Ni vedel, ali naj besede, ki mu jo je izrekla ob njunem zadnjem srečanju, vzame resno ali naj samo verjame, da je bil to le slab poskus, da bi ga prestrašila, morda pripravila do tega, da bi storil nekaj, na kar še ni bil pripravljen. Oziroma bolj kot to, ni bil prepričan, če bi bilo srečanje z njo v restavraciji res dobra poteza, navsezadnje res ni hotel, da bi ga zatožila njegovi mami in bi ta, kolikor je bila sposobna, resnično priletela naravnost v Mayberry. Toda to ni bilo tisto, kar ga je skrbelo – resnično ga ni pripeljal do oklevanja strah, da bi mogel znova vzpostaviti kontakt s svojo družino, bolj ga je do tega pripeljala dejstvo, da je prejšnji dan resnično preveč pokazal, da mu kljub pretvarjanju vendarle ni vseeno. In mu tudi zares ni bilo, a tega ni imel namena kazati nikomur, kaj šele njej. Izdihnil je in vase zlil preostanek viskija, ki je bil še vedno njegov spremljevalec in edina prava stvar, na katero se je lahko zanesel – poleg sebe, seveda. Alkohol ga namreč nikoli ne bo mogel razočarati, prizadeti ali zapustiti, kot so to počeli ljudje. Seveda pa tudi ta primerjava ni bila ravno razveseljujoča, ne ob zavedanju, da je bil resnično v vsem popolnoma sam – kar je bila njegova izbira in mu je večinoma ugajalo, a ga ob določenih priložnostih celo spravljala v obup. Imela je prav – Mikael ne bi hotel, da bi popolnoma odrezal družino, prijatelje, kogarkoli. Pravzaprav je bil prepričan, da bi bila njegova poslednja želja gotovo ta, da naj skrbi za Becco. Mikael je bil edini, ki je zaupal vanj, bil je edini, ki je poznal najbolj skrite kotičke njegove notranjosti in bil edini, ki je vedel, kako čuti do rjavolaske. Stresel je z glavo, ko je le nehal strmeti v uro, ki je svoje kazalce nemilostno premikala naprej in ga opozarjala, da je pravkar kršil sicer nikoli izrečeno obljubo. Ne, Becce res ni mogel pustiti na cedilu, čeprav se je zadnjih nekaj ur še kako trudil, da bi odvrnil misli od nje in njenih besed, ko mu je naročila, naj se prikaže v restavraciji točno ob osmih. No, zdaj je bilo že krepko čez in še sam sebi se je zdel smešen, ko je vstal z udobnega kavča in odkorakal skozi vrata, kot bi ga nekaj pičilo. Se je sploh splačalo hoditi tja? Gotovo je ne bo tam, ne po tolikšni zamudi, pa še kako vztrajna naj je bila. Prej ali slej bo spoznala, da ni vreden njenega časa ali preprosto, da ni vreden. Vsega.

Odrinil je težka vrata in s pogledom zaobjel celoten prostor, ki je bil pričakovano nabito poln. Takoj jo je zagledal – sedela je za eno izmed miz, s praznim krožnikom pred sabo in kozarčki, katere vsebino je ravnokar zlivala vase. Predvideval je, da je bil v njih alkohol, nekaj močnega, kar bi lahko pomirilo njene živce in namesto, da bi se ob tem njegove ustnice raztegnile v posmehljiv nasmešek, kot je to počel ponavadi, so ostale v ravni liniji, medtem ko se je njegovo čelo rahlo nagrbančilo. Resnično ne bi smela početi vsega tega. Tepka. Kdaj bo odnehala?

