all these little earthquakes
Would you like to react to this message? Create an account in a few clicks or log in to continue.



 
KazaloLatest imagesIščiRegistriraj sePrijava
room 7 Welcome
dobrodošli na rpg forumu all these little earthquakes ali krajše ATLE, kjer je dogajanje postavljeno v idlični port charles v južnjaški louisiani. registracija zahteva ime in priimek v malih tiskanih črkah. lahko si izberete enega od canon likov ali ustvarite svojega. v mestecu je vedno pestro in govorice si širijo še preden zaviješ za naslednji vogal. umazano perilo visi sredi glavnega trga in zlobni jeziki ne prizanašajo. nikomur.

room 7 Pravila
room 7 Zasnova
room 7 Oglasevanje
room 7 Map
room 7 Faceclaim
room 7 Canon
room 7 Wanted

room 7 Staff






room 7 Cbox
room 7 Spotlight
the leading lady

room 7 Leadinglady

the leading gentleman

room 7 Leadingmale

best friendly connection

room 7 Friends

best family

room 7 Family

best chemistry

room 7 Chemistry

honorary member

room 7 Member

biggest ego

room 7 Ego

biggest sweetheart

room 7 Sweetheart

should be a couple

room 7 Couple
room 7 Credits
idejna zasnova in sam forum pripadata sandri. soustvarjati ga je pomagala celotna moderatorska ekipa, ki je poskrbela za odpiranje tem in strukturo. forumsko grafiko je ustvarila ana, za skin pa gredo zasluge rosemary. vsi prispevki in opisi so delo in last uporabnikov foruma. vsakršno kopiranje je prepovedano.

Share
 

 room 7

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Go down 
AvtorSporočilo
lincoln westwoodlincoln westwood
archeologistarcheologist


Število prispevkov : 241
Reputation : 31
Join date : 20/09/2012

room 7 Empty
ObjavljaNaslov sporočila: room 7   room 7 EmptyTor Dec 18, 2012 2:43 am

room 7 Bed1
Nazaj na vrh Go down
ariadna o'sheaariadna o'shea
kindergarten teacherkindergarten teacher


Število prispevkov : 102
Reputation : 30
Join date : 02/10/2012

room 7 Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: room 7   room 7 EmptyČet Dec 27, 2012 5:14 am

    [sabox smitten 3 ]

    kovčke je povlekla v sobo, jih odložila ob rob postelje ter zavzdihnila. za trenutek se je razgledala po sobi. očitno je bilo, da razkošje niso le obljubljali, pač pa so ga tudi dali. niti je ne bi čudilo, če se je sedaj polovica mayberryja, kateri so pač imeli posebno nagnjenost k tem, da so prebivalce vlekli po zobeh, čudili kako je lahko prišla v ta del, glede na to, da je bilo jasno, da je delala kot natakarica- vendar hej, še vedno je imela mamo in ostalo sorodstvo in glede na to, da se je v januarju približeval njen rojstni dan, ni nihče ravno skoparil z denarjem- dovolj, da je pristala v monte carlu in iskreno, morda je res že potrebovala malce oddiha od mayberryja. vrgla je jakno na posteljo, nato se pa odpravila v kopalnico ter lase spela v dokaj spodoben čop, kar je želela storiti že celo pot potovanja, vendar komaj sedaj prišla do priložnosti.

    vrnila se je nazaj v sobo ter vrgla kovček na posteljo, nato pa uprla roke v bok, še vedno ne povsem prepričana, ali se ji res splača razpakirat kovček. že res, da tudi ni imela nekaj posebno veliko krame seboj, vendar kljub temu. ozrla se je proti omari ter zavzdihnila. vzela je kovček v roke ter ga preprosto položila na dno omare, sedaj se ji res ni dalo ukvarjati z njim. jakno je pustila na postelji, medtem ko se je za trenutek sprehodila po stanovanju, da bi ugotovila, kje bo preživela nadaljnjih nekaj dni svojega življenja ter ravno je stopila nazaj k postelji- ki je bila očitno edina in bo mogla mogoče s popolno neznanko ali neznancem deliti posteljo, ko so se vrata odprla. ni potrebovala niti sekunde, da je osebo prepoznala ter za trenutek se je ugriznila v ustnico- kakor je počela vsakič, ko je vedela, da je ne čaka nič kaj prijeten naslednji trenutek. »maddox,« je spregovorila ter pustila, da je za trenutek legla tišina med njima. vedela je, da je vedel za otroka, sploh po tistem, ko jo je mama nadirala, zakaj ji je zadnjič prekinila in ni potrebovala sekundo, da ji je bilo jasno za kaj se gre. le… eno malenkost je pri tem spregledal, katero sicer niti ni mogel vedeti, vendar vseeno, predno se jo je začel izogibati- da je bil on oče otroka. »kaj počneš tukaj?« je dejala, nato pa se ji je pogled spustil na kovčke. »oh, že razumem.«
Nazaj na vrh Go down
graham jamesgraham james
architectarchitect


