lucrezia & matteo [post office]

Naslov sporočila: lucrezia & matteo [post office] Pet Okt 19, 2012 5:58 am

for matteo lombardi, around 520 words, sorry for waiting,

jutro je bilo strašno. zbudila se je prepotena, z odkritimi nogami in le v lahkotni beli satenasti srajčki, v kateri je skratka spala. medtem ko si je kuhala čaj z okusom mete, je premišljevala o sanjah. morala je priznati, da se je resno ustrašila velikih, okroglih, popolnoma črnih oči. njen strah ni bil namenjen njej sami, temveč osebam iz svojih sanj - tam sta bila amadei in patrizia. saj bi ju pustila, da ju smrt - vsaj zdelo se ji je, da je pošasti tako ime - poje oz. karkoli je že počela z dušami, toda nenadoma se je znašla v patrizinem telesu in pat je postala ona. okrog nje so bile sestre in brata, starša - vsi njeni prijatelji in vsi so se počasi spuščali na tla in izginjali, kot bi jih pojedla smrt, ki je na njih prežala izpod tal. tisti trenutek se je zbudila ter ugotovila, da so njeni lasje mokri in da se kodrajo kot kodri kakšnega koker španijela in da se ji saten lepi na kožo. najprej se je znebila satenaste srajčke ter oblekla ponošeno trenirko in majico s kratkimi rokavi, odpravila se je v kuhinjo, si kuhala čaj in hkrati sušila lase. bilo je devetindevetdeset cela devet odstotkov, da jo bo kmalu zalotila katera od njenih sester ali pa brata. ali pa eden od staršev. oba sta sovražila fene za lase.
na koncu je ugotovila še, da je v njeni sobi še vedno deset popisanih priajvnic za univerze, ki jih je verjetno nekdo skril. seveda je ciljala na enega od svojih bratov. ker se do takrat, ko je v pol ure spila ubogi čaj, njeni lasje še vedno niso posušili, pa naj si jih je še tako sušila. padla je odločitev, da bo na pošto torej morala z vlogo koker španijela in bo nekaterim, ki se bodo norčevali iz nje, pošteno zagrenila dan. trenirko je zamenjala za izjemno oprijete nebesno modre kavbojke in eksotično rumeno majico z naramnicami. obula je balerinke s polcentimetersko peto, pograbila torbico z prijavnicami ter se kar peš odpravila.
res, čez pot so jo spremljali presenečeni pogledi in prišepetavanje ter kazanje s prsti na njene lase, toda ko so zagledali njen obraz, so se takoj umaknili. bilo je svetovno znano dejstvo v tem mestu, da se ni pametno zapletati v prepire z lucrezio lombardi, saj ti lahko izpraska obraz. to so bile seveda le govorice (drugi del) , toda pametneje je, da se te bojijo, kot pa te ljubijo. prispela je na pošto, že začela z prve na drugo nogo stopicati v ravni vrsti, ko je nenadoma ugotovila, da je oseba pred njo ena izmed oseb, ki si jih je ta trenutek najmanj želela videti. "matteo?" je vprašala ter se poskušala nasmehniti, ko se je obrnil proti njej. "veš kaj, ni bilo lepo da sta mi z marcom skrila prijavnice za univerzo!" je takoj zatem komentirala ter zavila z očmi med mislijo na njene zvite lase.

Naslov sporočila: Re: lucrezia & matteo [post office] Pet Okt 19, 2012 11:07 am

tagged is the beautiful lucrezia smitten 1

this post is 703 words long and i am listening to new pornographers for inspiration.
oh and did i tell you how much i love her name? awhhh, like lucrezia borgia. :3

