for oh-so-hot- luke, 771 words, beatrice is wearing this. well it's a start i guess(;


beatrice, ni minilo veliko časa, odkar si nas zapustila, in vsi skupaj ti sporočamo, da te prav nič ne pogrešamo. ravno nasprotno, naše finančno stanje se izboljšuje iz minute v minuto, saj je od naše hiše odšel osebek, ki je denar le porabljal, služil pa zanemarljivo malo (da ne bo pomote, s tem mislimo nate). torej bomo velikodušno spregledali dejstvo, da si preprosto odšla stran brez slovesa in nas pustila same z listkom tvojega novega naslova, in ti, ker te mi vendar nekoliko cenimo, pošiljamo nekaj malega, kar bi ti lahko pomagalo skozi težke čase uveljavljanja svojega položaja v novem mestu, ko pa si ravno zavrgla svoje staro življenje in družino.
ko je že najmanj desetič brala besede, napisane na majhnem listku, ki je bil priložen vrečki z nekim sumljivim belim prahom, ki je še najbolj spominjal na kokain, so se njene nežne ustnice stisnile v tanko ravno črto. kakšno popolno družino ima, resnično. podpirajo jo na vsakem koraku, pa čeprav jih je na nek način izdala... ne, prav imate, tale sarkazem ji ni šel preveč dobro od rok. glasno je zavzdihnila in mirno obsedela na stolu, strmeč skozi okno svoje sorazmerno majhne sobice podstrešnega stanovanja. ampak konec koncem so imeli van walderjevi prav, resnično je potrebovala denar. in le zakaj ne bi izkoristila priložnosti, ko pa ji je bila ravnokar postavljena pred nos? v roke je vzela mobilni telefon, ki ji ga je dobila od brata za rojstni dan (in beatrice se za svoje dobro ni nikoli spuščala v detajle o tem, s kje ali na kakšen način je prišel k njemu) in s prati nekajkrat elegantno udarila po tipkovnici. čez nekaj minut se je telefon oglasil v tonu njej dobro poznane melodije in ko je odprla sporočilo, ki ga je ravnokar prejela, se je na njenem obrazu zarisal nasmešek.

ni se menila za nesoglasja njenega šefa, ko je oznanila, da na sobotni večer ne bo prišla v bar, bila je preveč vznemirjena in nekje globoko v sebi tudi prestrašena. zdelo se ji je, kot da se bo v tem večeru vse obrnilo na glavo, pa čeprav je šlo le za 'nedolžno' preprodajo droge. koliko časa je že minilo, odkar se je zadnjič pogajala za ceno in bledemu, izčrpanemu osebku pred sabo v roke potisnila neprozorno vrečko ali pa s časopisom ovit zavojček, v katerem so se skrivale snovi, ki so delale čudeže s človekovo psiho. tako so vsaj pravili ljudje, ki so karkoli kupovali od nje, a glede na njihov videz, je imela beatrice drugačno mnenje o tem. postati živeči okostnjak? ne, hvala. z drogami je odraščala, videla je posledice, ki so jih povzročile, tako dobre kot slabe. in ne, ne bi mogla trditi, da ni nikoli poskusila e-jev ali katerekoli druge, lahke droge, ki pa pri njej niso pustile dalj trajajočega učinka. a trde droge? beatrice jim je do sedaj že mnogokrat -vedno- rekla ne in v takem stilu je imela namen nadaljevati do konca svojega življenja. ko pa je nase navlekla pulover in si čez glavo poveznila kapuco, je vse zaupanje v njene dilerske sposobnosti nekako izpuhtelo. ja, vedela je, kako približno to poteka, vedela je, da bo kupca najbrž videla prvič in zadnjič v življenju in vedela je, da se ji ne more zgoditi nič hujšega, a vse njeno telo je preplavljal nek čuden občutek, občutek, da se bo v tej noči nekaj spremenilo.
ko je hodila proti dogovorjenemu mestu, se je neprestano oklepala majhnega zavojčka, skritega v njenem žepu. zdelo se ji je, kot da je to naenkrat njene odrešilna bilka, hkrati pa brezno pogube, v katerega se ima namen pognati. sama sebi se je zdela iz koraka v korak bolj patetična in paranoična, čeprav je bilo to ravno nasprotje beatrice, ki jo je želela prikazati fantu, ki jo bo čakal pod drevesom v majhnem parku. ali naj se izrazim, bo čakal vsebino njenega preljubega zavojčka. zaradi živčnosti je hodila hitreje, kot je imela namen, a čeprav je prišla v park pred dogovorjenim časom, je tam že zagledala svetlolasca, ki ga je pričakovala. da, nosil je oblačila v taki barvi, kot sta se dogovorila, čakal je prav tako tam, popolno. stopila je do njega, mu položila svojo levo roko na ramo, z desno pa je v njegov žep skoraj neopazno spustila zavojček z belim prahom. "nisem pričakovala, da se boš pojavil tako hitro. denar?" je zamrmrala in ni bilo težko opaziti, da želi s tem čim prej končati. ko je stala tako blizu fanta - ali naj mu rečem kar moški - je zavonjala še nek volj, poleg svojega, po vrtnici dišečega parfuma. le zakaj se ji je zdel vonj njegove kolonjske tako prekleto znan?