Število prispevkov : 157
Reputation : 89
Join date : 17/09/2012
Kraj : port charles, louisiana

room 7 Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: room 7   room 7 EmptyČet Dec 27, 2012 6:33 am

    smitten2

    ni se zgodilo redko, da je izkoristil svoje ime, denar in položaj, da bi dobil kar hoče. seveda je večkrat vse skupaj jemal kot breme, vendar se je v preteklih tednih naučil sprejeti težo imena na lastna pleča in jo izkoristiti karseda najbolje. to ni bilo njegovo prvo podkupovanje. vsekakor ni bilo prvo podkupovanje povezano s sabriel lombardi. osebju hotela in organizatorjem potovanje je plačal precej denarja, da je pristala z njim v sobo, in vse do sedaj se ga občutek krivde še ni polotil. nikakor si ni mogel iz glave izbiti prvih nekaj ur po iztirjenju vlaka, ko je vse zajel nepopisen kaos. takrat je stiskal njeno dlan in ji vztrajno zatrjeval, da se ne namerava ločiti od nje dokler ne pride pomoč. lexie je lahko samo čepela ob njiju in tudi sama čakala. verjetno ji je moralo biti jasno, da nobeno pregovarjanje ne bi zaleglo in da se res ni nameraval premakniti stran od italijanke. o tistem nista govorila. sploh. niti omenjala nista nesreče in te dni niti ni vedel ali sta še skupaj ali pa je tudi ta zveza splavala po vodi. vsekakor so njegova dejanja govorila zase – sobe ne bo delil s svojim dekletom. ko je čakal v bolnišnici v mayberryju, da bi mu sporočili novice o sabrielini operacije, se je nehote oglasil na njen telefon. na drugi strani se je zaslišala angleščina močno okrašena z italijanskim naglasom in iz povedanega sodeč je razbral, da je na telefonu njena mama. govorila je o tem, da jo adrian pogreša in v eni minuti opisala celoten dan tega otroka. klic je prekinil sredi njenega stavka, ko je pričela kar sama od sebe spraševati ali je že povedala očetu. ni vedel, kaj ga je gnalo, da je odprl njeno denarnico in v njej našel sliko nje z otrokom. njenim otrokom. bolnišnico je zapustil brez besed, takoj ko je poskrbel, da je z njo vse v redu in so jo namestili v udobno sobo za okrevanje. tokrat bo na njegova vprašanja primorana odgovoriti. odklepal je vrata njune začasne sobe in jih odprl pred seboj ob soočenju z njeno podobo sredi apartmaja. ''spim tukaj,'' je odvrnil in spustil kovček na tla, ko je zaprl vrata za seboj in se kar naslonil s hrbtom nazaj nanja. ''napol sem pričakoval, da bo adrian s tabo? je še vedno pri tvoji mami? tudi za novo leto?''
Nazaj na vrh Go down
ariadna o'sheaariadna o'shea
kindergarten teacherkindergarten teacher


Število prispevkov : 102
Reputation : 30
Join date : 02/10/2012

room 7 Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: room 7   room 7 EmptyČet Dec 27, 2012 6:54 am

    le pokimala je na njegov odgovor na povsem očitno dejstvo ter niti ni vedela, kam bi se dala v naslednjem trenutku, če ne bi nadaljeval z vprašanji. morala je priznati, da je potrebovala trenutek, njene ustnice so se ukrivile v črko o ter več kot očitno presenečeno se je zazrla vanj. na koncu jezika je imela vprašanje o tem, kolikor pravzaprav ve, vendar ko je omenil ime njenega otroka, njunega otroka, je le povesila glavo. iskreno so jo njegove besede zabolele ter napol avtomatsko je stisnila dlani v pesti ter se prisilila, da je zopet dvignila pogled proti njem. če se ne bi naslonil na vrata, bi definitivno sedaj pobegnila skozi njih in to s posebno željo, da ji zamenjajo sobo. res ni hotela tega, da ji uniči ves preostanek starega leta, ki ji je še vstal.

