the lighthouse,

Naslov sporočila: Re: the lighthouse, Sob Nov 17, 2012 9:46 pm

tagged is his miss trouble eliot smitten 3

sorry for waiting and lame :3

takoj, ko se je pred njim izrisala znana postava je preklel sekundo, ko se je odločil oditi iz svojega stanovanja na krajši sprehod po mestu brez nekega posebnega cilja. sedaj pa se je soočal iz oči v oči z bolj kot ne povodnim razlogom, da je pred leti pristal v sranju kot je in zapustil svoj dom in chloe. dobro mogoče se ji je prvo pred vsem zahvaliti v imenu chloe, ker je ni pahnil v zakon z največjim bedakom pod soncem, ki je menil, da bo s preprodajo kokaina imel najboljše življenje na svetu in da bo zadet lahko premagal vsako oviro v svojem življenju. eliot preprosto ni bila ravno oseba, ki je v njemu vzbujala pozitivne spomine in preprosto sedaj ni mogel storiti nič drugega kot, da je le z rokami segel v žepe svojih hlač in pogled umaknil stran od nje, kot da bi na njenem obrazu bila izpisana vsa njegova preteklost točno takšna kot je bila- bedna, zajebana in preprosto uničujoča za tiste do katerih mu je bilo vsaj malo mar v življenju. ni vedel kdaj točno se je vse spremenilo toda se je in sedaj je na to poskušal pozabiti. tukaj ni bil zaradi nekega novega začetka, preprosto nekaj takšnega za njega ni obstajalo, tu je bil zato, da nadaljuje svoje življenje kjerkoli je pač sedaj bilo. ni imel časa na pretek, da bi se kujal in sovražil, da je storil kar je storil, tako ali tako to ne bo vrnilo časa nazaj, ko bi lahko eliot poslal k vragu, pozabil da sploh obstaja v mestu in namesto da bi se zadeval na travniku daleč stran od mestnih luči raje načrtoval poroko z dekletom, ki ga je ljubil in del njega jo je še vedno. a kaj mu je to pomagalo, ko je moral vztrajati pri tem, da jo je brezsramno prevaral malo pred poroko samo zato, da bi se izognil razočaranem pogledu v njenih očeh. raje je videl jezo in sovraštvo kot pa razočaranje, čeprav ga niti ena izmed teh stvari ni preveč veselila in bi raje videl, da ena situacija sploh ne bi vodila v drugo.

vseeno pa je moral spregovoriti. ni mogel samo zreti v njo in čakati, da bo odšla ali pa preprosto prezrla, da stoji on pred njo. česa preveč dobrega tako ali tako od nje ni mogel pričakovati- navsezadnje je v njej videl še vedno staro eliot in bil je prepričan, da se v tem času niti malo ni spremenila. » kaj počneš tu v mestu ? « je prezrl kakršne koli pozdrave in nepotrebne reči, ki med njima nikoli nista bila tema pogovora. » si prišla še komu zavoziti življenje ?« ne bi ga dejansko presenetilo, da je prej zavozila svojega in se sedaj vrnila v mayberry, da bi to prenesla na koga drugega. po drugi strani pa mu je bilo popolnoma vseeno sam z njo ni hotel imeti opravka, ni si je želel blizu zavoljo starih časov, ki v njemu nikakor niso mogli spodbuditi nekega prijetnega občutka ne glede na to kako zelo prijetno mu je bilo takrat, ko je verjel v nek neumen ideal o svojem življenju. » res sem upal, da te nikoli več ne bom videl. sploh ne vem zakaj govorim s teboj po vsem tem kar je bilo bi ti moral samo vreči v obraz kako zelo te sovražim, « ter stresel z glavo v glasu pa ni uporabil niti enega čustva, ker bi s tem posvetil veliko preveč pozornosti njej in njenemu nasmešku na obrazu. seveda njej je bilo vseeno medtem, ko njemu ni moglo biti. če je ne bi spoznal bi vse bilo tako zelo drugače. » mar ne bi bilo bolje, da bi ostala kamorkoli si odšla in vsem tukaj prihranila svojo prisotnost, ali si prišla vsem jasno pokazati kako bedno si padla ? « vsak udarec pa je bil brez pomena, kajti imel je ogromen občutek v srcu, da je ne gane. tako kot tudi njega več ne gane ne njena prisotnost ne njeno početje. preprosto ni bil več isti noah kot pred leti.