Zmajal je z glavo in svoje telo prisilil v to, da je odkorakal naravnost do nje, čeprav še vedno ni bil prepričan, če je bil njegov prihod sploh pravilna odločitev. Mar ne bi bilo lažje, če bi preprosto izpustil to večerjo in se izgovoril, da je pozabil? Morda jo do nadaljnjega celo ignoriral – lahko bi jo s tem dokončno prepričal, da si je res ne zasluži, da res ni dobro zanjo, če se druži z njim. Po drugi strani pa je moral to storiti zase. In za Mikaela. »Becca,« je spregovoril, ko se je ustavil tik za njenim hrbtom. Njegov glas je bil prazen, ni izdajal nobenih čustev – bilo je zgolj njej v opozorilo, da jo je opazil in da je njeno upanje celo obrodilo nekaj sadov. Nikjer – ne na obrazu in ne v njegovem glasu - pa ni bilo zaslediti niti tiste hvaležnosti, ki ga je preplavila ob dejstvu, da je bila še vedno tukaj, kljub njegovi enourni zamudi. In bila je pijana, krasno. »Poglej,« je nenadoma zasedel stol nasproti nje, ki je bil še mrzel in tako dobro potrdil, da so bile njene besede čista laž. Sicer pa ji tako ali tako ni verjel. »Me ne zanima, kaj počneš in s kom si tukaj,« je pometel z njeno lažjo in se ji resnobno zastrmel v oči, da bi ji pokazal, da ji ni nasedel. »Rekla si samo, da moram priti sem in no, tukaj sem. Karkoli si mi že nameravala povedati, povej, potem pa bom odšel in te pustil s tipom iz stranišča.« Ozrl se je v smeri, kjer so se nahajale toalete, kot bi pričakoval, da bo omenjena oseba ravnokar prikorakala skozi vrata, svoj pogled pa nazadnje ustavil na njenem praznem krožniku. »Tako ali tako me tudi mene nekdo čaka zunaj,« je še navrgel in brezbrižno skomignil, kot da se mu to ne bi zdelo nič kaj posebnega. Če mu je ona trosila laži, je imel popolno pravico, da ji vrne z enako mero.



TAGGED: becca
WORDS: 848
NOTES: here we go again :33 sory for late and lame, but at least i made it.

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

Resnično ni bil na volji za prerekanje s sitno, zdolgočaseno in vrh vsega še pijano rjavolasko, ki je na svojem stolu sedela kot nek kupček nesreče. Pa ne da bi zdaj pričakoval, da ga bo pričakala trezna s sijočim nasmeškom in z baloni v rokah kot za nagrado, ker se je prikazal, ampak.. no, pravzaprav sploh ni ničesar pričakoval. Ali pa vsaj ne tega. »Ne. Becca,« ji je mrmraje ugovarjal, kot je to storil že najmanj stotič in vsakič s taisto odločnostjo, ki je kazala na to, da se v tej bitki ne bo predal. Medtem ko se je svet že zdavnaj sprijaznil z dejstvom, da Becca Lightwood po novem sliši na ime Rebecca, je sam še vedno vztrajal pri svojem. Je pač bil konzervativen – sicer pa, komu to mar? Stavil bi lahko, da je bilo ljudem povsem vseeno, na katero pot je zaneslo rjavolasko in skozi katere spremembe je zaradi kraljeve družine in njihovega vpliva morala iti. Njemu pa - čeprav človek ob pogledu nanj niti pomisliti ne bi mogel na česar koli takšnega – ni bilo vseeno. Hotel je staro Becco nazaj in morda je bil tudi to eden izmed razlogov, da se je primajal v to restavracijo poleg očitnega, da je resnično ni mogel pustiti same. Vsaj ne v takšnem stanju. »Pila si,« je izpostavil nekaj precej logičnega, ko se je nazadnje odločil zasesti prazen stol nasproti nje in se pretvarjal, da ni ujel njenega obvestila, da je že zaseden. Vedel je, da v resnici ni bil. Zmajal je z glavo in z vzdihom usmeril svoje jasne sivo modre oči naravnost v njene, medtem ko so mu v glavi še vedno prav zoprno odzvanjale njene komaj izrečene besede. Od njega je zahtevalo kar nekaj energije, da se je prepričal, da je bilo vse ena sama laž in čeprav mu je nazadnje uspelo, si še vedno ni mogel pomagati, da vsake toliko časa ne bi poškilil na drugo stran restavracije, kjer so se po njegovem nahajale moške toalete. Nikogar ni bilo tam in upal je, da nikogar tudi ne bo.