    »napačno pričakovanje, ni z menoj« je zamrmrala ter še vedno jo je grizlo vprašanje o tem, koliko informacij je v bistvu imel o vsem skupaj vendar ni imela niti priložnosti spregovoriti prav tako pa je dvomila, da bo odgovor sploh dobila. »in ja, še vedno je tam, tudi za novo leto. boljše življenje ima ob njej, kakor ga bi imel ob meni, sploh pa v trenutni situaciji. nekako imam občutek, da je bolje, da ni z menoj« je dejala ter se trudila, da je glavo držala pokonci. zazrla se je direktno v njegove oči ter kakor vsakič prej tudi tokrat v njih videla adrianove. prekleto. »koliko veš?« je končno izgovorila vprašanje, ki jo je mučilo že nekaj minut, vse od takrat, ko je vstopil v sobo. vedela je, da je vedel tako ali tako preveč ter bi mu sama situacijo na boljši način razložila vendar kaj ko je ta možnost splavala po vodi. še vedno pa se ji ni sanjalo, če je vedel, da je pravzaprav oče on- no, glede na trenutno situacijo, da tega že prej ni omenil, je malce dvomila. vendar kljub temu, previdnost ni bila odveč, ni hotela vsega skupaj še bolj uničiti, kot je to že bilo.
Nazaj na vrh Go down
graham jamesgraham james
architectarchitect


Število prispevkov : 157
Reputation : 89
Join date : 17/09/2012
Kraj : port charles, louisiana

room 7 Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: room 7   room 7 EmptyPet Dec 28, 2012 9:04 pm

    morda bi vse skupaj lahko izpeljal precizneje, a obstajala je verjetnost, da mu nekaj pognala v glavo, ko ji bo povedal, da je njegov denar poskrbel, da sta pristali v isti spalnici. vendar v ozadju ni bilo drugih skritih namenov, kot le ta, da dokončno dobi vse odgovore - o njeni vrnitvi, o njenem sinu, o njenem odhodu. vsekakor se je ni nameraval niti dotakniti dokler mu ne bo vsega pojasnila kot se spodobi. ''sina si pustila samega?'' je izrekel vprašanje, ki je zvenelo veliko ostreje kot je nameraval. ni je hotel spraviti v kot in jo prisiliti k sodelovanju. želel si je, da bi mu sama od sebe želela podati odgovore. morda nista bila nikoli skupaj in morda sta ju povezovali zgolj dve skupni noči, a vendar ne eden ne drugi ni mogel zanikati kemije, ki se je krešala med njima ob vsakem srečanju. že samo sedaj se je trudil ohranjati svoj pogled na njenem obrazu in držati dlani zadaj na hrbtu. vse od nesreče z vlakov, jo je hotel poklicati, neprestano je v bolnišnici preverjal kako okreva in vse skupaj je res mejilo že na rahlo obsedenost. ''v trenutni situaciji?'' je privzdignil obrvi, ko ni povsem točno razumel, kaj naj bi to pomenilo. ''nekako imam občutek, da je vedno bolje, če je otrok z mamo. in očetom,'' je nato dodal z globokim zavzdihom in bodeč pogled končno odmaknil z nje, ga preusmeril v hotelska tla pod seboj. uspelo mu je priti do tistega vprašanja, ki ga je najbolj interesiralo. kdo je bil oče? nekako je sklepal, da nekdo iz mayberryja, ker se sicer ne bi vrnila in verjetno se je vnila zato, da bi mu dostavila novice o adrianu. ''vem, da imaš sina,'' je skomignil z rameni in se namrščil. lagala mu je ves ta prekleti čas. ''sklepam, da si se vrnila zaradi njegovega očeta,'' je nadaljeval in v njegovem grlu je nemudoma nastal znaten cmok, ko je teža novega dvoma legla na njegove prsi. ''ga ljubiš? očeta? si zato prišla nazaj? da bi mu povedala za adriana in...?'' se je njegov glas skorajda zatresel ob spoznanju, da je bil zanjo samo zabava. tako je bilo bolje, kajne? še vedno je bil z lexie in... prekleto, samo misel na njo v objemu drugega je bila ubijalsko boleča.
Nazaj na vrh Go down
ariadna o'sheaariadna o'shea
kindergarten teacherkindergarten teacher


