za vse je bila seveda kriva sebična francozinja Cloé, s katero se je po pomoti zapletel in za to mu je bilo že takoj žal. Vedel je, da se tista noč z neznanko ne bi smela zgoditi, a ni pričakoval, da bo šla tako daleč, da bo iz čiste zavisti uničila poroko s preprosto lažjo, da je noseča. Kako naiven je bil, da ji je nasedel – toda kaj, ko je bila tako zelo prepričljiva, da si človek še pomisliti ni upal, da je bilo vse skupaj samo vrhunsko dovršena laž. Stresel je z glavo, kot bi si na silo hotel izbiti iz glave spomine, ki so ga neumorno spominjali na dejstvo, da je bil izigran na krut način – kakor tudi svetlolaska pred njim, ki je bila videti pretresena še bolj kot on sam. Seveda – prepričana je bila, da jo je prevaral in zdaj, ko je spoznala, da je bilo vse skupaj samo izmišljotina, je bila tako bleda, da je svoje roke avtomatsko ovil okoli njenega pasu kot bi se bal, da bo vsak čas omedlela.

»Pauline, hej,« se je zdaj trudil, da bi zaustavil solze, ki so se kar usule po licih svetlolaske in v roke vzel njen obraz. Iz žepa je potegnil papirnati robček in ji hitrimi, a nežnimi gibi pričel brisati potočke solz, še preden bi se ti uspeli združiti v strnišču njene brade. »Vse bo še v redu,« jo je mrmraje tolažil in jo poljubil vrh glave, ko se mu je spustila v objem. »Verjemi, da moje življenje po tistem ni bilo ravno srečno,« se je namrščil, ko se je spomnil njenih prejšnjih besed in nadaljeval z risanjem nerazpoznavnih vzorcev po njenem hrbtu. »Z njo nikoli nisem imel otroka,« je vzdihnil in za hip razklenil objem, da se ji je lahko zazrl v obraz, ki je bil še vedno moker od solz. Pogoltnil je slino, nenadoma mu je bilo nekoliko neprijetno razpravljati o tej temi, navsezadnje Cloé ni bila edina ženska, ki mu je priznala, da je z njim noseča. Bila je še Teresa, a o njej s svetlolasko nikoli ni razpravljal in odločil se je, da sedaj tudi ne bo načenjal te teme – sploh pa je resnično ne bi mogel šokirati z dvema novicama naenkrat. »Si v redu?« je nežno privzdignil brado tako, da se mu je zrla v oči in se počasi nasmehnil. Nekoliko kislo, a še vedno dovolj tolažeče, da je upal, da se bo pomirila. »Saj veš, da mi lahko zaupaš, kajne?« se je smehljaj spremenil v bolj spodbudnega, ko je imel občutek, da jo še nekaj muči – in dovolj dobro jo je poznal, da je vedel, da se o tem ne moti.






TAGGED: pauline, my love
WORDS: 663
NOTES: sorry i'm late!

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

Čisto počasi je odkimal z glavo, ko ob njenem odgovoru ni mogel spregledati vidnega kontrasta med njenim glasom in dejanskimi besedami. Seveda je vedel, da ni bila v redu in gotovo je bilo to zarisano tudi v njenih očeh, ko je končno dvignil pogled in nagubal čelo, ko je z natančnostjo preiskoval njen obraz, kot bi pričakoval, da bi na njem našel dokaz o njenem resničnem počutju. »Dobro veš, da nisi v redu in tudi to, da ne morem verjeti tem besedam,« jo je nežno zavrnil in si na obraz narisal nasmešek, ki je bil razumevajoč in plah obenem. Nenadoma ni več čutil tiste odločnosti, da mu bo uspelo pomiriti – solze, ki so ji še vedno polzele po obrazu, so se zdele tako neustavljive in stegnil je roko k njej, da bi obrisal mokroto z njenih lic. »Nisi v redu,« se je zaskrbljeno namrščil, nato pa spontano razširil svoje roke, da bi jo sprejel v objem, a ga je prekinila z nečim povsem nepričakovanim. Vrnil ji je poljub, za hip nekoliko zmedeno, potem pa se je popolnoma prepustil njej in tistemu občutku, ki je ga je preplavil vsakič, ko je imel možnost okusiti mehkobo njenih ustnic. Dolgo je ni mogel izpustiti – ujet je bil v tistem magičnem trenutku, za katerega se je bal, da bo povsem izginil, ko se bo odmaknil od nje in čustva, ki so ob tem dejanju zabrbotala ob njem, so poskrbela, da jo je z vsakim trenutkom poljubljal vedno le bolj strastno. Nazadnje se je odmaknil, ker mu je pošla sapa in ko je naslonil svoje čelo na njeno, se mu je za hip čez obraz razlegel širok nasmešek v odraz popolne sreče. Še sam ni vedel, da jo je tako zelo pogrešal, a zdaj, ko je bila tukaj, ko je končno vdihnil vonj njenega parfuma, je bil ta občutek neopisljiv.

