Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.
the leading lady
the leading gentleman
best friendly connection
best family
best chemistry
honorary member
biggest ego
biggest sweetheart
should be a couple
idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.
Število prispevkov : 29 Reputation : 7 Join date : 22/10/2012
Naslov sporočila: sad beautiful tragic, Sob Okt 27, 2012 10:30 am
Prebudila se je v trenutku, kot da bi sicer miren tok njenega spanca iznenada in brez nekega pravega razloga zmotilo nekaj, česar niti ni znala določiti, pa jo je kljub temu v hipu popolnoma zbudilo. Z roko je povsem samodejno zatipala po postelji, nato pa se osvobodila svilenih rjuh, ki so objemale njeno telo, ter se usedla. S pogledom je na hitro ošinil uro na nočni omarici, ki je kazala nekaj čez pol tretjo zjutraj. Rahlo se je namrščila, nato pa potisnila svoje goste svetle lase nazaj in na hitro preučila prostor s pogledom. Vedno znova je bila začudena, ko je povsem mimogrede opazila dejansko lepoto hotela, v katerem se je nahajala. Pa ne da ni bila navajena – v letih, ko se je počasi povzpela med najboljše, najbolj opevane in najbolj graciozne plesalke baleta se je že navadila na marsikaj, ampak ne na razkošje. Nekaj je bilo na pohištvu, ki je že izgledalo drago, ki ji je vzelo dih in zaradi katerega se je včasih počutila kot princeska. A to ni bilo slabo – zaradi tega je še vedno vedela, da se ni vdala svetu pogubne samovšečnosti, ki je pogoltnil že marsikoga. Bila je na Švedskem, saj so kot obiskujoča plesna skupina uprizarjali Labodje jezero v glavnem mestu in že zdavnaj se je zaljubila v Stockholm.
Ampak to v tem hipu ni bilo bistveno. Z neko previdno opreznostjo je vstala in si čez svojo kratko in zaradi svilnatega materiala precej hladno spalno srajco ogrnila prvi kos oblačila, ki ga je zagledala. Po nekem naključju je bila to ravno njegova srajca, malomarno odvržena na bližnjem naslanjaču, ki jo je pustila odpeto, medtem ko je stopila do odprtih vrat v dnevno sobo in se razgledala. Sicer je v kotu prostora gorela luč, ki je oddajala dokaj zamegljeno svetlobo, ampak soba je bila prazna. Njene oči so se za nekaj dolgih trenutkov ustavile na prazni steklenici na mizi, obenem pa se je na njenem čelu zarisala zaskrbljena guba, ko se je obrnila na petah in odkorakala čez prostor do kuhinje, ki je bila zavita v temo. Tudi tam ga ni bilo in za nekaj sekund se je zadržala pri vratih povsem zamišljena, nato pa je odšla nazaj do spalnice, saj je vedela, kje ga je morala iskati. Ni sicer vedela zakaj, ampak nanj jo je vezalo neko nadvse nenavadno čustvo, ki si ga Yuliya preprosto ni mogla razložiti. Bilo je mešanica najrazličnejših zadev in zaradi tega se je ponavadi počutila zbegano, zato o tem preprosto ni premišljevala.
Vrata balkona so bila odprta in veter se je poigraval z zaveso, ki je bila napol zagrnjena. Z dlanjo jo je odrinila, potem pa stopila na hladen pod in se naslonila na okvir vrat. »Hej,« je tiho šepnila, njene oči pa so obstale na njem. Slonel je ob ograji in opazoval neko nedoločljivo točko. Njuno poznanstvo je bilo kratko in posledica naključnega srečanja na hodniku, ki je vodilo v do zdaj že precej redna srečanja, pa čeprav ni mogla trditi, da bi se v teh dveh tednih lahko zgodilo kaj drastičnega. Zakorakala je do ograje in se naslonila na hladno kovino, ki je po njeni koži pognala mravljince, na katere se ni ozirala. »Si v redu?« se je tiho pozanimala, medtem ko je pogled mehko upirala vanj, čeprav je on svojega še vedno odvračal od nje. Ni sicer vedela, kaj je preživljal, si je pa lahko predstavljala, da je bil to pravi pekel, čeprav je bila na to zdaj prvič opomnjena, ampak kljub temu se ni premaknila in je pogled samo tiho upirala vanj v čakanju odgovora.
