kovčke je povlekla v sobo, jih odložila ob rob postelje ter zavzdihnila. za trenutek se je razgledala po sobi. očitno je bilo, da razkošje niso le obljubljali, pač pa so ga tudi dali. niti je ne bi čudilo, če se je sedaj polovica mayberryja, kateri so pač imeli posebno nagnjenost k tem, da so prebivalce vlekli po zobeh, čudili kako je lahko prišla v ta del, glede na to, da je bilo jasno, da je delala kot natakarica- vendar hej, še vedno je imela mamo in ostalo sorodstvo in glede na to, da se je v januarju približeval njen rojstni dan, ni nihče ravno skoparil z denarjem- dovolj, da je pristala v monte carlu in iskreno, morda je res že potrebovala malce oddiha od mayberryja. vrgla je jakno na posteljo, nato se pa odpravila v kopalnico ter lase spela v dokaj spodoben čop, kar je želela storiti že celo pot potovanja, vendar komaj sedaj prišla do priložnosti.

vrnila se je nazaj v sobo ter vrgla kovček na posteljo, nato pa uprla roke v bok, še vedno ne povsem prepričana, ali se ji res splača razpakirat kovček. že res, da tudi ni imela nekaj posebno veliko krame seboj, vendar kljub temu. ozrla se je proti omari ter zavzdihnila. vzela je kovček v roke ter ga preprosto položila na dno omare, sedaj se ji res ni dalo ukvarjati z njim. jakno je pustila na postelji, medtem ko se je za trenutek sprehodila po stanovanju, da bi ugotovila, kje bo preživela nadaljnjih nekaj dni svojega življenja ter ravno je stopila nazaj k postelji- ki je bila očitno edina in bo mogla mogoče s popolno neznanko ali neznancem deliti posteljo, ko so se vrata odprla. ni potrebovala niti sekunde, da je osebo prepoznala ter za trenutek se je ugriznila v ustnico- kakor je počela vsakič, ko je vedela, da je ne čaka nič kaj prijeten naslednji trenutek. »maddox,« je spregovorila ter pustila, da je za trenutek legla tišina med njima. vedela je, da je vedel za otroka, sploh po tistem, ko jo je mama nadirala, zakaj ji je zadnjič prekinila in ni potrebovala sekundo, da ji je bilo jasno za kaj se gre. le… eno malenkost je pri tem spregledal, katero sicer niti ni mogel vedeti, vendar vseeno, predno se jo je začel izogibati- da je bil on oče otroka. »kaj počneš tukaj?« je dejala, nato pa se ji je pogled spustil na kovčke. »oh, že razumem.«

le pokimala je na njegov odgovor na povsem očitno dejstvo ter niti ni vedela, kam bi se dala v naslednjem trenutku, če ne bi nadaljeval z vprašanji. morala je priznati, da je potrebovala trenutek, njene ustnice so se ukrivile v črko o ter več kot očitno presenečeno se je zazrla vanj. na koncu jezika je imela vprašanje o tem, kolikor pravzaprav ve, vendar ko je omenil ime njenega otroka, njunega otroka, je le povesila glavo. iskreno so jo njegove besede zabolele ter napol avtomatsko je stisnila dlani v pesti ter se prisilila, da je zopet dvignila pogled proti njem. če se ne bi naslonil na vrata, bi definitivno sedaj pobegnila skozi njih in to s posebno željo, da ji zamenjajo sobo. res ni hotela tega, da ji uniči ves preostanek starega leta, ki ji je še vstal.

»napačno pričakovanje, ni z menoj« je zamrmrala ter še vedno jo je grizlo vprašanje o tem, koliko informacij je v bistvu imel o vsem skupaj vendar ni imela niti priložnosti spregovoriti prav tako pa je dvomila, da bo odgovor sploh dobila. »in ja, še vedno je tam, tudi za novo leto. boljše življenje ima ob njej, kakor ga bi imel ob meni, sploh pa v trenutni situaciji. nekako imam občutek, da je bolje, da ni z menoj« je dejala ter se trudila, da je glavo držala pokonci. zazrla se je direktno v njegove oči ter kakor vsakič prej tudi tokrat v njih videla adrianove. prekleto. »koliko veš?« je končno izgovorila vprašanje, ki jo je mučilo že nekaj minut, vse od takrat, ko je vstopil v sobo. vedela je, da je vedel tako ali tako preveč ter bi mu sama situacijo na boljši način razložila vendar kaj ko je ta možnost splavala po vodi. še vedno pa se ji ni sanjalo, če je vedel, da je pravzaprav oče on- no, glede na trenutno situacijo, da tega že prej ni omenil, je malce dvomila. vendar kljub temu, previdnost ni bila odveč, ni hotela vsega skupaj še bolj uničiti, kot je to že bilo.

