forest's road,

Naslov sporočila: Re: forest's road, Sre Nov 14, 2012 7:50 am

this is for nolan jewell ! smitten 1

and it has around 673 words.
forest's road, 11-16

včasih je bilo prijetno, ko je lahko korakala po mestu, zavila v gozd in si za odtenek zbistrila svoje misli. sploh pa po mestu, ki ni bilo polno mučnih spominov na preteklo življenje. smešna beseda, preteklo življenje, a res ne bi mogla najti ustreznejšega izraza. zdelo se ji je, da je bila takrat povsem druga oseba, ki je živela tisto pravljico. seveda je v tistih časih ne bi poimenovala tako, stvari namreč niso bile ravno preproste, a bi dala vse, da bi jih dobila nazaj. trenutke, ko ni rabila prisiliti mišic na obrazu, da so ustnice razpotegnile v grimaso, vsaj nekoliko podobno nasmešku. počasi se je že nameravala obrniti proti domu, ko je zaslišala korake. nolan. bil je marinec, ki ga je spoznala, ko je prostovoljno delala v bolnišnici, specializirani za vojaške namene. še vedno se je v živo spomnila njegovih srečanj s psihoterapevtom in od prvega dne naprej, je čutila, da ga mora spoznati. želela mu je povedati, da razume in da to niso le prazne, vljudnostne fraze. še vedno se je spomnila kako je čakala, da se njen oče vrne domov, spomnila se je zgodb, ki jih je pripovedoval o vojni, ko ga je res dolgo prepričevala in se je po dolgem vzdihu le vdal pod njenimi neumornimi prošnjami. sicer se je podobnim temam najraje izogibal in ni dobro prenašal ljudi, ki so mu čestitali, da brani njihovo domovino. včasih ni vedela zakaj, zdelo se ji je, da bi moral biti ponosen, a šele čez leta je lahko počasi razumela, da stvari niso in ne morejo biti tako preproste. da so prizori, ki jih je videl, nanj vplivali na načine, ki jih sama ne bo nikoli v celoti dojela. vendar je to znala spoštovati, kakor bi storila tudi pri nolanu. prav ob vsakem njegovem srečanju je bila tam, tiho sedela v sobi in opazovala njegov odmaknjen izraz na obrazu. čutila je neko povezanost z njim, povezanost, ki je ni znala prav razložiti, a kakor hitro je poskusila z njim navezati kakršenkoli stik izven tistih štirih sten, je ta jalovo propadel. ni je želel prepoznati ali celo videti in ni razumela zakaj. morda je v njem vzbudila kakšne slabe spomine, a ničesar ji ni rekel, da bi lahko to potrdila. sprva je šlo morda res izključno za neko željo, da mu pomaga, v njej je bil tisti nagon, da to preprosto mora storiti. najbrž takrat ni zares razmišljala o stvareh, ki jih je dal skozi, o vsej smrti, ki ji je bil priča ali kako to vpliva na osebo. želela si je razumeti, a ni mogla, vsaj ne takrat. poti usode pa so želele, da to izkusi na lastni koži, v obliki smrti njenega predragega jacoba. šele potem se je lahko zares zavedala kaj pomeni, ko ti je ljubljena oseba iztrgana iz rok, šele takrat je lahko začela razumeti pekel, ki ga je mogel preživljati. začuda pri tem ni izgubila želje potem, da do njega pristopi, da naveže nek pogovor, pravzaprav je bila le še bolj prepričana, da bi tako naj bilo. ko bi bil vsaj on podobnega mnenja, namesto tega pa je bila še vedno deležna le hladu, ki ga je sicer lahko razumela, tudi sama je namreč velikokrat na tak način poskrbela, da je bila 'zaščitena' pred ostalim svetom, a zdelo se ji je prav, da prebije ta njegov zid. morda bi lahko rekli, da je bila tukaj prisotna ta želja tudi iz nekoliko bolj sebičnega razloga – tudi sama je potrebovala nekoga za pogovor. ni si želela ljudi, katerih največja tegoba je bila, ko so zamudili najljubšo nanizanko in so ji potem nalagali fraze, da vedo kako ji je in bo vse še v redu. od njega vsaj pomilovalnih pogledov ne bi bila deležna, ravno ti pogledi in besede pa so ji tudi šle najbolj na živce. »hej,« pri kratkem, previdnem pozdravu si je na ustnice celo uspela priklicati rahel nasmešek. »kako pa bo danes? me boš tokrat prepoznal?« je potem nadaljevala, z mirnim glasom, ki ga ni na noben način obtoževal, od njega si je samo želela nek odziv, potrebovala ga je.