Naslov sporočila: Re: the lighthouse, Pet Nov 23, 2012 1:35 pm

tagged is the georgeous noah smitten 1

this post is 682 words long and i am listening to daughter for inspiration.

z rokami v žepih precej ohlapnega trenča, ki je še do nedavnega pripadal njenemu nekdanjemu, ha, morda partnerju v zločinu, se je sprehajala po zapuščeni obali. sonce je zahajalo, valovi so se prebijali vse dlje in dlje in pod seboj goltali peščeno obalo. počutila se je precej osamljeno, in vendar je skušala iz tega potegniti kar najbolje. pozitivna stran osame je bila, da tukaj ni bilo nikogar, ki bi jo prebadal s pogledom, ker ga je potegnila nekomu, ki je bil poročen in vzoren družinski mož. včasih se je spraševala, če je bila zares najboljša ideja, da se je vrnila, ko pa bi lahko krepko pod radarjem živela v charlottu. a vedno je nekaj iskala, čeprav ni niti zares vedela, kaj je to bilo. morda je res enostavno potrebovala pozornost; je bila pač take vrste kurbica. bolj, kot je razmišljala, bolj ji je bilo jasno, da 'take vrste kurbica' zares ni bilo najhuje, kar bi jo lahko doletelo v življenju. vsaj iz drog se je izvlekla, čeprav je še zdaj tu in tam pokadila kak zvitek zelenega. česa hujšega ni.. ah, prekleto predolgo - in vendar jo je abstinenca na nek način pomirjala. če je razmišljala o tem, kar se je zgodilo gavinu, je bila lahko presrečna, da jo je tako zlahka odnesla. že, da se je zato res prekomerno nalivala z alkoholom, a nekje je preprosto morala najti razvedritev, mar ne? no, kar se tiče današnjega dne, je očitno več ni bilo potrebno iskati: razvedritev jo je s steklim pogledom gledala naravnost v oči, čeprav sta bila še precej oddaljena. kako ga ne bi prepoznala, svojega majhnega viteza, s katerim se je lahko pridno igrala igro mačk in miši? bil je tako ljubek in iskreno naiven, da si ga je takoj prisvojila kot najljubšega medvedka. podlegel je, padel precej globoko, nato pa izginil malo preden je izginila tudi sama. sovražil jo je, ker ga je zvlekla za seboj, a sama je vedela, da to ni bilo vse. ženska je navsezadnje lahko vedno vedela, kdaj jo moški opazuje z občudovanjem v očeh. ne, ni je sovražil le zaradi sranja, v katerega ga je namočila, sovražil jo je tudi zato, ker ga je privlačila, pa tega ni hotel na noben način priznati. ob tej misli se je nasmejala - in že sta bila dovolj blizu, da sta si neposredno zrla iz oči v oči. na obraz je nadela nagajiv nasmešek in mu dovolila, da spregovori prvi. "človek bi si mislil, da niti malo nisi vesel, da me vidiš," je zaigrala očitno presenečenje, nato pa se široko nasmejala. "ne skrbi, ljubček, nič smrtonosnega nimam za bregom." s pogledom ga je premerila od glave do peta in ugotovila, da ni nič kaj drugačen. nekoliko manj odsoten, ko pa ga je bila vendar vajena večno zadetega, a razen tega.. še vedno isti medvedek, s katerim se je tako rada igračkala. oh, in kako se je veselila, da bosta zaigrala še eno igro; pa si je že mislila, da je zabave v mayberryju zmanjkalo! "si prepričan, da bi mi to želel vreči v obraz?" se je na videz užaljeno pozanimala, ko je pogumno pristopila za nekaj korakov, da se je krepko preveč približala. že davno je vdrla v njegov osebni prostor; zdaj je bila tako nevarno blizu, da sta bila njuna obraza oddaljena zgolj za nekaj centimetrov. "no, tukaj sem," je zapeljivo zašepetala in nagnila glavo, ob tem pa s pogledom od njegovih oči drsela k njegovim ustnicam in spet nazaj. "oh," se je tiho zahihitala, dvignila dlan in jo položila na njegovo ramo, med tem pa svoje telo prislonila na njegovega. "in vendar.." je nadaljevala s šepetanjem in se ob tem z ustnicami premaknila k njegovemu ušesu. bila je tako blizu, da ga je skorajda poljubljala, ko je govorila dalje s pridušenim šepetom: "in vendar še vedno sanjaš samo o tem, kako bi me trdno in globoko pofukal. priznaj, vedno si si želel, da bi me lahko okusil. odkar si me spoznal, te vzburjam." kar pravzaprav ni bilo nič nenavadnega, kajne? brez nje je bil beden povprečnež - z njo pa je doživel nebesa spet in spet.