dan se je pričel precej dobro; prebudil se je zgodaj, celo ujel tistih nekaj nujnih minutk zase, ko je s cigaretom v eni in s skodelico odlične domače kave v drugi posedal na balkonu svojega stanovanja in se smejal v sebi, ker je bil trenutno precej zadovoljen. imel je ves čas na svetu, njegova velikanska plača se nikakor ni spreminjala, pa naj je včasih delal nadure ali drugič na veliko lenaril - kot ta dan. pripisal ga je samo in izključno samemu sebi; dan mu je pripadal in odločen je bil, da distrakcij ali odstopanj od čudovitega dne tokrat preprosto ne bo. preveč dobro se je začenjalo. po dolgem sproščanju se je spravil pod tuš, kjer ga je kar nekoliko odneslo; po določenem času se je preprosto prepustil vodi in dovolil, da so ga mehke tople kapljice odpeljale v drug miselni svet. bil je skorajda blažen, dokler se ni oglasil hišni zvonec. ozrl se je, čeprav - kakopak - skozi gmoto sten ni mogel ravno videti, kaj se dogaja za vrati; temeljito je premislil, ali se ima namen spraviti izpod tuša in ugotoviti, kdo je nenapovedan obisk - ali pa preprosto pustiti, da obiskovalec odzvoni svoje in odide. in prav zares, po dveh dodatnih cingljanjih je zvonenje popolnoma prenehalo, sam pa je svoj tuš še naprej užival kot največji hedonist. vsake toliko si je enostavno moral privoščiti tako sproščujoče dni; navsezadnje se je tudi v njegovem ne tako zelo napeten življenju dogajalo veliko. več, kot je želel tisti trenutek razmišljati, prav zares. okrog bokov si je ovil eno izmed dišečih brisač, z drugo si je pred tem otrl lase, da so njegovi mokri kodri sedaj prosto padali po njegovem čelu in zatilju. svoj obris je uzrl v rosnem kopalničnem ogledalu in ni si mogel kaj, da se ne bi nasmehnil. zadovoljen je bil sam s seboj. imel se je prav fino. mama mu je večkrat potožila, kako ji ni všeč, da živi takole sam in da se lahko vedno vrne domov. to je vedel, a sam se je imel prav krasno. živeli so v istem mestu zato je prakticiral ravno tisto pravo mero družine in zasebnosti - če je bilo pri italijanskih družinah kaj takega sploh mogoče. najbrž ne. kar takole opravljen se je odpravil po jutranjo pošto; šele to je razložilo zvonjenje. očitno ga je na pošti čakal paket, za katerega je bil preveč len, da bi se odzibal do vhodnih vrat in ga prevzel. prav, kakorkoli že; navsezadnje mu ni bilo problematično narediti teh nekaj sto metrov. nase je navlekel svežo majico in oguljene kavbojke, obul čevlje in v žep pospravil telefon, cigarete in ključe vhodnih vrat. z lističem v roki se je odpravil do pošte, kjer se je v vrstah nabirala precejšnja množica. postavil se je v naključno vrsto in poizvedljivo iztegnil vrat, da bi ugotovil, kaj je pravzaprav krivo, da je taka vrsta sploh nastala. in - kakopak. na čelu vrste je stala starka, ki je bila precej znana po tem, da je prav vsepovsod zahtevala, da naj ji dajo ali prodajo nekaj, česar preprosto niso imeli. bojda je v lokalnem marketu tako dolgo zahtevala svoje, da se je oglasil nek kupec v vrsti in ji obljubil, da ji bo, če se umakne, podaril lastno benjaminovo drevo. zares, starka je imela že naslednji dan na svojem balkonu majhno zeleno drevesce. obrnil se je, da bi se nasmhenil še ubožcem, ki so pristali v vrsti za njim, ko se je iz oči v oči srečal s svojo najmlajšo sestrico. "crezia!" je vzkliknil in se ji široko nasmejal. imel jo je res rad, najmlajšo lombardijevo, a vedel je, da je bila ona nad njim milo rečeno razočarana. razumel je lahko, da jo je prizadel, ko je odšel, a zdaj je bil spet tukaj - ali to ni pomenilo ničesar? "kakš..?" je počasi pričel, potem pa mu je postalo precej jasno, da je takšna mojstrovina precej bolj pripisljiva marcu. nasmejal se je in odkimal z glavo, ob čemer je pojasnil: "oprosti, sestrica, ampak mislim, da lajaš na napačnega brata." nedolžno je skomignil z rameni, nato pa ošinil njeno frizuro, namrščil obraz in navrgel novo kost, ob katero se bo mala gotovo obregnila: "kaj se je zgodilo s tvojimi lasmi? bad hair day?"

Naslov sporočila: Re: lucrezia & matteo [post office] Sob Okt 20, 2012 4:05 am

for matteo lombardi, around 560 words. iz tam je tudi ime :]