»Nisem te pustil na cedilu,« so se mu oči ob njeni obtožbi opazno zasvetile, čeprav je v bistvu imela prav. Deloma prav. »Prikazal sem se. Mislim, da bi morala biti srečna, da sem sploh prišel.« Pogledal je stran, ko je preprosto ni mogel več gledati v takšnem stanju. Ne zaradi tega, ker ne bi mogel verjeti, da se ga lahko tako napije, ampak zaradi tega, ker je takšna postala prav zaradi njega. Resnično je slabo vplival nanjo – žal se s tem rjavolaska kar ni mogla sprijazniti. »No, kot vidim, si že povečerjala. Me veseli,« je ustnice zvil v nasmešek, ki je bil storjen s čisto prisilo. Potem se je nehal truditi in kotički ustnic so se mu znova uvihali v ravno linijo, da je deloval kot človek s pomanjkanjem življenjske sreče. Mogoče mu jo je res primanjkovalo. Mogoče pa ga je le tako skrbelo zanjo. »Sem vedel. Meni ne moreš lagati, Becca,« je vse skupaj izrekel nekoliko preveč resnobno, v popolni odsotnosti kakršnega koli posmehovanja - to resnično ni bilo značilno zanj. Je pa bilo zanj popolnoma značilno, da ni priznal, da ji je tudi sam navrgel laž, ko ji je omenil, da ga nekdo čaka zunaj. Pred njo mu je bilo res težko lagati, kaj šele kaj priznati. »Res je,« je zamrmral in se strmeč v mizo poskušal spomniti, kdaj se je nazadnje na glas strinjal z njo. Ali s komerkoli. Ampak kar je izrekla o spremembi ljudi, je bilo čisto res. »Se strinjam. Moraš odnehati,« je dvignil pogled, intenzivnost njegovega pogleda se je ob tem tako povečala, kot bi jo hotel v to dejansko zares prisiliti. »Izogibaj se me. Mislim, da se boš počutila bolje,« je še namrščeno pristavil in poskušal ignorirati bolečino, ki se mu je razraščala v prsih. Pravzaprav je dvomil, da bo kdajkoli sploh izginila.





TAGGED: becca
WORDS: no idea
NOTES: sorry for being so late!

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

Gotovo bi moral občutiti neko notranje zadovoljstvo in zmagoslavno sprejeti njeno kapitulacijo - če bi bila situacija normalna in če pred njim ne bi sedela oseba, ki mu je pomenila več kot je bil pripravljen priznati. Tako pa se mu ustnice niso zvile v nasmešek, pa najsi naj bi to bil še kako velik dosežek, da se mu ni več upirala in trmasto vztrajala pri tem, da jo imenuje s polnim imenom. Kar mu je bilo po eni strani v olajšanje, navsezadnje je do njenega imena, s katerim se je trenutno predstavljala svetu, čutil nekakšen odpor. Rebecca. Ime je bilo slišati tako tuje, tako zoprno, kot je bilo zoprno dejstvo, da je novo ime, njeno novo življenje pogoltnilo dobršni del njene osebnosti. Saj ne da bi rekel, da ni bila več tisto, kar je včasih bila – prepričan je bil, da svoj pravi jaz samo skrivala za masko elegantne in, kot se za princese spodobi, graciozne ženske. Morda sta si bila prav v prikrivanju še najbolj podobna – tudi sam je namreč marsikaj prikrival, sicer pa ji je bilo to gotovo že znano. Poznala ga je več kot kdorkoli – morda ne tako zelo kot ga je poznal njegov dvojček, a upal je trditi, da je bila takoj za njim.