Naslov sporočila: Re: the lighthouse, Sob Dec 01, 2012 9:20 pm

tagged is his miss trouble eliot smitten 3

sorry for waiting and lame :3

eliot ni želel v bližini zaradi neštetih razlogov, ne glede na to kako zelo bi jo moral sovražiti ga je hkrati njena ponovna bližina omamljala in opijala in njegov pogled je od časa do časa vidno zdrsel po njeni podobi navzdol. preprosto je bila hudičeva ženska katero, bolj kot si sovražil, bolj si si jo želel. in tudi sam je bil ujet v ta brez smiselni krog še vedno pa se je saj trudil spomniti ali bolje rečeno opomniti, da ga njena bližina, prisotnost in družba nikoli ni pripeljala v nič dobrega ne za njega niti za ljudi okoli njiju. drugega o mnenja ni mogel imeti in ga nekako niti ni hotel, bolje je bilo, če se je držal stran od nje in sedaj tudi prezrl dejstvo, da je bila nazaj v mestu in hkrati tudi on- ni bil pa ravno prepričan kako pametno je bilo biti v istem mestu z njo, ob istem času sploh po njunem odnosu na zadnje, ko sta se videla in le upal je lahko da bo zdržal in jo samo poslal k vragu kot si to zasluži. » saj tudi nisem vesel, prekleto. « stresel je z glavo ob njeni navidezni presenečenosti, saj je vedel, da ji je pravzaprav vseeno. nekako ji je bilo vseeno za vse, včasih je celo pomislil da ji je tudi bilo vseeno za njeno življenje. toda nikoli ni bila zares njegova skrb in tudi sedaj ni bila, ne zares kar se je tikalo nje, mogoče edino kar se je tikalo njega in njegovega ponovnega življenja tu v mestu. » s tem si me pa res pomirila. torej zakaj si pravzaprav tukaj potem ? « je prekrižal roke na svojih prsih in svoj pogled hladno zavrtal naravnost proti njej v želji po nekem pametnem odgovoru katerega je vsaj z upanjem pričakoval od nje brez nekih nepotrebnih igric in obračanj besed. njena bližina se je z njenim ponovnim korakom samo še bolj zmanjšala in ločevalo ju je samo nekaj centimetrov, da je vsak njen dih lahko občutil na svoji lastni koži. definitivno mu ni pomagalo, da je imela neko prednost pred njim s tem, da ga je tudi spravljala ob pamet na tisoč in en način, tudi ko je bila tako blizu. želel si je samo prekiniti popolnoma še tisto malo razdalje, hkrati pa je želel narediti tristo korakov nazaj in samo odkorakati stran od največje težave, ki ga je težila in opominjala na preteklost. » umakni se, « je šepetaje dejal in ohranil vsaj tisti hladni pogled v svojih očeh, če je že njegova notranjost vrela zaradi mnogih razlogov. ni prenašal ravno najbolje dejstva, da je dekle pred njim imelo takšen vpliv nanj in da se preprosto ni znal obvladati in prezreti vsega ter v spominu na dogajanje pred leti samo postavil pred njo pričakovano sovraštvo z njegove strani. pa ni mogel, samo trudil se je lahko zaman.

njena dlan je sedaj počivala na njegovih ramenih in njena podoba se je samo igrala z njim kot vedno, prekleto. tisočkrat si je preklel to misel v svoji glavi in se trudil ostati pri svojem- pri tem, da mu je na tej točki dol viselo za njo in za to kar počne dokler ni bil vpleten on. zaradi njega se je lahko sedaj zadela, ampak za svoje igrice je potrebovala nekoga drugega. sam je prišel daleč, da bi sedaj vse to zavrgel zaradi koga ? nje ? saj ni bila vredna, ne zares. njen glas je zamrznil njegovo telo takoj, ko so njene ustnice se rahlo dotikale njegovega ušesa. ob njenih besedah je s smehom prekril dejansko resnico katero je izgovorila. da, želel si jo je tudi pred leti in nekako tudi sedaj. vendar je pred leti imel preveč spoštovanja do chloe, da bi ji to naredil in sedaj je imel preveč spoštovanja do sebe, da bi se dejansko spuščal v kaj takega. » to je bila preteklost eliot. sedaj mi je popolnoma vseeno za tebe, « se je še sam približal njenemu ušesu in ji jasno povedal resnico. » privlačna si, zagotovo dobra za pofukat, toda preprosto nisi vredna, da bi zavrgel vse do česar sem prišel, « čeprav roko na srce ni prišel nikamor posebno. da postal je nepremičninski agent, imel je lepo stanovanje, ljudi okoli sebe in sedaj je bil še nazaj v svojem mestu, vendar chloe ga je še vedno prezirala in zaradi svoje preteklosti se je tudi deloma sam. » in rekel sem, da se umakni. « jo je opomnil, na svoje besede, ko je segel po njeni roki na njegovi rami in jo odmaknil stran in sam naredil korak nazaj.