comment: yaay, big moment

ob njegove vprašanju so bili občutki v njej mešanice jeze, razočaranja nad samo sabo in hkrati žalosti. po eni strani je čutila tisto neustavljivo željo po tem, da mu v tem trenutku nekaj vrže v glavo, zgolj zaradi tona, kako je vprašal, če je sina pustila samega. zakaj jo je vse skupaj tako zadelo? saj bi morala pričakovati, da ne bo razumel, vendar kljub temu, jo je ob tem stiskalo pri srcu. ja, sina je pustila samega. je morda res naredila napako, ker se je spravila iskati njegovega očeta? »ni sam, prekleto!« je tudi sama odgovorila v precej bolj jeznem tonu kot je nameravala. »z mojo mamo je, bolje mu je tam, kakor z mano« je stisnila roke v pesti. res ga ni mogla s seboj pripeljati v mayberry, glede na to, v kakšen razsulu je bilo njeno življenje, zares ni bila sposobna ob tem skrbeti še za sina- preprosto ni hotela, da bo imel posledično uničeno otroštvo, tako kot ga je imela ona.

»moje življenje je trenutno popolna zmeda, maddox. če bi bil z menoj, bi bilo tudi njegovo zmešnjava. glede očeta pa… saj ga niti ne pozna,« je dejala ter narahlo vzdihnila. napetost med njima je bila takšna, da bi jo lahko rezal z nožem in ta občutek jo je preprosto spravljal v živce, vendar kaj ko sedaj ni mogla nič, zadevo je mogla enkrat za vselej pojasniti- vendar ne glede na vse, nekako si je želela, da bi vse skupaj mu lahko povedala v bolj sproščenem ozračju, vendar očitno te možnosti ne bo imela. le dvignila je pogled proti njemu ob njegovem odgovoru, kakor da bi čakala še kako informacijo več, vendar je ni dobila. morda je bilo to res vse, kar je vedel. se mu res ni niti malo sanjalo, da je on njegov oče? pokimala je na njegov sklep ter začutila, kako jo je naenkrat stisnilo pri srcu. še ob prvem srečanju mu je povedala, da se je vrnila zaradi njega in sedaj je bilo potrebno le delčke sestavljanke povezati skupaj in preprosto bi dobil odgovor na vprašanje. ampak očitno mu je tisto dejstvo popolnoma ušlo iz glave. »ne vem, mogoče…« je zamrmrala ter vztrajno odkimala z glavo, trudila se je, da bi ignorirala dejstvo, da jo je v prsih vse bolj tiščalo ob tem spoznanju. prekleto, bilo ji je jasno kot beli dan, da ga ljubi, vendar tega ni bila pripravljena priznati. zopet je pokimala na njegove besede. »že ob prvem srečanju, sem ti povedala, da sem se vrnila zaradi… tebe, maddox. zaradi tebe sem odšla in zaradi tebe sem se vrnila. vidiš, da ne lažem? za razliko od tiste ženske, ki ti je lagala o otroku, je adrian…« je dejala ter zavzdihnila. odgovor je tako ali tako že poznal.

zavzdihnila je ob njegovem vztrajanju pri svojem ter narahlo prekrižala roke na prsih. »delam kot natakarica, nič v mojem življenju ni stalno, ves čas se nekaj spreminja. kakšno otroštvo bi pa imel ob meni?« je zamrmrala ter pogled sklonila v tla. razumela je, da mu ni bilo jasno, zakaj je to naredila in niti mu ni zamerila, vendar kljub temu jo je stiskalo pri srcu ob vsem tem. ker ja, njen sin je kljub vsemu bil sam, kljub vsemu ni bilo enako, če je imel ob sebi babico in ne mamo. prekleto. le sklonila je pogled zopet ob njegovih naslednjih besedah, po tem, ko ga je za trenutek le dvignila. vendar prekleto, bila je njegova stvar, vse kar se je vrtelo okoli adriana je bila prav tako njegova stvar, prekleto, saj je bil njegov sin. ni mu bila sposobna priznati, čeprav se je v tem trenutku zavedala, da si to zasluži vedeti bolj, kot vsi drugi. odkimala je. ne, seveda ni vedel, saj je stal pred njo, ona pa mu tega ni bila sposobna priznati. prekleto. zares si je zaslužil vedeti.