Žal ni bilo mogoče, da bi za vedno plaval v mehurčku sreče, saj se je takoj, ko je odprl oči, moral srečati z realnostjo, ki ni bila tako rožnata kot se mu je zdela še trenutek poprej. »Kaj se je zgodilo?« se je iz njegovih ust kar samodejno izvilo vprašanje, ko so njegove oči poiskale njene in je v njih našel sledi strahu, ki si ga ni znal razložiti. Pritisnil jo je k sebi in jo znova začel božati po hrbtu, da bi jo pomiril – šele zdaj je zares opazil, kako se je njeno telo treslo kot da bi bila izpostavljena strahotnemu mrazu in na čelu se je mu je zarisala še ena guba čiste skrbi. »Paulinne, kaj je to?« S prsti je nežno potrkal po nečem, ko je zatipal ogromno brazgotino in oči so se mu v strahu razširile, ko je razklenil objem in z njo nemudoma vzpostavil očesni kontakt. Nekaj dolgih sekund je stremel vanjo kot bi se skušal z njo telepatsko povezati, potem pa globoko zavzdihnil, ko je prišel do nekega sklepa, ki ga je jezil in strašil obenem. »Te je kdo.. saj veš, tepel?« Stresel je z glavo – ni si mogel dovoliti takšnih misli, ni hotel verjeti, da bi jo kdo zares izrabil – da bi kdo izrabil njegovo Paulinno. »Resno, kaj to pomeni? Moraš mi povedati.« Poleg čiste zaskrbljenosti, je zdaj iz njegovega glasu zavela razburljivost, ki je bila močna dovolj, da je prevladala in nenadoma se je zdelo kot da grabi panika, s katero se ni znal spopasti.







TAGGED: pauline, my love
WORDS: no idea
NOTES: this is probably the worst post ever. i'm so sorry, but i couldn't do it better, even if i tried. i suck. my inspiration sucks.

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

Ves ta čas je živel z mislijo, da so se dogodki odvili povsem drugače kot so se v resnici – da je bila svetlolaska pobegla nevesta, ki je mimogrede ni mogel izslediti vse od poroke, le ena izmed mnogih deklet, ki so ga zapustile brez razloga. Nikoli ni pričakoval, da se bo dokopal do skritih kotičkov resnice, a hkrati tudi ni mogel pričakovati, da bo zgodba, za katero je bil prepričan, da je že zaključena, imela nadaljevanje. Zdaj ga je to nadaljevanje begalo, iz njega izvleklo toliko čustev, ki so se vrteli v krogu in povzročali pravo malo zmešnjavo. Saj ni vedel, kako naj si vse razlaga, kako njej razloži tisto, za kar še sam ni bil prepričan, kaj se dogaja. Toda očitno je bila ravno svetlolaska tista, ki si je do zdaj vse skupaj narobe predstavljala in zdaj ugotovila, da vsa tista predstava, ki jo je imela o njem, ni bila relavantna. Prav, mogoče je res spal s soplesalko – pa še to nenamenoma, a nikoli ni imel otroka z njo. Po poroki se ni umaknil sem, da bi srečno živel srečno z družino, kot si je ona predstavljala vse do tedaj.

Hotel je izvedeti, zakaj je bil njen odziv tako nenavaden; vedla se je, kot da bi jo za ramena zgrabil strah, ki se ga ni mogla otresti niti, ko jo je poskušal pomiriti s tesnim, ljubečim objemom. Še vedno je bila bleda kot stena, njeno telo se je treslo medtem ko je v tišini zbirala besede, da bi mu lahko razložila določene stvari, ki tokrat njemu niso bile ravno jasne. Morda res ne bi smel tako siliti vanjo in pričakovati, da mu bo razložila ozadje vsake praske njenega telesa, a te brazgotine, ki jih je čutil pod prsti res niso delovale kot nekaj običajnega – pridobila jih je od nekaj, kar ji je bilo pomembnejše od rahle poškodbe padca ali česarkoli drugega in to se je z lahkoto dalo prebrati z njenega obraza, ki je nenadoma otrdel od nekega nedoločenega strahu. »Ne govori, da se ni zgodilo nič,« jo je prekinil, vznemirjeno kot še nikoli poprej, ko so se mu ustnice ukrivile v zaskrbljeno črto, na čelo pa prinesle še nekaj dodatnih gub. Enostavno ni več prenesel, da se je še kar naprej pretvarjala, da je vse v redu in se hotela skrivala v lupinici lažnega prepričanja, zgolj zaradi tega, ker je bilo tam udobneje. Kakorkoli že – poskrbel je, da njegov glas ni bil stog, ko je govoril; zavedal se je namreč, koliko poguma je od nje zahteval, da se končno sreča s tistim, kar je do zdaj potiskala globoko v podzavest. Toda svetlolaska je očitno v njegovem glasu zaznala nekaj napačnega, nekaj kar je sprožilo, da so se prek njenih lic zopet usule debele solze – solze bolečine. »Kaj? Do kakšnih zapletov? Kakšnega splava?« Stresel je z glavo, nenadoma neprepričan, ali jo je sploh prav slišal. Kaj za vraga je imela v mislih, ko je omenila spontani splav? Nič mu ni bilo več jasno.