Naslov sporočila: Re: the lighthouse, Tor Dec 04, 2012 12:05 am

tagged is the georgeous noah smitten 1

this post is 830 words long and i am listening to roisin murphy for inspiration.

"v to ne verjamem niti za trenutek," se je prešerno nasmejala, ko se je trudil pokazati, kako zelo si je ne želi v svoji družbi. dobro, morda je v to za trenutek verjela, a kaj naj bi storila, ko pa si je vendar v sebi želela, da bi je bil vesel? ne, ni bila zaljubljena vanj ali karkoli takega, nikoli, samo.. ah, morda je vseeno pričakovala preveč, ko pa mu je menda 'uničila življenje'. kakšne traparije. življenje si je uničil sam, ona je bila zgolj slučajno zraven. "tukaj?" je ponovila in s prstom narejeno pokazala proti tlom. "ta trenutek sem tukaj, ker se rada sprehajam. ti, dragi moj, očitno tudi. morda je usoda hotela, da se zopet srečava." nagajivo mu je pomežiknila, nato pa nadaljevala: "če me pa sprašuješ, zakaj sem v mayberryju.. gavin je pred kratkim umrl." nekoliko je premolknila, da bi videla, če bo ta odgovor v njem sprožil kakršenkoli odziv. gavina je poznal, sicer ne tako dobro, kot ga je poznala ona, a poznal ga je vendarle. navsezadnje je ogromno časa prebil z njo in njim na tistem usranem in prežrtem kavču v zanemarjenem stanovanju sredi mesteca. nekoliko jo je prizadelo, ker na njegovem obrazu še vedno ni bilo trohice sočustvovanja ali morda celo žalosti. gavin je bil edini, ki ga je v življenju lahko vzljubila do te mere, da ga nikoli ni hotela izgubiti. pa ga je vendarle. nekoliko je nagnila glavo, zavedajoč se, da pretiranega razočaranja pač ne sme pokazati; ostati mora čila in vedra, sicer bo kaj kmalu pristala pod njegovimi nogami. tega pa si niti slučajno ni želela; imela je premoč in ni je imela namena kar takole izgubiti zaradi ene majhne napakice. "gavin, tisti tip, ki te je oskrboval ne samo z drogami, ampak tudi s hrano in prenočiščem, ko se nisi hotel vrniti k svoji cipici domov, ker si bil preveč zadet. tisti, ki si ga nekaj časa imenoval za prijatelja," je strogo pojasnila; ko je govorila o njem, se ji je v grlu naredil velik cmok. prav vedno. kako prekleto ga je pogrešala. bila sta dva enaka pankrta, ki sta potrebovala drug drugega, da jima je bilo dobro v življenju. čeprav se zadnje čase še zdaleč nista veliko videla, jo je gavinova smrt nevidno pokopala. nikomur ni pokazala svoje bolečine, in vendar je bila tam; pekla jo je nekje v srcu, da je včasih težko vstala iz postelje. in vendarle je šlo življenje naprej; kot njeni narejeni nasmeški. enega od teh je hitro naslikala na obraz in znova vzravnala glavo, ob tem pa pod dlanjo, ki je bežno objemala delček njegovega telesa, začutila, kako se je pričel tresti. takoj, v sekundi ji je uspelo zleti pod njegovo kožo in le še v šepetu je bil zmožen izreči to, kar bi najbrž moral zakričati na vsa pljuča, če bi hotel, da bi imelo to kakršnenkoli vpliv nanjo. "ampak," je počasi spet začela, ko jo je bolj kot ne prosil, da se mu umakne. "ti si ne želiš, da se umaknem," je igrivo protestirala, med tem pa ustnice za kratek trenutek prisesala k njegovemu vratu, ob čemer so tudi njeno telo ujeli mravljinci. dobri stari časi so se kot naval emocij vrnili v njeno telo. nasmejala se je in zmajala z glaco. "vem, kaj si želiš." potem pa so jo njegove besede nekoliko prizadele. namrščila se je in zmajala z glavo, ko je govoril o tem, kako mu za njo več ni niti malo mar. lagal je, moral je lagati, kajti njej je bilo mar. vseeno ji je bilo, če ji bo lagal v obraz - a hotela je, da ne govori resnice, ko reče, da mu ni mar. v sebi je čutila, da mora biti še vedno pod njenim vplivom; samo izbezljati je morala zadevo iz njega. za nekaj trenutkov je obstala, stisnila zobe, nato zajela sapo in končno so se kotički njenih ustnic ukrivili v nasmešek, ko se je spomnila, da bitke še ni konec. ni mogel zmagati vojne, če je igral po pravilih; ona pa je ves čas pravila zaobhajala in vedela je, da ga bo na koncu ujela v tisto past, ki jo je počasi in previdno tkala. "ni ji več mar zate," je počasi spregovorila, nasmeh na njenem obrazu pa se je iz trenutka v trenutek bolj širil. oh, da, vedela je, kdo je bila njegova zaročenka, tista mala kuzlica, ki je zdaj veselo živela svoje življenje naprej in ji je bilo le malo mar za svojega bivšega zaročenca, ki so ga ljudje počasi začeli obravnavati kot izmečka. kot njo. "veš, da imam prav. nikoli ti ne bo odpustila." kratko se je nasmejala, da bi človeka lahko obšel srh, nato pa so se njene hladne oči srečale z njegovimi. kot dve tempirani bombi, ki odštevata sekunde do eksplozije. "kaj bi si šele mislila, če bi vedela, da si navaden izmeček?" se je retorično pozanimala in znova nagnila glavo. "gotovo bi te zasovražila iz dna srca." njene neizrečene grožnje so padale kot granate. še vedno je imela premoč nad njim.

