I will get your heart racing if that's what you need,

note:

vse težje se je bilo upirati skušnjavi, da bi vstal iz svojega stola izza mize in se odpravil proti ogromnemu oknu, ki je gledalo navzdol na klub. zajelo je celoten pogled na veliko plesišče, vip predel ter najpomebneje – na točilni pult. vedel je, da bi prav slednji nemudoma pritegnil njegov pogled in potem bi stal ob oknu še nadaljne pol ure in opazoval vsak njen gib kakor največji psihopat. ne, ni bil obseden z njo. vendar ga je počasi res že spravljala ob pamet. nikoli ne bi sam od sebe prečkal meje, ki jo je zarisala med njiju, a želja je bila neskončna. pomnil je dan izpred nekaj mesecev, ko je potrkala na vrata njegovega kluba, ko je ravno prišel v službo okrog treh popoldne. dovolj je bilo nekaj sekund, da je preučil njeno postavo in se šele nato vrnil k njenemu obrazu. tam se je srečal s čisto odločnostjo in potem mu je kar nekaj časa predavala o tem, kako je popolna za to delo, čeprav nima nobenih izkušenj. odpridigala mu je celo povodenj besed o delovni etiki, kako bo dala od sebe maksimalen trud in da ne bo niti slučajno razočaran. delo ji je dal brez nadaljnega obotavljanja, čeprav prostega delovnega mesta ni imel – zanjo ga je pač naredil, a dvomil je, da je to vedela. ni pomnil, kdaj se je nazadnje tako bedasto smehljal, a to je bil preprosto prvi učinek, ki ga je imela nanj. verjetno se sploh ni zavedala, kako prikupno je izgledala, ko je mahala naokrog z rokami in vrtala vanj z odločnim pogledom, ne da bi enkrat podvomila v svoje sposobnosti. bila je prepričana, da bo dobila delo in dobila ga je. od takrat naprej je bila njegova pozornost preusmerjana nanjo prav vsakič, ko je stopila v prostor in včasih se je njegova glava zasukala proti vratom še preden je dejansko vstopila. vedel je, da se bodo zdaj zdaj vrata odprla in tam bo ona. tako kot sedaj.

takoj, ko so se odprla vrata na stopnišče, ki je vodilo do njegove pisarne, se je v njem prebudilo že dobro znano pričakovanje in vedel je, da po stopnicah hodi ona. ni znal pojasniti, kako je bilo to mogoče, preprosto je vedel. podzavestno si je na hitro z dlanjo segel med temne lase in si popravil kravato na njeno mesto, čeprav bi najraje za mizo sedel brez kravate in suknjiča. nihče mu ne bi rekel nič in pravzaprav ni vedel, zakaj tega ni prakticiral. tako so njegovi prsti hiteli odvezovati kravatni vozelj, medtem ko so se vrata odprla. ni mu bilo potrebno se ozreti proti njej, ker je njena prisotnost kot sonce napolnila celo pisarno. ''čemu dolgujem to čast, da si prišla na obisk?'' se je namuznil brez pravega pozdrava in končno zrahljal vozel ter kravato potegnil čez glavo in jo vrgel nad mizo pred seboj. nič ni imel proti njenim občasnim obiskom, vendar je vedel, da v njih skuša najti nekaj, česar ni bilo tam. samega sebe je prepričeval, da morda njeno upiranje ni resnična obramba. da je privlačnost obojestranska in ... sranje, res ne bi tako smel razmišljati o svoji uslužbenki. popravek. mladoletni uslužbenki. ''kako ti lahko pomagam?'' se je ozrl proti njej in končno slekel še suknjič, da se je nemudoma počutil mnogo bolje brez vseh teh odvečnih spon. naslonil se je nazaj na svojem pisarniškem stolu in s pogledom nehote zdrsel prek njene uniforme – kratke črne hlače in preprosta majica z naramnicami. verjetno bi tudi v stari razvlečeni trenirki, razgriženi od moljev, izgledala neverjetno dobro. ''torej?'' je nemudoma pogledal stran, se posvetil papirjem pred njim, kakor da je ravno sredi pomembnega posla. laž, laž.