»Nisem te pustil na cedilu,« je poskušal prepričati tako njo kot samega sebe, medtem ko se je njegov razum upiral, da bi vse skupaj dojel kot realnost. Realnost, ki bi bila mnogo drugačna in mnogo manj komplicirana, če bi jo pustil blizu. Pa je ni. »Prenehaj,« je posegel vmes z ledenim glasom, ki je odseval njegovo nezadovoljstvo in je še njemu samemu zvenel tako tuje. Glas vsekakor ni bil njegov, a to je bil edini način, s katerim je preprečil, da bi se v njem zasadilo kakršnokoli čustvo in razkrinkalo njegove misli. Če se je po navadi zabaval ob takšnih ali drugačnih poskusih ljudi, da ga s sarkastičnimi pripombami poskusijo spraviti iz ravnovesja, tokrat v tem ni videl niti kančka zabave. »Ne bodi tako prekleto trapasta,« se je srečal z njenimi očmi in jo telepatsko poskušal pripraviti do tega, naj se zresni. Pri tem niti ni opazil, da izrečene besede sploh niso sodile v kontekst, niti se niso ujemale s tistim, kar se mu je trenutno pletlo po glavi. Stavek je bil zgolj še eden izmed njegovih izrečenih nesmislov, ki so se zaradi laži in kamuflaže kar vrstili.

»Nisi lagala samo meni. Sebi si tudi,« jo je zbodel in pomenljivo dvignil obrvi, ko je z glavo pomignil na njeno zlagano podobo. Način njegove obrambe je bil, da jo je opominjal, v kaj se je zaradi vpliva njegovih kraljevih staršev spremenila – kako ni maral, da je upoštevala vse nasvete in pravila bontona, ki so ga tudi njemu vsiljevali že od malih nog. Očitno se je tudi že precej navadila, da je vedno ob sebi imela nekoga, ki je namesto nje postoril to ali ono. »Še plašča si ne znaš več obleči,« se je ob velikodušni potezi strežaja sam pri sebi namrdnil in prestrelil s pogledom svetlolasca, ki ji je z največjim veseljem priskočil na pomoč. Ni ji odgovoril – ker ni hotel priznati in ker ni hotel lagati, temveč ji je samo sledil proti izhodu, kjer navsezadnje ni bilo nikogar. »Torej si zanosila,« je nenadoma spregovoril in tako prekinil tišino z nadaljevanjem pogovora, ki sta ga začela že prejšnji dan, pa ga nikoli nista do konca razvila. Bolelo ga je, da mu tega ni povedala, a obenem je bil hvaležen, da je ob izjavi namesto v njen obraz strmel v njen hrbet. Zavedal se je, da se ne bo mogel večno takole skrivati - pa vseeno.






TAGGED: becca
WORDS: no idea
NOTES: shitty post, but i hope you'll survive.

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0

Vprašanje, ki mu ga je zastavila, je imel nadvse preprost odgovor – zato, ker mu je bilo mar. Žal pa ga ni bilo tako preprosto ubesediti, ji na kakršen koli način dati vedeti, da si je želi v svoji bližini. Da ji je sledil iz restavracije, ker ga resnično skrbi zanjo. Zavedal se je, da se je do nje obnašal povsem nepravično in da je bil v vseh pogledih nepoboljšljivi kreten, a kaj ko mu ponos ni dovoljeval, da bi to priznal na glas. Vsekakor ni bil njegov namen, da rjavolaska izkusi njegovo šibkost, da opazi bolečino, ki se mu je na čase, v odsotnosti samonadzora, prikradla v njegove sicer hladne oči. A namesto, da bi ji postregel s kakršnimkoli odgovorom, je enkrat za spremembo molčal – ni bil na volji, da bi iskal za primernimi sarkastičnimi besedami, ki jih je običajno kar stresal z rokava, pa tudi ni se mu zdelo primerno v to situacijo posegati s čim podobnim. Smešno, ni se ravno dogajalo pogosto, da bi se zavedal resnosti položaja in se znal temu primerno obnašati. Morda je na to vplivala prav rjavolaska, ki se je še vedno naslanjala na steno, ki ji je služila kot opora, da ne bi zgrmela po tleh. Nenadoma se mu je zdelo, da bi tudi sam potreboval kaj podobnega, navsezadnje je čutil, da se približujeta tisti temi, ob kateri ne bo mogel ostajati ravnodušen, pa četudi se bo za to še kako trudil.