Naslov sporočila: Re: the lighthouse, Sre Dec 05, 2012 4:56 am

tagged is his miss trouble eliot smitten 3

zavzdihnil je kot, da se mu preprosto ni več dalo. samo stresel je z glavo in zamahnil bi še z roko, ter odšel toda njegovo telo ni razumelo njegovih mislih in še vedno je ostal vkopan pred njo kakor kip. » prav pa si zatiskaj oči, da je moje veselje neizmerno. « ni je bil vesel. veselje je ponazarjalo srečo in nekako se sam ni počutil kot, da bi srečal staro prijateljico in ji sedaj skočil v objem. tega pa sam sedaj ni počel in eliot je bila vse prej kot stara prijateljica. bila je del njegovega temnega dela življenja in mogoče je takrat v njej videl prijateljico, toda nič od tega ni bilo resnično, vsaj ne zares. on je bil njena igračka, ter nič drugega, kakor skoraj vsi ostali in ona njemu sedaj ni predstavljala nič drugega kot zgolj neljub in znan obraz. » boš rekla, da verjameš v nekaj kot je usoda ? bilo je naključje. slabo naključje, « se je obregnil ob njene besede in skomignil z rameni. sam v take oslarije ni verjel. v naključja še, vendar v usodo pa definitivno ni imel močne vere in je zanj predstavljala le navadno neumnost s strani patetičnih ljudi pod katere definitivno ne bi štel eliot, toda ljudje so se očitno spreminjali in kdo ve mogoče pa po eni strani je spadala v to skupino. a njene naslednje besede so bile bolj tiste, ki so mu zaprle usta za trenutek in je samo nervozno pogledal proti tlom potem pa dvignil pogled nazaj proti njej. » žal mi je, « je izrekel kajti česa drugega preprosto ni imel. nekako je lahko kaj takega pričakoval, ne sicer tako kmalu, a je. če sta svoje življenje nadaljevala v enakem tempu potem ga njegovo druženje z dekletom pred njim ni moglo pripeljati nikamor drugam kot do groba, a kljub vsemu slabemu je bil dober prijatelj v največjem sranju njegovega življenja in bilo mu je žal zanj. » vem kdo je bil gavin ni mi potrebno pojasnjevati, « je siknil proti njej in se nato odkašljal kajti ni imel namena uporabljati takšnega tonu glasu, kljub temu, da je chloe opisala kot cipo in govorila o gavinu kot da bi sam bil tako zelo neumen in se ne bi spominjal vsake sekunde natančno kaj je počel in s kom ter kje : » če se nočem nečesa spomniti še ne pomeni, da se ne spomnim. «
toda ni dolgo trajalo, ko je že nadaljevala svojo igrico in se ni umaknila, ampak samo še bolj približala in za trenutek je zaprl oči od same jeze, a hkrati prijetnosti katero je čutil. vendar je ne bi smel, ne ob njej in v njeni družbi. » prekleto eliot, prenehaj s tem,« je dejal in se namrščil, ko je nadaljevala in preprosto ni odnehala kaj šele dojela. » pojma nimaš kaj si želim. « želel si je miru, želel si je svoje življenje postaviti na pravo pot in želel si je pomagati chloe, da se ne uniči samo še bolj zaradi nje ali pa zaradi bolezni saj je bilo tako ali tako vseeno zaradi koga ali česa samo, da se ni uničevala. in želel si je, da bi preprosto eliot izginila izpred njegovih očeh za dobro vseh. v njeni družbi preprosto ni bil najbolj svoj in imela je nek čuden vpliv nanj, ki mu sedaj ni dišal ravno najbolje, kot mu je pred leti. prav tista leta pa so njej dala prednost, da je poznala šibke točke in, ko je pogovor nanesla na chloe je dobro vedela, da tega ne bo prenesel najbolje. » in tako je najbolje. ne zasluži si kretena kot sem jaz, « je dejal in umaknil pogled proti tlom, kajti njene besede so mu bile kristalno jasne. lagal bi, če bi trdil da ga to ne boli, a bilo je najbolje tako za vse. » oh hvala, če mi ti tega ne bi povedala ne bi vedel, « in svoj pogled hladno usmeril proti njej in sklenil roke na svojih prsih. pogled pa je imel še vedno ostro usmerjen proti njeni podobi. » tega ji ni potrebno vedeti. ni ji potrebno vedeti, da sem si drznil pasti tako nizko. za njeno dobro, « ter raje prezrl njene zadnje besede, ki so se zapisale v njegovo srce. morala ga je zasovražiti, ter ga pozabiti in biti srečna. sam pa je to srečo moral opazovati, da bi se jasno opomnil kaj je izgubil, zaradi nečesa tako neumnega in bednega. » kot vidiš so mi stvari precej jasne in je popolnoma brezupno, da vlačiš chloe v najino temo pogovora, « ter skomignil z rameni, pogled pa še vedno usmerjal proti njej. » dojemi, da se mi ne da biti več tvoja igračka. misliš, da sedaj, ko si izgubila gavina, bom jaz njegov nadomestek ? da me boš vrnila nazaj, v tisto bedno stanje ? « so se iz njega vsule besede in na koncu na ustnice narisal še droben nasmešek.