Število prispevkov : 102
Reputation : 30
Join date : 02/10/2012

room 7 Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: room 7   room 7 EmptySob Dec 29, 2012 2:28 am

    comment: yaay, big moment chuckle

    ob njegove vprašanju so bili občutki v njej mešanice jeze, razočaranja nad samo sabo in hkrati žalosti. po eni strani je čutila tisto neustavljivo željo po tem, da mu v tem trenutku nekaj vrže v glavo, zgolj zaradi tona, kako je vprašal, če je sina pustila samega. zakaj jo je vse skupaj tako zadelo? saj bi morala pričakovati, da ne bo razumel, vendar kljub temu, jo je ob tem stiskalo pri srcu. ja, sina je pustila samega. je morda res naredila napako, ker se je spravila iskati njegovega očeta? »ni sam, prekleto!« je tudi sama odgovorila v precej bolj jeznem tonu kot je nameravala. »z mojo mamo je, bolje mu je tam, kakor z mano« je stisnila roke v pesti. res ga ni mogla s seboj pripeljati v mayberry, glede na to, v kakšen razsulu je bilo njeno življenje, zares ni bila sposobna ob tem skrbeti še za sina- preprosto ni hotela, da bo imel posledično uničeno otroštvo, tako kot ga je imela ona.

    »moje življenje je trenutno popolna zmeda, maddox. če bi bil z menoj, bi bilo tudi njegovo zmešnjava. glede očeta pa… saj ga niti ne pozna,« je dejala ter narahlo vzdihnila. napetost med njima je bila takšna, da bi jo lahko rezal z nožem in ta občutek jo je preprosto spravljal v živce, vendar kaj ko sedaj ni mogla nič, zadevo je mogla enkrat za vselej pojasniti- vendar ne glede na vse, nekako si je želela, da bi vse skupaj mu lahko povedala v bolj sproščenem ozračju, vendar očitno te možnosti ne bo imela. le dvignila je pogled proti njemu ob njegovem odgovoru, kakor da bi čakala še kako informacijo več, vendar je ni dobila. morda je bilo to res vse, kar je vedel. se mu res ni niti malo sanjalo, da je on njegov oče? pokimala je na njegov sklep ter začutila, kako jo je naenkrat stisnilo pri srcu. še ob prvem srečanju mu je povedala, da se je vrnila zaradi njega in sedaj je bilo potrebno le delčke sestavljanke povezati skupaj in preprosto bi dobil odgovor na vprašanje. ampak očitno mu je tisto dejstvo popolnoma ušlo iz glave. »ne vem, mogoče…« je zamrmrala ter vztrajno odkimala z glavo, trudila se je, da bi ignorirala dejstvo, da jo je v prsih vse bolj tiščalo ob tem spoznanju. prekleto, bilo ji je jasno kot beli dan, da ga ljubi, vendar tega ni bila pripravljena priznati. zopet je pokimala na njegove besede. »že ob prvem srečanju, sem ti povedala, da sem se vrnila zaradi… tebe, maddox. zaradi tebe sem odšla in zaradi tebe sem se vrnila. vidiš, da ne lažem? za razliko od tiste ženske, ki ti je lagala o otroku, je adrian…« je dejala ter zavzdihnila. odgovor je tako ali tako že poznal.
Nazaj na vrh Go down
graham jamesgraham james
architectarchitect


Število prispevkov : 157
Reputation : 89
Join date : 17/09/2012
Kraj : port charles, louisiana

room 7 Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: room 7   room 7 EmptySre Jan 02, 2013 4:28 am