Naslov sporočila: Re: forest's road, Čet Nov 15, 2012 7:12 am

note: i have a feeling they'll be wonderful. smitten 3

mayberry morda ni bil veliko hrupno mesto, vendar je bil dovolj velik, da mu je sredi tedna ždetje doma začelo presedati, ljudje utrujati in je nujno potreboval odmik. večkrat je ob takih trenutkih poklical tiano in se ponavadi z njo odpravil na podeželje, tokrat pa je telefon ostal v njegovem žepu in tja se je namenil sam. avto je pustil parikran pred vhodom v gozd, skozi katerega se je vila z jesenskim listjem posuta pot. popoldne se je prevešalo h koncu in samo še vprašanje časa je bilo, kdaj bo sonce začelo toniti za obzorjem in bo nad okolico pričel padati mrak. morda ni bila tako sijajna ideja, da se je v gozd odpravil ob koncu dneva, vendar je tako vsaj imel zagotovilo, da bo srečal karseda malo pohodnikov, če sploh katerega. dlani so bile varno potisnjene v prednje žepe temne usnjene jakne, ko so suhe vejice tiho pokale pod njegovim korakom in je hodil vedno globje. prepoznal jo je hipoma. takoj ko je zagledal svetlolaso postavo, je vedel, da tam sredi poti stoji ženska, ki ga morda poznala bolje kot kdorkoli drug, bolje kot je poznal samega vse. in ni vedel niti njenega imena. seveda so mu ga povedali, seveda se mu je že vsaj ducatkrat predstavila, a vedno ga je skrbno potisnil na stran. stvar je bila v tem, da ga je presneto spominjala na hope. zlasti na začetku s svojimi velikimi očmi polnimi življenja in želje po znanju. kasneje je skozi srečanja ugotovil, da se tudi njen pogled mrači in tone v temo. zakaj ni vedel in niti vprašal ni. bil je samo osebek, ki je sedel nasproti njej, med vsemi obiski psihologa, enkrat na mesec zadnjih nekaj let.

večkrat je poskusila stopiti do njega po končanem sestanku s psihologom in vedno ji je namenil nek zabrundan revskajoč odgovor ter se odpravil v nasprotno smer od njene, čeprav sprva tja sploh ni nameraval. celo srečanje so bile njegove oči vedno usmerjene nanjo, tudi če se je trudil pogledati zdravnika, se je njegov pogled avtomatično vrnil nanjo. morda prav zaradi podobnosti s hope, morda iz čisto nekega drugega njemu neznanega razloga. vsekakor pa je bil odločen, da se drži stran od svetlolaske. ženske, ki izgledajo kot ona, ženske, ki so kot ona, niso bile zanj. delovala je tako krhko na prvi pogled, kar ga je spravljalo ob pamet. tisti prirojeni zaščitniški instinkt se je poleg nje vedno začel na ves glas oglašati, četudi se je skozi leta, mesece, prepričal, da je dovolj močna. rad si je mislil, da jo tudi on pozna, a kaj ko o njej ni vedel čisto nič. in sedaj je obstal pred njo, ko ga je opazila in se nasmehnila z visoko dvignjeno glavo. ''zdravo,'' je previdno izustil pozdrav, prvi namenjen njej v dolgem času poznanstva. sredi ničesar se ni mogel ravno pretvarjati, da je ne vidi ali ne sliši. sploh ker sta stala drug drugemu na poti. ''ne vem niti, kako ti je ime...'' je skomignil z rameni ob prizanju in sklonil pogled. resno bi si moral zapomniti vsaj njeno ime po vseh preteklih srečanjih. ''in vedno te prepoznam, toliko da veš. samo odločim se, da se raje ne bi pogovarjal s tabo. nič osebnega. vprašaj dr. miltona. vsekakor bo imel ustrezno pojasnilo za moje umikanje pred tabo – najverjetneje nekaj povezanega s samoobrambnim sistemom moje osebnosti,'' se je posmehnil zadnjim besedam, kakor da psihologu za nič na svetu ne bi bil pripravljen dati prav.