tagged is sabox, yaay smitten 1

and here is around 734 words and i'm listening to lykke li for my inspiration. sorry, sorry, sorry for late, again. ampak hja, šola in inspiracija, again >.<

znova se je zazrla v liste papirja v svoji roki ter se namrdnila. številke se niso ujemale, še vedno ji ni bilo jasno, čemu takšen majhen znesek pri plači, medtem ko so vse druge imele več kot očitno višje- celo v pogodbi je bila rečena višja in zopet je imela razlog, da obišče šefa. ob spominu na maddoxa v njenih mislih je v hipu dvignila glavo ter začutila je nekakšen nenavaden občutek pri srcu ter avtomatsko je stisnila roke v pesti. morala je biti iskrena ter priznati, da je tu in tam kakšni njegovi besedi, ki ji jo je namenil ter se ni tikala službe že skoraj prijelo, da bi mu verjela, vendar vsakič se je potegnila nazaj ter mu zabrusila kakšno nazaj. vendar kljub temu- bilo je dejstvo, da je vseeno potrebovala sekundo ali dve, da se je zavedala, da je vse skupaj še ena neslana šala ter kdo je v bistvu prej njo. zadnje čase je preprosto imela občutek, da hoče vse bolj nasesti njegovim besedam- tega pa si ni smela dovoliti, ne ona, sploh pa ne v tem položaju. vendar hkrati… morala je priznati, da jo vsak njegov pogled vedno znova očara, sploh barva njegovih oči, za katero bi lahko priznala, da je nekaj najlepšega, kar je kdajkoli videla ter ji posledično povzroča tiste nepridiprave metuljčke v trebuhu. odkimala je z glavo, si šla z roko skozi lase ter zopet zazrla v list papirja. potrebovala je nekaj s čim se je zamotila pred njim, da ji po glavi v bistvu ne bi šle te misli, kot ji gredo sedaj. resno, je obstajala možnost, da se je zatrapala v lastnega šefa? pustila je, da ji je misel za sekundo odzvanjala v glavi, nato je pa odločno odkimala z glavo. ne, ne sme biti, preprosto ni dovoljeno. kot prvo bil je njen šef, nekaj let starejši, na kratko prepovedan. ampak tu je bila še ena točka- izpadla bi naivno, trapasto, ker je nasedla na njegovim besedam.

tako je odrinila te misli ter zopet s dokaj počasnimi koraki se odpravljala do njegove pisarne. mogoče je sedaj imela v glavi že mali govor, ki ga bo izrekla pred njim, vendar bilo je jasno, da bo v hipu, ko se bodo njune oči srečale, potrebovala nekaj dolgih sekund, da v bistvu pride k sebi ter posledično tudi do sposobnosti govora- tista nadležna stvar, ki je prišla zraven v paketu z metuljčki v trebuhu ter vsem ostalim zadevam. tako je odprla vrata na stopnišče, ki je vodilo do njegove pisarne ter narahlo privzdignila glavo, kakor da bi ji to lahko dalo dodaten pogum. tako je s hitrimi koraki, da so le te odmevali po hodniku, odstopala do njegove pisarne, nato pa brez da bi potrkala odprla vrata ter smuknila v notranjost. »madd…« je že začela z izgovarjavo njegovega imena, glede na to, da je nad vikanjem ter klicanju po priimku že zdavnaj obupala. res je bila pripravljena zrecitirati vse tisto, kar je imela v glavi, vendar njegova naslednja poteza je bila takšna, da je svetlolaska le obstala na mestu, z napol odprtimi ustim. ni vedela, zakaj jo je zadeva, da je naenkrat kravato vrgel na mizo ter slekel suknjič tako presenetila, vendar bila je dovolj, da ji je vzela dar govora. »amm, jaz…« je že začela, vendar iz grla ni uspela spraviti ničesar, kar bi bilo podobno stavku, še besedi ne. naenkrat je imela popolnoma prazno glavo. še vedela ni, kako za vraga se ji je lahko to zgodilo- zgolj zato, ker se je znebil nekaj dodatkov? hja, vse je kazalo, da je bilo res to krivo, da je v njeni glavi vladala popolna zmeda. vendar pa je bila njegova naslednja beseda tisto, ki jo je opomnila zakaj je tu ter v trenutku se je sesedla na enega izmed dveh stolov za njegovo mizo, nasproti njega. pomahala je s papirjem v njeni roki ter mu jih vrgla pred nos- ni prenesla, da je pozornost raje posvečal delu, kakor njej, sploh ker je očitno prišla zaradi njega tu. »zadeva s plačo je razlog mojega obiska,« mu je v hipu pojasnila ter pomignila na list pred njim. »kolikor vem, nisem bila zares tako zanič teh nekaj tednov, da moram imeti skoraj dvakrat manjšo plačo od dogovorjene? in seveda, od vseh ostalih natakaric v tvojem klubu,« je končno lahko govorila v normalnem tonu ter ob tem prekrižala roke na prsih, čeprav ji je njegova podoba še vedno povsem mešala glavo.