ko je končno prišel do zaključka je zavzdihnila in zdelo se je, kakor da je bil ta vzdih prepojen z olajšanostjo, nato pa je še pokimala. sledila mu je s pogledom do postelje ter naenkrat čutila pospešeno bitje srca, preprosto zaradi celotne situacije. le narahlo se je namuznila, ko je dejal, da ve, da ne laže ter nagnila glavo v stran, nato pa zopet pokimala ob njegovih besedah, tokrat odločno, kakor da bi želela pregnati vse njegove dvome. sprehodila se je tokrat še sama do postelje ter sedla poleg njega, glavo pa narahlo naslonila na njegovo ramo. »odšla sem, da bi te pozabila, vendar kmalu sem izvedela, da to ne bo mogoče. v bistvu niti nisem vedela, kaj naj, vedela sem le, da nazaj v mayberry ne mislim priti, vsaj ne še. vedela sem sicer, da mu nimam veliko za ponuditi, vendar nisem pomislila na to, da bi naredila splav. tako je preprosto prijokal na svet po devetih mesecih in eno leto sem bila brez službe, brez vsega, samo da sem bila ob njemu. nato pa sem se zavedala, da ob meni, v takšnem stanju, še zdavnaj ne bo najbolje, takrat sem se spomnila, da bi morala poiskati očeta, da bi morala poiskati tebe. jaz sem odraščala brez njega, nisem hotela, da še adrian. če sem imela jaz uničeno otroštvo, nočem, da ga ima še on. zato sem tu« je na kratko povzela vse skupaj ter se zazrla proti njemu in se narahlo nasmehnila. »tvoje oči ima« je še po tiho dodala.

seveda, morala bi pričakovati, da kljub vsemu ne bo najlažje. in kako bi razumel? v tistem času ga je tako rada odrivala od sebe in to prekleto vztrajno, preprosto zato, ker je vedela, da se ji bo preveč vtisnil v srce, on pa je bil… hja, samo njen šef in nič drugega. in dejstvo, da je takrat nekaj čutila do njega, se ji je zdelo nedopustljivo in kaj je bilo lažjega kot to, da ga je vztrajno odbijala od sebe, z grobimi besedami? nič. vendar glej ga zlomka, na koncu mu je le podlegla. »bil si moj šef, pet let starejši in hja, vsakič ko sem se pogovarjala s teboj, je bil tu tisti nenavaden občutek v trebuhu. in kako ga je bilo najlažje zatreti? igrati kakor da mi ni mar, da ti nisem naklonjena, vendar kakor si opazil, sem na koncu podlegla« je zavzdihnila ter si šla z roko skozi lase. če bi vse skupaj lahko nadzorovala, sedaj ne bi bilo prav ničesar od tega. »prišla sem zaradi njega, zaradi tebe, zaradi vsega skupaj. morala sem ti povedati kaj se dogaja, njemu poiskati očeta, čeprav…« je že začela ter hotela dodati, da ne ve več, če je dobra ideja, vendar so besede obvisele v zraku. morda je bilo tako bolje.

ni se mogla upreti nasmešku, ko je izgovoril njegovo ime, pa čeprav je vedela, da naslednjih nekaj minut ne bo preprostih. pravzaprav vse skupaj ne bo enostavno, nikakor. sploh ni vedela, kaj naj pričakuje, vendar nekako je imela občutek, da ne bo najboljše. »v redu je,« je bilo vse, kar je lahko rekla. priznati je morala, da jo je ob tem stisnilo pri srcu, vendar… pa saj bi morala to pričakovati kajne? je res naivno mislila, da se bo vse takoj uredilo? če je, je bila res prekleto naivna. »ne… ne vem. ne vem več kaj naj. mislila sem,… da bo situacija drugačna,« je priznala ter ob tem tudi sama stisnila ustnice. zares je mislila, da bo vse popolnoma drugače. »nič, ti se odloči, kaj boš naredil. lahko mu tudi povem, da nima očeta, ker imam občutek, da ti je ta smer bolj všeč« je dejala ter se ob tem zazrla direktno v njegove oči, naenkrat ne več tako zadovoljna nad celotno situacijo. »če ti je žal tega življenja, lahko še vedno poskrbim, da ne boš več slišal ne zame, ne za adriana. nič ne pričakujem od tebe, sam se odloči kaj boš. lahko nadaljuješ s svojim življenjem, neresnostjo ali karkoli, kakor da naju dva z adrianom nikoli ni bilo.«