adam westermark journalist
Število prispevkov : 80 Reputation : 28 Join date : 22/10/2012 Kraj : stockholm, sweden
Naslov sporočila: Re: sad beautiful tragic, Tor Okt 30, 2012 9:47 am
Celo večnost, vsaj tako se je zdelo, je ležal v tišini na pol buden, na pol v snu. Poleg sebe je čutil toploto telesa, ki ga je zdaj že tako dobro poznal, da mu ni bilo treba obrniti glave in se v temi spoznati z osebo, ki je ležala poleg. Videti je bilo, da mu je Yuliya delala družbo – spet. Zganil se je in odprl oči v čisto temo, ki je napolnjevala prostor, motila jo je le medla luč uličnih svetilk, ki je uhajala skozi rolete in bilo jo je ravno toliko, da je stvari okoli sebe zaznal v orisu. Nekaj časa je negibno ležal v postelji in bolščal v strop, medtem ko je dovolil drobcem misli in sanj, ki so mu prosto pluli po glavi, da se razločijo in počasi usedejo vsak na svoje mesto. A v njegovi glavi je vladala zmešnjava, ki je z blago vrtoglavico tvorila prav neznosno kombinacijo, ki ga ni prav nič veselo pozdravila, ko je nekoliko dvignil glavo in se ozrl po prostoru. Za hip se mu je zdelo, kot bi sedel na vrtiljaku in z odprtimi očmi opazoval okolico, ki šviga okoli njega, a ko se mu je vid nekoliko zbistril, se je srečal s svinjarijo, ki je preplavljala hotelsko sobo. Ni mu bilo mar, zares ne – nič ni obžaloval vseh steklenic viskija, ki si jih je privoščil prejšnjo noč - ali pred nekaj urami, navsezadnje še ni bilo sledu o jutru - in so zdaj prazne ležale vsepovsod po sobi. Koliko je bila sploh ura? Prevalil se je na konec svoje postelje – pri tem ni niti trudil, da bi bil tih ali previden zaradi speče osebe poleg – in od elektronske ure, ki je čepela na nočni omarici, komaj razbral številke, ki mu niso dajale neke koristne informacije. Bilo je dvajset do treh, pa kaj – tako ali tako ni mogel zaspati, če pa je že, je trpel nočne more, zaradi katerih se je vsake pol ure zbudil nadvse zadihan.
Izbrala je njega ali Mikeal ne bi smel umreti, so bile misli, ki so poleg ostalih konstantno utripale v njegovi glavi in jih ni mogel izriniti, pa tudi, če je posegel po sredstvih, ki so se mu ponavadi pomagale izolirati od čustev, od vsega. Toda ne tokrat. Specifične besede ali stavki so mu vsakič tako glasno odjeknile v glavi, da ni bil več sposoben prenašati tistega pritiska, ki se je kot breme usedalo na njegova pleča. Če je zatisnil oči, ni bilo nič boljše – pred očmi so se v filmsko dolgem traku prikazovali prizori, ki so se mu vtisnili – še več, vžgali - v spomin in nič jih ni moglo izpodriniti iz njegove zavesti.
Globoko je zavzdihnil, ko se je prijel omare, da je lahko vstal in močno stresel glavo, kot bi se hotel strezniti, pa ne samo od alkohola. Njegove oči so se po kratkem preletu prek sobe poslednjič ustavile na vratih, ki so vodile na balkon in ne da bi še kaj pomišljal, se je jim je s počasnimi koraki približal in izmuznil skoznje. Čutil je, kako se mu je svež, mrzel zrak zarezal v pljuča, ko se je naslonil na ograjo in se zastrmel nekam daleč v temno daljavo. Zvezdnato nebo je v njem zbudilo spomine na preživete trenutke z bratom in z Becco, da se je v njem sprožila bolečina, ki mu je vzela dih za dolg hip – vdihnil je šele, ko je za seboj zaslišal znan glas. »Ne, nisem v redu,« je odsekal s hladnim, neprijaznim tonom, s katerim ji je dal vedeti, da je njena družba vse prej kot dobrodošla. »Prekleto, Yuliya. Kaj pa ti počneš tukaj?« Zavzdihnil je in jo, ko se je zasukal proti njej, ledeno prebodel s pogledom. »Ni ti treba spraševati, zakaj sem jaz tukaj, ja?« jo je odslovil, še preden je lahko spregovorila in mu postavila še kakšno vprašanje, ki bi gotovo bilo zastavljeno prav v tem smislu. »Smrčala si, pa sem šel stran,« je proti njej navrgel debelo laž in skrbno nadzoroval svoj izraz, saj je pričakoval, da bo še posebej natančno preučila njegov odziv. Toda njegov obraz ni izdajal ničesar.
