 april beckett
fashion designer
Število prispevkov : 157
Reputation : 38
Join date : 20/10/2012
Kraj : port charles
 |  Naslov sporočila: somebody pinch me, your love's too good to be true Sob Okt 27, 2012 9:33 pm | |
|
tagged is mister connor  here is 616 words and i'm listening to the script for my inspiration :3 and i finally write it yay me yay me yayy me !
ni več vedela kako naj sploh utopi svojo žalost, z banjico sladoleda, z jokom ali pa s pijanim tekanjem po ulicah, ki ji je še edino prišlo na pamet, ko je sedela v nekem starem baru s kozarcem v roki v nizu mnogih prej popitih. še vedno ni mogla dojeti, da je nathan bil mrtev, preprosto ji to ni šlo v glavo, občutek je imela kakor, da je le nek slab televizijski šov in da jo prav sedaj snema skrita kamera in je nolan bil le najet igralec za to vlogo. a vsak njegov spomin, ki ga je izvlekla iz njega je bil tako resničen, da je del nje vedel resnico- nathan je bil mrtev in ostala je sedaj popolnoma sama, izgubljena v tem svetu kajti od vedno je bil on ob njenem boku, on je bil del njene preteklosti tako kot sedanjosti in naj bi bil tudi prihodnosti. začrtati življenje iz čiste ničle pa ni bilo ravno najlažje, kajti ni vedela niti kje začeti in bila je le izgubljena. tavala je naokoli in iskala sebe, vedno pa našla zraven del njega v vsakem kotičku svojega življenja. zakaj je sploh popivala ni vedela. alkohol ji tako ali tako ne bo podal rešitve na dlani pa tudi njega ji ne bo vrnil. samo groznega mačka bo imela ob jutru in še en dan več, da preživi najbolje kakor zna. pravzaprav pa se je že sedaj počutila precej grozno in bolje je bilo, da kakšen poseben pripadnik njenega očeta ni sedaj videl kako njegova uboga hčerka popiva v bednem baru, objokuje svoje življenje od samega začetka pa do sedaj in bog ve koliko neumnosti bo še naredila na poti domov in kolikokrat se bo spotaknila ob samo sebe, glede na dejstvo da si ji je pred očmi svet bolj kot ne vrtel in že v treznem stanju je delovala nerodno kaj šele sedaj. izpila je kozarec do konca in na pult vrgla nekaj bankovcev, zagotovo najmanj dvakrat preveč in se poskušala, kar se da previdno spraviti s stola. svet se ji je majal pred očmi in vsak korak je bil tako lahek, a hkrati prav zaradi tega težak. vseeno pa je prišla na ulico in uspešno prekoračila križišče, brez verižne nesreče povzročene zaradi nje.
korak za korakom, to je vse kar si je mrmrala z razširjenimi rokami zaradi iskanja nekega ravnotežja, katerega tako ali tako ni imela in ga tudi ne bo imela. oprla se je na steno stavbe v bližini in z nog spravila visoke pete katere je imela in ji niti malo niso pomagale pri njeni dolgi poti domov, čeprav niti ni vedela ali hodi proti domači hiši ali proti svojemu bednemu, osamljenemu stanovanju. pogledala je naokoli in vedela veliko manj kot prej, vseeno pa je pot nadaljevala v nekem veselem koraku in se od časa do časa še narodno zavrtela in gledala navzgor proti nebu in se pogovarjala sama s seboj, nato pa začutila kako se je zaletela v neko postavo in hitro se je obrnila in že pripravila pesti v svojo obrambo. » trenirala sem karate ! « je zavpila proti neznancu pred njo in se rahlo namrščila proti njemu. » in…in…in pete imam v rokah in…in baje so zelo boleče, če ti priletijo v glavo, « in z njimi pomahala pred nosom, ko se je še tako borbeno mrščila. » in oprosti, ker sem se zaletela, « je brez razloga dejala. kdo pa se je dejansko opravičeval možnemu napadalcu ? presneto, res je pretiravala s količino popite tekočine. » se ti že tresejo hlače kajne ? grrr, « je še vedno vztrajala potem pa se odločila, da bo neznancu pustila pot do besede, katero je nenadoma prevzela popolnoma ona. pijana kot kanta seveda.
|
|