Naslov sporočila: Re: forest's road, Pon Nov 19, 2012 4:42 am

this is for nolan jewell ! smitten 1

in spregovoril je. bilo je prvič, da ga je slišala izgovoriti več kot odsekane besede ali kratke stavke, torej sta že napredovala. »jackie, krajše za jacqueline,« je spregledala dejstvo, da mu je prav to verjetno povedala že kakih desetkrat. ni bilo stvari, ki bi jo pri njem vzela kot napačno, verjetno ničesar ne bi mogel narediti, da bi si premislila in se odločila, da navsezadnje ni vreden njenega truda. prav ničesar. morda zaradi njegovih oči, ki so se ji zdele tako vabljive, kot bi se za njimi skrivalo na tisoče zgodb ali pa zaradi vpliva, ki ga je imel na njo, čeprav nista pred tem nikoli spregovorila niti besede. želela si je, da bi jih. želela je poslušati vse, kar bi ji imel za povedati. »prav gotovo,« prikimala je njegovim besedam, ki bi jih namreč lahko vzel doktorju naravnost iz ust. kako nadležno je moralo biti vse skupaj. sedeti tam in poslušati tuje ljudi, ki ti solijo pamet, nolan je zadevo pravzaprav še dobro prenašal. zase je vedela, da ne bi zdržala. marsikdo ji je že priporočal terapijo, pa se ji je to zdela naravnost grozljiva misel. le kako naj bi svoje najglobje strahove in občutke zaupala popolnemu tujcu? »ampak ne zanima me kaj ima za povedati doktor milton,« ga je potem nežno zavrnila in si drznila napraviti korak bližje k njemu. »in samo da razčistiva zadeve – ne bom te ravnokar bombardirala s vprašanji, tukaj nisem kot medicinska sestra. lahko govoriš, lahko tudi ne, tvoja izbira,« se mu je mirno nasmehnila in previdno pogledala. na njo je na nek način vplival pomirjujoče, lahko je bila dosti bolj razsodna in potrpežljiva kot kadarkoli sicer. na življenje lahko gledamo iz marsikaterega zornega kota. glede njiju se je rada zanašala na en pogled in sicer, da so stvari vedno na nek način povezane. da sta se spoznala z razlogom, ki ga morda zaenkrat še ne ve, morda ga tudi nikoli ne bo, a bilo je pomembno, da je tako. v živo je lahko videla vsa predhodna, mučna srečanja, ko so sedeli v tisti sobi in njegove oči, uperjene v njene. tolikokrat si je želela, da bi lahko prekinila vprašanja, na katera po navadi ni bilo videti, da bi kaj rad odgovarjal in ga rešila vsega skupaj, a tega ni mogla. lahko je le sedela tam in upala, da mu s pogledom daje vedeti, da ji ni vseeno, da razume ali si to vsaj želi. kasneje si je mislila, da ni pravično, da lahko ona sedi na drugi strani in posluša vse tisto, čeprav bi v resnici spadala na enak stol kot rjavolasec pred njo, tako je nekaj časa sklanjala pogled, želela si je ubežati pred njegovim, kot bi se bala, da bo lahko ugotovil, da je le sleparka, ko misli, da bi lahko pomagala drugim, čeprav je sama v enakem čolnu. pa se je zbrala, ne zaradi sebe, ampak že zaradi njega. morda res ni mogla biti vedno močna zase, a lahko je bila močna zanj, lahko se je trudila gledati vanj z enakim, zagotavljajočim pogledom, ki naj bi mu dal vedeti, da ni sam. »si za sprehod?« ga je pogledala izpod trepalnic, nekako ne vedoč kaj naj od njega pričakuje. dan se je počasi končeval in sonce začelo skrivati za obzorjem. kmalu se bodo na nebu pojavile prve zvezde, kar je bil zanjo eden izmed najlepših delov dneva. rada se je zazrla v vse tiste lučke nad seboj in pomislila, da jih nikoli ne vidiš brez noči. vedno mora biti najprej tema, da je lahko potem tudi svetloba.