TAGGED: yuliya WORDS: no idea NOTES: here you go, finally :3
Število prispevkov : 29 Reputation : 7 Join date : 22/10/2012
Naslov sporočila: Re: sad beautiful tragic, Pet Nov 02, 2012 12:41 am
Zeblo jo je, skoraj čutila je lahko tisto lahno tresavico, ki je spreletavala njeno drobno telo, kljub temu pa se ni ločila od hladne ograje, na katero je bila naslonjena, oblečena občutno premalo za tako hladno noč. Vztrajala je, hlad je skoraj odmislila, saj je bil njen pogled povsem skoncentrirano usmerjen na njegov obraz. Bila je zaskrbljena in vznemirjenega zaradi tistega izraza na njegovem obrazu, ki ga niti ni znala opisati, ker je zakrival toliko različnih čustev, ki so bila svetlolaski ob tej pozni uri razkrita zaradi mešanice alkohola in strtosti, ki sta se v njem mešala. Bolelo jo je srce, čeprav niti ni vedela, zakaj je izkazovala takšno naklonjenost temu sicer popolnemu neznancu, ki ga je zaradi različnih dejavnikov spoznala v zadnjem času in se je zaradi njega obremenjevala bolj, kot bi bilo potrebno. A to je bil tisti prikriti del njene osebnost, ki mu ni moglo biti vseeno za nekoga in ki je vedno znova planil na dan ter ponavadi vodil k temu, da je bila prizadeta ona sama, ampak s tem se je lahko spopadla in je to tudi brez problema sprejela. Jo je pa kljub temu bolelo dejstvo, da je uporabil hladen glas v vsej njegovi veličini in da so grde besede letele naravnost nanjo.
Zajela je sapo, komaj slišno, medtem ko si je roki ovila okrog telesa, da bi se vsaj nekoliko zaščitila pred mrazom – čeprav, koga je pa slepila? Dejansko se je morala zaščiti pred njem, pred njegovimi sovražnimi besedami, izrečenimi z mešanico zaničevanja in sovraštva, ki ga niti ni povzročila sama. Tega se je svetlolaska zavedala – ni bila prepričana zakaj, a ga je vsekakor več kot dobro razumela. Poznala je njegovo ozadje, dobro je vedela, da se mu po glavi plete več stvari, kot bi jih kdorkoli lahko prenašal, a on je pri tem trmasto vztrajal in zaradi tega trpel. Večkrat je poskusila začeti pogovor o tem, vedno mu je dala vedeti, da ji lahko zaupa, ampak nikoli ji zares ni, vedno je našel vzrok kje drugje in jo pripravil do tega, da se je ona sama počutila grozno. »Adam,« je mehko rekla, kot da bi ga skušala ustaviti, čeprav je vedela, da je bilo za kaj takšnega že zdavnaj prepozno. Bil je preveč zlomljen, da bi sploh pomislil, kaj je govoril, hkrati pa preveč osredotočen na to, da ne bi bolelo samo njega. »Ni te bilo v postelji,« je komaj slišno zamrmrala, čeprav je vedela, da je bilo njeno početje brez pomena, ko pa je bil tako ali že izbruhnil.
»Vem, zakaj si ti tukaj,« ga je zavrnila z občutno nežnejšim tonom, kot je to storil on. Njene oči so videle skozi njega in lahko se je še tako trudil, da bi vse skupaj prikril, je vedno vedela, da ni bilo tako preprosto. Mraz jo je zdaj stresel skoraj do kosti, a ni izviral iz hladnega ozračja, temveč od njega. »Zakaj za vraga se moraš tako trpinčiti?« je dejala, še preden bi se lahko ustavila ali sploh dobro premislila vse skupaj. To ni bilo nikoli dobro, Adam ni nikoli cenil njenih misli, kadar je prišlo do tega. Znala sta se osupljivo dobro pogovarjati in v postelji sta se čudovito ujela, ampak bili so trenutki, ko je na njegovem obrazu videla, da bi jo najraje vrgel iz svoje sobe in svojega življenja, v katerega ni nikoli niti zares vstopila. Na njenem obrazu se je pojavil kljubovalen izraz, ko se je odločila, da se enkrat za spremembo ne bo tako preprosto uklonila njegovim besedam in storila tisto, kar je od nje pričakoval. Saj mu niti ni mogla dopustiti, da bi si še naprej počel to in njena vztrajnost ter želja po tem, da bi mu pomagala, ji nista dovoljevali, da bi se obrnila in odkorakala stran od osebe, ki je vanjo zrla s prezirljivim pogledom.