    čutil se je dolžnega, da ji odgovarja. da ji dopove, da bi bilo za vse veliko bolje, če bi bil njen sin zdaj ob njej. še sam ni vedel, zakaj je bil takega mnenja. morda zaradi njegovega lastnega odtujenega odnosa z očetom. ko se je slednji na vse pretege trudil, da bi mu prišel blizu, sam pa ga je vsakič znova odganjal stran od sebe. ''kako lahko rečeš, kaj takega? jasno, da mu je najbolje ob tebi. njegova mama si,'' je ubesedil vse svoje ugovore in končno stisnil ustnice skupaj, da ne bi rekel še česa preveč. kakor da ni rekel že dovolj. to ni bila njegova stvar, se je moral opomniti. sedaj mu je po glavi rojilo samo to, da ima sina z nekim tipom in mu tega ni nikoli niti omenila. še več. vrnila se je v ameriko zaradi nekega kretena, ki se ni znal pobrigati za lastnega otroka. ''oprosti... ni moja stvar. tvoje odločitve niso moja stvar,'' je naposled samo zmajal z glavo in napravil globok zavzdih, ki je še najbolj spominjal na obup. v resnici ga je razjedalo ljubosumje. otrok, edino kar bi ga lahko povsem ločilo od nje. lahko si je govoril, da je posredi stala še lexie in njegova neodgovornost, a otrok je bil veliko pomembnejši faktor. sposoben je bil prevarati lexie, to je že vedel. sposoben se je bil potruditi za sabriel in postati odgovornejši, to je bilo gotovo. toda nič ni mogel narediti proti temu, da je imela otroka. ''si mu že povedala?'' je komajda slišno zamrmral in sklonil pogled ob pričakovanju odgovora. prvih nekaj njenih besed je preprosto spolzelo mimo njega in sposoben je bil registrirati šele zadnji del. kolikokrat je bil v takšni situaciji? sama je vedela da prevečkrat. in zdaj je, ne da bi jo pogledal, iskal neiskrenost v njenem tonu, nekaj kar bi mu povedalo, da ga namerava prinesti naokrog in iz njega iztržiti nekaj denarja za tujega otroka. vendar je bilo nemogoče. sledil je nov globok vdih, ko se je prepričal dvigniti pogled proti njej in je vedel, da hoče, da on dokonča njen stavek. ''moj.'' slišalo se je neverjetno. neverjetno pravilno. odrinil se je od vrat in bil v nekaj korakih na vznožju postelje, kamor je sedel in pomel obraz z dlanmi. ''vem, da ne lažeš. vem. ampak prekleto, to se sliši tako neverjetno,'' je nadaljeval in rahlo nesigurno iskal njen pogled. ''moj je?''
Nazaj na vrh Go down
ariadna o'sheaariadna o'shea
kindergarten teacherkindergarten teacher


Število prispevkov : 102
Reputation : 30
Join date : 02/10/2012

room 7 Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: room 7   room 7 EmptySre Jan 02, 2013 6:42 am

    zavzdihnila je ob njegovem vztrajanju pri svojem ter narahlo prekrižala roke na prsih. »delam kot natakarica, nič v mojem življenju ni stalno, ves čas se nekaj spreminja. kakšno otroštvo bi pa imel ob meni?« je zamrmrala ter pogled sklonila v tla. razumela je, da mu ni bilo jasno, zakaj je to naredila in niti mu ni zamerila, vendar kljub temu jo je stiskalo pri srcu ob vsem tem. ker ja, njen sin je kljub vsemu bil sam, kljub vsemu ni bilo enako, če je imel ob sebi babico in ne mamo. prekleto. le sklonila je pogled zopet ob njegovih naslednjih besedah, po tem, ko ga je za trenutek le dvignila. vendar prekleto, bila je njegova stvar, vse kar se je vrtelo okoli adriana je bila prav tako njegova stvar, prekleto, saj je bil njegov sin. ni mu bila sposobna priznati, čeprav se je v tem trenutku zavedala, da si to zasluži vedeti bolj, kot vsi drugi. odkimala je. ne, seveda ni vedel, saj je stal pred njo, ona pa mu tega ni bila sposobna priznati. prekleto. zares si je zaslužil vedeti.

