Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.
the leading lady
the leading gentleman
best friendly connection
best family
best chemistry
honorary member
biggest ego
biggest sweetheart
should be a couple
idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.
Število prispevkov : 153 Reputation : 49 Join date : 25/10/2012
Naslov sporočila: room no. 342, Pon Dec 17, 2012 7:11 am
marie westwood student of theology
Število prispevkov : 77 Reputation : 28 Join date : 03/11/2012 Kraj : port charles, louisiana
Naslov sporočila: Re: room no. 342, Sob Dec 29, 2012 9:45 pm
jax, let's start another heartbreaking scene, we're good in this ^^
že od samega zečetka, ko se je odločila za silvestrovanje v new yorku je vedela, da to ni dobra odločitev. slej ko prej bi ji pot prekrižal nekdo, za katerega bi ji bilo na konec žal, da ga je spet videla in tega se je dobro zavedala. pa tudi zmotila se ni, vsaj ne po včerajšnjem dnevu in večeru, ki ga je preživela v oliverjevi družbi. prekleto, kamorkoli je šla, na noben način ni mogla ubežati stvarem iz preteklosti. vedno se je zgodilo nekaj nenačrtovanega in nepredstavljivega, ki jo je v trenutku spravilo s tira in jo pripravilo do tega, da enostavno ni, niti več razmišljala po svoje, niti vedela kaj v resnici sploh želi. kakor je bilo z brightonom. enega dne ga je sovražila najbolj na svetu, naslednjega dne se je z njim v objemu valjala po zasneženem parku in se ob tem smehljala na vsa usta. in kako naj sedaj reagira ob njunem naslednjem srečanju? tega vsekakor ni vedela in najboljša alternativna rešitev v tem trenutku, se ji je vsekakor zdela tista steklenica viskija, ki jo je tako pridno praznila v hotelskem baru. še natakar je bil izjemno prijazen in ni imel nič proti temu, da jo kasneje pospremi še do njene sobe, četudi je tam obstal z nekoliko razočaranim pogledom, ko je pred njegovim nosom zaloputnila vrata in ga na hodniku pustila samega. še vseeno je bila toliko pri stvari, da je znala trezno razmišljati vsaj v takšnih situacijah.
edina stvar, ki si jo je v tem trenutku želela videti pred očmi, je bila njena postelja, z prijetno mehkim jogijem in svilnato rjuho, ampak videla je spet nekaj, za kar je upala, da je privid. »jax?« je previdno vprašala proti rjavolasi postavi, ki je zrla vanjo z drugega dela sobe. »kaj pa ti počneš tu?« je ponovila vprašanje, ki mu ga je zastavila pred nekaj tedni, ko je nanj naletela v mayberryju. »prekleto, vedno te vprašam isto...« slednji stavek je bil namenjen bolj njej sami, kot njemu, kar je verjetno dojel tudi on sam. globok vzdih, ki se je izvil iz njenega grla, ko se je sesedla na najbližji stol je pospremil stok, ki je vsekakor obžaloval vse tiste kozarce jantrne tekočine, ki so nocoj stekli po njenem grlu. »saj ne sanjam, kaj?« je zamrmrala jaxu, a pogleda proti njemu ni dvignila. se ji meša, ali resnično srečava vse svoje bivše?
caden winchester
Število prispevkov : 31 Reputation : 12 Join date : 06/11/2012 Kraj : columbia, south carolina
Naslov sporočila: Re: room no. 342, Sre Jan 02, 2013 4:49 am
pripravljen je bil na trenutek, ko bo odprla vrata hotelske sobe in ugotovila, s kom je pristala. v mislih je že najmanj stokrat preklel vse organizatorje silvestrovanja, nato preklel še samega sebe, ker se je na reč sploh prijavil in nato še njo iz istega razloga. vendar kriviti ni mogel nikogar drugega kot presnete usode in nekih višjih sil, ki so mu jo znova zagodle. samo čakal je lahko, da bo prispela, a nekako si ni mislil, da jo bo moral čakati vse do srede noči. končno je v vratih zaškrtal ključ in v notranjost se je opotekla prav ona. napol je pričakoval, da ji bo tesno za petami sledil še kak tip, a spremljevalca na njegovo neizmerno olajšanje ni bilo. ''tamara,'' je prikimal v pozdrav, ko je še vedno slonel na okenski polici z rokami potisnjenimi v sprednje žepe kavbojk. ''čakam te,'' je povsem iskreno odgovoril in skomignil z rameni. ''že na recepciji sem opazil ime osebe, s katero naj bi delil sobo. poskusil sem jih celo podkupiti, da bi naju ločili, vendar je žal vse zasedeno,'' je nadaljeval in se šibko nasmehnil ob njenem mrmranju sami sebi. vsekakor je bila rahlo opita, kar bi znalo pomeniti med drugim tudi to, da je bil njen jezik nocoj malce bolj razvezan in bo tudi ona z njim povsem odkrita. tokrat iskrenost ne bo enostranska. ''žal ne,'' je odvrnil in se odrinil stran od okna, da bi premostil malo razdaljo med njima. ''pila si,'' je izrekel precej očitno dejstvo in z naporom ohranil dlani v žepih, namesto da bi segel proti njenem obrazu in s palcem obrisal drobno sled maskare pod njenimi očmi. ali zataknil pramen las nazaj na njegovo mesto. ''kopalnica je po hodniku levo... verjetno bo najbolje, da greš naravnost v posteljo in se izogneš mačku,'' je togo nadaljeval, ko se je sesedla v stol in ga gledala, kot da je privid. ''za prihodnje dni pa ti obljubljam, da ti bom ostal s poti. vsekakor ti me ne bo potrebno gledati več kot je nujno potrebno. spati nameravam tukaj, tekom dneva pa... bom že kje zunaj.''
let's start another heartbreaking scene, we're good in this ^^
