izlet ji je dobro del. iti v nek tuj kraj, z novimi ljudmi in samotnimi kotički. lahko je hodila po ulicah brez da bi jo ustavil kakšen znanec s sočutnimi besedami in ravno to se je odločila početi tisti dan, raziskovati ulice v aspenu brez straha, da bi naletela na kak znan obraz. ogledovala si je lahko izložbe, vdihavala svež zrak in tu in tam odzdravila kakšnemu vljudnemu neznancu. bila je le še en obraz, nobene zgodbe, nobene zgodovine, nobene skrivnosti in občutek ji je bil še preveč všeč. seveda pa so bile stvari očitno prelepe, da bi trajale. tisti dan ni bilo posebne gneče, tako da ga je opazila že na daleč. imela bi možnost, da bi izginila v kakšni trgovini še preden bi se srečala, a je ostala prikovana na tla, pri tem pa le presenečeno mežikala predse. slišala je lahko le zvok njegovih približujočih se korakov in bitja lastnega srca, kakor da ji bo ravnokar skočilo iz prsi. vedela je kaj jo čaka, bližal se je pravi debakel, kako bi se lahko temu izognila? po vseh tistih letih, ko se je takrat kar odločil, da zanj ni več dovolj dobra. pustil jo je z zlomljenim srcem in otrokom, ki ji je svet obrnil na glavo. »dom,« je skorajda refleksno zašepetala besedico, ki ne bi več smela zapusti njenih ust. ni ga več klicala tako, že dolgo ne. »poglej, ulica je dovolj široka. lahko se odpraviš naprej in se pretvarjava, da se tole nikoli ni zgodilo,« se je počasi skušala zbrati, pogled pa upirala naravnost v tla. vedela je, da ne sme pogledati v njegove oči, to bi na plan privleklo preveč spominov, bile so identične očem majhnega fantka, ki ga je tako oboževala, a ga ne bo videla nikoli več. »če me spomin ne vara, s tem ne bi smel imeti težav,« je potem še hladno dodala, prepričana da bo vedel kam cilja. dajala je videz povsem zbrane osebe, ki ji tole naključno srečanje sploh ni prišlo do živega, v njeni glavi pa je divjala prava zmeda čustev. toliko o sproščujočem izletu.