    ko je končno prišel do zaključka je zavzdihnila in zdelo se je, kakor da je bil ta vzdih prepojen z olajšanostjo, nato pa je še pokimala. sledila mu je s pogledom do postelje ter naenkrat čutila pospešeno bitje srca, preprosto zaradi celotne situacije. le narahlo se je namuznila, ko je dejal, da ve, da ne laže ter nagnila glavo v stran, nato pa zopet pokimala ob njegovih besedah, tokrat odločno, kakor da bi želela pregnati vse njegove dvome. sprehodila se je tokrat še sama do postelje ter sedla poleg njega, glavo pa narahlo naslonila na njegovo ramo. »odšla sem, da bi te pozabila, vendar kmalu sem izvedela, da to ne bo mogoče. v bistvu niti nisem vedela, kaj naj, vedela sem le, da nazaj v mayberry ne mislim priti, vsaj ne še. vedela sem sicer, da mu nimam veliko za ponuditi, vendar nisem pomislila na to, da bi naredila splav. tako je preprosto prijokal na svet po devetih mesecih in eno leto sem bila brez službe, brez vsega, samo da sem bila ob njemu. nato pa sem se zavedala, da ob meni, v takšnem stanju, še zdavnaj ne bo najbolje, takrat sem se spomnila, da bi morala poiskati očeta, da bi morala poiskati tebe. jaz sem odraščala brez njega, nisem hotela, da še adrian. če sem imela jaz uničeno otroštvo, nočem, da ga ima še on. zato sem tu« je na kratko povzela vse skupaj ter se zazrla proti njemu in se narahlo nasmehnila. »tvoje oči ima« je še po tiho dodala.
Nazaj na vrh Go down
graham jamesgraham james
architectarchitect


Število prispevkov : 157
Reputation : 89
Join date : 17/09/2012
Kraj : port charles, louisiana

room 7 Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: room 7   room 7 EmptyČet Jan 03, 2013 3:35 am

    raje ji ni ugovarjal še naprej, ker nikakor ni mogel najti načina, da bi svetlolaska dojela, da bi bilo njenemu sinu nedvomno najbolje in najlepše ob njej. tudi če si je kruh služila kot preprosta natakarica in mu ne bi mogla kupiti prvovrstnih igrač. mar ni v družini štela ljubezen in vse ostalo ni bilo pomembno? kdo ve, če bi sina pripeljala seboj, bi ji bil najverjetneje pripravljen pomagati tudi sam. ne samo zato ker je bila zanj kot neustavljiv magnet, temveč tudi zato ker ji je že takoj na začetku bil pripravljen dati vse – stanovanje, novo službo, vse. celo sebe. in če... ne, ker je bil otrokov oče je bila to tudi njegova dolžnost, ki mu jo je preprečila izpolniti. ''me pozabiti?'' je zamrmral, ko se je njegov razum zataknil na njenih besedah. skupaj sta preživela eno samo noč. pred tem sta si bila neprenehoma v laseh in nikoli si ni mislil, da bi morala pozabiti karkoli. bil je prepričan, da ga je pomnila v spominu kot napako. toda odšla je zaradi njega in to noseča. ''torej si prišla samo zaradi malega? tvoja vrnitev v bistvu ni povezana z mano, samo z otrokom?'' je nesigurnost našla pravo pot v njegov glas, ko je dlani sklenil pred seboj na razmaknjenih kolenih. sedela je poleg njega in želel si je, da bi se premaknila vsaj za nekaj metrov stran. ''adrian,'' je prikimal in prvič ime izrekel z zavestno opombo, da je bilo to ime njegovega sina. sranje, elsie bo vsekakor neizmerno zadovoljna, ko bo izvedela novico in bo vse označila kot klic v resničnost, poslednji alarm, da se spravi na pravi odgovoren tir. ''ne znam biti to, kar ljudje hočejo od mene,'' je izrekel namesto, da bi se ji nasmehnil v odgovor. ni je zavračal, samo poskušal jo je opozoriti, da je v povezavi z njim, pričakovanja bolje ohraniti na nizkem nivoju. ''in kaj zdaj? zdaj, ko vem? do kje je tvoj načrt prišel?'' je grenko nadaljeval s stisnjenimi ustnicami. ''ne morem ti zameriti, da mi nisi povedala takoj, ker prekleto dobro vem, da nisem pretirano bleščeč primerek človeškega bitja in lahko si mislim, da imaš še zdaj tono pomislekov. ker otrok... sranje. ne znam biti oče, ne znam nekomu stati ob strani. in nočem te razočarati, ampak zdaj prekleto ne vem, kaj hočeš od mene.'' uspelo ji je nekaj neverjetno redkega – spravila ga je prav na rob.
Nazaj na vrh Go down
ariadna o'sheaariadna o'shea
kindergarten teacherkindergarten teacher