crezia je bil, po njenem, dokaj sprejemljiv vzdevek. samo zato jo je matteo lahko tako klical. "tudi prav," je odvrnila na pripombo o tem, da laja na napačnega brata. če je prav pomislila, je to res bolj dišalo po izzivalnem marcu kot pa matteu, ki je bil umirjen in se skoraj nikoli ni izpustil izpod samokontrole.
razjarjeno je pogledala starejšega brata, ko je le - ta omenil njene lase. takšne lase bi povzročil samo really really bad hair day, je nejevoljno pomislila. dobro je vedela, da se je bodo posušili še vsaj tri ure in bodo še potem nakodrani kot kodri koker španijela. čeprav je bila to lucina najljubša vrsta oziroma pasma psa, je sovražila, ko je izgledala kot pes. počutila se je ponižana, bilo je naravnost grozno. kot bi spet in spet doživljala sceno z patrizio in amadeom. preveč celo za njo, skratka.
iz ene roke v drugo je živčno prestavila deset pisemskih ovojnic in premišljevala o tem, če bi bilo otročje povedati, da je imela nočno moro. seveda je bil odgovor da, zato se je odločila za nekaj napletenih dejstev, ki so se skoraj zgodila. "artemisina mačka me je prestrašila v postelji, ki je bila, mimogrede, polna dlak - še vedno ne vem, kako lahko artemis prenaša to staro mačko! - in pred njo sem zbežala v kopalnico, tam pa mi je spodrsnilo in sem padla na mokra oblačila, ki jih je verjetno mama pustila tam. na koncu je bilo praktično vseeno, če si omočim lase ali ne," je napletla pravljico, saj je dobro vedela, da vsak v hiši oziroma v njeni družini ve za njen 'strah' pred mačkami.
"torej, da ne bomo le o meni -" se je nasmehnila, ko da se to z mačko in mokrimi lasmi sploh ni zgodilo (in se tudi ni, če štejemo mačko) "spomnim se, ko si imel ti podoben dan. bilo je tisti dan, ko si odkril, da je cornelia nezvesta, kajne? bil si še bolj grozen kot jaz," mu je vrgla nazaj, čeprav je vedela, da bo bolelo. takšno je življenje. bila je le resnica. preprosta, čeprav nesramna resnica.
vedela je, kako se bo njen brat počutil - tako kot se je ona že. čeprav ni tako izgledalo, je bil amadei najprej zagret zanjo, prestala sta že dva zmenka in rekel ji je, da mu je res všeč in da je zanimiva - da je lepa - toda kmalu se je razvedelo vse, da se je zanjo zanimal le, ker bi tako lahko prišel do pat. to ji je povedal večer, preden so policisti klicali k njej domov ter jo spraševali, če ve kaj o pogrešani patrizii in amadeu. rekla je, da je bila pat njena najboljša prijateljica, amadei pa fant, ki je bil všeč. večera ni omenjala. niti tega, da je veliko noč po tem preživela zvita v klobčič, tesno zavita v svojo odejo ter pila trilitersko zalogo metinega čaja, ki je zmanjkala že po sedmih urah. ko je samo ležala in strmela v steno, njene misli pa so bile prazne.
zazrla se je v mattea. ni se nameravala opravičiti, čeprav se je zavedala, da ga je to prizadelo.

Naslov sporočila: Re: lucrezia & matteo [post office] Pon Okt 22, 2012 6:23 am

tagged is the beautiful lucrezia smitten 1

this post is 509 words long and i am listening to i blame coco for inspiration.
in that case, i love it even more!