Naslov sporočila: Re: forest's road, Pet Nov 23, 2012 3:18 am

Ob izreki njenega imena je prikimal in si ga znova zapisal v spomin, tokrat ne bo imel nobenega izgovora – povedala mu ga je, poslušal jo je, od zdaj naprej jo bo moral poznati. Res ni imel nič proti njej. Delovala je kot prijetna oseba, ki iz nekega razloga na svojih ramen nosi preveliko težo. Morda je prav zato ni poskušal spoznati bolje. Ker bi jo potem poskušal razumeti in prevzeti določen delež bremena nase. To je rad počel, a vendar tiho in brez izpostavljanja, ker je vlogo junaka več kot samo preziral. Ljudje so si hitro potem okrog ene same malenkosti spletli celo čudežno mrežo in naenkrat si bil heroj, princ na belem konju, odrešitelj in milijon drugih 'pozitivnih' stvari. ''In jaz sem Nolan. Kar že veš, glede na to, da me vztrajno zasleduješ po bolnišnici,'' je nato odvrnil, vendar besede niso nosile nekega ostrega tona, temveč so se celo obarvale z rahlim nasmeškom. ''Tvoj šef je, mar ni? Vsekakor ti mora biti zanimivo, kaj ima za povedati, če tako dolgo vztrajaš na mojih terapijah,'' je skomignil z rameni in rahlo priprl pogled, ko je napravila korak proti njemu in se mu tako vztrajno, a nevsiljivo, približala. ''In če se odločim ne govoriti, potem se boš odvrtela naokrog in odšla v drugo smer? Dvomim,'' se je na široko nasmehnil ob njenih besedah. Zagotavljala mu je, da je danes njena vloga drugačna, a njene oči so še vedno delovale neverjetno pomirjevalno in njen ton je bil preveč razumski, da bi jo lahko obravnal kako drugače kot medicinsko sestro. ''Ali pogosto to počneš? Zasleduješ paciente in se z njimi skušaš pogovarjati?'' se je rahlo namrščil, ne da bi si nasmešek izbrisal iz obraza. Lahko bi poskusil drugo taktiko in jo dokončno sprovociral, da bi podlegla pritisku in odnehala. Lahko pa bi samo govoril z njo. Ni bil tak bav bav.

''Torej, odločil sem se, da danes enkrat za spremembo govorim s tabo. Vendar ti ne garantiram, da bo pogovor potekal... hm, prijetno? Vljudnostno? Nima veze, kaj te zanima?'' je nato nadaljeval in tudi sam napravil korak naprej proti njej, da sta stala že skorajda drug ob drugem, a vseeno je med njima ostala zadostna varnostna razdalja, katero je nameraval ohranjati za vsako ceno. Če bi slučajno pritisnila na napačno točko, bi znal narediti kaj neumnega. Znal bi narediti vse, da jo odmakne stran od sebe in morda bi jo tekom tega tudi prizadel. Ni znal izbirati sredstev ali besed, ko se je šlo za njegovo lastno dobro, res ne. To ga je verjetno naredilo za neobzirnega in kanček sebičnega, a bilo mu je resnično vseeno. Ob njenem predlogu je prikimal in pomignil v naključno izbrano smer gozdne poti ter se ob njej odpravil naprej po stezi. ''Torej, Jackie. Vem, da si medicinska sestra. Vem, da rada letaš za pacienti. Ne vem pa, zakaj vztrajno hodiš na moje sestanke? Kolikor vem, se je tvoja praksa pri Miltonu končala po prvem mesecu,'' je pogledal proti njej s poznavalskim nasmeškom. Da, lahko da je hotela samo dodatno izobraževanje, se bolj usposobiti v psihiatriji. A vojaška mentaliteta ni bila tako zelo zanimiva. ''Um... mojega izogibanja tebi ne smeš jemati osebno,'' je nato zavzdihnil, ko je zmajal z glavo, kakor da bi bil jezen sam nase, ker sploh karkoli govori, a moral ji je nekako pojasniti. ''Spominjaš me na nekoga. In tvoj pogled... opazi se, da svet vidiš takšen kot je. Brez olepšav. Preprosto krut kraj, ki včasih ne priznaša niti najbolj nedolžnim,'' je previdno nadaljeval in tovrstno izbiranje besed mu res ni bilo pisano na kožo. ''Imam prav?''