»Se ti zdi, da je situacija primerna uprizarjanju komedije?« je prhnil, v njegovem glasu je bilo znova zaslediti sled posmeha, ki ga je bil tako vajen izražati. Toda njene besede so bile res polne nesmisla, poleg tega pa še vedno ni mogel razumeti, zakaj jo je njegovo vprašanje tako presenetilo. Mar je mislila, da ga nikoli ne bo zanimalo, kaj sta mu z Mikaelom ves ta čas prikrivala? Se ji je resnično zdelo nevredno omembe vpričo njega? Res je imela srečo, da ga ni mogla videti v obraz, kajti oči so se mu tako nevarno zasvetile in v njih se je zaiskrilo toliko nekih čustev, da bi vse skupaj lahko eksplodiralo. Je pravkar pokazala, kako zelo ji je bilo vseeno za vse? To ji ni bilo podobno – resnično se ne bi smela zadrževati v njegovi bližini. Več kot očitno ji je škodila. »Odšla boš,« so se mu ustnice zvile v porogljiv nasmešek. »Resno?« Saj ne da bi mislil, da kaj takega ne bi bila sposobna ali da kaj takega ne bi bilo možno – navsezadnje je bila princesa, lahko si je privoščila vse, kar ji je srce poželelo. Lahko je tlesknila s prsti in letalo je že naslednjo sekundo priletelo z neba. Dobesedno. »V Pariz, kaj? Vso srečo pri iskanju princa na belem konju,« se je narejeno nasmehnil, ko ji je izrekal prijetno potovanje, a njegove oči so ostale hladne kot stena, na katero se je tokrat on naslonil. »Aja, pa pozdravi kenguruje še v mojem imenu, če te bo nekje vmes prijelo, da mimogrede obiščeš še prekrasno Avstralijo.« Iztrgal je pogled z njenih oči in si trapast, izumetničen nasmeh izbrisal z obraza. Kako je bilo vse trapasto. In kako resnično. »Saj vem. V prelepem mestu ljubezni boš dobila dovolj priložnosti, da boš koga drugega vlekla na večerje. Upam, da bo vsem teknilo,« se je znova srečal z njenim pogledom in čeprav je z besedami izražal nekaj pozitivnega, je ob njegovem hladnem glasu vse skupaj izubilo smisel in bilo bolj podobno grožnji. Naključni opazovalec bi lahko njegovo obnašanje celo zamešal za ljubosumje, če ne bi vedel, da je oseba, ki je to izrekla, prav Adam Westermark – človek brez čustev. Ali kako že pravijo. »Mogoče bi bilo fino, če bi vse skupaj preskočila?« je nagnil glavo, nato pa se namrščil, kot bi hotel pokazati, da nič od predlaganega ni ustrezalo njegovemu okusu. »Saj veš, posljavljanja in ženske… ne konča se ravno dobro,« je tleksnil z jezikom, ko je zmajal z glavo in vse skupaj pospremil še s preprostim skomigom.



TAGGED: becca
WORDS: no idea
NOTES: i know. he didn't buy it.

DESIGNED BY NODDING.ACQUAINTANCE OF CAUTION 2.0