videl je lahko, da je bila precej nezadovoljna, ko ji je navsezadnje postalo jasno, da matteo zares ni bil tip človeka, ki bi jo takole vodil za nos. imel jo je rad in oboževal je druženje z njo, a vendarle je lahko čutil, da do njega več ni enaka že od dne, ko je odšel; njo, kot najmlajšo sestrico, pa s tem očitno še prav posebej prizadel. zdaj se je, to je lahko videl, trudila, da bi mu pokazala čimmanj afekcije in ostala čimbolj samostojna v bratsko-sestrski ljubezni do njega. "to zveni precej neverjetno," je pričel, s čimer jo je hotel opozoriti, da mu je popolnoma jasno, da njena zgodba ni najbolj resnična; že samo zato, ker bi v kaosu njihove kopalnice ob zdrsu najbrž pristala v bolnici s preklano lobanjo, ne pa na pošti z nečim, kar nikakor ni bilo podobno frizuri na glavi. "čeprav vem, da je artemisin maček eden manj prisebnih v mestu," se je kmalu nato nasmejal, samo zato, da je ne bi spravil v slabo voljo. že tako ga je pogledala posebej obtožujoče, ko je omenil stanje njenih las, zato ni hotel predolgo drezati v osje gnezdo. lahko bi govorila resnico - sumil je sicer, da je ne - in v tem primeru bi ji delal veliko krivico. morda si je zaslužila tisto možnost dvoma. in še preden je imel sploh možnost pomisliti, da se je s svojimi besedami rešil morebitne nevihte, ga je udarila tja, kjer je še zdaj bolelo. ne samo zato, ker jo je tu in tam še vedno pogrešal, ampak predvsem zato, ker se je za mnoge svoje odločitve sedaj počutil precej neumno. pred družino se je še vedno sramoval, da jih je takole na vrat na nos in praktično brez pozdrava pustil s kupom neodgovorjenih vprašanj; obnašal se je povsem neodraslo in še zdaj je sklanjal glavo, ko je debata pri družinskem kosilu kakorkoli naletela na cornelio ali njegovi dve leti lepega pariza. "bil sem še bolj mladinsko naiven kot ti.." se ji je grenko posmehnil in na nek način pritrdil njenim besedam, čeprav seveda ni nič zares kazalo na to. "mislil sem, da si to že prebolela.." je zamomljal, kar je bilo na nek način celo res. navsezadnje nikoli ni govorila o cornelii ali o tem času, ko se je odločil za to, da se bo za dve leti prelevil v francoza, ne da bi vsaj enkrat pogledal nazaj. seveda je vedel, da jo to žre, samo govorila nista o tem. morda je bil ravno danes dan, primeren za debato o njegovi tragični preteklosti. kakšno sranje! vrsta pred njim se je premaknila in tudi sam je naredil korak naprej, med tem pa ošinil pisemske ovojnice v njenih rokah, s katerimi je takoj želel speljati pogovor na novo temo. "kam se pravzaprav sploh vpisuješ?" se je pozanimal. predvideval je, da bo ostala v mayberryju, predvsem zato, ker jo je še vedno videl kot svojo najmanjšo, najbolj nebogljeno sestrico. pravzaprav si ni niti želel, da bi izgubil še njo; vsekakor pa ne bi bila prva sestra, ki je pobegnila mayberryjskim lombardijem.

Naslov sporočila: Re: lucrezia & matteo [post office] Čet Okt 25, 2012 2:14 am

for matteo lombardi, around 450 words. (:

"mama je včeraj malce pospravila kopalnico," je nedolžno napletla, saj je, odkar matteo ni več živel v isti hiši kot ona, lahko prikrivala nemarno pospravljeno notranjost hiše. poleg tega je zlahka opazila sumničav pogled v bratovih očeh in njena vest se je rahlo oglasila; kako je lahko ona, ki je svojo družino oboževala in jokala, ko so člani kot ptice odhajali, tako nedolžno in hkrati zvito lagala svojemu najstarejšemu bratu?
prikimala je na matteovo naslednjo izjavo. "ubogemu mačku se bo kmalu zmešalo," je narejeno sočutno dejala, čeprav je vedela, da se je mačku že zmešalo - poskušal je skakati z oken, se stradati na vejah dreves okoli hiše, nekoč je celo pogoltnil celo nogavico, a imel je še nekaj sreče. zagledala se je v bratove oči ter takoj opazila senco bolečine, samo zaradi tega, ker ga je spominjala cornelio. še vedno se je dobro spominjala amadeia, patrizie - kako bi lahko pozabila ta prikupen parček? - in tudi tega, kar sta ji storila, jo strla, skorajda pripravila do samomora. pozabi, je zaslišala glas v svoji glavi. sta samo preteklost, jo je le - ta opomnil.
slišala je že ta izgovor, naivnost, in takrat si ni morala pomagati. "misliš, da sem bila naivna, da sem se zaljubila v amadeia?" je siknila in šele zdaj ugotovila, da se je spozabila; nikomur ni povedala za njo in za amadeia, še najmanj pa svojemu najstarejšemu bratu, ki je bil takrat odsoten.
hvaležno ga je pogledala, ker je načel drugo temo. "no, nedaleč tu v charlotte je neka italijanska univerza, v tej srednji šoli, ki jo obiskujem tu, ima drugo krilo namenjeno študentom..." glas si ji je izgubil. s to srednjo šolo je bila povsem zadovoljna, predvsem zaradi tega, ker so bile učiteljice popustiljive, ni bilo veliko domače naloge in zaradi italijanskega jezika, ki se je govoril v njej. "toda, saj veš, še vedno premišljujem o smeri astrofizike na oxfordu," je nič kaj manj resno dejala.
njen načrt je bil že od nekdaj oditi čim dlje v pustolovščine, ven iz dolgočasnega mayberrya (ki je, mimogrede, zadnje čase postajal nekam prezanimiv, verjetno zaradi plesnega maratona) in se, po možnosti, vrniti nikoli. ali pa čez dvajset let, ko bo njena mama še bolj zgubana in bo matteo brez službe (kot da bi upala na to) , artemis pa ne bi bila več tako zelo lepa. seveda je bilo vse mišljeno kot šalo, družino je imela kot skupek zelo rada, čeprav ji pri nekaterih članih niso bile všeč določene stvari.