Naslov sporočila: Re: forest's road, Čet Dec 27, 2012 4:38 am

this is for nolan jewell ! smitten 1

»verjetno oba veva, da ne vztrajam pri terapijah, ker me zanima kaj ima za povedati doktor milton,« je iskreno skomignila z rameni. morda je bil res strokovnjak na svojem področju in proti njemu ni imela popolnoma nič, a bila bi navadna laž, če bi rekla, da je na tistem stolu sedela iz tega razloga. »in ne, verjetno res ne bi odkorakala, lahko pa bi preprosto hodila v tišini. včasih tudi to ni tako slabo,« imela je občutek, da mu tako ali tako ni povedala nič novega, da se prav dobro zaveda, da je včasih ravno tišina tisto kar potrebuješ. »vsak ima svoje hobije,« se je dejansko nasmehnila ob njegovem vprašanju. celo šaliti se je še vedno znala, kar je presenetilo celo njo samo. seveda pa je bilo to lažje, kot razložiti, da je to storila samo pri njemu, da še nikoli prej ni nekdo v njej vzbudil takšnega zanimanja, z njim se je čutila povezano in le kako naj bi to razložila nekomu, ki je bil v mnogih pogledih le tujec? »ne glede na vse, vesela sem, da si se tako odločil,« si je dovolila, da se je njen pogled za hip srečal z njegovim, preden ga je znova usmerila na pot pred sabo. zakaj se je bilo z njim tako preprosto pogovarjati? nobene potrebe ni čutila, da bi se obdala z zidom, da bi mu namenila kakršnokoli sarkastično opazko. le pogovarjati se je želela, slišati vse, kar bi ji bil pripravljen povedati in celo sama je imela občutek, da mu lahko zaupa. »ne vem ravno kako ti naj na to odgovorim,« je previdno priznala, pri čemer ji je ušel rahel vzdih. »na začetku so mi rekli, da moja prisotnost pozitivno vpliva nate, da te pomirim. če je to res, veš najbolje sam, a kakorkoli že, ostala sem.« iskala je prave besede, a saj ni niti zares vedela kaj mu sploh želi povedati. »potem pa je to postala moja želja. ko sem sedela tam in te opazovala… ne vem, morda se bo to slišalo neumno, a zdelo se mi je, da preprosto moram biti tam, da je bilo tako namenjeno, nisem si mogla predstavljati, da bi prišel tja in videl, da je moj stol prazen, tega nisem želela. poleg tega pa je bil moj oče vojak, kar je imelo velik vpliv na moje življenje,« je na koncu še dodala. sicer ni bil marinec, a stvari, ki jih je opravljal so bile verjetno podobne, tako si je vsaj predstavljala. to sicer ni bil ravno glavni razlog, glede na to, da je bilo tam veliko vojakov in marincev, ki so prihajali na srečanja, pa nikjer ni bilo enako. seveda si je želela, da bi lahko pomagala slehernemu izmed njih, a nikjer ni prišlo do tistega klika, ko je preprosto vedela, da si želi o njem vedeti več. »in to je to, ne vem ali ti je karkoli od tega smiselno ali pa sem se ravnokar povsem osmešila,« je nato ustnice razpotegnila v nekoliko opravičujoč nasmešek. vedno je upala, da so bili ti občutki nekako obojestranski, a tega seveda ni zares vedela, sploh po tistem, ko se je je na začetku tako spretno izogibal. ob njegovem vprašanju je počasi prikimala, obraz pa se ji je v hipu nekoliko zmračil. »zdaj bom storila nekaj, kar ne počnem pogosto, ampak želim ti povedati zakaj je temu tako,« besede so obvisele med njima, še preden bi si lahko premislila, kar bi se zagotovo zgodilo, če bi se ustavila vsaj za nekaj sekund, preden jih je kar izgovorila. »zdi se mi, da ti lahko zaupam,« je potem še na glas priznala svoje misli s tihim, previdnim glasom.

Naslov sporočila: Re: forest's road, Pet Jan 04, 2013 4:18 am

''verjetno oba veva, da je zate bolje, da ostaneš daleč stran od mojih terapij. sploh pa nisto blazno produktivne, glede na to, da minejo večinoma v čisti tišini,'' je skomignil z rameni. terapije so imele svoje vzpone in padce, večkrat je obupal sam nad sabo in večkrat je psihiater obupal nad njim. vsekakor več kot enkrat. imel je dneve, ko je bil pripravljen odpreti usta in povedati kaj o svojem delu. toda s težavo se je vračal nazaj v čas in govoril o tistih bistvenih stvareh. kako je njegove sodelavce razneslo pred njegovimi očmi, kako je brez pomislekov nekoga ustrelil naravnost v prsi. ''ne glede na vse... tišina je precenjena. v njej ni prav nič pomirjajočega,'' je odrnil na njene besede. tišina je predstavljala samoto, osamljenost. smešno, da je bil takega mnenja nekdo, ki večino časa prebije prav v samoti. ne ravno direktni, a v mislih – tja vsekakor ne spusti nikogar drugega. ''ah, in jaz sem že mislil, da imam samo jaz to čast, da me zasleduješ. kako naivno od mene,'' se je nasmehnil, kar je bil še najboljši približek nasmeška, ki ga je bil sposoben napraviti. dlani je potisnil globje v žepe jakne, ko sta se odpravila naprej po gozdni poti. občasno je pogledal proti svetlolaski poleg njega in prikimal v znak strinjanja: ''res me pomiriš, na nek čuden način, ki ga ne znam povsem pojasniti.'' bila je podobna dekletu, ki je zanj predstavljalo žarek upanja sredi afganistana. vendar je dolga leta mislil, da je bila mrtva, in sedaj so ostali samo sladko-grenki spomini. ''vendar bolj kot to, mi daješ neko bedasto upanje, da bo milton slej kot prej nehal filozofirati in si bo morda potegnil tisto palico iz riti,'' se je celo namuznil ob mali šali in svojem očitnem pomankanju ljubezni do psihoterapevta. res ga ni prenese. predvsem zato ker nikoli ni naredil niti koraka na vojno območjo, a je bil vendar najpametnejši človek daleč naokrog, ki mu je poskušal pomagati. kako le, če ni imel pojma, kaj preživlja?