Naslov sporočila: Re: the lighthouse, Sre Dec 05, 2012 8:14 am

tagged is the georgeous noah smitten 1

this post is 889 words long and i am listening to regina spektor for inspiration.
O MOJ BOG MENI JE TA RP TAKOOO FAJN!!! smitten 1

"mogoče pa nisem jaz tista, ki si zatiska oči," je nežno dahnila v izjemnem veselju, da ji je kot na pladnju ponudil tako dobro izhodišče. da, če si je kdo delal utvare, je bil to prav ta lepotec pred njo. da ni imel čustev do nje? morda si je želel, da jih ne bi imel, a odkar jo je prvič videl, je njegovo telo hrepenelo po njej. lahko ga je videla takrat, še deškega in naivnega, kako je proti njej metal skrivne poglede, ki so željno spremljali njeno telo. da, zlahka si je priznala, da je imela lepo izoblikovano telesce in vedno je lahko ugotovila, ko je kdo hrepenel po njem. seveda je noah hrepenel še po čem; v fazi življenja, kjer sta se srečala, je bil kot izgubljen cucek, ki je kljub temu, da je že našel ljubezen svojega življenja, iskal še.. nekaj. nekaj, kar ga bo naredilo posebnega. v tem pogledu je bila eliot njegova boginja, tista, ki ga je obsipala s svetniškim sijem in ga povzdignila nad ostale smrtnike, ker mu je predstavila fantastičen občutek lebdenja. vedela je, da ga je s tem uničila, pa ji ni bilo niti mar. ne zares. zabavala se je, ko je plazil za njo in jo obravnaval kot izvenzemeljsko lepotico. nikoli ji ni povedal, da ga privlači, pravzaprav se med njima ni nikdar zgodilo nič pretirano spornega - a vedela je. "takrat nisi bil takšnega mnenja. kdaj si postal tako zatežen?" se je nekoliko namrščila. zares, kdaj so vsi, ki so nekoč z njo nekvalitetno zapravljali čas, postali tako zadrti? saj je vendar tudi ona prenehala z drogami, prekleto, pa ni postala zategnjena babica. med tem pa ostali - ali so bili na begu pred zakonom, nekateri so celo umrli.. ali pa so bili preprosto takšni kot noah. prazni. nekoč je v njem plalo življenje, še dobro se ga je spomnila, zdaj pa je to zamenjala odgovorna in resnobna oseba. moral je pogrešati tiste čase. bil je drug človek in - to je vedel tudi on - imel se je veliko bolje kot sedaj. "torej tlačiš svojo preteklost v pozabo in upaš, da te bo to spremenilo v boljšega človeka?" je visoko povzdignila obrvi, ob tem pa vsako besedo izgovorila v bolj sarkastičnem tonu. saj vendar ni bil resen. je mislil, da se bo s tem rešil česarkoli? "reci, kar hočeš, ampak tole tvoje pretvarjanje ne bo spremenilo ničesar. še vedno si želiš pobega," je dejala sladko in nasmejano, kot bi pravkar v njenem življenju zažarel žarek