TAGGED: pauline, my love
WORDS: 494
NOTES: this is even worse. oh well.

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

Še vedno ni mogel verjeti, da je resnično obstajala oseba, ki je zaradi preprostega ljubosumja povzročila toliko hudega tako njemu kot svetlolaski pred njim, ki bi – če bi se dogodki seveda razpletli drugače – zdaj pred njim stala kot njegova žena. Dejstvo, da je bila samo še ena oseba, ki jo zaradi takšnih ali drugačnih razlogov izgubil, ga je bolelo bolj kot si je kdorkoli lahko predstavljal. Nikoli je namreč ni v celoti pozabil, ni je mogel - čeprav se je trudil, da bi skozi leta pozabil na tragičnost dogodka, je bilo v njegovem srcu še vedno zakopano njeno ime in vsi spomini, povezani z njimi. Nikoli ni točno prišel do odgovorov, ki so ga mučili vse od odpovedane poroke dalje, čeprav se je venomer trudil, da se ne bi posebej ukvarjal z njimi. Toda preprosto ni bil človek, ki bi vse spomine in vsa čustva z lahkoto pometel pod preprogo in se pretvarjal, da ne več obstajajo – tako se mu je zdaj, ko je bilo vse znova pred njim, zdelo, da mu bo srce razneslo na drobne koščke. Nenadoma se je v njem zadrževalo toliko nekih čustev, ki so zaradi zmešnjave ostali popolnoma definirani. A v vsem tem se je vseeno svetilo dejstvo, ki mu je v trenutku, ko je znova imel možnost, da se je zastrmel v njene popolne oči, bilo kristalno jasno – ljubil jo je. Še vedno.

V njenih očeh ni našel solz, a je vseeno lahko zaznal tisto bolečino, ki je pronicala iz njih in mu jemala sapo. Trenutek se mu skoraj ni zdel resničen – morda je k temu pripomogla njegova odmaknjenost, ki mu je dala svojevrsten občutek, da dogodek spremlja skozi druge oči, drugačne perspektive. Kot da se to, kar mu je pripovedovala, ne zadevalo njega ali na sploh njiju, kot da bi ves ta čas zgolj razpravljala o pripetljajih, ki so se zgodili kakšnemu drugemu paru. Kot da bi bilo vse samo zgodba nekega filma s tragičnim koncem in ne njunega dejanskega življenja.

»Jaz pa sem si vedno želel, da se zgodba sploh ne bi končala,« je ostro zajel sapo, ko je spregovoril in celo pozabil izdihniti, tako zelo so ga zaposlile lastne misli, ki še zdaleč niso bile nekaj, kar bi človek rad hranil v glavi. »Še vedno pa ne morem verjeti,« je čez čas še pristavil s tihim glasom, ki se je proti koncu že pojenjal, »da se je to zares zgodilo. Vse to.« Odkimal je z glavo, otožno, kar je bilo le odsev njegovim otožnim mislim. »Saj nisi mogla vedeti,« se je razumevajoče vmešal, ko je njene besede sprejel kot neke vrste opravičilo za tisto, kar je storila. Resnično ni mogla vedeti, da tista ženska, ki jima je uničila poroko, ni bila noseča z njim, navsezadnje ji je še sam dobro nasedel. A prav tako kot ona ni mogla vedeti tega, tudi sam ni mogel vedeti, kaj se je po tistem dogajalo s Pauline. »N-noseča?« je tiho ponovil njeno dejstvo, preveč osupel, da bi lahko v svoj glas vnesel več odločnosti. »Ti?« Zamežikal je; dvakrat, trikrat. Nato je glasno iz pljuč izpustil ves zadržani zrak in zamižal, preden je našel dovolj moči, da bi spregovoril. »Bila?« Nekaj časa se je miže izgubljal v praznini, potem pa so ga njene daljne besede prisilile k temu, da je sunkovito odprl oči in hlastno lovil sapo. »A..ampak..« Vse besede, vsa vprašanja niso našla svoje poti do ust in tako jih je nazadnje le nemočno pogoltnil, še vedno precej pod vtisom izrečenega. Še vedno precej v šoku. »Nisem vedel..j-jaz..« - pogoltnil je velikanski cmok, ki mu je obtičal v grlu – ».. žal mi je. Vse je moja krivda. Ne bi smel verjeti vsem tistim lažem.« Dvignil je pogled proti njej, nemočno in povsem obupano. »Pauline.. res mi je žal.«




TAGGED: pauline, my love
WORDS: no idea
NOTES: <3 shall we end this slowly?

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0