v new yorku so bili že od jutranjih ur in ryan je večino tega časa izkoristil za to, da je obiskal nekaj znanih krajev. vedno, ko ga je pot zanesla v to čudovito mesto, je naredil nekaj postankov ter ta čas predvsem izkoristil za ponovno srečanje s starimi obrazi. tako je obiskal svojo najljubšo restavracijo na manhattnu ter se za dobro uro ustavil pri kolegu, ki je delala v eni izmed kavarn v brooklynu. ravno se je vračal iz ene od bližnjih nakupovalnih središč, kjer je želel poiskati darila za svoje najbližje, a ni našel nič takega, kar bi jih zares veselilo, ko je njegov pogled ujel razsvetljeno drsališče. seveda je vsako zimo tudi mayberry krasilo lepo urejeno drsališče, a ponavadi se ryan ni posebej oziral nanj in je preprosto zakorakal mimo. tokrat je bilo drugače. mogoče je bilo krivo to, da so ga žarometi tako zelo očitno razsvetljevali ali pa mogoče to, da je na njem uživalo ogromno ljudi, ob katerih se je zdelo, kot da se smeh odbiva od visokih stolpnic velemesta.

tako se je nenadoma znašel pred hišico, kjer so izposojevali drsalke. ena ura je bila povsem dovolj, si je mislil, ko je plačal uslužbencu na drugi strani pulta in zagrabil par drsalk v njegovi meri. še sedaj se je spomnil, kdaj si je nazadnje nadel par drsalk. v času srednje šole je preizkusil ogromno športov, eden od njih je bil tudi hokej, a ga je kmalu opustil, ko je začel vse več časa namenjati nogometu. zadnji trening hokeja je bil tudi zadnji trenutek, ko je stopal na drsalkah. a ko se enkrat naučiš drsati, je to to. kot kolesarjenje, katerega nikoli ne pozabiš.

tako je sedel na klop tik ob ledeni plošči, si nadel drsalke ter sprva previdno stopil na led, a že čez nekaj sekund je bil bolj pogumen in se je hitreje pognal po ploskvi. v dobri minuti je dvakrat obkrožil ploskev, potem pa je svoj tempo nekoliko umiril. že se je opogumljal, da naredi kakšen obrat ali dva, ko je opazil, kako je iz dekletovih ramen nekaj metrov proč zdrsnil šal. »gospodična, vaš šal,« je zaklical v njeno smer - proti njemu se je sicer obrnilo lepo število ženskih obrazov, z izjemo nje. tako je odrsal proti njej, po poti se je toliko sklonil, da je pobral šal, ter jo med potjo še nekajkrat poklical, a zaman. končno jo je dohitel, jo rahlo prijel za komolec, nato pa se v polkrogu ustavil tik pred njo. »tole pa mora biti vaše,« je dejal in se ob tem rahlo nasmehnil. njen obraz mu je bil tako zelo znan a nikakor se ni mogel spomniti, iz kje. »midva se pa poznava, kajne?« je nato vseeno vprašal in se radovedno zazrl vanjo, še vedno zmeden, od kje bi jo lahko poznal.

sedaj, ko je že nekaj časa mogoče malce preveč očitno strmel vanjo, je bil prepričan, da jo mora od nekje poznati. te poteze obraza so mu bile sumljivo poznane, tako da je bil prepričan, da jo mora poznati še iz preteklosti. ob kopici različnih čustev, ki so se na njenem obrazu v tistih nekaj sekundah neprestano menjevale, je dobil občutek, da ju očitno ne veže preveč dobro poznanstvo. že se je mislil opravičiti in oddrsati dalje, ko je dekle končno spregovorila. »se mi je zdelo,« je odvrnil na njen pritrdilni odgovor in se rahlo nasmehnil. ni bil prepričan kaj, a nekaj ga je zadrževalo ob njej, da se ni preprosto obrnil in odšel svojo pot. mogoče je bilo krivo le to, da je bil vajen, da je dobil kar je želel in ko mu je dekle toliko časa izmikalo odgovor o tem, od kje se poznata, ga je toliko bolj vleklo k njej. radovedno je dvignil obrv in pričakoval odgovor.

a ko ga je končno dočakal, je v prvi sekundi pomislil na to, da bi bilo verjetno bolje, da ne bi toliko rinil vanjo. seveda. le kako bi lahko pozabil na tisto svetlolasko iz srednje šole, o kateri večina ni vedela veliko stvari. vedeli so le to, da je bila na nek način drugačna od njih. gluha. ryan ni bil najbolj ponosen na večino dejanj iz srednje šole. bil je pač eden od tepcev, katerih se verjetno večina sošolcev ne spominja ravno v najlepšem spominu. kako ji je že bilo ime? seveda mu ni bilo niti najmanj jasno. na jeziku je že imel besede opravičila, ko je svetlolaska nenadoma zdrsnila na tla. rahlo se je nasmehnil ob njeni prošnji, zadrsal od nje, se z drsalkami uprl v led, da ne bi še sam telebnil po tleh, nato pa jo trdno prijel za roke ter jo potegnil nazaj na noge. »spomnim se te. oprosti. takrat sem bil še mlad in neumen,« se je poskusil malo pošaliti ter se ob tem rahlo nasmehnil. »ampak spomina za imena pa nimam najboljšega,« je pripomnil in jo radovedno pogledal, češ, ali mi ga zaupaš. »upam, da ti nisem preveč zamoril srednje šole in da name nimaš zgolj slabih spominov. bi se ti pa z veseljem nekako odkupil, če mi to dovoliš,« je še dodal ter se ji nasmehnil.