''bil vojak? je bil ubit?'' je brez oklevanja vprašal ob omembi očeta. ni bil ravno znan po taktnih odgovorih in vprašanjih. ravnal je naravnost po svoji intuiciji, storil tisto, kar mu je velel občutek znotraj njega. ''hvala,'' je nato zamrmral ob njenih prav tako tihih besedah. zaupanje. skrajno krhka reč. ''ampak bi bilo bolje zate, da mi ne. ne bom trdil, da sem magnet za težave ali da uničim vsakega, ki mu uspe priti v mojo družbo, toda... ne znam povsem dobro funkcionirati sredi majhnega mirnega mesta. tukaj je... mirno, prijetno, veselo,'' je počasi napravil globok vdih in se ozrl naokrog po drevesih, s katerimi sta bila obdana. vajen je bil neba in narave. vsekakor ne osvetljenih uličic in nepopisno zelenih mestnih parkov, ki so delovali kar nekoliko izumetničeno. ''mayberry je tako daleč stran od realnosti, da bolj ne bi mogel biti, in prav to je glavni razlog, zakaj še vedno hodim na terapijo. tukaj sem doma in vendar se ne zdi kot moj dom,'' je nadaljeval in se z namrščenimi obrvmi ozrl v njeno smer. ''včasih sem se poigraval z idejo, da bi lepega dne kar odšel. toda ne morem za seboj pustiti določenih oseb, ki v meni vidijo steber opore – ne trdim, da to tudi sem, samo oni me vidijo v tej vlogi. in ne glede na vse, raje sam vztrajam v nekem trpljenju, kot da bi to povzročil drugim.'' ni spregledal, da je v petih minutah izrekel več pomembnih stvari, kakor prej v desetih letih obiskovanja psihoterapije. morda je bilo krivo okolje, morda je bila kriva ona. vsekakor bi lahko rekel, da je bilo tisto prej omenjeno zaupanje vzajemno.

Naslov sporočila: Re: forest's road, Tor Jan 08, 2013 11:33 am

»žal mislim, da me boš moral tam prenašati dokler boš vztrajal sam,«

»ne vem, če bi se ravno strinjala. zdi se mi, da je včasih ravno tišina tisto, kar potrebujem,«

»ne, imel je srečo,«

»če te ne moti, bi to raje presodila sama,«

»in mislim, da je to kar počneš plemenito, četudi si tega morda ne boš priznal. da ostajaš tukaj, namreč, navkljub vsemu. včasih bi bilo pobegniti res najlažje… a tvoja prava moč se kaže, če se s stvarmi spoprimeš, če vztrajaš,«

»ampak razumem kaj praviš. vse tisto tam zunaj,«

»zdi se nekoliko tuje, neresnično. kakor, da ne sodiš zares tja, med tiste nasmejane obraze,«

»verjetno misliš, da ti nimam ravno pravice govoriti teh stvari in morda imaš prav. ampak lahko te razumem bolj kot si predstavljaš,«

»imela sem sina, jacoba. izgubila sem ga nedolgo časa nazaj, v prometni nesreči,«

»in vem, da sem ravnokar veliko odvrgla nate, nič ti ni treba reči. samo želela sem si, da bi vedel.«