adam westermark journalist
Število prispevkov : 80 Reputation : 28 Join date : 22/10/2012 Kraj : stockholm, sweden
Naslov sporočila: Re: sad beautiful tragic, Sob Nov 03, 2012 10:40 am
Ni bil prepričan, ali je imel na sebi kakšno sledilno napravo, ki je začela oddajati opozorilne zvoke, takoj ko se je premaknil s postelje ali kaj podobnega, toda tole je bilo resnično nezaslišano. Mar človek res ni mogel imeti niti minute miru? Zavzdihnil je in zavil z očmi, medtem ko je še vedno vztrajno odmikal pogled daleč stran od njenega preiskovalnega pogleda, ki je gotovo že skeniral njegov obraz ali pa ga bo prav kmalu. To je bila vsekakor slaba stran tega, da jo je imel poleg, da je noč preživel z njo – saj bi vendar po toliko izkušnjah, ki jih je imel z ženskami, moral vedeti, da se bo zbudila sredi noči in preiskala celo stanovanje, da ga bo našla. Zdaj je lahko samo še čakal, kdaj se bo iz nje usul cel plaz vprašanj, na katere bo pričakovala odgovor ali še huje – neko dolgo razpravo o tem, kako se počuti, da mu bo potem lahko ponudila pomoč. Resno? Zmajal je z glavo in za centimeter obrnil glavo, da bi jo lahko odslovil, še preden bi ji kaj takega prišlo na pamet. Ali pa še kaj bolj norega.
»Yuliya, zapri že svoj gobec, ja?« jo je poskušal utišati z enim samim ledenim pogledom, s katerim je zavrtal v njene oči, toda zdelo se je, da ne bo nehala govoriti. Kaj se je dogajalo? Ponavadi je bil s svojimi malimi čarovnijami, ki jih je počel z očmi, pri vsem uspešen – očitno so bile njegove trenutne sposobnosti nikakršne ali pa je bila svetlolaska tako prekleto vztrajna in neustrašna pred pijanimi kreteni. »Prekleto.« Stresel je z glavo, ko je preprosto preslišal njeno pripombo, da ga ni bilo v postelji, ne da bi se trudil na to komentirati z vsem sarkazmom, ki ga je premogel. Ker, če je bil iskren, ni bil prepričan, če je imel dovolj energije še za to. Ne zares. »Seveda veš, gospodična Vseveda. Zdaj pa hop-hop,« je z dlanmi pometel pred sabo in z glavo pomignil proti vratom, njegove oči pa so se zlovešče zasvetile. »Resno mislim,« jo je posvaril, ko je resnobno bolščal v svetlolasko, ki se ni premaknila niti za ped. »Pojdi stran.« Preusmeril je pogled stran od nje, a so se njegove oči že čez nekaj trenutkov ponovno znašle na njenem obrazu, ki se kljubovalno kujal. »Česa od 'pojdi stran' ne razumeš?« Kljub temu, da ga je že resnično nervirala, mu je uspelo obvladovati ton glasu, a to, da je že izgubljal potrpljenje s smrkljo, je izdajala njegova čeljust, ki se je trdno stisnila skupaj. »Če pričakuješ, da ti bom pel uspavanko in zrecitiral pravljico za lahko noč, te moram razočarati – ne počnem tega. Vse kar lahko od mene dobiš je samo seks, a glede na to, da trenutno nisem ravno na volji, tudi s tem ne bo nič,« je ledeno odrezal, upajoč, da tokrat še zadnjič, preden se bo spokala nazaj spat. »Če te slučajno moti moja prisotnost, povej in se bom umaknil kam drugam. Ali pa, glede na to, da sva po naključju pristala v moji sobi, boš ti tista, ki boš morala prestaviti svojo rit drugam. Ja?« Vdihnil je in upal, da mu nadaljnjih nekaj minut ne bo treba igrati ptice oponašalke, sicer mu bodo popadali vsi živci. »Zdaj pa adijo. Prav? Lahko noč.« Pomahal ji je in si za hip na obraz nadel sladek nasmešek, ki je resda ni bil pristen, a je vsaj upal, da bo s svojo lažno prijaznostjo uspešen. Hotel je, da bi že spokala stran in ga pustila na miru – je mar zahteval preveč?