sonca. pa saj tudi je, neizmerno jo je razveselilo dejstvo, da mu je lahko pod nos metala vse to sranje, pred katerim je tako uspešno bežal. zares, kaj je mislil? da nekajletna odsotnost od drog spremeni človeka? ah, vedno je bil isti človek, pa naj je bil zadet ali ne, nič se ni spremenilo. če je mislil, da je s svojo treznostjo postal bog, se je krepko motil. sama je v njem še vedno videla madeže malega dečka, ki si je želel izhoda. "zakaj si torej tukaj?" ga je napadla z naslednjim vprašanjem? prekleto resnično, tista kuzlica si ni zaslužila kretena, kot je on, prav tako kot si on ni zaslužil takšne kuzlice. spadala sta v dva popolnoma različna kroga in jezilo jo je, da tega ni bil sposoben videti. tudi v temi je bilo mogoče prepoznati njihovo sorto. ona bi ga, kljub temu, da se je izredno rada igrala z njim, kljub temu vedno rešila iz vsake zagate. ljudje, ki so preživljali skupen čas tako, kot sta ga onadva, so med seboj zgradili prav posebno vez. vedno je bilo tako. on pa je razbijal pravila in se igral heroja in izbiral snobe, ki so mislili, da so ljudje, kakršni so bili oni, navadno sranje. obrnil ji je hrbet in to je vzela osebno, ker mu ga ona ne bi nikoli. že res, da je z njim delala kot z drekom, a po drugi strani ga ne bi nikoli pustila v težavah. tega pa res - nikoli. kot ne bi naredila z nikomer drugim. on pa.. ah, prekleto, razburila se je ob teh mislih in morala je nekoliko zadihati, da se je znebila negativnosti, ki se je nabrala v njej. "če si te ona ne zasluži, kaj bi rad? mislila sem, da si prišel dokazati, kako si nenadoma boljši človek. saj veš, nič več izmeček, kakršni smo mi." znova je povzdignila obrvi, četudi je bil njen glas kar preveč sladek. njene besede so zvenele kot pesmica - kot srhljiva pesmica, ki se je prepevala v grozljivkah. po njegovih zadnjih besedah je obmolknila in v njenih očeh se je samo za trenutek zasvetila iskrica pristnega besa; v trenutku je izginila, a vseeno je občutek ostal. "nikoli ga ne bi mogel zamenjati," je počasi in ekstremno hladno dejala, s pogledom pa ga je prebadala. "ne sežeš mu do kolen. nikoli nisi vedel, kaj hočeš, zdaj pa kriviš vse, razen samega sebe. nikoli ti nisem potisnila drog v roke, začel si sam in k meni si prišel, ko si bil že prekleto zjeban. upam, da ne pozabljaš, kdo ti je nudil oporo, kdo je pobrisal tvoje kozlanje in kdo ti je nosil obkladke, ko si imel slab trip. če misliš, da si bil samo igračka, potem si res drzneš preveč." njen ton je bil tako strog, da bi se v tistem trenutku lahko ustrašila tudi sebe same.