Število prispevkov : 102
Reputation : 30
Join date : 02/10/2012

room 7 Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: room 7   room 7 EmptySob Jan 12, 2013 11:13 pm

    seveda, morala bi pričakovati, da kljub vsemu ne bo najlažje. in kako bi razumel? v tistem času ga je tako rada odrivala od sebe in to prekleto vztrajno, preprosto zato, ker je vedela, da se ji bo preveč vtisnil v srce, on pa je bil… hja, samo njen šef in nič drugega. in dejstvo, da je takrat nekaj čutila do njega, se ji je zdelo nedopustljivo in kaj je bilo lažjega kot to, da ga je vztrajno odbijala od sebe, z grobimi besedami? nič. vendar glej ga zlomka, na koncu mu je le podlegla. »bil si moj šef, pet let starejši in hja, vsakič ko sem se pogovarjala s teboj, je bil tu tisti nenavaden občutek v trebuhu. in kako ga je bilo najlažje zatreti? igrati kakor da mi ni mar, da ti nisem naklonjena, vendar kakor si opazil, sem na koncu podlegla« je zavzdihnila ter si šla z roko skozi lase. če bi vse skupaj lahko nadzorovala, sedaj ne bi bilo prav ničesar od tega. »prišla sem zaradi njega, zaradi tebe, zaradi vsega skupaj. morala sem ti povedati kaj se dogaja, njemu poiskati očeta, čeprav…« je že začela ter hotela dodati, da ne ve več, če je dobra ideja, vendar so besede obvisele v zraku. morda je bilo tako bolje.

    ni se mogla upreti nasmešku, ko je izgovoril njegovo ime, pa čeprav je vedela, da naslednjih nekaj minut ne bo preprostih. pravzaprav vse skupaj ne bo enostavno, nikakor. sploh ni vedela, kaj naj pričakuje, vendar nekako je imela občutek, da ne bo najboljše. »v redu je,« je bilo vse, kar je lahko rekla. priznati je morala, da jo je ob tem stisnilo pri srcu, vendar… pa saj bi morala to pričakovati kajne? je res naivno mislila, da se bo vse takoj uredilo? če je, je bila res prekleto naivna. »ne… ne vem. ne vem več kaj naj. mislila sem,… da bo situacija drugačna,« je priznala ter ob tem tudi sama stisnila ustnice. zares je mislila, da bo vse popolnoma drugače. »nič, ti se odloči, kaj boš naredil. lahko mu tudi povem, da nima očeta, ker imam občutek, da ti je ta smer bolj všeč« je dejala ter se ob tem zazrla direktno v njegove oči, naenkrat ne več tako zadovoljna nad celotno situacijo. »če ti je žal tega življenja, lahko še vedno poskrbim, da ne boš več slišal ne zame, ne za adriana. nič ne pričakujem od tebe, sam se odloči kaj boš. lahko nadaljuješ s svojim življenjem, neresnostjo ali karkoli, kakor da naju dva z adrianom nikoli ni bilo.«
Nazaj na vrh Go down
Sponsored content


room 7 Empty
ObjavljaNaslov sporočila: Re: room 7   room 7 Empty

Nazaj na vrh Go down
 

room 7

Poglej prejšnjo temo Poglej naslednjo temo Nazaj na vrh 
Stran 1 od 1

 Similar topics

-
» room 2
» room no. 15
» room 1
» room 3
» room no. 16

Permissions in this forum:Ne, ne moreš odgovarjati na teme v tem forumu
all these little earthquakes :: ღ you got my heartbeat runnin' away :: archive :: mayberry, nc :: new year, :: monte carlo, monaco :: le mont chateau hotel,-