''maddox, da. to bi bilo moje ime, sabriel,'' se je namuznil, ko je ime izgovorila samo približno do polovice in nato obstala na mestu ter samo strmela vanj, ko je odtegoval tesno kravato in jo vrgel na mizo. če bi bilo po njegovem, bi tukaj visel v trenirki. namesto tega je moral dajati nek kvazi vtis avtoritete in podjetnosti, zato je bil večino časa ujet v poslovne kostime, drage srajice, zloščene čevlje in kravate. slednje so se sicer ob več kot eni priložnosti že izkazale kot odličen pripomoček v postelji, a to je bila smer misli, v katero se ni smel spustiti poleg nje. v trenutku, ko bi se pred očmi izrisale prve podobe drobne fantazije, bi obraz in telo dekleta nadomestila ona. mladoletna uslužbenka, se je moral še enkrat opomniti in verjetno bo to počel vse do dne, ko jih bo dopolnila enaindvajset. ''ja? nekaj si hotela reči? morda razlog, zakaj si sredi delovnega časa v moji pisarni?'' ga je zabavalo predvsem to, da je enkrat za spremembo izgubila dar govora in začela jecljati. ''bi rekel, da si me preprosto pogrešala, vendar kaj ko si vedno tako sovražno nastrojena proti lastnemu šefu,'' je pomežiknil v njeno smer, ko je na naslonjalo stola vrgel svoj suknjič in pričel urejati papirje na delovni mizi, upajoč, da izgleda vsaj približno zaposlen in ne evforičen, ker se je nahajala nasproti njega. ''zadeva s plačo, da, zdaj mi je vse jasno... kaj je s tvojo plačo?'' je kimal ob sarkastični opazki, ker res ni vedel, na kaj cilja. ''huh? nimam pojma o čem govoriš,'' je dvignil pogled iznad kupa papirjev in nemudoma obžaloval to odločitev. ''mhm,'' je sprejel njeno pojasnilo, ko so njegove oči vnovič avtomatično zdrsele prek njene oprave, da se je moral v mislih konkretno prekleti. ''naredi mi uslugo in se usedi. če stojiš, se čutim obvezanega, da strmim vate in v tvoje noge, česar nočeva ne jaz ne ti,'' je njegov glas izgubil vsako sled šale, ko je pomignil na stol nasproti njega in proti njej iztegnil dlan, da mu je lahko podala papirje v njenih rokah.

na hitro je preletel plačilno dokazilo, medtem ko so se njegove obrvi usločile, ko je takoj zaznal napako. slednjo so očitno napravili v računovodstvu in nikakor ni bila njegovo delo. ''očitno je prišlo do pomote. žal mi je. lahko pustiš plačilno listo pri meni? jutri lahko pokličem gregorya in ga vprašam, kaj za vraga je storil, da je prišlo do takšne napake pri računovodstvu,'' ji je ponudil povsem razumno rešitev problema in dokument že spravil v mapo h kupu preostalih papirjev, ne da bi čakal na njen pritrdilen dogovor. na vrh je prilepil samolepilni listek in zgoraj napisal velik odebeljen klicaj, da problema jutri res ne bo spregeldal. ''toliko da veš, zdajle si nameravam vzeti pol ure odmora in kot šef ti naročam, da moraš ostati tukaj z mano,'' je spregovoril, kakor da govori o nepomembnem vremenu, in vstal iz svojega stola ter se sprehodil do kabineta s pijačo. iz omarice je vzel kozarec in vanj nali za dva prsta konjaka, nato pa notri vrgel še nekaj kock ledu. potreboval je karkoli, samo da se ohladi ob pogledu nanjo. ''obljubim, da se bom lepo obnašal,'' se je nasmehnil, ko se je zasukal nazaj proti njej. v nekaj korakih je bil poleg njenega stola in že se je naslonil na rob pisarniške mize. ''torej... kako si se navadila na mayberry? si že srečala kakšnega američana, ki mu je uspelo ukrotiti tvoj italijanski temperament ali se je to izkazalo za misijo nemogoče? krotenje temperamenta mislim, nedvomno ti je že uspelo uloviti kakšnega ubogega fantka,'' je bil njegov glas izrazito posmehovalen ob zadnjih dveh besedicah. nedvomno so se za njo obračali številni moški pogledi, kar je imel priložnost videti tudi sam. in misel, da svoj čas zapravlja z nekim bedastim neumnim dvajsetletnikov, ga je nenavadno motila.

» do you not forget, you are in my heart
» let me take your heart or all that's left of it
» when did your heart go missing?
» don't let your heart grow cold,
» let me give your heart a break;

I will get your heart racing if that's what you need,

I will get your heart racing if that's what you need,

Similar topics

Similar topics