Naslov sporočila: Re: the lighthouse, Pet Jan 04, 2013 4:57 am

tagged is his miss trouble eliot smitten 3

» obnašaš se kot trmast in tečen otrok eliot. odrasti, « je dejal v vzdihu, kajti bilo je bolj kot ne jasno, da stvari med njima nikoli ne bodo našle nekega normalnega izhoda in konca. vedno bo med njima tista čudna energija, ki ga je vsakič spravila ob pamet in je vedno na koncu on izgubil glavo. del njega jo je res nekoč koval med zvezde in videl kot neko boginjo na višku svojega življenja in jo je vsakič obsijal prav poseben sij v njegovih očeh. del njega pa jo je prav tako sovražil, je ni prenesel in ni jo deloma krivil, da je sploh samega sebe pripeljal do točke, ko je izgubil samega sebe in celotno življenje zaradi nečesa tako zelo neumnega. vendar katera stran je prevladala ? pred časom, če ne bi bilo chloe bi odgovor bil jasen, sedaj pa se je trudil jasno in glasno nakazati da mu ni mar in da nanj nima več takšnega učinka kot ga je nekoč imela- preziral jo je, moral jo je. » dobro si rekla- takrat. nisem več isti noah, ki si ga poslala eliot. dobro si to ugotovila, čestitam. « zavila je z očmi in zaigrano zaploskal z rokami ob tem spoznanju. nekoč je mogoče res bil veliko bolj zabaven in primeren za neko druženje, toda je ves ta pojem sam sprejel s popolnoma napačnimi dejanji. raje je bil na tej točki kot je bil sedaj kot da je tvegal svoje življenje in zdravje in sekundo v sekundo z drogo in podobnim sranjem katerega je vnašal v svoje telo ali sam ali v družbi nje. vseeno pa je moral priznati kako dobro se je počutil takrat- brez skrbi in življenje je bilo tako zelo preprosto, simpatično toda vseeno je na drugi strani ne da bi se tega sam zavedal uničeval druge, ljubljene osebe. če bi lahko združil malo obojega v svoje dosedanje življenje, bi sam to že zdavnaj dodobra storil, nekaj pa mu je jasno nakazalo da to ne bo mogoče. bilo bi preveč lepo da bi bilo res in sam je že zdavnaj ugotovil, da včasih vsega ne moreš imeti in da je prav v tem nek čar življenja in naše borbe. » hočem postati boljši človek prav zaradi bedne preteklosti. oprosti, če je v tem kaj slabega. oprosti, če želim dejansko narediti nekaj iz sebe ne pa nekega bedaka obsedenega z drogami, « ji je drzno odgovoril in stresel z glavo, kajti očitno sama ni mogla razumeti, in prav zaradi tega ni bila ravno najboljša oseba za tak pogovor ali sploh kakšen drugi. » edini pobeg, ki si ga želim je pobeg od tebe in tega pogovora, « ji je dal vedeti skozi rahel nasmešek namenjen v njeno smer, ko je dvignil pogled proti njej. preveč se zlagal ni, čeprav jo je bilo prijetno videti jo je hkrati bilo izredno boleče. » zakaj sem tukaj ? « je ponovil njeno vprašanje in skomignil z rameni predno je nadaljeval pripravljen z odgovorom : » mayberry je moj dom in moj rojstni kraj. vsakega kdaj pa kdaj zatoži domotožje in tudi sam sem imel drugega sveta dovolj. « podrobnosti dejansko ni imela potrebe vedeti in nekako je lahko pričakoval, da bi samo še bolj vihala nos kot ga je že, če bi ji rekel da se je samo zaletel ob novico o bolezni chloe in s prvim letalom priletel sem zaradi nje tako kot je zaletavo zaradi nje odšel.
» ti res ne razumeš nekaterih stvari ? želim si nov začetek. obrniti tisto prekleto novo stran v knjigi. chloe bo samo bolje brez mene, ne pomeni pa da je ne ljubim.« ona njega ni hotela nazaj, čeprav ga je še vedno ljubila in on je moral poskrbeti da bo srečna z nekom drugim in da bo zdrava. preveč gorja je naredil in njej v spomin ga je tudi moral popraviti. na njene besede ni posebno reagiral. za njena dobra dela ji je bil hvaležen toda ona in njena družba ga je zjebala samo še bolj. tega se je zavedala tako ona in kot on. » spomni me, ko mi bo mar, da naročim kakšen spomenik tebi in tvojim herojskim dejanjem v čast, « se je odrezavo obesil na njene besede in stresel z glavo. » za kar si dobrega naredila sem hvaležen. toda ti, gavin in vsi ostali ste samo slab in beden spomin. spomin kateremu sem obrnil hrbet, od katerega sem odkorakal in h kateremu se ne mislim vračati. « njegov glas je bil razločen in jasen da misli resno kar govori, čeprav mu je vzbujala malo krivde v srcu se je moral naučiti zatreti prav take določene občutke. » in kdo bi ti znal ugajati ? če sem drzen te moti in če sem preveč zatežen ti tudi ne diši kaj preveč. « posmehnil se je, ko je sklenil roke ponovno na svojih prsih in v vedri volji obstal pred njo.