Naslov sporočila: Re: forest's road, Čet Jan 10, 2013 1:55 am

saj ni vedel, kaj naj ji reče. naj še naprej zapravlja svoj lasten dragoceni čas in obiskuje njegove pogovore, ki so sestavljeni iz niza dolgih molčečih minut? naj ji reče, da je vse skupaj res sila nepotrebno, vendar jo želi tam iz povsem sebičnih razlogov. ali naj se zlaže in trdi, da bo bolje, če se od zdaj naprej pri miltonu ne vidita? ''mislim, da hodim samo še zaradi tebe, jackie,'' je bil stavek izrečen preden bi ga lahko ustavil in iskrenost je bila vsekakor kot nežen poletni vetrič, osvežujoča in pomirjajoča. ''odkrito povedano... drugega razloga praktično ni. napredka tako ali tako nikdar ni bilo nobenega. samo zdi se mi, da te bom razočaral, če me bo dogovorjeni uri ne bo tam,'' je zavzdihnil in prišel do glavnega razloga, zakaj sploh še vztraja pri tako jalovem početju. lahko bi seveda zamenjal terapevta in naivno bi v njem spet vzklilo upanje, da obstaja neka druga paralelna resničnost, kjer bo lahko povsem pozabil na preteklost in začel povsem na novo. obrnil nov list ali kako so ljudje že rekli? ''dobro zanj. ali pa tudi ne. vsak, ki se vrne živ ti bo rekel drugače. nekateri bi raje videli,da bi se vse končalo na licu mesta. nedvomno bi bilo lažje – en sam napačen korak in vsega je konec. ni ti potrebno seboj nositi tako težkega bremena,'' je nadaljeval, ko je odgovorila na vprašanje o njenem očetu. ni ga smela razumeti narobe. sam je vsekakor raje videl, da tudi sedaj diha, kakor da bi končal pod rušo v neki od boga pozabljeni državi stotine kilometrov stran. ''vendar lahke poti niso niti približno tako zabavne kot trnove,'' se je rahlo nasmehnil, da je misli ubesedil še naglas in ji tako dal zagotovilo, da svojega življenja ne obžaluje niti malo.

potem pa je naredila napako in uporabila napačno besedo, da se je na licu mesta ustavil in se z odločnim pogledom v očeh zasukal proti njej. ''vse prej kot plemenit sem, jackie. po sami vrnitvi je šlo vse navzdol. zato sem sploh pristal pri miltonu. pretepi, alkohol, ženske. ne nujno v tem vrstnem redu,'' je takoj pričel zmajevati z glavo in se na vse pretege otepati prav tistega mnenja, katerega se je otepal zadnjih nekaj let. ''skušal sem vsem dokazati, da odhod v vojno ni nekaj hvale vrednega. vendar poglej me – deset let kasneje še vedno skušam ljudem dopovedati, da to ni plemenito dejanje,'' je nalašč uporabil identično besedo kakor ona. morala je razumeti, da ni bil takšna oseba. da je bil daleč od tega. kaj točno je spadalo med njegove svetle trenutke? nekaj let streljanja talibanov? reševanje lois izpod pločevine? stanje ob tianini strani, ko jo je njegova preteklost klala napol? prav nič od tega ni mogel označiti za svetlo bilko upanja. nič. stal je nasproti nje tudi takrat, ko se je njen odvalil kamen od srca in je v njegove dlani izročila praktično vse zaupanje, kar ga je primogla. prikimal je. razumel je, zakaj je morala to spraviti iz sebe. toliko človeškosti je še bilo v njem, da je lahko razumel, zakaj ljudje počnejo določene stvari. zakaj se prileže sekunda oddiha, ko breme zleti s tvojih pleč na tla – četudi ga moraš zatem že hitro pobrati in oditi naprej. znova je prikimal, vsaj za sedaj ni nameraval reči nič. njegova dlan se je ovila okrog njenega zapestja, ko jo je potegnil naravnost proti sebi, da je bila stisnjena ob njegov prsni koš, ko se je druga roka ovila okrog njenega hrbta v razumevajočem objemu. ''je bil v avtu ali ga je avto zbil?'' je s tihim glasom spregovoril tik kraj njenega ušesa in se odmaknil zgolj toliko, da je lahko pogledal navzdol v njen obraz: ''res upam, da ne kriviš same sebe.''