Število prispevkov : 29 Reputation : 7 Join date : 22/10/2012
Naslov sporočila: Re: sad beautiful tragic, Sob Nov 17, 2012 2:46 am
Bil je tako presneto -- katera je bila beseda, ki jo je iskala? Vsekakor nesramen, ampak ni ga hotela tako opisati, dejansko ni hotela verjeti, da je bil to zares on. Navsezadnje je lahko skoraj videla skozi njega in tisto, kar je videla, je bilo daleč od tistega, kar je skušal prikazati sam. Bil je tako presneto osoren in prizadel jo je z vsako besedo, ki jo je izrekel, ampak morda si je bila dejansko kriva sama in Adam niti ni iskal nekoga, kot je bila ona – kdo pa bi si mislil, da je svetlolasa plesalka baleta iz Rusije sploh premogla toliko empatije in zmožnosti, da bi se toliko poglobila v človeka, da bi prišla do njegovega bistva. Ampak takšna je Yuliya pač bila, vsekakor odkar je pomnila. Oklicali so jo za marsikaj in ji pripisovali takšne ali drugačne lastnosti, kljub temu pa se je vedno lahko zanesla na svoj čut za soljudi. Dejansko se ji je trgalo srce, ko ga je opazovala, čeprav je njeno pomoč še vedno trmasto odklanjal. Ni je hotel, ampak niti sanjalo se mu ni, kako zelo je potreboval nekoga. »Adam,« je tiho rekla, kot da bi ga hotela opozoriti na dejstvo, da ona ni bila njegov sovražnik – njegove besede so dejansko bolele.
Le da je bil problem v tem, da je bilo njemu povsem in v celoti vseeno. Očitno – vsaj za njo. Ugriznila se je v ustnico, ko je ponovno spregovoril in ni bila niti presenečanja, ko se je iz njegovih ust ponovno usul plaz ne preveč prijaznih besed. Bil je preveč zaverovan vase in v svojo bolečino, še prav posebej pa v trud, da bi jo skril pred preostankom sveta, a točno v tem je bil tudi problem – Yuliya je vedela, da ne bo nikoli preprosto priznal vsega skupaj. To bi bilo preveč lahko, zanj. Zajela je sapo, ko jo je nenadoma zaradi mešanice grdih besed in njegovega vedenja zajelo nenavadno kljubovalno razpoloženje, zaradi katerega se je odločno naslonila na ograjo. »Ne,« je gladko odrezala, ne da bi se sploh ozirala na hlad, ki je zajel njeno telo zaradi hladne ograje in dejstva, da je bila njena na določenih mestih gola koža izpostavljena hladu. Njen pogled je bil uprt vanj, ko je zmajala z glavo. »Ne moreš tako ravnati z mano, kaj šele s samim sabo,« je bil njen glas veliko bolj oster, kar je bilo pri njej popolno nasprotje od sicer mirnega, skoraj prosečega tona.
»In lahko si kdorkoli pač že si, ampak meni ne moreš ukazovati. Sploh pa ne na tak način,« je spregovorila in potisnila pramen svojih svetlih las nazaj, potem ko jo je le premagal mraz in se je bila prisiljena nekoliko premakniti – s telesom se je obrnila proti njemu in svoj pogled zaklenila na njegove oči. Če jo je človek prignal dovolj daleč, je znala vsekakor biti tudi takšna in imela je dovolj njegovega ravnanja – navsezadnje sama trenutno ni prav nič bolj uživala v njegovi družbi kot on v njeni, je pa vedela, da je znal biti čudovit. »Ne bom šla nazaj spat in pozabila na vse skupaj,« ga je obvestila in se namrščila, medtem ko je segla z roko skozi svoje lase. »Tako preprosto bi lahko bilo, veš?« Vedel je, o čem je govorila – tudi če tega ne bo nikoli priznal, je v njegovih očeh videla, da je vedel. »In ravno zaradi tega – ne.«
note: asdfghjkl, it took me ages, sorry. :3 you know what to do, hun.^^