Naslov sporočila: Re: lucrezia & matteo [post office] Čet Nov 08, 2012 4:41 am

tagged is the beautiful lucrezia smitten 1

this post is 574 words long and i am listening to fever ray for inspiration.

"a, tako," se je nič kaj bolj dvomljivo nasmehnil, in vendarle ni imel namena kaj pretirano brskati po sestrini laži. je že imela razlog, da jo je napletla, in prav nič se ni imel namena vtikati vanjo. že tako je vedel, da nekaj očitno škriplje v njunem bratsko-sestrskem odnosu in jame ni imel namena kopati še bolj. hotel se ji je nekako odkupiti, a kaj, ko je bila njuna razlika v letih tako enormna, da sploh več ni razumel njene mentalitete. stara je bila sedemnajst, on pa enaintrideset! saj je vendar med njima vladal razkol štirinajstih let! kako naj bi torej prodrl do nje, kako naj bi ji pokazal, da mu je mar? ni mogel ravno igrati otroka njene starosti, mislila bi, da se ji norčuje ali v najboljšem primeru, da se mu je zmešalo; če pa je igral odraslega, je to lahko razumela samo kot podcenjevanje. zmagati vsekakor ni mogel in bolj, kot se je trudil, večja luknja se je delala med njima. tako je lahko samo čakal, da jo ta nenehna najstniška vztrajnost mine - a če je kaj poznal svojo mlajšo sestrico, je lahko tudi predvideval, da takemu obnašanju ne bo kaj hitro konca. "je artemis še sploh kaj doma?" se je še mimogrede pozanimal. sicer so se videli pri družinskem neseljskem kosilu pred nekaj dnevi, a ne pred, ne po tem je ni videl. vedel je, da ji je uspelo in bil je ponosen nanjo, privoščil ji je, istočasno pa jo je pogrešal. prav nikogar ni videl manj kot njo in želel si je, da bi lahko zapravil nekaj popolnoma nepomembnih uric, kjer bi izvedel, kaj se sploh dogaja z njenim življenjem. ah, pogrešal jih je vse, od lucrezie pa do očeta, kajti čeprav je živel v istem mestu, se je od njih počutil bolj oddaljene kot kadarkoli prej in čeprav so se srečevali ob rednih terminih, se mu je zdelo, da med srečanji mine cela večnost. saj je vendar lucrezia odrasla, sam pa je vse skupaj zamudil! in nenadoma - prav tako, kot je nenadoma odrasla - ga je presenetila s precej pogumnimi, istočasno pa prav toliko napadalnimi besedami. privzdignil je obrvi in za nekaj časa molčal; ni vedel veliko o njenem ljubezenskem življenju, še najmanj pa o neki domnevni romanci. spomnil se je fanta z imenom amadei, a česa več v glavi ni znal povezati. je res tako zanemaril njeno življenje, da je zamudil tudi njeno prvo ljubezen? prekleto, saj je nanjo gledal bolj kot starš in manj kot prijatelj. na koncu je zavzdihnil, skomignil z rameni in se odločil, da ji bo odgovoril iskreno. "saj veš, da smo vsi v ljubezni en kup naivnežev," je dejal z mirnim tonom in otožnim nasmeškom; on, ona - vsi so noreli za to ljubeznijo in ko so jo doživeli, so bridko padli na tla. kakšno nesramno sranje. "naša mala astrofizičarka," se ji je široko nasmehnil, nato pa se znova za nekaj korakov premaknil, saj se je med njunim pogovorom vrsta že precej skrajšala. "in kaj pravi mama? glede oxforda?" se je pozanimal. ne, ni si želel, da odide, ampak navsezadnje je on naredil enako pred leti. morda je šla po njegovih stopinjah, pa se sploh ni zavedala. ah, morda ji je bilo usojeno, da ji uspe. želel ji je vse, kar lahko dobi; res jo je imel rad, kot je imel rad vso svojo družino. veselil se je ob njihovih vzponih in žaloval ob njihovih padcih; takšen je pač bil.

» post office,
» post office
» lawyer's office
» lawyer's office,
» lucrezia & lois [vinsetta garage]

lucrezia & matteo [post office]

lucrezia & matteo [post office]

Similar topics

Similar topics