Naslov sporočila: Re: forest's road, Čet Jan 17, 2013 5:32 am

njegovo priznanje jo je ujelo nekoliko nepripravljeno, da ni prav vedela kaj bi z njim. vsekakor jo je presenetilo na dober način, ni zares vedela, če tudi njemu nekaj pomeni, da vedno znova sedi na tistem stolu. zakaj bi to počela, če ne zaradi njega? »verjetno ti terapije vseeno pomagajo, četudi sam nimaš tega občutka,« je sprva izbrale besede, ki so se ji zdele pravilne, tiste, ki bi jih morala reči, čeprav ni bila ravno povsem prepričana o njihovi iskrenosti. »ampak..« je potem vendarle previdno začela. »če res misliš, da ti ne pomagajo in več nočeš biti tam… no, ne bi me razočaral, midva se lahko še vedno vidiva kdaj izven tiste sobe,« je previdno dokončala in ga pogledala. konec koncev je bilo to vse kar je želela doseči, da bi mu lahko pomagala in morda bi bilo to celo bolj uspešno, če bi se lahko tu in tam videla sama, brez doktorja s vsemi tistimi vprašanji. ni pa nanj gledala kot na nek primer, nekoga, ki ga je potrebno popraviti in bi v njej vzbudil zanimanje izključno iz tega razloga. ni bil njen projekt, bil je le nekdo, ki si ga je želela v svojem življenju, nekdo, ki ga je, tako se ji je vsaj zdelo, potrebovala. »če bi ti bilo to všeč seveda, tudi sicer ni problema,« nekako živčno je potem še hitro zamrmrala te besede in si v zadregi popravila lase za uho. navsezadnje res ni želela, da bi imela občutek, da se mu kakorkoli vsiljuje, izpasti obupano je bil zanjo eden izmed največjih strahov. »najbrž je bilo lažje, ker je imel nekaj, k čemur se je lahko vedno vrnil. z mamo sta ena izmed tistih srečnih zgodb, ampak imaš pa vseeno prav. ne moram biti povsem prepričana, o tem ni preveč rad govoril,« se je spet preselila v tiste dneve, ko se je vrnil domov po dolgih mesecih odsotnosti in kako se ji je vsakič zdelo, da je v tistem času za seboj pustil tudi košček sebe, na tistih bojiščih, kjer je izgubljal prijatelje in ubijal sovražnike. sama je bila tako ponosna nanj, želela si je slišati vse, a je bila vedno deležna le zasanjanega pogleda in nejasnih stavkov, da ne bi razumela, da o tem noče govoriti. sčasoma ga je lahko bolj razumela. ne glede na to, da je delal nekaj, kar naj bi bilo častno in dobro za njegovo državo, še vedno je šlo za življenja ljudi. kar hitro jo je postalo strah, da je uporabila napačno besedo, kar se je izkazalo za povsem utemeljen strah, ko je izbruhnila njegova reakcija. morala bi vedeti, težko je bilo nekomu takemu dopovedati kako na njihovo delo gledajo zunanji opazovalci. »preveč strog si do sebe. nekaj napak te še ne napravi za slabega človeka, nolan.« ga je skušala pomiriti. »in oprosti, nisem te želela užaliti,« je še spravljivo dodala, ker ga ni imela namena prepričevati, da opravlja nadvse častno delo, kako pogumen je in tako naprej. vedela je, da tega ne bi želel, sploh pa je lahko pustil, da so njegova dejanja govorila namesto njega. »nočem biti preveč radovedna, ampak zakaj si se odločil, da boš postal marinec?«

ni pričakovala objema, to je že lahko rekla. a toliko kot ga ni pričakovala, tako zelo dobro je del. ni se mogla spomniti kdaj jo je nazadnje kdo stisnil v objem, ki bi jo v trenutku tako pomiril, ki bi se zdel tako pristen in varen, da bi lahko tako prepletena ostala vsaj še kakšno uro. to majhno dejanje jo je ganilo do te mere, da so se ji v očeh pričele nabirati solze, ki pa jih je hitro pogoltnila. »avto ga je zbil,« je tiho rekla, pri čemer se je na vse pretege skušala ohraniti miren glas. »igrala sva se zunaj, stekel je za žogo in nekaj minut za tem je bilo že prepozno.« želela si je, da bi lahko ob njegovih besedah odkimala, mu povedala, da to ni nekaj, s čemer bi morala živeti, a bi lagala. bila je tam, imela ga je na dosegu roke. če bi bila malce bolj pozorna, če se za tisto sekundo ne bi obrnila proč... še vedno bi bil z njo, ne pa samo tista prekleta praznina, ki jo je dobila v zameno. »to je lažje reči kot storiti,« mu je potem počasi priznala in skomignila z rameni. »četudi bi želela kriviti voznika, četudi bi želela kriviti ves svet... na koncu dneva ostaja tisti glasek krivde, ki mi ne pusti spati. bila sem tam, lahko bi kaj spremenila.«

» asher & teresa [forest's road]

forest's road,

forest's road,

Similar topics

Similar topics